Vitranec
| Vitranec. Pripovedka iz davnih dni. Josip Vandot |
Prvo poglavje v tekstu ni posebej označeno. Od četrtega poglavja dalje so poglavja označena z rimskimi številkami. Peto poglavje ni posebej označeno.
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. • dno |
1. uredi
Živela je v zagorski vasi mati. Njena koča je stala kraj gozda, ravno pod nebotično, z večnim snegom pokrito goro. Koča je bila borna. Okna so bila majhna in so imela mesto stekla v olje namočeni popir. Vsepovsod so zijale špranje, ki pa jih je siva ženica zatlačila z zelenim gorskim mahom. Trhla je bila koča in blizu razpada. A vendar je živela ženica v nji veselo in zadovoljno, in ne bi bila zamenjala borne koče z najlepšo palačo tam daleč med ravnim svetom. – Imela je mati sina, in temu sinu je bilo ime Mihélj.
Ko je ležal Mihelj še v zibeljki, se je dogodilo neke noči čudo. Sladko je spal Mihelj tisto noč, in mati je dremala tam ob peči. Na levi je brlela slaba leščerba, in skoro temno je bilo v koči.
Pa glej – kar naenkrat se razsvetli soba v čudnem svitu. Kraj zibelke stopijo tri bele, visoke ženske. Nekaj časa molčijo in opazujejo spečega Miheljka. Potem pa dvigne prva ženska roko nad zibelko in izpregovori:
»Rano boš umrl, Mihelj. Tvoja dušica bo splavala kakor bela pomladna meglica proti nebu.«
»Ne, sestra,« jo prekine druga žena: »ne bo umrl mlad. V hrabrega junaka bo zrastel Mihelj in bo branil vero in dom pred divjim Turkom. Njegovo ime bo šlo od ust do ust po vsem širokem svetu. Svetlega cesarja bo rešil in širno cesarstvo, a takrat bo padel sam, zadet od ostre puščice.«
»Tudi ti se motiš, sestra,« izpregovori tretja ženska, ki je bila največja in najlepša. »Živel bo Mihelj do bele starosti. Tudi se bo povzpel visoko in bo živel vse življenje visoko, visoko nad vsemi vaščani.«
Ko utihne tretja ženska, pokimata sestri z glavo, pa pravita: »Naj se zgodi po tvoji besedi, sestra.«
Kar naenkrat izginejo vse tri in z njimi izgine tudi oni čudoviti svit. Zopet je vse temno po borni koči. Le leščerba brli še slabo tam na levi in pogašuje polagoma.
Mati se je prebudila takrat iz polusna in si je mencala oči. V prvem hipu sama ni vedela, ali je sanjala, ali pa je bila resnica. Stopila je k zibeljki in je gledala Miheljka. Ta pa je spal sladko in se ni genil niti za trenotek. Sedla je mati nazaj k peči in je premišljevala prikazen. Nazadnje se je domislila in se je skoro prestrašila.
»Rojenice so bile tu,« je rekla sama sebi, »pa so prerokovale otroku bodočnost. Prav gotovo se zgodi vse po njihovih besedah. Treba bo paziti nanj.«
In pazila je mati na dete, bolj kot na punčico v svojem očesu. Otrok pa je rastel vesel in zdrav, in kmalu mu je bila zibelka pretesna. Izkobacal se je iz nje in se je plazil po vseh štirih po tleh. Mati ga je gledala z velikim, srčnim veseljem in si je rekla pri sebi:
»Ne izpolne se prerokovanje prve rojenice. Doraste sin, pa bode slaven junak.«
A tudi besede druge rojenice se niso izpolnile. Ko je dorastel Mihelj, je bil sicer močan kot medved tam v Klinu, a njegove noge so bile krive in so se dotikale pri hoji v kolenih. Ko je videla mati to, se je razveselila.
»Hvala Bogu,« je dejala, »ne bode vojak in tudi divji Turki ga ne potolčejo. Bog ve, če se izpolni prerokovanje tretje rojenice?«
To je premišljevala mati vse življenje in tudi na smrtni postelji je premišljevala to. Takrat pa je bil Mihelj že precej star in je pasel vaško živino visoko, visoko tam po planinah in gorah. Mater je že sključila starost, in le težko, težko se je še premikala na nogah. Zato pa se je vlegla na smrtno posteljo in je zahrepenela po smrti. In smrt se je je usmilila, pa se ji je približala. Takrat je poklicala mati sina z gorâ. Prihitel je Mihelj k bolni materi in je stopil žalosten in potrt k njeni postelji.
»Mihelj,« ga je nagovorila mati s težkim in trudnim glasom, »dosti sem skrbela in se trudila zate. Učila sem te dobrih stvari in v srce sem ti vsadila ljubezen do Boga in ljudi. Ohrani vse moje nauke zvesto v srcu in srečen boš na tem svetu. – Glej, danes so poslavljam od tebe, ker smrt že težko čaka name. Vse življenje sem se bala zate, ker so prerokovale rojenice tvoje življenje. Hvala Bogu, besede prvih dveh se niso izpolnile. A tretja je dejala, da boš živel vse življenje visoko, visoko nad vaščani.«
Umolknila je mati. Sin jo je pogledal z mokrimi očmi in je rekel: »O, mati, že so se izpolnile besede tretje rojenice. Glejte, ali ne živim kot pastir visoko na gorah, kamor ne pride noben vaščan? Glejte, ali nisem tako visoko, visoko nad vsemi?«
Veselje se je prikazalo na velem obrazu dobre matere. Še enkrat je pogledala ljubeče na sina in je zašepetala komaj slišno: »Hvala Bogu, da se je tako izpolnilo prerokovanje treh rojenic! Smrt, zdaj grem pa lahko in rada s teboj.«
Te besede je še izpregovorila mati; potem pa je zaprla za vedno oči. Dolgo je objokoval Mihelj njeno smrt. Bolj kot vse drugo na svetu je ljubil svojo mater. Čutil se je samotnega in zapuščenega na svetu. Saj ni imel niti sorodnikov niti prijateljev. Visoko po gorah je hodil za svojo živino. Včasih se je vsedel kraj večnega snega na trdo skalo. Daleč v dolino je gledal, ki se je smejala srečna in vesela globoko pod njim. Takrat mu je postalo hudo. Zakril si je z rokami oči in je zajokal – zajokal za materjo. Začudeno so ga pogledale ovce. Prišle so bližje njega in so ga obstopile. Zabeketale so na glas, kakor bi ga tolažile:
»Be–be–ne jokaj, Mihelj! Če nimaš nikogar več na svetu, pa smo ti še me prijateljice, ki te ljubimo. Nikar ne jokaj, Mihelj! Be-be …«
Razumel jih je, pa je dvignil glavo. Nasmehnil se je in si je obrisal z rokavom solze z lic. Pobožal je po vrsti vse ovce po debelih glavah in v srcu mu je postalo prijetno in zadovoljno. Od tistega dne pa se ni čutil nič več zapuščenega. Saj je imel svoje ovce, ki so mu bile tako udane in ki jih je ljubil tudi on sam. Bil je pastir z dušo in telesom.
Gorko je pripekalo solnce tistega dne. Pasel je tam ob plazu, ki se vije z vrha strmega Vitranca do gostega smrekovega vrha tam spodaj. Neprijetno je žgalo solnce ovce v debele kožuhe. Zato pa so hitele po plazu navzgor, da se skrijejo tam gori ob pečinah žgočim žarkom. Mihelj je stopal za njimi in se je čudil, da so njegove ovce tako pametne.
»Ej, ni mi treba tožiti, da sem zapuščen,« je dejal sam sebi. »Pravijo, da so ljudje največji modrijani. Mogoče, hm – pa moje ovce so tudi pametne. Ne bilo bi mi prišlo na misel, da bi se skril solncu tam gori za pečinami. Ne bilo bi mi prišlo, pa četudi sem Mihelj.«
Tako je modroval sam s sabo. Urno je stopal za živino, ki je že dosegla visoke pečine in je polegla tam v senci po tleh. Mahovita so bila tla kroginkrog in prijetno se je počivalo tam. A ni se vlegel Mihelj tam, ampak je krenil mimo visoke skale. Prišlo mu je na misel, da je tamkaj velika jama, vdobljena v široko pečino. Hlad je tam notri in zadremlje se tako prijetno. Splazil se je pastir skozi gosto ruševje, in kar naenkrat se je odprla jama pred njim. Hotel je zavriskati veselo, a naenkrat se je stresel po vsem životu. Široko je odprl usta in oči so se mu razširile prestrašeno. Kakor kip je stal tam in je strmel na votlino pred sabo.
Pri vhodu v jamo je ležalo nekaj groznega. Napol je bilo podobno veliki kači, napol divji zverini. Imelo je črne peroti in šest nog. Več ni mogel videti, ker je bilo tisto grozno zavito v klopčič in je spalo. Samo glavo je videl natanko, in tista glava je bila tako grda in strašna, da je pastir skoro okamnel od strahu.
Naposled se je vzdramil iz svoje otrplosti. Kakor veter je dirjal preko ruševja k svojim ovcam. S palico jih je spravil na noge in jih zaganjal po gori navzdol.
»Bežite, bežite, dragice moje!« jim je govoril in jih naganjal k večji hitrosti. »Ako vam je življenje ljubo, bežite, bežite! Tam gori preži na nas – Vitranec.«
In kakor da bi ga bile razumele ovce, so se zapodile po plazu navzdol. Kot bi jih preganjal blisk iz črnih oblakov, so bežale proti dolini. Komaj jih je še dohajal; srce mu je bilo kot kladivo in od strahu so se mu ježili lasje na glavi. Ni se upal ozreti nazaj, ker je mislil, da hiti za njim zmaj Vitranec. Šele tam doli v gozdu se je ustavil za hip in se je oddahnil. In takrat šele se je ozrl nazaj, a nikogar ni videl nad sabo. Spehana čreda je stopila okrog svojega varuha in ga je gledala vprašujoče. A on ni mogel izpregovoriti besedice. Z obraza si je brisal vroči znoj in oči so mu bile vse prestrašene.
Komaj je stal nekaj trenotkov, pa se ga je polotil spet strah. Dvignil je svojo dolgo palico in je zakričal nad ovcami:
»Bežimo, dragice, bežimo! Drugače nas dohiti zmaj.«
Kakor vihar je bežala čreda skozi gozd. Pastir je skakal črez grmovje, kakor črez nizko kamenje. Tuintam je padel na tla, a hitro se je pobral, ker je mislil, da mu je zmaj že za petami. Začudeno so gledale drobne srne to divjo gonjo. Izza grmovja so stopile, pa so se čudile. In dolgopete zajčke je zgrabila groza, da so bežali črez drn in strn, misleč, da je prišel zdaj zemlje sodni dan. Pa je bežal le pastir s svojo čredo pred zmajem Vitrancem!
Hvala Bogu! Nehal se je gozd, in prikazalo se je polje in prikazala se je gorska vas. Pomirila se je čreda in je stopala počasneje. Tudi Mihelj se je pomiril, ko je zagledal svojo rodno vas; kajti tu se je čutil varnega. Peljal je svojo živino po poti naravnost na sredo vasi, kjer je stal starodavni vaški vodnjak.
Iz vseh hiš so vreli ljudje k vodnjaku, kjer je napajal Mihelj svoje žejne ovčice. Čudno se jim je zdelo, da se je prikazal danes na vasi pastir, ki ga ni bilo v dolino vse poletje. »Nekaj se je zgodilo,« so si mislili vaščani, pa so se zbirali v trumah okrog njega.
Dolgo je molčal. Naslonil se je bil na vodnjak in je gledal ovce, ki so pile hladno vodo. Gluh je bil za vsa vprašanja radovednih vaščanov. Šele, ko se je napila zadnja ovca, je šinil z roko preko čela in je izpregovoril:
»Kaj se je zgodilo, me povprašujete? Zakaj sem pribežal z gorà v rodno vas? Oj, ljudje, pravim vam, da nisem več varen na gori, in tudi ovce niso več varne … Videl sem na Kraljevem vrhu nekaj groznega in sem spoznal, da pride na nas vse velika nesreča. Bog nas varuj!«
Tako je izpregovoril pastir. Pobožno je snel klobuk z glave in se je pokrižižal trikrat. Vedno bolj so se drenjali ljudje okrog njega. Strah je napolnil srce vsakega, in vsem je bilo tesno. Zavladala je tišina kroginkrog. Mihelj je pogledal spet po ljudeh in je nadaljeval: »Veste, zmaja Vitranca sem videl – tako blizu njega sem bil, da bi se ga bil dotaknil lahko z roko.«
Prestrašeno so vzkliknili vsi vaščani. Dobro so vedeli, da se zgodi velika nesreča, kadar se prikaže zmaj Vitranec. Zato jih je bilo strah, in zbali so se za svojce. Ko so zaslišali otroci pastirjeve besede, so pohiteli k svojim materam in so se prijeli za njihova krila. Ej, kolikokrat so čuli ob zimskih večerih o zmaju Vitrancu, ko so sedeli dedek ali babica na prijetno zakurjeni peči, in so brneli enakomerno kolovrati po širni izbi. Strah jih je bilo že takrat; a kaj šele zdaj, ko so čuli na lastna ušesa, da se je resnično prikazal zmaj tam gori v lopi. Vseh oči so se ozrle tja gori na goro, kjer se je videla med sivimi skalami Črna lopa. A videli niso ničesar. Lepo so se svetile tam gori skale. Obsevalo jih je zlato solnce s svojimi živimi žarki. Nič se ni ganilo tam gori. Drhteli so samo solnčni prameni in vse je bilo svetlo. Samo tam kraj velikega plaza je črnela kakor temno žrelo velika Črna lopa.
»Ampak, če je tudi res, kar nam pripoveduješ?« je dvomil napol stari Korošcev Martin. »Če je res, Mihélj?«
»Oj, da bi ne bilo res, pa bi ne bil bežal z ovcami, kakor da bi me preganjal blisk iz oblakov,« je odgovoril Mihélj. »V senci bi ležal zdaj mirno tam gori in bi dremal prijetno.«
Verjeli so zdaj vsi in molčali. Mihelj je zbral svoje ovce in jih spravil v tropo. Zavihtel je svojo dolgo palico nad njimi in je še izpregovoril: »Obvaruj nas Bog vse skupaj! Jaz odhajam s svojo čredo in se umaknem – daleč noter v Klin se umaknem. Tam bom gotovo varen. Dal Bog, da se vidimo jeseni zdravi in veseli!«
Tako je še rekel, potem pa je stopal za svojo čredo, ki je šla v lepem redu po potu iz vasi. Še enkrat se je ozrl nazaj in je mignil z roko. Potem pa je izginil. – Dolgo so še stali ljudje kraj vodnjaka in so ugibali. Nekateri so zdihovali in tarnali; drugi pa so molčali in gledali v tla. Skrb je polnila vsakemu dušo, ne zase, ampak za svoje drage.
