Visoka pesem
Pot je moj
v bajni bil namenjen vrt;
ko sem stopil tja,
našel sem — zaklenjen vrt.
Lilija,
lep je beli tempel tvoj:
izza vrtnih mej
vidim, sije diven soj.
Pel bi rad.
Vem, Devica, kraj je svet:
vendar zdale vsaj
vencev naj ti spletem pet.
Vse noči
Kadar v pozni noči
vrt se ve ne zgane,
tistikrat
moja misel vstane,
k tebi se pride
radovat.
Topli so trenutki.
Milost spi v očeh
božjega miru —
rosna mesečina
pada po vrteh
tihega gradu.
Da se z božjo roso
prostor v moji sobi
napoji,
okna bom odpiral
milostni svetlobi
vse noči.
Knežja hči
Trubadur
pod visdkim gradom —
spev je moj
pred zakladom
čudežnih oči.
Tih lazur.
Morda gornje line
se odpro,
in utrne se z višine
žarek milosti.
Sedem ur.
No je preminula
in pesem strun.
Ali si me čula,
knežja hči?
V duši čutim
V jasni gori
jutranjice so zapeli
glasni zbori.
Lahno mimo.
Jaz ob zboru, zbor ob meni:
Pobegnimo!
In globoko
so se ptice skrile, v šumo
črnooko.
Ena, slutim,
skrila se je globlje. Tisto
v duši čutim.
Sladke vezi
Mojemu srcu ni dano,
biti prikovano
tesno na drugo srce.
Ali s teboj sem se sklenil.
Kdaj se bom razklenil?
Nima večnost tistega dne.
Vrgle so vame tvoje oči
tople poglede — sladke vezi.
Iz dežel izvoljenih
Srečal sem življenje,
V žarkem je vozu sedelo
in pelo:
— Ti, ki gledaš z žejnimi pogledi
prisedi
eno uro veselo!
Pohitiva skoz šume,
skoz duš skrivnostnih trume.
Videl boš Stvarnika
in najlepšo stvar,
spoznal stvarjenja moč
in življenja dar. —
Prisedem.
Začutim Madonin dih
iz dežel izvoljenih.
Mimo plavajo tvoji sni
Jutru segel sem v zlate peroti:
Smem v planine s teboj na vas?
Gori predramiva mojo nevesto,
rani z enim jo svojih las!
Žarki vabijo. Vstani, nevesta!
Začudena odpiraš oči.
Mimo plavajo beli golobje —-
mimo plavajo tvoji sni.
Nikoli
Odkar si ti s pogledom očarljivim
pogledala k spominom mojim živim:
— Odkod in kam jih vodi pot nestalni,
v odeji časih beli, časih žalni —
okameneli so postali kipi.
En sam spomin se s toplimi utripi
bori in vije k tvojemu prestoli:
Jaz sem Madonin, ne umrem — nikoli.
Odnikoder
Vedel sem, da ljubiš
v molk pogreznjene samote.
Dvignil sem se, kakor ti
na vzvišene planote.
Holm med holmi sem bil
oklenjen od samot;
otok z otoki sem stal
v morju lepot.
Pred menoj je božji dan
razodel življenja oder.
Solnce ... svatje ... strune ... vse —
tebe pa duša ne zazre —
odnikoder.
Tebe ni
Zapeli so šmarni zvonovi
čez visoke vrhe:
»Ona gre.«
Pohitel sem, da ti pripravim
pota v nebeške vasi
nedolžnih otrok.
Pohitel sem, da ti postavim
sredi detinske vasi
mlaj visok.
Vsi so prišli s toplo silo
tvoji spevi in otroci
z limbarji v drhteči roci —
Tebe ni.
Kje odsevaš Zvezda?
V sobotnih nočeh
poslušal sem pesem na vasi.
Odmaknil sem polkno počasi:
Tvoj odmev?
Tih odmev odmevov.
Kje odmevaš, Himna ti?
V detinskih očeh
časih pogled sem izgubil,
v divni sem blesk se zaljubil:
Tvoj odsev?
Bled odsev odsevov.
Kje odsevaš, Zvezda ti?
Ti, ki si samo Ena
In če te ne bo nikoli,
kam uklenem svoje boli?
Ni tako je težke grude
sredi polja,
ni tako je silne rude
sredi gora.
Moje hrepenenje
se opoteka
na samotni poti;
ni ga človeka,
da seže mi naproti
z mehko roko.
Ali dvigniti me more
ena samo.
Pridi, ti, ki si samo Ena!
Češčena
Vse noči,
knežja hči,
v duši čutim
sladke vezi
iz dežel izvoljenih.
Mimo plavajo tvoji sni.
Nikoli
odnikoder
tebe ni.
Kje odsevaš, Zvezda?
Ti, ki si samo Ena:
Češčena!
