Na praznik tvoj
Danes je tvoj dan.
Odprta je božja dlan —
očetovsko nebo.
Pod nebom je ptič zapel.
Rad bi bil z njim vesel.
Pa je moje solnce zašlo —
za oblake — težke boli,
kakor še nikoli
na praznik tvoj.
Sredi hrama
Kakor drugim, tudi meni,
če me ljubiš,
razodeni!
Naj se v hramu zakasnel
brst razpahne
v cvet mi bel.
»Ali nisem vzkliknila sama
sredi duše —
sredi hrama?« —
Dehte z opojnim duhom
Pesmi niso čustva.
Niso bežni sen občutkov,
pesmi so izkustva,
soj utrnjenih trenutkov
silne večnosti.
Pesmi niso sanje.
So skrivnostna razodetja;
rože: solnce dihne vanje,
polne čistega spočetja
zadehte z opojnim duhom.
Šmarnice
»Videla se več ne bova,
vinograjsko dete ljubo.
Proč so povesti!«
In dal sem ji sliko
Device mogočne v slovo.
Na koncu vinogradnih mej
podobico je pogledala;
v nedolžni rosi nedolžnih oči
bridkost je vso izpovedala.
Lepše rose jutranja polja
prejela niso od stvarnice;
kamor kane, morajo vzrasti:
šmarnice.
Madonsko nežen sneg
Srce, poglej,
planine v belih pečah!
Doslej drhtelo si v ječah,
poslej —
ves svet je tvoj.
Napij se planinske svobode!
In duša je šla na sinje sprehode ...
Misli čudokrasne
padale so vanjo
goste in jasne
kakor sneg,
Madonsko nežen sneg.
Žari od njih
Ti prihajaš, Madona Sikstinska?
Tvoja ljubezen materinska
stopa med trume na trudnih kolenih,
zatopljene v molitvah iskrenih.
Tvoj pogled strmi ob njih.
Ne izgini, Madona Sikstinska!
Težka so naša srca dolinska,
ali kadar tvojo bližino,
kadar čutijo tvojo milino,
blaženost žari od njih.
Da ne vem
Morda pa na tihem
misliš name
dan za dnem.
Milost čutim,
a skrivnosti same
ne izvem.
In ne bom izvedel,
ker je bolje zame,
da ne vem.
Ali so poljubi
Težki so oblaki v goro legli,
meni so na gori pot prestregli.
Težka slutnja je legla
na moje srce,
kje se je vtrgala,
sama ne ve:
»O, Marija! Kam hite oblaki?
Moji dnevi, glej, so ravno taki,
Ali gredo k vstajenju,
ali gredo k pogubi?
Ali so prokletstva,
ali so poljubi?«
Ali so navdihi
Časih zaslutim
nekaj nevidnega,
nekaj nebeškega
nad seboj.
Nevesta večne Besede,
glej!
Srce se smeje
v radosti tihi.
Povej:
Ali so nadeje?
Ali so navdihi?
Iz rožnih ust Marijinih
Čezinčez
megla plove vrh dreves.
Ni res!
To je srebrnotkan
Marijin pajčolan.
Čezinčez
čez vir kleči srebrna jez.
Ni res!
To je biserni pas,
spleten iz Marijinih las.
Čezinčez
iz rož kipi do nebes.
Ni res!
To je rahel dih
iz rožnih ust Marijinih.
Ko si mimo šla
Iz rosnih oči
sanjave noči
razliva se mir.
Čez tri vrhe,
domov grede
žvrglja pastir.
Nekje za vasjo
posluša nekdo
in misli nanj.
Jaz pa mislim nate ...
Vsa so zadehtela tla,
ko si mimo šla.
Milosti polna
Na praznik tvoj
sredi hrama
dehte z opojnim duhom
šmarnice,
Madonsko nežen sneg
žari od njih,
da ne vem,
ali so poljubi,
ali so navdihi
iz rožnih ust Marijinih?
Ko si mimoi šla,
Milosti polna.