Dolgo bi bili še stali tam v gruči, da ni bilo že zašlo solnce za bele snežnike. Izza vogala se je vrhutega prikazal še grajski valpet. Puška mu je visela ob strani, a v roki je držal dolgo gorsko palico. Dolga črna brada mu je padala po širokih, orjaških prsih. Male, potuhnjene oči pa so zrle hudobno in zaničljivo na vaščane. Kraj valpeta pa je stopal gospod v lepi žametni obleki. Obraz njegov je bil bled in gladko obrit. A v njem ni bilo dobrote in tudi zlobnosti ni bilo. Mirne so mu bile oči, kakor človeku, ki mu ni mari ves svet.
Ko so zagledali vaščani grajskega valpeta, so se zganili. Obrnili so se, da bi odhiteli naglo proti domu. A takrat je že stal valpet pred njimi in je srdito vpil: »Lenuhi, kaj postajate na vasi, mesto da bi delali? Mar mislite, da bo dozorelo žito kar samo od sebe požeto? Le čakajte, vam že pokažem, postavači!«
In dvignil je valpet palico. Ponižno se je odkril pred njim kmet Breznik in je izpregovoril: »Nismo se zbrali tu sami od sebe, gospod valpet, nismo se zbrali. Pastir Mihélj je oznanil novico, da se je prikazal v Črni lopi zmaj Vitranec. Pa smo se zbrali, gospod valpet, da se posvetujemo in tolažimo drug drugega. To je, gospod valpet.«
»Ha-ha,« se je posmejal valpet in zamahnil s palico, da je odletela Brezniku čepica daleč vstran. Breznik je zardel; priklonil se je ponižno in je šel pobirat pokrivalo. »Zato ste se zbrali tu, pravite? A jaz vas poznam dobro. Zato ste se zbrali, da se posvetujete, kako bi se uprli svojemu milostljivemu gospodu. Kruha ste se preobjedli, pa bi zdaj radi polegali po senci. A jaz vam pokažem, zanikarneži! Domov se spravite! Gorje onemu, kdor ne pride rano ob prvem svitu na tlako! Na drevo ga privežem, da bodo imele vrane druščino.«
Tako je vpil grajski valpet. Ljudje pa so povesili glave in so odhiteli od vodnjaka proti domu. Zadnji je bil kmet Breznik s svojo ženo in malo, devetletno hčerko Jelico. Naglo so hiteli po potu in so se ozrli šele pri ovinku nazaj. Nikogar ni bilo več pri vodnjaku. Le tam ob plotu je stal tuji gospod v lepi žametni obleki in je gledal za njimi. Pospešili so korake in so kmalu prispeli domov. Takrat pa je bilo že zašlo solnce, in pričelo se je že mračiti. Žareli so snežniki v rdeči barvi in sneg se je lesketal tam gori, kakor bi gorel v čudovitem ognju.
Na ognjišču Breznikovega doma je vzplapolal vesel ogenj. Pristavila je mati lonec k ognju in večerja se je pričela kuhati. Gospodar je bil odšel v hlev, da odpravi živino, Jelica pa je sedla kraj ognjišča in je strmela v živi ogenj. Mati je bila zamišljena in ni izpregovorila besedice. Breznik je nakrmil živino in se je vrnil v kuhinjo. Takrat pa je bila že večerja gotova. Sedli so okrog mize. Pomolili so molitev in so zajeli z žlicami. A nihče ni izpregovoril. Po večerji je nažgala mati na nizki lêvi leščerbo, kajti naredila se je že bila črna noč. Jelica se je stisnila k očetu in takrat ga je vprašala: »Oče, kaj je res, da se je prikazal zmaj Vitranec?«
Prebudil se je Breznik iz svoje zamišljenosti. Pogledal je hčerko in odgovoril: »Res. Mihélj ga jo videl.«
»Pa je zmaj hud, oče?« ga je vprašala radovedna Jelica.
»Hm, pravijo, da je hud,« je odgovoril Breznik. »Moj rajni ded – Bog mu daj dobro! – je kaj rad pripovedoval o Vitrancu. Sam ga je bil videl, na lastne oči. Tam gori pri Črni lopi se je srečal z njim. A zmaj mu ni storil žalega. Zarežal je samo nad njim, da je dobri dedek bežal plašen kakor veter v dolino.«
»Ojej!« je vzkliknila mala Jelica in si je zakrila oči.
»Pač ni storil zmaj dedku ničesar,« je nadaljeval Breznik. »Toda tisto leto je pobila grozna toča vse poljske pridelke. Kakor jajca je bila debela. Kamor je padla, je bilo vse pomendrano in strto. Lahko si misliš, kakšni reveži so bili potem ljudje! A ne samo to. Ko so se jeseni tistega leta zgostili oblaki, je padal dež dannadan kakor za časa vesoljnega potopa. Naraščale so vode. Gorski hudourniki so privršeli kar naenkrat z gorà. Valili so s sabo skale in pesek in kmalu so pokrili vso dolino z njimi. Ginila je zemlja, ginila so drevesa, a tudi hiše so ginile. Padale so kakor slaba peresa, izginile so v vodi in peneči valovi so jih razsuli.«
»A kaj se je zgodilo z ljudmi?« je vprašala Jelica, ki je poslušala z napeto pozornostjo očeta.
»Ljudje? Ljudje so bežali visoko na gore. Pustili so vse svoje imetje in živino srditim valovom, pa so bežali na gorske senožeti. Samo, da so rešili svoje življenje in drage svojce. Nastanili so se tam gori po hlevih in so živeli borno in žalostno življenje. Kdo bi bil preštel vse bridke solze, ki so jih prejokali takrat! Kdo bi bil preštel vse gorke molitve, ki so jih poslali proti nebu! Takrat pa so tudi spoznali, da je kriv zmaj Vitranec vse nesreče. In spominjali so se tudi, da se je pred sto leti zgodilo ravno tako. Tudi takrat se je bil prikazal zmaj v Črni lopi, in potem se je zgodila nesreča. Pa ljudje so si bili sami krivi tiste nezgode. Zašli so namreč s prave poti in so živeli grešno. Pa jih je Bog kaznoval.«
»In kako je bilo potem, oče?« je šepnila plaha Jelica, ko je umolknil oče.
»I, no – štirinajst dni je deževalo. Potem pa so se razpršili oblaki in solnce se je prismejalo. Počasi so odtekale vode, in dosti dni je minilo, preden se je prikazala zemlja. Toda, kjer so bile prej rodovitne njive in cvetoči travniki, kjer so stale prej bele hišice, oj, povsod sam pesek in trdo kamenje! Samo grad na visokih Pečeh je ostal nepoškodovan. Grajščak je rešil vse svoje imetje in rešil je tudi svoj dom. Bil je blag človek tisti grajščak. Srce je imel za kmeta in krivice ni mogel trpeti. Oj, drugačen je bil, kakor njegov vnuk, ki nas tepe z bridkim bičem, drugačen! Vsepovsod je pomagal revežem, da so si postavili svoje razrušene domove. Z njegovo pomočjo so zeleneli čez nekaj let spet poplavljeni travniki in je rodilo bohotno polje. Ljudje pa so bili srečni in so se povrnili na pravo pot. Da, plemenit in dober gospod je bil grajščak.«
Breznik je umolknil. Z roko si je podprl glavo in je strmel zamišljeno v pojemajočo leščerbo. Jelica se je stiskala k njemu in je ovila svojo desnico okrog njegovega pasa. Strah jo je bilo, ker je postajalo vedno bolj temno v kuhinji. Molčali so vsi. Čulo se je samo pojemanje dogorele leščerbe. Naposled pa je pretrgala Jelica molk. Še tesneje se je stisnila k očetu, pa je vprašala: »Oče, kaj pride letos spet povodenj, ker se je prikazal zmaj?«
»Bog nas obvaruj,« je odgovoril Breznik in se je pokrižal. »Upam, da se nismo tako pregrešili. A kakor Bog hoče! – Toda, Jelica, čas je, da gremo spat. Glej, leščerba že ugaša in zjutraj bo treba vstati pred svitom.«
Nato so stopili v izbo in so se podali takoj k počitku. V tistem času pa je izšel izza temnega gorovja mesec. Zasvetila so se v bledih žarkih širna snežišča na belih gorah, zasvetili so se rosni biseri na spečih cveticah tam po gorski dolini. Vse je spalo; tudi ponosni grad tam na strmih Pečeh je spal. Le okna so se svetila v prosojnih mesečnih žarkih in tam pod gradom je šumela v ozki strugi modra Sava.
2. uredi
Tema je še vladala po dolini. Mesec je ravno zašel za gore. A vendar je bila vsa vas že pokoncu. Sestajale so se gruče kmetov in so odhajale v tihem pogovoru proti polju. Zabičal jim je bil včeraj valpet, da morajo biti danes ob prvem svitu na polju – na tlaki. Vedel je vsakdo, kaka kazen ga čaka, če se zamudi le za eno minuto. Zato pa so vstali že preje in odšli brez godrnjanja na polje. Razdelili so se tam ob grajskih njivah in so se pogovarjali tiho, komaj slišno. Čakali so valpeta.
Ko je šinil prvi žarek na bele snežnike, je zavel čez polje mrzel veter. In takrat se je prikazal tudi valpet. Tam doli na savskem mostu se je prikazal in je stopal naglo proti polju. V roki je vihtel dolgo palico, in obraz mu je bil mračen. Zagledali so ga kmetje, pa so sneli ponižno svoje čepice. Že od daleč so mu klicali in so ga pozdravljali: »Dobro jutro, gospod valpet!«
Bradati valpet se je ustavil ob njih in je še vedno vihtel svojo palico. Gledal je po vaščanih in jih prešteval. Ko je videl, da ne manjka nikogar, je izpregovoril z ostrim glasom:
»Alo, le hitro se primite dela! Do večera mora biti vse žito pospravljeno!«
Kakor bi trenil so se razpršili kmetje in kmetice po njivah. Rosno je bilo rumeno žito, in polno klasje se je pripogibalo do tal. Zdanilo se je ravno. Vrhovi gora so že rdeli v jutranji rdečici, in kmalu, kmalu se bo prismejalo solnce. Prav razločno se je čulo ptičje žvrgolenje sem iz gozda, in tuintam se je oglasila sredi njive prepelica, ne vedoča, da ji danes razrušijo ljubo domačijo. Zazveneli so ostri srpi in rumeno žito je padalo na tla. Kakor mravlje so delali pridni vaščani in kljub hladnemu jutru jim je stal znoj na čelu.
Solnce je pogledalo izza gore. In takrat so zapeli tam v gozdu ptiči še glasnejše, kot bi pozdravljali svetlo solnce. Po travi so se zabliskali rosni biseri in so se zasvetili srpi in kose. Le prepelica ni več zapela; plaha je bežala med visokim žitom in je iskala varnega zavetja. Molče so delali kmetje. Valpet je stal kraj njive in se je oziral okrog, da ne bi se kdo potuhnil pri delu. In če je kdo obstal za trenutek, da bi počinil, je skočil k njemu in zavpil osorno:
»Kaj stojiš, klada zanikarna? Komaj je pričel, pa bi že rad pasel lenobo.«
Prestrašen se je sklonil vaščan, pa je jel še hitreje delati. Obraz se mu ni izpremenil za pičico. A v srcu mu je vstal gnjev, da bi izpregovoril bridko besedo z valptom. A vendar se je premagal, ko je pomislil na svoj dom, na svojo ženo in otročiče. Kaj bi se zgodilo z njimi, če ga vržejo v temno grajsko ječo? Sirote bi bili in morali bi v širni svet prosjačit vsakdanjega kruha.
Kakor mravlje so delali kmetje, in visoko klasje je kar ginilo pod ostrimi srpi in kosami. Solnce jo šlo vedno više in više na nebo in vročina je jela pripekati. Takrat pa je prišel sem od grada grajščak. V lovsko obleko je bil oblečen in puška mu je visela na rami. Spremljalo ga je pet mladih lovcev in oni tuji gospod z bledim obrazom. Na lov je šel grajščak. Velike postave je bil. Kratka, siva brada mu je pokrivala skoro vse lice in majhne, jezne oči so mu gledale neprijazno v svet. Imel je grajščak na sebi nekaj, kar je vzbujalo strah pri vsakem, ki mu je pogledal v obraz. Bil je nagle jeze in krut s svojimi podložniki. Delal je z njimi kakor z živino in nikoli se mu ni omečilo srce. Pa če je klečala pred njim uboga, zapuščena sirota in ga je prosila z bridkimi solzami v očeh, da bi se omehčal najtrši kamen, grajščaku je ostalo srce trdo in nagnal bi ubožico z grada. Bali so se ga vaščani in so ga spoštovali navidezno; a v srcu so ga sovražili. Težak jim je bil jarem; a streti ga niso mogli, ker so bili tlačani.
Ko so ga zagledali tisto jutro, so snemali ponižno čepice z glav. Priklanjali so se in so ga pozdravljali že od daleč:
»Dobro jutro, naš milostivi gospod! Dobro jutro vam Bog daj!«
A ni se ozrl grajščak po svojih tlačanih. Stopil je k svojemu valptu, ki se mu je priklanjal neprenehoma, in mu naročeval nekaj s trdim glasom. Potem pa se je obrnil in odšel s svojimi lovci. Še za njegovim hrbtom se je priklanjal valpet, da se mu je posmehnil na skrivnem marsikateri vaščan. A k sreči ni zapazil valpet tega.
Poldne se je bližalo. Več kot polovica žita je bilo že požetega. Zadovoljno se je namuznil tupatam valpet; saj je bil prepričan, da ga pohvali zvečer grajščak. A vendar je še priganjal ljudi s trdimi besedami. Pripekala je vročina, in curkoma je tekel vaščanom znoj s čela. A delali so vztrajno in niti odpočivali se niso.
Sem od Save je prišla grajščakinja, sama s hčerko. Mala deklica si je nabrala velik šopek poljskih rož in jih je gledala zadovoljno. Z veselim obrazom se je obrnila k materi in ji je zaklicala:
»Ali niso lepe, mamica? Poglejte jih!«
Nasmehnila se je gospa, pa je odgovorila: »Lepe so, Elza, lepe. Pa povej, kaj ti bodo te rože?«
Mala Elza je položila prst na usta. »Ne smem povedati.« – Tako je rekla in oči so se ji nasmejale v veliki radosti. »Samo hudi ne smete biti, če vam povem. Kaj ne, da niste hudi?«
Pobožala je gospa hčerko po dolgih kostanjevih laseh, ki so padali prosto po šibkih ramenih. »Nisem huda, prav nič nisem huda.«
Deklica je tlesknila z rokami. Radost ji je žarela na obrazu, in na skrivnem se je posmehnila. Ej, dobro, da ne poizveduje mati, zakaj da je natrgala lepe rože! Nihče ne ve tega; samo mala Elza hrani globoko v srcu to skrivnost. Ko pa se prismeje jutri zjutraj solnce izza gora, bo pa videlo tisto skrivnost, ki spi danes v Elzinem srcu. Skozi grajsko okno bo pogledalo solnce. Takrat se pa prebudi mamica in zagleda nad svojo glavo šopek lepih poljskih rož. Lepo se bodo smehljale rožice, kakor se smeje samo mala Elza: »Dobro jutro zlata mamica!« – Čudila se bo mama, pa bo uganila, kdo ji je podaril tiste rože v jutranji pozdrav. Stopila bo h hčerki in jo poljubila na lice: »Elza, ti dobra dušica …«
Tako je mislila sredi polja mala Elza. Pri teh mislih pa se je smehljala srečno in zadovoljno. Solnce je obsevalo njeno belo oblačilce, obsevalo njeno rdeče lice, njene dolge kostanjeve lase, ki so ji padali prosto po hrbtu. Elza pa je stala tam sredi polja in se je smehljala. Za las je bila podobna Sneguljčici, zlati kraljičici iz temnega gozda.
Zagledali so jo kmetje in so prenehali za hip z delom. Grajščakinja in njena hčerka sta se bližali vedno bolj njivam. Že se je priklanjal bradati valpet globoko k tlom in je mrmral: »Klanjam se, milostiva gospa …« Smehljaje so ga gledali kmetje in so govorili za njegovim hrbtom. Kajti, če jim je bila gospa blizu, se niso bali valpeta.
»Glej, gospa prihaja,« je dregnil Breznik Skalarja, ki je čepel na tleh in pobiral klasje. Skalar je vstal; pogledal je tja, kamor je pokazal Breznik, in je izpustil nabrano klasje na tla.
»Resnično prihaja,« je vzkliknil. »In mala Sneguljčica z njo!«
Približala se je gospa in je obstala pri ženjicah. Obstopile so jo kmetice. Kmetje pa so snemali čepice z glav in se ji globoko priklanjali. Valpet je stal tam ob strani in se je smehljal v zadregi. A gospa se ni zmenila zanj, ampak je izpraševala vaščanke:
»Kako se vam godi? Kako gre delo od rok?«
Vaščanke pa so odgovarjale: »Dobro, gospa. – dobro!«
In sedaj se je prerinila skozi gručo mlada žena. Njen obraz je bil bled in oči objokane. Zgrudila se je pred gospo na kolena in je zajokala: »Oj, gospa, usmilite se mene, uboge matere! Saj vam je srce zlato …«
»Kaj se je zgodilo, Mina?« je vprašala grajščakinja in dvignila z lastnimi rokami jokajočo ženo od tal. »Kar povej mi naravnost, pa ti pomorem, če je v moji moči.«
Šinila je žena z rokavom preko oči, pa je govorila: »Oh, gospa, naš Janezek leži bolan doma. Včeraj opoldne je prišel s paše – komaj je prilezel v izbo; tam pa je padel kar na tla. Oj, za božjo voljo! Zdaj pa leži na postelji in blede, blede kar naprej. Morda je že stopila smrt k njemu. Siromak, pa še znoja mu ne smem obrisati z vročega čela, ker moram biti na tlaki.«
»Mina, Bog pomagaj!« je vzkliknila gospa prestrašeno. »Pojdi, kar hitro pojdi domov! Pa zakaj nisi povedala že prej valpetu?«
»Oh, že včeraj sem prosila gospoda grajščaka, če smem ostati zaradi Janezka doma. A gospod so rekli, da ... da ni mogoče …«
Ihtela je uboga mati in si je obrisala s predpasnikom solze iz oči. Gospa pa je prebledela.
»Moj soprog ti je rekel kaj takega?« je vprašala. In ko je prikimala mlada žena, se je pomirila navidez. »Pusti delo, Mina, pa odhiti brez odloga domov! Mimogrede se oglasim pri vas, da vidim, kako je malemu bolniku.«
Hvaležno je poljubila kmetica gospej roko in ni mogla izpregovoriti besedice. Potem pa se je obrnila in odhitela naglo na pot. Kmalu je izginila tam doli ob hišah. V zadregi je vrtel valpet palico v rokah in ni vedel, kaj bi storil. Premišljeval je, ali naj pove grajščaku, kaj se je zgodilo. Če pove, se zameri gospej; a če ne pove, se zameri grajščaku. V veliki zadregi je bil valpet; zato pa je vrtel svojo palico v rokah.
Mala Elza ni videla tega prizora. Ko se je približala njivam, je zapazila takoj Breznika. Pohitela je k njemu in je vzkliknila veselo: »Oj, stric Breznikov!«
»Poglej no – Sneguljčica!« je dejal Breznik in spustil koso na tla. Stopil je k deklici in ji popravil lase, ki so se spustili naenkrat na deklično lice.
»Kdaj mi prinesete planink, stric Breznikov?« je nadaljevala Elza. »Jutri ali pojutrajšnjem?«
»Drugi teden, Elza,« je odgovoril Breznik. »Drugi teden, ko pojdem na gore.«
»Pa mi jih tudi gotovo prinesete?« je kramljala Elza. »Veste, tiste velike mi morate prinesti, ki imajo po trideset lističev in lepo, belo krono. Kaj ne, da mi boste take natrgali?«
»A to ni mogoče, ptičica,« je odgovarjal Breznik. »Veš, ena planinka je samo na vsem gorovju, ki ima trideset lističev in zlato krono v sredi. A težko se jo dobi, težko, ker se skriva za belimi skalami. Pa vendar jo hočem poiskati, samo, da boš vesela, Sneguljčica.«
Elza je tlesknila z rokami. Pohitela je k materi in ji je pripovedovala vsa vesela: »Breznikov stric mi prinese planinko. Veste, tisto mi prinese, ki ima trideset lističev in zlato krono. Oj, pa jo bom gledala in se bom smejala.«
»Pa če ti res prinese?« je podražila mati. »Pravijo, da se težko dobi tista planinka, ker se skriva človeškim očem.«
»A Breznikov stric jo gotovo najde,« je trdila Elza. Stopila je spet h kmetu in ga je vprašala vnovič: »Pa mi res prinesete tisto planinko?«
Posmejal se je Breznik in odgovoril: »Zagotovo jo poiščem. Kar brez skrbi bodi!«
»Ali vidite?« se je obrnila smehljaje Elza k materi. »Ali čujete Breznikovega strica?«
»Čujem,« je dejala mati in se je obrnila, da odide nazaj na pot. »Veš, Elza, čas je, da greva domov. Vsak čas bo poldne.«
Elza je že hotela pohiteti za njo. A obstala je in se je nečesar domislila. Obrnila se je k Brezniku. »Kaj pa dela vaša Jelica, stric Breznikov?« je vprašala. »Veste, že dolgo je nisem videla.«
»Koze pase tam na Brdih,« je odvrnil Breznik. »Čuj, saj se slišijo zdaj že zvonci.«
Posluhnila je Elza za hip. Tedaj pa je slišala tiho, pritajeno zvončkljanje, ki je prihajalo sem iz gostega grmovja strmih Brdov. Lepo je bilo tisto zvončkljanje in prijetno. Včasih se je zaslišal tudi glas male pastirice, ki je klicala živino.
»Hej, rogačica! Ne hodi doli! Tam je tema,« se je čulo prav natanko sem na polje. Potem pa je bilo vse tiho. Le zvonček je zacingljal in je kmalu umolknil. A dolgo ni vladala ta tišina. Kmalu se je začul srebrni glas pastirice, ki je pela lepo in brezskrbno pesem. Veselo je bilo mali Jelici pri srcu, pa je prepevala kot jutranji zvonček. Takrat se je pa začulo tudi pasje lajanje in visoko tam na gorah je počil strel. Odmeval je daleč v dolino in se je čul prav razločno. Zasledili so pač grajščakovi psi velikega jelena in ga pregnali iz skrivnega zavetišča. Zasvetile so se grajščaku oči. Puška je počila; visoko je poskočil jelen in se je zgrudil na tla. Njegova kri pa je močila zeleni mah in je poškropila bele, nedolžne gorske rože.
Elza je stekla k materi. Poslovila sta se nato od kmetov in kmetic in sta spele preko polja proti gradu, ki se je dvigal ponosno in krasno tam na strmih Pečeh. Dolgo so zrli vaščani za njima in jima klicali v slovo. Ej, tako je plemenita grajščakinja in tako je dobra njena hčerka! A, grajščak, grajščak! Zakaj more biti tako zloben in hudoben poleg teh dveh angelov?
Zmigavali so kmetje z glavami in niso mogli umeti, zakaj more biti grajščak tak. Zrli so proti gradu in so pozabili na delo. A vzdramil jih je valpet, ki je zavihtel palico in je zaklical: »Kaj zijate in držite roke navzkriž! Da bi vas! ...«
Zavedli so se tlačani in so se sklonili hitro k tlom. Pričelo se spet delo. Padalo je žito; snop za snopom se je dvigal za njim. Bliskali so se srpi in kose v vročih solnčnih žarkih. Znoj se je zasvetil na obrazih in je curljal v velikih sragah črez lica. – Veselo je vihtel Breznik koso. Vesele misli so mu polnile dušo in še mar mu ni bilo žarečih žarkov, ki so ga pripekali. Radost mu je sijala iz oči, in kako tudi ne? Ej, mala Sneguljčica tako rada kramlja z njim in je tako velika prijateljica njegovi Jelici. A s komur govori ta dobra in zlata deklica, vsak mora biti radosten, in žalost ne more k njemu. – Breznik je nehal kositi. Dvignil je koso, potegnil izza pasa brus in je pričel brusiti mokro koso. Pri tem pa se je ozrl visoko na Kraljevi vrh, ki se je dvigal pred njim. Skoro do vrha je bil poraščen s temnimi smrekami; le visoko tam gori so strmele ozke, razdrte skale. Belil se je dolgi, široki plaz in črnela je Velika lopa, bivališče zmaja Vitranca.
Zganil se je Breznik in se je domislil zmaja. Kaj pomeni njegov prihod? Ali je nesreča za kmeta? Ali je nesreča za gospodarja? Glej, toča ne more pobiti lepega žita, ker bo kmalu spravljeno po varnih kozolcih. Ali pride povodenj? Ali pride lakota in kuga? Morda pa prihrumi divji Turek in razruši z ognjem in mečem mirno gorsko domačijo?
Tako je ugibal Breznik, a ugibal je zaman. Ničesar ni mogel uganiti. A tesno mu je bilo pri srcu, ko je mislil na zmaja. Temne slutnje so mu napolnile dušo, in zdelo se mu je, da ga zadene nekega dne nesreča, bridka nesreča. A kakšna bo tista nesreča, tega si ni mogel razložiti. – Zmračilo se mu je čelo, in da bi pregnal mučne misli, je pričel vihteti koso, da je padalo žito v gostih šopih.
V tem se je oglasilo na Brdih srdito pasje lajanje. Začuli so se glasni zvonci, kakor da bi bežale splašene koze. Breznik je dvignil glavo in je poslušal. Lajanje je potihnilo za hip. A takrat se je začul obupen glas, ki je klical na pomoč.
»O, oče! … Za božjo voljo … oče!«
Breznik se je zdrsnil; kajti spoznal je glas. Njegova hčerka, njegova Jelica je bila, ki je klicala na pomoč! Bože mili, kaj se je zgodilo z njo? Kakor okamnel je stal Breznik sredi njive, in kosa mu je zdrknila na tla. Pasje srdito lajanje se je ponovilo in glas, ki je klical na pomoč, je postal še obupnejši.
Takrat pa se je zganil Breznik. Kakor jelen je zdirjal preko njive in dalje po širokem travniku. Zaman je klical za njim razsrjeni valpet; Breznik ga ni slišal. Čul je samo obupni glas svoje hčerke, ki ga je klicala na pomoč. Zato pa je hitel in se še oddahniti ni utegnil. Preskočil je ozko Rojico in hitel do Save. Prebredel je deročo vodo in je dirjal potem v velikih skokih po hribu navzgor. Grmovje ga je opraskalo po licih in rokah in mu je razdrapalo obleko; a on ni čutil tega. Vedno bližje je slišal obupni glas svoje hčerke, in hvala Bogu! Razgrnilo se je grmovje in stopil je na širno trato. Zagledal je Jelico, ki se je stiskala k skali. Vila je roke in je jokala in klicala. Sredi trate je ležala lepo rejena, velika koza s pretrganim vratom. Kraj grmovja pa je zagledal grajščakovega lovskega psa, ki je bil velik in močan kot medved. Ravno se je bil zagnal v drugo kozo, in njegovi ostri zobje so se zasadili ubogi živali v vrat. Zameketala je koza in se je hotela vzpeti; a pes jo je podrl na tla in grizel, da je brizgala kri okrog njega.
Breznik ni vedel prvi trenutek, kaj bi storil. Neodločno je stal sredi trate in je gledal krvavi prizor. Toda potem se je sklonil. S tal je pobral debel kol, ki je ležal kakor nalašč tam. Potem pa je planil nad psa. Zavihtel je debeli kol; kakor blisk je šinilo po zraku in je padlo s silovitim udarcem na pasjo glavo. Zajeknilo je, in pes je spustil krvavo kozo. Prevrnil se je na tla in se je zleknil brez glasu.
Breznik je spustil kol na tla. Stopil je k jokajoči Jelici in ji položil roko na glavo. »Ne jokaj, Jelica!« je govoril. »Glej, mrtva je zverina in ne gane se nič več!«
Plašno je pogledala Jelica na mrtvega psa. Stresel jo je mraz in je jecljala: »O, oče ... pa tudi sivka je mrtva. Naša dobra ... ljuba sivka.«
»Nikar se ne žalosti,« je prigovarjal Breznik, dasi je bilo tudi njemu hudo po kozi. Bila je sivka njegova najboljša koza in ne bi je dal za pet cekinov nikomur. Zdaj pa leži mrtva tam, s krvavim vratom, z velikimi, steklenimi očmi. Pa tudi druga koza – Liska – je izkrvavela in se oddihuje v zadnjih dihih kraj grmovja. – Gnjev se je polastil Breznika. Stisnil je pesti in mrmral pred se: »Da, da – tako so godi nam tlačanom. A ti, grajščak, se valjaj po mehkih pernicah in se smeji bolesti tlačana! … Da, da – tako se nam godi –.«
»O, oče, kaj poreče grajščak?« je jokala Jelica, in že pri sami misli na grajščaka se ji je skrčilo srce.
»Naj poreče, kar hoče!« je mrmral oče. »Pes je njegov in tudi jaz sem njegov. Samo to je razloček, da mu je pes ljubši nego jaz, ki sem človek. Ha, ha.«
Bridko se je zasmejal Breznik in je stopil k pojemajoči Liski. Sklonil se je k nji in jo je ogledoval. Stresla se je Liska in je obrnila oči. Zleknilo se ji je telo, in potem se ni ganila več. A takrat so se čuli v grmovju hlastni koraki. Zašumelo je velo listje na tleh; veje so se razdelile, in grajščak je stopil naglo na trato.
»Rustan!« je zaklical glasno. Zažvižgal je, a pes ga ni slišal več. Ozrl se je grajščak po trati; zagledal je jokajočo deklico, ki je zakrivala obraz z rokami; zagledal je Breznika, ki se je obrnil k njemu in ga gledal s sovražnimi, temnimi očmi, in zagledal je tudi mrtvega psa na tleh.
»Rustan!« je ponovil grajščak in stopil k psu. Dregnil ga je z nogo, a pes se ni ganil. In tedaj je spoznal grajščak vse. Kri mu je stopila v obraz in zasvetile so se mu male, sive oči. Stopil je tik pred Breznika; dvignil je stisnjeno pest, da bi zamahnil po kmetovi glavi. Prestrašena je zavpila Jelica in se je tresla po vsem životu. A Breznik je stopil korak nazaj in je gledal grajščaku naravnost v oči.
»Da, jaz sem ga ubil,« je izpregovoril mirno. »Vaša last je pes in vaša last sem tudi jaz. Vem pa, da vam je ljubša žival, nego kmet-tlačan. Zato pa naredite z mano, kar hočete. Jaz se vas ne bojim.«
Mirno je govoril Breznik te besede; a vendar se mu je tresel glas od razburjenosti. Grajščak ga je pogledal zlobno in se je zasmejal sovražno: »Haha, pes in ti sta moja last, praviš? No, dobro, potem sta si pač enaka, in zato imejta oba enak konec.«
Grajščak je dvignil puško in je nameril naravnost na Breznikove prsi. Prijel je za petelina, da bi izprožil. A takrat je vzkliknila Jelica v smrtnem strahu in je šinila kot puščica h grajščaku. Spotaknila se je ob resje in je padla na tla. Pri padcu pa je še zgrabila grajščaka za roko. Povesila se je puška in strel se je izprožil. Krogla pa je oprasnila vejo široke bukve, da je sfrčalo par lističev na tla.
Bled kot zid je stal Breznik pred grajščakom. Ustnice so se mu tresle in strahom je gledal Jelico, ki je ležala nepremično pred grajščakovimi nogami. A deklica se je kmalu zavedla. Urno je vstala; padla je potem pred očetom na tla in je objela njegova kolena.
»O, oče, ljubi oče!« je ihtela in stiskala obraz k očetovim kolenom. Breznik se je sklonil k nji in jo je božal molče po glavi. Takrat so se pa prikazali na trati grajščakovi lovci. Začudeno so gledali ta prizor in so se obrnili potem k gospodarju.
»Glejte ga – umoril mi je Rustana, mojega najboljšega psa, najlepšega psa,« je govoril grajščak. »Kako naj zdaj lovim, ko nimam več Rustana? Kako naj lovim? Čakaj, hudoba, pokoriš se mi za to, da ti bodo zrastli beli lasje! – Primite ga, zvežite ga in ga vrzite v najtemnejšo grajsko ječo!«
Pokorno so stopili lovci k Brezniku. Odrinili so s silo Jelico stran in so zvezali s trdimi vrvmi kmetu roke. Breznik se ni upiral. Mirno je stopal med lovci po hribu navzdol. Tam na ovinku se je še ozrl na hčerko, ki se je tiščala k visoki, z mahom poraščeni skali. »Da, da, saj sem si mislil … Vitranec,« je zamrmral in izginil za drevjem.
Jelica se je tiščala k skali in neprenehoma ihtela. Prebudile so jo šele koze, ki so se vrnile iz gozda, kamor so bile zbežale pred divjim psom. Obstopile so pastirico in so meketale žalostno. Jelica je skočila k robu trate in je gledala doli po pobočju.
»Oče, o, oče!« je zaklicala na ves glas. A nihče ji ni odgovoril. Kroginkrog je molčalo grmovje in drevje in se ni zganilo niti za trenutek. Stekla je deklica po hribu navzdol in se je ustavila šele kraj Save. Videlo se je od tu na polje in dalje proti beli vasi. Zagledala je sredi njive lovce in v njihovi sredini očeta. Hitro je stopal in je gledal v tla.
»Oče!« je zavpila Jelica. Slišal jo je Breznik. Postal je in se je ozrl k nji. Toda velik lovec ga je sunil v hrbet s puškinim kopitom, in Breznik je stopal še hitrejše naprej. To je še videla Jelica, potem pa se je sesedla brez glasu kraj brega na tla. Glava se ji je naslonila na mehki posek, in zdelo se je, da deklica spi v sladkem spanju.
3. uredi
Dolgo, dolgo je ležala Jelica nepremično na bregu. Solnčni žarki so predrli skozi nizke veje drobnih jelš, ki so rasle tam ob Savi. Radovedno so postali na dekličinem obrazu, a Jelica ni trenila niti za trenutek. Zmajal je lahek veter jelšine liste. Vztrepetali so žarki in so se poskrili potem. A Jelica je še vedno ležala tiho in nepremično na tleh.
Zašumelo je v grmovju kraj brega, in čuli so se lahni in plahi koraki. Razgrnile so se veje in na breg je pogledal naguban obraz z velikimi, modrimi očmi. Čuden je bil ta obraz. Polno velikih in malih gub se je vilo po čelu in po velih, rumenkastih licih. Sredi obraza je stal velik, malce zakrivljen nos. Sivi, razmršeni lasjé so padali prosto okrog glave. Kdor bi videl prvikrat ta obraz sredi gluhega gozda, bi se ustrašil in v svojem praznoverju bi se morda pokrižal, misleč, da je srečal čarovnico, ki ga ukolne v divjo, nemirno žival. Pa dasi je bil ves obraz čuden in je vzbujal bojazen, vendar so bile oči dobre in prijazne. Kakor nebo so bile modre, in v njih je spala žalost in se je brala nesreča. Vsakdo, ki je pogledal v te oči, je videl lahko tisto nesrečo, in je morebiti tudi zaslutil, koliko grenkih in bridkih solzá so že morale pretočiti te modre, globoke oči.
In te modre, globoke oči so zrle zdaj na Jelico. Nepremično so gledale na bledi, mrtvi obrazek. Potem pa se je skrila naenkrat cela glava. Toda kmalu se je razgrnilo zopet grmovje in na bregu se je prikazala sključena ženska postava. Težko je stopala, in noge so se ji pripogibale v kolenih. Oblečena je bila v staro obleko, ki je bila sestavljena iz samih krp in krpic. Stopila je stara ženica k Jelici in se je nagnila nad njo. Gledala jo je in jo je prijela za roko. A mala deklica ni trenila niti za trenotek. Zmajala je starka z glavo, pa je stopila k šumeči Savi. S prgiščem je zajela hladne vode in se je povrnila k deklici. Poškropila ji je čelo in je vlila par kapljic v malce odprta usta uboge Jelice. Takrat se je stresla Jelica in je odprla oči. Začudeno je pogledala v nagubani obraz starkin in je vprašala tiho, boječe: »Kdo ste?«
Nasmehnila se je starka, in njene modre oči so zrle prijazno malo deklico. »Ne povprašuj po mojem imenu, deklica! Ne povprašuj, ker bi se prestrašila, če ti ga povem.«
Dolgo je zrla Jelica nepremično v razorani obraz. In tedaj jo je stresel mraz. Spomnila se je zimskih večerov, ko je sedela pri sosedu za pečjo. Kraj nje pa je sedela sosedova stara mati in je pripovedovala. O čarovnici Rušici je pripovedovala, ki domuje nekje med pečinami, tam v gošči med Brdmi in Stanmi. Njen obraz sestoji iz samih gub in gubic, in velika je in suha kakor vse čarovnice. Prišla je kdoveodkod, in vidi se jo le tupatam, ko stopa počasi in sključena ob tihih večerih čez polje. Nihče se je ne upa nagovoriti blizu; živi pa se menda samo od jedi, ki ji jo prinaša velik in črn vran. Po njeni koči prepeva zlata ptica. Kadar hoče koga zapeljati v žalostno smrt, pošlje tisto zlato ptico človeku naproti. Ptica poje, tako sladko poje, da človek izgubi vso pamet. Ničesar ne vidi več, ničesar ne sliši več. Slep in gluh tava za zlato ptico, in naenkrat mu zmanjka trde zemlje. Prekotali se s strme skale v globoki prepad, in niti duha niti sluha ni več o njem.
Domislila se je Jelica zimskih večerov in pripovedovanja sosedove stare matere. Prestrašila se je in je zakrila obraz z rokami. »O, Marija! Čarovnica Rušica ...«
»Da, tako mi pravijo.« – Posmehnila se je starka in je nadaljevala: »A ne boj se me! Nikdar še ni Rušica storila ljudem žalega ... Ne boj se me, deklica.«
A Jelica je ni poslušala. Roke, ki so ji zakrivale obraz, so se tresle kakor v mrzlici. Ni se upala pogledati starki v obraz, ker se je je bala, tako zelo bala. Morda dvigne zdajpazdaj Rušica koščeno roko in jo izpremeni v plašno žival. In zaman jo bo iskala potem mati, in tudi oče jo bo iskal zaman. Kakor plaha srna se bo potikala po grmovju, brez miru in pokoja.
»Ne boj se me, ptičica! Ne storim ti žalega,« je prigovarjala starka in je pobožala deklico po laseh. Takrat pa se je stresla Jelica po vsem životu. Ni čutila več slabosti, ampak jo je navdala neka skrivna moč. Skočila je na noge in je zbežala s prestrašenim krikom navkreber. Kmalu je izginila tam gori med grmovjem.
Bridko se je nasmehnila starka. Oči so se ji porosile, ko je gledala za bežečo deklico. »Glej, še celo nedolžni otroci se zboje, ko začujejo tvoje ime,« je mrmrala sama s sabo. »Preganjana povsod in zapuščena ... In kdo je tega kriv? Kdo je kriv tega!«
In starki so se stisnili prsti v pest, in oči so se ji zasvetile divje. Dvignila je skrčeno pest in je zažugala proti gradu, čegar visoka streha so je videla izza temnih smrek. »Ti si kriv, hudobni. graščak, ti si kriv moje žalosti in nesreče! A pride nad tebe maščevalna roka, saj Bog še kraljuje nad nami vsemi – in takrat bo tvoj račun dolg in oster.«
Starka se je obrnila in se je skrila kmalu v grmovje. Tam pa se je vsedla na mah pod visoko smreko in je še vedno mrmrala nerazločne besede. »Lojze, moj Lojze!« je zaklicala naposled na glas. Solze so se ji vlile iz oči in so padale gosto po udrtih, nagubanih licih. Zopet ji je prišla žalost v srce, in spomnila se je zopet onih žalostnih in bridkih časov.
Nedaleč od zapuščene koče pastirja Mihelja je stala pred leti in leti druga koča, ki je pa bila čednejša in večja od prve. Živel je tam notri drvar Boltežar z ženo Špelo in edinim sinom Lojzetom. Mirno so živeli, srečno in zadovoljno. Ko je umrl Boltežar, je bil Lojze že velik, velik. Močan fant je bil in čeden, da ga ni bilo v vsi dolini lepšega. Drvaril je Lojze dannadan in delal pridno, da ga je bilo veselje pogledati. Oj, kako ga je ljubila dobra mamica! Lojze je bil njeno vse na svetu. Njena radost, njena edina sreča. Vse na vasi je ljubilo in rado imelo Lojzeta. Kdo bi bil mogel sovražiti veselega in pridnega Lojzeta, ki ni storil nikomur krivice? A nekega dne – bilo je proti večeru, ko jo sedela stara Špela pred kočo – se je zgodilo nekaj groznega. Iz gozda je stopil takrat Breznik, ki je bil še mlad fant. V bremenu je nesel nekaj težkega; počasi in previdno je stopal in se je težko oddihoval. Prišel je Breznik blizu koče; ustavil se je in je položil breme na tla.
»Jezus, Marija!« je vzkliknila stara Špela in sklenila nad glavo roke. Potem pa je padla na kolena kraj mrliča, ki je počival na trati. Bil je Lojze – njen sin, njena edina sreča. Iz velike rane na levi strani širokih prs mu je curljala še vedno kri. Nepremično je ležal na trati in ni slišal več obupnih in ljubeznivih besed svoje stare mamice. Lice mu je bilo voščeno-bledo, in po vsem obrazu je bila razlita bolest. Mrtev je bil Lojze – edino veselje in edina sreča stare Špele; vse je bilo mrtvo.
»Oj, kako se je zgodilo to? Kdo je umoril mojega zlatega, ljubega Lojzeta?«
Jokala je stara Špela. V obupu si je pulila sive lase in je poljubovala mrzli obraz svojega sina. In takrat je pričel pripovedovati Breznik. V pretrganih stavkih je govoril, ker tudi njemu je bilo srce polno bolesti. Drvaril je Lojze tam gori nad Skokom, nedaleč od njega. Vesel je bil in je žvižgal veselo. Proti večeru je že bilo, ko je vrgel sekiro v stran in se je splazil v grmovje. »Veš, Breznik, šopek lepih rož natrgam za mater. Radi vidijo, če jih prinesem, da okrasijo Mater božjo tam v kapelici.« – Tako je še zaklical Lojze, potem pa se je sklonil k tlom. Takrat so zašumeli nedaleč urni koraki in začul se je srdit glas, ki je zagrmel nad Lojzetom: »Lopov, ali sem te zasačil enkrat!«
Iznenaden je skočil Lojze na noge. Obrnil se je proti grmovju in je zagledal graščaka, ki je ravno prislonil puško k licu in pomeril naravnost na njegove prsti.
»Za božjo voljo! Kaj hočete?« Lojze je zaklical; a takrat se je zasvetilo, prikazal se je dim, in strel je zagrmel. Zakrilil je Lojze z rokami in se je zgrudil brez glasu v resje. Ko je zapazil graščak, da je padel drvar, se je posmejal na glas. Potem pa je odhitel in je izginil v gošči.
Kakor okamnel je gledal Breznik izprva ves ta prizor. Potem pa je dirjal urno kakor srna na mesto, kjer je ležal Lojze. Sklonil se je k njemu in potipal rano. V gostem curku je tekla mlademu fantu kri iz prs in je močila zeleno resje. A Lojze se ni ganil več. Breznik je skočil k bližnjemu studencu in je zajel s čepico mrzlo vode. Brez sape je prihitel nazaj in izpiral zevajočo rano. A zaman – kri se ni hotela ustaviti, ampak je tekla vedno hitreje in gosteje iz rane. Kos svoje srajce je strgal Breznik in je zavezal rano. Takrat pa je zastokal Lojze. Za trenotek je odprl oči in je pogledal Breznika z bolestnim, žalostnim pogledom.
»Moja mati, Breznik,« je šepetal trudno, umirajoče. »Moja zlata mati … glej, te rože ...«
To je še izpregovoril Lojze. Krčevito je stisnil šopek rož in se je stresel. Potem pa je bil mrtev.
Breznik se je vsedel kraj mrtvega tovariša. Z roko si je podprl glavo in je gledal nemo na mrtveca. Ubogi Lojze! Mladi si moral zapustiti svet, ki si ga ljubil tako! Ne boš gledal več sivih pečin dragih gora, nič več ne boš gledal solnca, ko obžarja z rožnim svitom bele snežnike. Nikoli več se ne bo čulo tam gori tvoje veselo vriskanje, ki je hitelo včasih od skale do skale, ko si spel čez zeleno planino. Ubogi Lojze! … Tako je mislil Breznik, in srce se mu je trgalo v silni bolesti. Krčile so se mu pesti, in hotel je skočiti za hudobnim graščakom, da ga prekotali s sive pečine v črni prepad. A premagal se je in je mislil, da pride še ura obračuna za zlobnega graščaka. – Pa čemu je pobil nedolžnega fanta, ki ni storil v svojem življenju niti najmanjše krivice? Čemu je storil to? Zaman se je povpraševal Breznik; ni si vedel odgovora … Proti mraku pa je dvignil mrtvega Lojzeta in ga je nesel počasi in previdno h koči stare Špele.
Tako je pripovedoval Breznik ubogi ženici. Poslušala ga je Špela, in solze so ji tekle neprenehoma po bledih licih. Ko je omenil Breznik rože, se je sklonila k sinovi desnici in je vskliknila v divji bolesti: »Glej jih rože, Breznik! S krvjo so namočene …«
Potem sta ponesla mrtvega Lojzeta v kočo. Napravila sta oder in položila nanj mrliča. Prižgala sta sveče in potem se je poslovil Breznik. Starka pa je čula ob sinovem truplu tri dni in tri noči. Ničesar ni jedla in tudi od sina se ni ganila. Nepremično je zrla v mrtvi obraz, kakor bi čakala, da se zdajpazdaj prebudi Lojze. A Lojze se ni prebudil. Tretji dan pa so prišli možje; položili so Lojzeta v krsto in ga odnesli iz koče na pokopališče. Takrat pa je prišel tudi Breznik, pa je povedal, zakaj je ustrelil grajščak Lojzeta. Od grajskega lovca je izvedel to, ko ga je srečal tam gori v gozdu. Grajščakov lovec Matizelj je sovražil Lojzeta, sam Bog ve, zakaj. Lojze mu gotovo ni storil žalega. Povedal je Matizelj v svojem sovraštvu grajščaku, da se klati po njegovem gozdu divji lovec, ki dela veliko škode divjačini. In ta divji lovec ni nihče drugi nego – Kočarjev Lojze. Razsrdil se je grajščak, pa je vzel puško. Naravnost v gozd je šel in je ustrelil brez vprašanja nedolžnega Lojzeta.
Čula je starka to in ni izpregovorila besedice. Stisnila je samo Breznikovo roko in je odšla počasi, s trudnimi koraki v gozd. Gledal je za njo Breznik in smilila se mu je, globoko v dušo se mu je smilila.
Ko so se ozrli drugo jutro vaščani proti gozdu, pa niso videli več koče stare Špele. Izginila je čez noč, kakor da bi se bila pogreznila v zemljo. Hiteli so tja in so zagledali samo nekaj debelih brun, ki so ležala drugo čez drugo na zemlji. A vse drugo je izginilo, in izginila je tudi stara Špela.
Po tem času pa so videli večkrat sključeno, šepajočo starko, ki je spela tuintam o mraku počasi čez polje. Zdela se jim je podobna stari Špeli, zato so šli bliže, da bi jo nagovorili. A starka se je skrila in je izginila kar naenkrat. Stari Kumar jo je srečal enkrat. Tako blizu ji je bil, da ji je lahko pogledal naravnost v obraz. A ustrašil se je, ko je zagledal ta zgubani obraz, in je pohitel urno v vas. Tam pa je pravil, da ta sključena ženica ni nikdar Špela.
»Čarovnica mora biti,« so si govorili ljudje. »Človek jo vidi in ji gre nasproti, pa ti zgine, kakor bi se udrla v zemljo. Da, čarovnica mora biti.«
To mnenje jim je povečal prizor, ki so ga zrli nekega dne na lastne oči. Šel je bil grajščak tistega dne čez polje. Kar naenkrat, kakor bi izrastla iz zemlje, je stala pred njim tuja starka, ki so jo pričeli imenovati Rušica. Dvignila je svojo dolgo, koščeno roko in je zažugala grajščaku s pestjo: »Morilec, ali se upaš stopiti na beli dan in se ne bojiš, da te ne zadene strela iz jasnega neba? Lopov, pride čas, ko te pokliče božja roka na račun. Čakaj, kadar bo plakala majhna, nedolžna deklica po širnem gaju za očetom in materjo, ki si jih ugrabil ti – čakaj, takrat je izprosila pri Bogu maščevanje nedolžna kri ustreljenega fanta. Čakaj, morilec!«
Tako je govorila Rušica z mogočnim glasom. Grajščak se je zdrznil in je gledal s široko odprtimi očmi to čudno prikazen. Potem pa se je obrnil in je odhitel naglo proti svojemu gradu. Začudeni so gledali ta prizor. Čisto natanko so slišali vse besede, in navdala jih je groza. Marsikateri se je pokrižal, ko je gledal za starko, ki je šla preko polja in je izginila tam gori ob Savi v grmovju. V svojem srcu pa so bili trdno prepričani, da je to čarovnica. Glejte, še celo grajščak se je je zbal! Še celo grajščak, ki se ni bal ni groma ni bliska! Pa da bi ne bila čarovnica?
Vaški nočni čuvaj je naznanil, da prihaja Rušica vsako noč na pokopališče. Nekoč se je opogumil, pa je pogledal izza zida, kaj dela Rušica. Jasno je svetil mesec. Razločno je videl čuvaj, kako kleči starka na grobu in objema z rokami lesen križ sredi pokopališča. Rad bi bil pogledal natanko, na čegavem grobu kleči starka. A takrat ga je začutila Rušica. Urno je vstala in odšla iz pokopališča. Dolgo jo je še videl nočni čuvaj, ko je spela počasi, s sklonjeno glavo preko temnega polja.
Ogibala se je Rušica sploh ljudi. Še z nikomur ni prišla v dotiko, še z nikomur izpregovorila besede, razun z grajščakom tistega dne sredi polja. Nihče ni vedel za njeno domovanje. Samo dozdevalo se je vaščanom, da mora Rušica stanovati nekje v gošči med Brami in Stamni. A nihče se ni upal blizu; vsakdo, ki je moral tam mimo, je napravil rajši velik ovinek. Samotno je živela Rušica sredi gozda, kakor preganjana divja žival. Sama je bila s svojo veliko in gorko bolestjo.
Dolgo je še sedela starka tam na zelenem mahu. Solze so ji tekle vedno bolj po nagubanih licih. Oj, vsaj je jokala vsak dan tako po nesrečnem, ljubem sinu! Najti ni mogla utehe svojemu nesrečnemu srcu, dasi je minulo od onega žalostnega dneva že več kot deset let.
Toda naposled si je obrisala solze z rokavom. Domislila se je male sirote, ki je ležala prej nezavestna ob savskem bregu. Bog ve, kaj se je zgodilo z njo in kaj je vzrok njeni nesreči? Morebiti potrebuje zaslombe in podpore? Domislila se je Rušica tega, pa je pohitela navkreber. Prišla je na trato in je gledala začudeno okrog sebe. Glej, tam leži mrtva koza, tam druga, a tam mrtvi lovski pes. Čudno se je zdelo to starki, in takoj je spoznala grajščakovega psa. »Že zopet njegova hudobna roka,« je zamrmrala. »Kdaj pride božja kazen?«
»Dušica! Uboga pastirica!« je zaklicala potem v gozd. Zaman je poslušala; nič se ni ganilo po širni gošči. Le samotna sinica je čevrljala nekje na zeleni veji. Rušica se je obrnila in je stopila na parobek. Z dlanjo si je zakrila oči. Gledala je tja doli na polje. Takrat pa je vzrla pastirico. Urno je šla po potu proti vasi; za njo so pa tekle tiho, s povešeno glavo štiri rjave koze. Rušica je krenila nato v goščo in mrmrajoč nerazločne besede, je izginila za širokim grmovjem.
Hitela je Jelica proti domu. Mimo grajskih njiv je šla in je postala tam. »Mati, oj, mati!« je zaklicala in debele solze so ji tekle po licu. Ozrli so se vaščani in vaščanke na njo in so prenehali z delom. Prihitela je soseda z naglimi koraki preko njive in je obstala pred deklico.
»Mati je šla že domov,« je izpregovorila in gledala sočutno malo deklico. »Pa kaj se je zgodilo? Za božjo voljo, kaj se je zgodilo?«
Jokala je Jelica in med jokom je pravila: »Oj, prišel je grajščakov pes. Veste, sivko in lisko je umoril. Pa so prišli oče in pobili psa. Grajščak je nastavil puško, da bi ustrelil ljubega očeta. A jaz sem ga prijela za roko, in lovci so odgnali ubogega očeta, zvezanega stran!«
»Skalarica!« se je čul srditi valpetov glas. »Ali mi greš takoj nazaj!« – Okrenila je soseda glavo; pobožala je malo deklico in ji je še rekla: »Ne jokaj, Jelica! Kar hitro pojdi domov! Mati je že doma.« To je še rekla soseda, potem pa je hitela nazaj. Radovedno so jo pogledali tlačani. Skalarica pa je pripovedovala tiho o Brezniku. Molčali so potem vsi in molče so delali naprej.
Jelica je prišla domov. Vsa vrata so bila na stežaj odprta. Spravila je potem koze v hlev in je stopila v hišo. Vso izbo je prehodila, a matere ni bilo nikjer. Strah se je polastil male deklice. Obupno je klicala od sobe do sobe: »Mati, oj, mati!«
A mati se ni oglasila. Tudi v hlev in na skedenj je stopila Jelica in klicala. A zaman. Matere ni bilo nikjer. Vsedla se je deklica na trato pred hišo in je ihtela krčevito. Solnce se je nižalo k zatonu; dolga senca je že ležala od visoke gore čez tiho vas. Zavel je lahen veter; drevje na vrtu se je streslo in zašumelo glasno. A matere še ni bilo od nikoder.
Ko so gnali grajščakovi lovci mimo njiv zvezanega Breznika, je vrgla Breznikica srp daleč vstran. Kakor srna je hitela preko njive do moža, ki se je oziral z žalostnim pogledom nanjo. Prijela je moža za zvezane roke, ki so bile vsled trdih vezi že globoko otekle.
»Martin, o, Martin, kaj se je zgodilo?« je zaklicala obupno žena in je hotela s silo strgati vezi z moževih rok. A prijela sta jo dva lovca in sta jo potegnila od moža. Trdno sta jo držala, da se ni mogla ganiti. Drugi lovci pa so tirali Breznika naprej. Ozrl se je še Breznik nazaj, pa je zaklical ženi:
»Mirna bodi, mirna! Pa za Jelico skrbi – za ubogega, zlatega otroka ...«
To je še slišala Breznikica. Potem pa je umolknil mož in je stopal naglo naprej. Prišel je valpet; palico je dvignil in je siknil: »Takoj se spravi nazaj na njivo!«
Lovca sta spustila kmetico in sta pohitela za tovariši. Breznikica je hotela za njima, a trdo jo je prijel valpet za roko. »Ako ne greš hitro nazaj, boš še pomnila to minuto! Ha-ha, trmastega ptička – tvojega moža – je že zgrabila grajščakova trda roka. Prav mu je – bedastemu postopaču, ki misli, da je Bog ve kaj.«
S silo se je otresla Breznikica valptove roke. Oči so se ji zabliskale, ko je čula take besede. Roko je dvignila in je zažugala valpetu s pestjo: »Matizelj, kaj si že pozabil na porasli grob sredi pokopališča? Če si pozabil ti, pa ni pozabil kdo drugi. Ni še umrla stara Špela, in Bog živi še nad nami.«
Valpet je prebledel in roka mu je omahnila. Gledal je prestrašeno na kmetico, ki je stala pred njim z dvignjeno roko. Zdela se mu je, kakor prerokinja, ki kliče nanj kazen z nebes. Obrnil se je vstran in ni izpregovoril več besede. Tudi Breznikica se je obrnila in je pohitela po stezi za možem proti belemu gradu. Prestopila je savski most in je spela naglo po peščeni poti. Pred njo se je dvignilo visoko, debelo obzidje z neštevilnimi stolpiči. Mračno je bilo zidovje in poraslo z zelenim mahom. Vrata so bila odprta, in Breznikica je šinila na dvorišče. Nikogar ni bilo širom okrog. Zdelo se je, kakor da bi bilo na gradu vse pomrlo. Kmetica je postala za hip. Z roko je šinila preko čela in je gledala okrog sebe. Naposled je zapazila velike, kamenite stopnice, ki so vodile tja gori v visoko poslopje. Pohitela je po njih in se je ustavila pri vsakih vratih. Poslušala je, če bi morebiti zaslišala odkod človeške glasove. A vse zaman – nič se ni ganilo po vsem poslopju. Stopala je od stopnice do stopnice in je prišla že visoko. Znoj ji je tekel po obrazu in noge so se ji šibile. Dospela je do velikih vrat, ki so bila okrašena z ostrimi rogovi jelenov in divjih kozlov. Ustavila se je, ker se ji je zdelo, da čuje za vratmi govorico. Stopila je bližje in je poslušala. In takrat je spoznala grajščakov glas. Boječe je odprla vrata in je stopila počasi v dvorano.
Okrog velike mize so sedeli pri veseli gostiji lovci. Grajščak je sedel na prvem mestu, na njegovi desnici pa oni bledi tujec. Grajščak je držal kozarec v roki in je ravno govoril. Naravnost v vrata je gledal in je zapazil takoj Breznikico. Od jeze je zardel in je položil kozarec trdo na mizo, da se je razlilo rujno vino.
»Kdo pa je tebi dovolil vstop v dvorano?« je zakričal. Osupnjeni so vstali lovci s svojih sedežev. Le tujec je sedel mirno in se ni ganil. Smehljal se je tiho in je gledal predse na mizo.
Breznikica je pohitela z naglimi koraki k grajščaku. Na kolena je padla pred njim in je sklenila proseče svoje roke. »Usmilite se, milostljivi gospod!«
Grajščaku je rdel obraz vedno bolj. Srdito je gledal na klečočo ženo. Potem pa se je okrenil in sunil Breznikico z nogo, da je omahnila in padla na trda tla.
»Poberi se! Sicer zapodim pse vate.« – Zažugal je grajščak in se je vsedel nazaj na mehki stol. Breznikica je vstala in se mu je bližala na kolenih. »Usmilite se, gospod! Dajte ubogemu otroku očeta nazaj! Kaj hoče sirota na svetu brez očeta? Usmilite se, gospod! Usmilite!«
Tako je prosila kmetica. Debele solze so ji tekle po bledih licih in dvigala je svoje proseče roke. A grajščak je poskočil na noge. Žile na čelu so se mu napele. Od srda tresočo roko je dvignil in zavpil lovcem.
»Primite jo, pa jo vrzite iz grada!«
Poskočili so lovci na noge in so zagrabili kmetico. A Breznikica je zamahnila obupno z rokami okrog sebe, da sta odletela dva lovca v stran. A vedno in vedno so ji še ponavljale tresoče in brezbarvne ustnice: »Usmilite se, gospod, usmilite ...«
Tesno so jo oklenili lovci in jo tirali proti vratom. Upirala se je Breznikica z vsemi močmi. Curkom ji je tekel znoj po obrazu – a upirala se je zaman. Že so jo potisnili lovci k vratom, in že je segel eden po kljuki, da bi jih odprl. A takrat so se hitro odprla vrata, in na pragu se je prikazala grajščakinja. Brez glasu so obstali lovci, in njihove roke so izpustile Breznikico. Uboga žena se jo zgrudila pred gospo in je jecljala: »Usmilite se, gospa, usmilite ...«
Začudeno jo je gledala grajščakinja. »Kaj se je zgodilo? Povej mi, Jerica, kaj se je zgodilo?«
»Ugrabili so mi moža,« je ihtela Breznikica, »mojemu ubogemu otroku so ugrabili očeta in ga vrgli v ječo. Kaj hoče sirota na svetu brez očeta? Usmilite se, gospa, usmilite ...«
Pogledala je grajščakinja na svojega moža, ki je zrl temno in neprijazno na ta prizor. »Ali je res? Zakaj si storil to?«
Zasmejal se je grajščak, pa je odgovoril: »Čemu se vtikaš v reči, ki ti niso mari? Pa da boš vedela, da nisem storil krivice, ti povem vse. Zbežal je lopov, ki se imenuje Breznik, s tlake in mi je pobil Rustana, mojega Rustana. Ha-ha, pa bi ga za to ne vrgel v temnico?«
»Pa zakaj je pobil psa, Jerica, zakaj?« se je obrnila grajščakinja k Breznikici.
»Oj, Bog ve,« je ihtela kmetica, ki je še vedno klečala pred gospo. »Samo to vem, da je nedolžen, nedolžen in trpi po krivem. Usmilite se, usmilite! Vsaj ubogega otroka se usmilite! Jaz trpim rada ...«
Grajščakinja je stopila k možu. Prijela ga je za roko, pa ga je prosila: »Pa se je usmili in ne bodi trdosrčen. Glej, koliko trpljenja in žalosti lahko izpremeniš v veselje.«
Zlobno se je zakrohotal grajščak in je otresel ženino roko. »Kaj? Še njihovo hudobnost naj podpiram? Veš, obesiti ga dam na najvišje drevo. Rustana mi je pobil, mojega Rustana! ... Kaj zijate, malopridneži? Zgrabite jo, pa jo vrzite preko zida!«
Zganili so se lovci. Naglo so prijeli Breznikico; dvignili so jo s tal in jo odvedli s silo skozi vrata. Zaman se je upirala Breznikica in ni bila kos veliki premoči. Vedno in vedno so ji ponavljale ustnice: »Usmilite se, usmilite ...« Že daleč doli črez stopnice so jo pritirali hlapci, a vedno se je čul njen glas, ki je prosil ponižno in gorko: »Usmilite se, usmilite ...« Vedno tišji je postajal glas, dokler ni utihnil daleč tam doli za zidom.
Vrhu stopnic pa je stala Elza in je gledala s široko odprtimi očmi ta prizor. Tiho je stala in poslušala. Ko je umolknil tisti proseči glas, se je zganila. Za hip je pomislila; potem pa je hitela po stopnicah navzdol in je stopila naravnost v dvorano. Hitro je šla k očetu in se ga je oklenila okrog vratu.
»Oče, dragi oče, usmilite se,« je prosila z mehkim glasom. »Glejte, tako hudo je jokala Breznikova teta. In Jelica – kaj poreče Jelica? Oj, kako bo jokala, oče, kako bo jokala!«
Tesno se je oklenila Elza očeta. Bridko je govorila, in oči so se ji napolnile s solzami. »Usmilite se, oče!« – Grajščak je segel z roko med sive, razmršene lase in srce se mu je skoro omečilo. Toda takrat je pogledal na gosta, ki mu je sedel na desnici. Zbadljiv in prezirljiv smehljaj se je igral na bledih tujčevih ustnicah. Zbodlo je to grajščaka; neprijazno je odrinil hčerko od sebe in je zaklical srdito nad njo: »Pusti me s takimi besedami! Glej, da mi ne prideš tako kmalu blizu! Poberi se! Tu nimaš ničesar iskati.«
Prestrašeno je gledala mala Elza v razsrjene očetove oči. Stresla se je, ko je dvignil grajščak roko, kakor da bi jo hotel udariti. Vzkliknila je in si je zakrila oči. Potem pa je zbežala k materi, ki je stala tam pri vratih, bleda in z objokanimi očmi. Dvignila je hčerko v naročje in jo stisnila mehko k sebi. Še enkrat je pogledala proseče moža; potem pa je šla počasi skozi vrata. Bridko je vzdihnila in poljubila hčerko na mokra lica.
Smeh in krohot je zavladal po širni dvorani. Govoril je grajščak in vpil, da je odmevalo daleč doli pod grad, žvenketale so kupice, in vino se je razlivalo po dolgi mizi. Zapeli so lovci veselo pesem in njihovi glasovi so plavali skozi okna doli na polje, kjer so spravljali izmučeni in trudni tlačani zadnje žito v kozolec. Že je bilo zašlo solnce; rdele so gore v nebotičnih vrhovih, in njihova podnožja so bila modra kakor sinje nebo. Hrup in veselje na gradu je postajalo vedno večje in radostnejše. Zdelo se je, da se veselijo tam gori brezskrbni ljudje ob bogati pojedini.
Glavo sklonjeno globoko na prsi, lica bleda, v srcu obup in gorje – tako je stopala Breznikica z grada nazdol in je krenila na ravno pot. Šla je preko savskega mosta in je zavila na bližnico. Tam pa je obstala in je pogledala na visoki grad. Mirno in ponosno je stal pred njo, kakor ohol velikan, ki kaže ljudstvu svoje moči v zavesti, da ga ne premaga nihče. Glasno petje se je razlegalo doli z grada in natančno se je čulo žvenket kozarcev. Breznikica se je ozrla v pritličje grada, ki je bilo začrnelo in neprijazno. Ječe so bile tam. Dve zamreženi okni sta strmeli iz temnega zidovja, kakor dvoje majhnih, lokavih oči. Zazdelo se je Breznikici, da gleda izza okenca bled in obupen obraz in da proži nekdo roko iz temne odprtine.
»Martin!« je zaklicala, da je jeknilo od grada in mirnega gozda. A nihče ji ni odgovoril. Za hip je utihnilo petje na gradu. Molk je ležal po vsi dolini. Le Sava je šumela tiho in pritajeno pod gradom in se je zaletavala na črnikaste kamenčke. Noč je legala na zemljo in je ogrnila kmalu v svoj črni plašč visoki, glasni grad in tiho dolino.
Še je stala Breznikica na stezi in je strmela na omreženo okence. A noč ga ji je zakrila, in Breznikica je morala hiteti proti domu. Do hišice je prišla in je našla Jelico na klopi. Spala je tam, in še v spanju ji je drhtelo telesce, drhtelo v krčevitem joku.
4. uredi
Rajni Greguc ju je bil videl prvokrat pred davnimi leti, ko je prignal prvokrat živino na planino. Tam na Hudih ravnéh je bilo, kjer so rastle najlepše planinske rože. Na skalah so se solnčili zlati mežikeljni in so povešali svoje glavice, kakor bi dremali v prijetnih žarkih. Kimale so bele planinke z žametnimi cvetovi in so vabile drznega pastirja, naj jih ponese doli v dolino, kjer sije gorko solnce in ni snega kakor tu na planini. Ravšje se je košatilo v gostem grmovju, in njihovo rdeče cvetje se je smehljalo kakor drobne zvezdice tam na bližnjem nebu. Po trati pa je dehtelo in cvetelo, kakor da bi se bile poklicale vse rože k zborovanju. Kimal je tu modri encijan, rumena pogačica se je nagnila k njemu. pa mu je pripovedovala. Tam je gledal rdeči nagelj naravnost proti nebu, in zvončice, bele, modre in rumene so gledale zamišljeno na mehko travo. Dehteče mošnjice pa so odpirale svoje cvetove drobnim čebelam, ki so brenčale kroginkrog in pozdravljale svoje sestrice. Zaganjal se je vanje debeli čmrlj in jim je pokradel pred nosom ves sladki med.
Prignal je bil rajni Greguc takrat prvokrat živino na planino. Zašel je bil nekega dne in je prišel na Hude ravné – na tisto trato. ln takrat ju je bil zagledal. Ležala sta na trati med dehtečim ravšjem. Gledal je nanje Greguc, pa se še dihniti ni upal. »Lej jih škratov, Greguc!« je govoril tiho sam sebi. »Molči, da ju ne prebudiš, ker potem gorje tebi!« – Oprezno ju je gledal, in zasmilila sta se mu. Ležala sta med ravšjem in solnce jima je gledalo naravnost v obraz. Pripekali so žarki, in škratoma je tekel znoj curkoma po licih. Pa sta se smilila Gregucu, ki je bil kaj dobrega srca. Tiho je odšel v grmovje in je natrgal gostih bukovih vej. Nato se je priplazil nazaj na trato in je zasadil veje okrog škratov, da niso mogli žarki več do njiju. Nasmehnil se je Greguc in je odšel potem navkreber. Plazil se je skozi grmovje in ruševje in je prišel kmalu na planoto, ki je bila pokrita s samim gručevjem in skalami. Le tuintam se je dvigala majhna, pokvečena smrečica in je gledal izza skale nizek borovec. Za to planoto pa se je širila planina, polna sočne trave.
»Hoja–u–hoho!« je zazaval pastir. Oglasili so se jasni zvonci in prikazala se je živina. Zavriskal je pastir in je hitel z naglimi koraki preko gručevja. Skakal je črez skale in je prišel tako kmalu do jarka, ki je delil kamenito polje od zelene planine. Glasno je šumel tam gorski potok in je padal bobneče črez skale v majhnih, prijetnih slapih. V sredo jarka je zasadil Greguc svojo dolgo gorsko palico. Pognal se je in je šinil kakor blisk črez jarek. Ko je stopil na trda tla, je dvignil svoj klobuček in je zavriskal, da je hitel odmev od skale do skale in je prišel tudi na Hude ravné, pa je zbudil speča škrata. Začudeno sta pogledala na goste veje, potem pa sta se zasmejala oba na glas. S prstom sta pokazala na planino, kjer je vriskal Greguc, in sta pokimala z glavo. Potem pa sta plezala kvišku in sta izginila kmalu med ravšjem.
Od tistega dne pa se je smejala sreča pastirjem na planini. Veselo se je posmehnil tuintam stari planšar, ko je gledal na velike hlebe sira in na polne koše masla. Ej, takega pa še nikoli! Obredila se je živina, da je komaj stopala. Pa nihče ni vedel, kako je prišlo vse to. Le Gregucu se je dozdevalo, a je molčal, ker se je bal, da mine takoj vsa sreča, ako izpregovori besedo o škratih. Včasih ob večerih, ko so sedeli pastirji pred kočo, je zaslišal Greguc tiho pesem, ki je prihajala sém od Hudih ravní. Posluhnil je, pa je dregnil starega planšarja: »Pst – ali čuješ?«
Poslušal je planšar, in tudi drugi pastirji so poslušali. A nihče ni slišal pesmi; le tih in mehak glas je plaval z gorâ in zdelo se je, da curlja nekje v skalah samoten studenec. Zasmejali so se pastirji Gregucu in so ga dražili. A Greguc je slišal natanko in je razločil vsako besedo.
»Sreča šla je iz svetá,
davi k nam je prihitela:
gora snežna jo vzprejela
in planina vrh gorâ,
hojaho! – in nebo,
to nebo nad nami! …«
Prav razločno je slišal Greguc to pesem. Zato je pa tudi poslušal pozorno, dasi so se norčevali tovariši z njim. A Greguc je molčal. Saj je vedel, da pojeta tam gori škrata, kakor sta pela že njegovemu dedu in pradedu. Dobroto je izkazal škratoma, pa je vedel, da ga bodeta ščitila vedno na planini in ne bodeta nikoli prožila kamenja nanj in na njegovo živino. Nasmehnil se je samo pastirjem, potem pa je odšel v kočo in se je spravil na podstrešje. A v ušesih mu je zvenela pesem:
»Srečo našel je pastir,
pa srce mu je objela;
radost dala mu vesela,
dala pesmi, dala mir –
hojaho! – in nebo,
to nebo nad nami! …«
Kakor bi mehki planinski vetrec žuborel med rožami, tako je zvenela pesem okrog Greguca. Nasmehnil se je pastir, pa je položil roke pod glavo. Potem pa je zaspal.
Srečen je bil pastir Greguc vse svoje življenje, dasi je živel dannadan samo na planinah pri svoji živini. Nikoli ni čutil žalosti v svojem srcu in tudi bolan ni bil nikoli. Umrl je na Hudih ravnéh lepe smrti. Pastirji so ga dobili tam. Ležal je na trati. Na prsih je imel roke sklenjene, a obraz se mu je smehljal, kakor bi še vedno slišal tisto pesem, ki je zvenela, kakor planinski vetrec, ko žubori med rožami. Dolgi, beli lasje so mu obkroževali obraz, in glava mu je počivala na mehkem mahu. Kroginkrog pa so cvetela in dehtele planinske rože. Molče so pokleknili pastirji okrog njega. Roke so sklenili in molili gorko za dušo dragega tovariša.
Pastirja Greguca se je domislil Mihélj, ko je prignal svojo živino na planino, visoko gori nad Klinom. Vsedel se je pred kočo na klop; glavo si je naslonil ob dlan in je mislil. Kaj bi dal, da bi mogel biti tako srečen, kot je bil Greguc! Ne bilo bi se mu treba bati za svojo čredo, ne zase. Lepo bi živel in ne vznemirjala bi ga nobena žalost, in tudi zmaj Vitranec bi ga ne vznemirjal.
Da, zmaj Vitranec! … Domislil se ga je Mihélj, pa ga je stresel mraz. Bog ve, če ga zagleda še kdaj? Ne, za božjo voljo ne. Ni bil boječ pastir. Še z medvedom bi se šel metat za stavo. A zmaj – oj, nikakor bi si ga ne želel več videti. Rajši gre iskal po strmem gorovju prijaznih škratov in jih poprosi, naj ga varujejo, kot so varovali Greguca. – Domislil se je tega, pa se je napotil v skalovje. Vse je prehodil, tudi na Hudih ravnéh je bil, a škratov ni našel nikjer. Zaman je klical in vpil; samo jek, hiteč od skale na skalo, mu je odgovarjal. In daleč tam na sosedni planini so se mu odzivali pastirji. Žalosten je zgnal zvečer svojo drobnico v stajo. Vsedel se je na klop in je gledal na zvezde, ki so se vžigale nad njim. Bele gore so postale temne in so stale pred njim kakor črni velikani. Noč je ležala po skalah in globelih, po prepadih in čereh. Zamišljen je slonel in gledal na zvezde, ki so se množile vedno bolj na čistem, jasnem nebu. Takrat pa se mu je zazdelo, da sliši tenak, komaj slišen glas doli s temine: »Medved, Mihélj ... glej, medved! ...«
Ozrl se je pastir tja gori, a ni videl ničesar. Še dolgo je poslušal v noč, a ničesar ni slišal več. Zasmejal se je in je odšel v kočo. Vlegel se je na slamo in oči so mu že padale skupaj. A takrat je zopet zašepetal tisti glas, in prav natanko je slišal besede: »Medved, Mihelj … glej, medved …«
Za trenutek je dvignil Mihelj glavo. A zasmejal se je in se je vlegel nazaj. Pokrižal se je, potem pa je zaspal mirno in trdno.
Prebudilo ga je sredi noči glasno beketanje. Kakor blisk je skočil kvišku in zagrabil za svojo palico. Hitel je ven v stajo, in takrat je zagledal nekaj groznega, ki je hitelo po bregu navzgor in je kmalu izginilo v črni noči. Ukresal je pastir v staji ogenj in je pričel šteti svojo živino. In glej – manjkalo mu je najlepše ovce. Gledal je Mihelj na sledove na mokri zemlji in je zamrmral jezno: »Medved je bil ... Glej, svarili so te zvečer škratje, pa jih nisi poslušal.«
Sam nase je bil jezen. Pomirile so se ovce in so polegle po travi. Pastir pa se je vsedel pred kočo na klop in je čul. Mislil je, da pride medved nazaj. A čakal je zaman. Prvi svit je že šinil na vrhunec Razora; zvezde so bledele vedno bolj. Danica se je že bližala vrhu temnega Kumliha. Naenkrat so zažarele bele skale v rožnem svitu. Noč se je umikala s planin; solnce je pogledalo izza Polic in na rosni planini so se zasvetili svetli biseri.
Mihelj je stopil k vodnjaku in se je umil. Potem je izpustil čredo iz staje. Razkropila se je po širni planini in je mulila rosno travo. Sam pa je šel po medvedovih sledovih navkreber. Dolgo je hodil in je prišel naposled v grmovje. Tu so se izgubili sledovi. Mihelj je hodil semtertja in je iskal. Naposled je zagledal na travi kri. Velika krvava sled se je vila po kamenju daleč tja gori pod gore. Posmejal se je pastir in je stisnil z obema rokama debel kol, kakor bi poskušal, če je njegovo orožje zadosti močno.
»Ha, ha, sedaj pa vem, kje imaš svoj dom, moj dragi kosmatinec,« je izpregovoril pastir in se je smejal na glas. Krenil je vstran od sledi in je zavil preko gručevja navzgor. Plezal je po strmi skali kakor mačka. Ko je bil že visoko gori, je krenil na levo. Previdno je stopal zdaj, da ne bi skotalil kamenčka po strmem pobočju. Daleč je že prišel, ko se je spustil navzdol in je stopil na široko, ploščato skalo. Pokleknil je in je pogledal navzdol. Zasvetile so se mu oči in radost mu je zažarela na licih. Ej, tam pod skalo, kraj brloga je ležal kosmatinec in se je solnčil v prijetnih jutranjih žarkih.
»Čakaj, hudoba! Sedaj obračunava,« je mrmral in se je splazil nazaj. Odkrušil je tam velik kamen, ki je bil tako težak, da ga je komaj spravil na konec skale. Tam ga je položil na tla; vlegel se je in je strmel doli na medveda. Potem pa je zvalil debeli kamen preko skale. Kakor blisk je šinilo navzdol. Medved se ni utegnil niti ozreti. Priletelo je nanj z vso močjo in ga je pritisnilo k tlom. Zarjovel je od bolesti, da je odmevalo daleč, daleč po strmih pečinah.
»Ali imaš sedaj zadosti?« je zavpil Mihelj. Zgrabil je svoj kol in je plezal urno kakor divja koza navzdol. Obstal je pred medvedom in ga je gledal z veliko radostjo. Rentačil je medved in se je skušal izkopali izpod neljube teže. Oči, velike in s krvjo zalite, so gledale v onemoglem gnjevu na pastirja. Mihelj je zavihtel svoj kol in je začel udrihati po njegovi debeli glavi. Vedno bolj so pojemale medvedu moči. Glava mu je padla na zemljo in telo se mu je treslo krčevito. A naposled se je zleknil, kakor je bil dolg in širok, in se ni ganil nič več. Takrat pa se je razlegnil pastrijev vrisk in je hitel od skale do skale in je prišel tudi v tiho dolino.
Veselo je prepeval Mihelj ves tisti dan. Hej, pobil je medveda, ki je ropal in strašil živino, pobil ga je, in sedaj bo mir. Morda se je prikupil s tem tudi škratom, ki so pač tudi imeli strah pred divjim kosmatincem, ki je hodil prost po njihovem kraljestvu? Morda se jim je res prikupil? Varovali ga bodo zdaj in živel bo lepo in srečno življenje, kakor je živel rajni Greguc. Morda bo res tako. Ali ga niso že sinoči svarili škratje pred medvedom? Da, – svarili so ga, a jih ni poslušal.
Lep večer se je bil naredil tistega dne. Mihelj je sedel pred kočo na klopi, glavo podprto z roko. Gledal je gori na večni sneg, s katerega je ravno izginjevala zadnja rdečica. Tiho je bilo vseokrog; čulo se je samo enakomerno šumenje gorskega potoka, ki je padal črez skalo in hitel v dolino. Vžigale so se zvezde na nebu in nikjer ni bilo meglice. Naenkrat je dvignil Mihelj glavo in je gledal pozorno v mrak. Zdelo se mu je, da sliši v tej tišini mehak glas, ki poje veselo pesem. Poslušal je in poslušal, in nazadnje je razločil posamezne glasove tiste pesmi.
»Srečo našel je pastir,
pa srce mu je objela …«
Vedno razločnejša je bila pesem, in nehala se je z veselim, iz daljave prihajajočim vriskom:
»Hojaho! – in nebo,
to nebo nad nami …«
Vse je bilo tiho potem. Le gorski potok je šumel tam v globokem jarku. Mihelj je vstal in se je smejal v svoji veliki srčni radosti. Oj, čul je pesem – ravno tisto pesem je slišal, kot so jo peli škratje rajnemu Gregucu. Hej, prikupil se je škratom s tem, da je pobil medveda, in sedaj ga bodo čuvali in varovali pred nesrečo. Srečen bo vse življenje na planini, srečen kakor bela planinka vrh nedostopne skale v solnčnih žarkih.
Sredi globoke tišine je zavriskal, da se je slišalo prav natanko v globoko dolino. Kakor nor je skakal okrog koče in v svojem veselju ni vedel, kaj bi storil. Kaj mu je mar zdaj zmaj Vitranec! Naj stopi pred njega, pa se ga ne ustraši. Saj ga čuvajo zdaj škratje in zgoditi se mu ne more nesreča. Pridi, zmaj Vitranec, le pridi! Pa boš videl, da se te ne boji Mihelj!
Pastir se je vlegel na svoje ležišče. A zaman je zapiral oči, da bi zaspal. Spanec ni hotel priti k njemu, in kako tudi? Presrečen je bil in kako bi mogel spati potem? Zato pa je prepeval vesele pesmi vso noč na svojem ležišču. Ko je pogledala jutranja zarja v samotno kočo na planini, se je začudila. Kajti pastir je še vedno ležal na svoji postelji in je prepeval še vedno svoje vesele pesmi. Zasmejal se je bleščeči zarji, pa je skočil s postelje. Ven je šel in je zavriskal v pozdrav mlademu dnevu.
Slišali so ljudje v dolini ta vrisk. Na polje so hiteli, da spravijo žito na varno. Čudili so se, da more biti kdo vesel v tem času žalosti in nesreče. Oj, prikazal se je Vitranec, prinesel je s sabo bridke dni in nezgode! Kakor pred sto leti ... Lakota bo prišla v dolino; srca bodo krvavela v bridki bedi, in oči bodo izjokale vse solze, kolikor jih spi v trpeči duši ... Bledi in potrti so gledali ljudje na goro, kjer je črnela Črna lopa. In marsikomu se je dozdevalo, da vidi zmaja tam gori. Zleknjen leži pred jamo in njegove krvave oči strme naravnost na vas. Stresli so se vaščani, pa so hiteli na polje, da spravijo čimprej svoje pridelke na varno. Vedno in vedno so se ozirali na nebo, da zagledajo črne, pogubonosne oblake. A nebo je bilo čisto jasno, in solnce se je smejalo v vsi svoji krasoti. Niti oblaček se ni prikazal izza obzorja. Čedno se je zdelo ljudem to; a vendar se niso mogli otresti strahu, ki jim je legel globoko na dušo. Delali so in delali, da jim je curljal znoj v debelih sragah raz lice.
Samo Breznikica se ni domislila zmaja. Prečula je bila v bridkih skrbeh vso dolgo noč in niti za hip ni bila zatisnila očesa. O prvem svitu je že bila pokoncu. Hodila je iz kuhinje v izbo, pa zopet nazaj, in sama ni vedela, katerega dela naj se loti. Obraz ji je bil bled, oči s krvjo zalite in globoko udrte. Trudno je hodila semintja, a vendar ni našla miru nikjer.
Jelica se je prebudila iz težkega spanja. Skočila je iz postelje in je pohitela k materi. »Sanjalo se mi je, da so zaprli očeta. Oj, kako hude sanje so to!«
Tako je zaklicala deklica, ki se še ni zavedla popolnoma. Zdelo se ji je pač, da je samo sanjala o tem, kar se je bilo dogodilo včeraj. Mati se je usedla na klop in je dvignila hčerko na kolena. Uredila ji je dolge, razmršene lase in je molčala.
»Morebiti pa nisem sanjala ... Morebiti pa se je dogodilo res, da so zaprli očeta, ker ga ni tukaj?«
Dotaknila se je Jelica maternega lica z roko, in tedaj je dvignila Breznikica svoj žalostni obraz. Pogledala je hčerki v solzne oči, pa je odgovorila: »Res je, Jelica, res. Zaprli so nama očeta, in zdaj sva sirote, Jelica, sirote!«
Žalostno je povesila deklica obraz. Dolgo je gledala v tla in se ni ganila. Potem pa je vzdihnila: »Oj zakaj nisem samo sanjala, zakaj!« – Ni ji odgovorila mati; spustila jo je na tla in je sklenila roke na prsih. Sklonila je glavo in je gledala nepremično v tla. Takrat pa se je domislila Jelica nečesar. Tlesknila je z rokami in obraz se ji je zasvetil v veliki radosti.
»Veste, kdo nama pomaga?« je pričela tiho in skrivnostno. »Nihče drugi nego čarovnica Rušica. Včeraj je govorila z mano. Veste, tako prijazna je bila z mano! Saj ni hudobna, nikakor ni!«
In Jelica je povedala, kaj se je zgodilo včeraj ob Savi. O Rušici je pravila in o njenih prijaznih očeh. Pa se je zbala, ker jo je zagledala tako hitro in nepričakovano. Oj, zakaj se je je bala! Mar bi ji bila povedala vse, in Rušica bi ji pomagala in rešila očeta iz temne ječe. Oj, zakaj se je je prestrašila!
Tako je govorila Jelica. Mati pa je zmigavala z roko in vedno in vedno ponavljala: »Ne pomore Rušica. Ne more pomagati.«
»Oj, jaz jo pojdem iskat,« je govorila Jelica. »Prav nič se je ne bojim več. Stopim k nji, pa ji porečem: Pomagaj, Rušica, pomagaj! Glej, zaprli so mi očeta, in mamica joče bridko doma. Pomagaj, Rušica!«
Breznikica se je nasmehnila. Pobožala je hčerko po licih in dejala: »Dobro dete si, Jelica, in pogumna si. A Rušica ne more pomagati. Pomagati more samo — grajščak. Zato grem danes zopet k njemu. Veš, včeraj je bil v družbi, in zato se ni hotel omehčati. A danes dobim gotovo samega in gotovo me bo uslišal. Da, takoj grem. Ti, Jelica, pa bodi lepo doma in počakaj.«
Hitro se je napravila Breznikica. Oblekla je svojo pražnjo obleko. Pokropila je najprvo sebe z blagoslovljeno vodo; potem pa je pokrižala Jelico z njo. Sklonila se je k hčerki, dvignila jo je in jo poljubila na čelo. Potem pa je hitela naglo iz hiše.
Jelica je stopila na prag. Gledala je za materjo, dokler ni izginila tam gori za ovinkom. V srcu je čutila neko tesnobo, da bi se bila najrajši razjokala na glas. Glej, zdaj gre mati k hudobnemu grajščaku, ki je zaprl njenega očeta v temno ječo. K njemu stopi, in zlobni grajščak zapre morebiti tudi njo. Prestrašila se je Jelica te misli, da je skočila ven na trato in zavpila gori po cesti: »Mati!«
A mati se ni vrnila. Obupana je hitela Jelica v hišo. Tam pa je padla pred podobo Matere božje na kolena.
Sklenila je svoje roke. Pobožno, z žalostnimi očmi je zrla Materi božji v obraz in je molila.
Naglo je spela Breznikica proti gradu. Srce ji je utripalo v strahu in upu, ko je stopala po strmih stopnicah. Šele tam gori se je ustavila in je šinila z rokavom preko znojnega čela. Potem pa je boječe potrkala in je čakala. A nihče se ni oglasil. Nato je potrkala še enkrat in je stopila v dvorano.
Pri dolgi mizi je sedel grajščak in si je opiral glavo z roko. Molčal je in je gledal temno predse. Kraj njega je sedel bledi tujec. Njegov obraz jo bil miren kakor vedno, in komaj viden smehljaj mu je krožil krog ust. Pogledal je na kmetico, ki je stopila čez prag, in ji je pokimal z glavo. Potem pa je dregnil grajščaka in mu je zašepetal: »Glej, nekdo te je prišel obiskat,«
Naglo je dvignil grajščak glavo. Ozrl se je na bližajočo se kmetico. Oči so se mu zasvetile, in bledi obraz mu je zardel v srditi jezi. S pestjo je udaril po mizi, da se je steklenica tam na sredi skoro prevrnila. »Kaj hočeš že zopet tukaj? Kdo te je klical?«
Grajščakov glas je bil hripav, in ustnice so se mu tresle v srdu in togoti. A Breznikica se ni prestrašila. Stopila je k mizi in je obstala pred grajščakom. Proseče je sklenila roke in je gledala gospodarju naravnost v oči.
»Milostivi gospod,« je pričela počasi in se je težko oddihovala, »milostivi gospod, prišla sem, da vas še enkrat poprosim za moža ... Glejte, ničesar hudega ni nameraval, ko je pobil v jezi vašega psa. O, jaz poznam Martina! Zlato srce ima in zvesto dušo ...«
»Molči!« je zagrmel grajščak in je udaril nanovo s pestjo po mizi. Prevrnila se je steklenica; zakotalila se je proti robu in je padla na trda tla, da so zletele črepinje kroginkrog in so žalostno zažvenketale. »Molči, ti pravim! In poberi se, odkoder so te prinesle noge!«
»Milostivi gospod,« je nadaljevala Breznikica s tresočim glasom, »izpustite mi moža in dajte otroku očeta nazaj! Na kolenih vas prosim ...«
Pokleknila je Breznikica in se je dotaknila grajščakovih kolen. A grajščak je skočil izza mize in je hitel k vratom. Na stežaj jih je odprl in je zaklical doli po stopnicah: »Hlapci! He, hlapci! Kje ste, klade zanikarne?«
Od vseh strani so prihiteli grajski hlapci po stopnicah. Obstopili so gospodarja in ga gledali molče. Grajščak pa je pokazal s prstom na kmetico, ki je še vedno klečala tam pri mizi in si je zakrivala obraz z rokami. – »Vrzite jo iz grada!« je zagrmel grajščak. »In gorje vam, če pride še enkrat do mene! Zakaj ne stražite pri vratih?«
Za trenotek so povesili hlapci glave. Potem pa so stopili naglo h kmetici, in deset rok jo je zagrabilo in jo dvignilo s tal. A z nečloveško močjo se jih je otresla Breznikica. Skočila je k grajščaku. Njene oči niso bile več ponižne. Iz njih je sršal kakor ogenj srd in sovraštvo. Lica so ji zardela in prsi so se ji oddihovale težko in mučno. Dvignila je svojo desnico, in je zaklicala grajščaku naravnost v obraz:
»Grajščak, mera tvojih hudobij je polna. Pred božjim obličjem uganjaš svoje zlobnosti ... A čuj, kaj ti kliče zdaj kmetica, ki si ji uničil vso srečo! Čuj, in tresi se! Da, prikazal se je zmaj Vitranec, a v tvojo, ne v našo pogubo. Gorje, gorje ti bo! Čakaj, že se je izpolnil tisti čas, ki ti ga je prerokovala Rušica. Uboga sirota že plaka za očetom in tudi že za materjo plaka v tej uri doma ... Izpolnil se je čas, in solze trpinčenih tlačanov so našle usmiljenje pred božjim obličjem. Prišel je zmaj Vitranec, pa preži zdaj nate ... Gorje, gorje ti, ker ni našlo usmiljenje nikoli pota v tvoje nečloveško srce!«
Kakor prerokinja je stala Breznikica pred grajščakom. Roko dvignjeno, kakor bi svarila, oči, goreče v čudnem blesku, in lica zardela v živi rdečici. Grajščak je stopil korak nazaj in je gledal ves osupel v obraz svoje tlačanke. Za hip se je stresel; a takoj ga je minila vsa osuplost. Pogledal je po hlapcih, ki so stali nemo za kmetico, in ozrl se je tudi na bledega gosta, ki se je smehljal zaničljivo. »Psi zanikarni!« je zakričal. »Takoj jo zgrabite in jo vrzite v temnico, da bo pridigovala podganam! Takoj, takoj mi jo spravite izpred oči!«
Kakor besen je skočil med hlapce in jih je bil s svojo trdo pestjo. Zaman se je branila Breznikica. Naenkrat jo je objelo deset težkih rok in naenkrat je bila zunaj dvorane. Vlekli so jo hlapci po stopnicah navzdol. Še enkrat se ji je zasmejal beli dan; potem pa je postalo pred nočjo črno kakor v najtemnejši noči.
»Jelica!« je zaklicala z obupnim glasom. Odmevalo je od črnih zidov, in daleč tam spodaj ji je odgovarjal odmev zamolklo: »Jelica ...« Hlapci so se ustavili. Eden izmed njih je nažgal bakljo in je svetil naprej. Počasi so stopali od stopnice do stopnice med črnim in vlažnim zidovjem, in nihče n izpregovoril besedice. Breznikica je bila kakor mrtva. Zavedla se je šele, ko so jo položili hlapci na tla. Izginila je luč plamenice; zaprla so se težka vrata, in čulo se je še rožljanje ključev – potem pa je bilo vse tiho.
Breznikica je skočila no noge. Tipala je po mrzlem zidu in je pritipala do vrat. Hotela jih je streti, a težka vrata se niso niti stresla.
»Jelica!« je zavpila na ves glas. A nihče ji ni odgovoril, in še celo odmeva ni bilo čuti od nikoder ...
5. uredi
Nemiren je hodil grajščak po dvorani gori in doli. Roke je imel sklenjene na hrbtu in je gledal temno predse na tla. Tuintam se je ustavil pri vratih in je poslušal. Koraki hlapcev so se oddaljevali in so utihnili naposled. Le krik uboge kmetice se je še slišal – potem pa je bilo vse smrtno tiho. Grajščak je stopil pred svojega gosta in ga je gledal dolgo, ne da bi izpregovoril besedo. Naposled pa je zamahnil z roko. »Kaj praviš ti k temu?« je vprašal. »Poglej, koliko vznemirjenja mora prestati človek pred temi bedastimi tlačani. Saj pravim – pustil bi človek vse, pa bi odšel kam daleč, da bi jih ne videl.«
Bledi gost je zmigal z rameni. »Kakor se pač vzame, Rudolf. Pravijo, da neprijetnosti najde, kdor si jih sam Išče.« – Izpregovoril je tujec, in njegov glas je bil trd in votel, kot bi prihajal iz groba. Grajščak se je zasmejal zaničljivo. »Seveda, sam sem si kriv teh neprijetnosti, seveda, sam! Lepo znaš tolažiti, prijatelj. Kaj je pri vas v Korotanu taka navada? Kaj se pri vas v Korotanu tako tolažite? Ne čudim se, ne čudim – saj tam je že narobe svet.«
Bledi gost se ni zmenil za posmehljive besede. Po svoji navadi se je posmehnil. »Prav, da me spominjaš doma. Čas je, da odidem. Saj že tako predolgo uživam tvoje gostoljubje. Čas je, da, čas, da se napotim preko gora.«
Grajščak ni odgovoril ničesar. Zopet je pričel hoditi po dvorani gori in doli, glavo sklonjeno na prsi in roke sklenjene na hrbtu. Molk je vladal po dvorani. Bledi gost je gledal skozi okno tja gori, kjer so se dvigale zelene senožeti na strmih gorah. Sem iz bližnjega gozda je bilo čuti prav razločno ptičje žvrgolenje. Grajščak je obstal zopet pred gostom in ga je vprašal: »Ti, kaj misliš o zmaju Vitrancu, ki se je baje prikazal na gori? Ali verjameš tej pravljici? Veš, ljudstvo je že vse vznemirjeno. In glej, tudi ta kmetica ga je imenovala – ha-ha!«
Prisiljeno se je zasmejal grajščak; a vendar se je brala na njegovem obrazu bojazen. Bledi gost je okrenil svojo glavo in je pogledal grajščaka s svojimi globokimi, kakor oglje črnimi očmi. Ni izpregovoril; samo z roko je zamahnil in se je obrnil od grajščaka. In zopet je gledal na zelene senožeti, ki so se kopale v zlatih jutranjih žarkih.
To pa je razljutilo grajščaka. »A, tako?« je siknil. »Človek išče tolažbe pri prijatelju, a ta ga zasmehuje in nima zanj besedice. No, dobro, dobro – jaz imam še drugo stvar, ki je moja zvesta prijateljica.«
Okrenil se je naglo in je stopil k steni. Tam jo snel raz nje puško. Ni se obrnil več na svojega gosta. Molče in naglo je izginil iz dvorane. Ko so se zaprla vrata za njim, je vstal bledi gost od okna. Stopil je sredi izbe. Njegova dolga postava se je zravnala, da se je dotikal z glavo skoro stropa. Oči so se mu zabliskale, in s pestjo je zažugal za odhajajočim grajščakom. »Izpolnil se je tisti čas,« je zamrmral. »Da, prav ima Breznikica. Čas je, čas, da izginem odtod.«
Še dolgo je mrmral bledi grajščakov gost. Oči so se mu vedno bolj svetile in pesti vedno bolj stiskale. A grajščak ni videl tega. Naglo je korakal črez polje in stikal puškino kopito. Kmetje so pospravljali po polju in snemali so pred njim ponižno svoje čepice. A grajščak ni pogledal nikogar. S hitrimi koraki je bežal proti gozdu. Gledali so za njim vaščani, in marsikdo je zamrmral bridko besedo za njim.
Oddahnil se jc grajščak, ko je stopil v hladni gozd. Z robcem si je otrl znojno čelo in je stopil na ozko stezo, ki se je vila pod visokimi smrekami in vitkimi borovci. Rosa se je svetlikala po travi, in ptiči so prepevali. Bilo je jutro krasno in bleščeče, kakor se rodi le pod belimi snežniki, ko diha širom okrog lepo, prijetno poletje. A grajščak ni čutil te jutranje krasote. Vedno hitreje je stopal po ozki stezi navkreber in je mislil na svojega gosta. Glej, pred dnevi je prišel na grad, pa se mu je predstavil. Dejal je, da je posestnik grada velikovrškega tam v zelenem Korotanu. Razveselil se ga je bil grajščak. Ej, imel bo vsaj tovariša na svojih lovih – tovariša, ki mu bo kratil dolgi čas. Soproga pač ne govori dosti s svojim možem. Gleda ga samo z očitajočimi očmi, a tega ne more prenesti on. In Elza, ta mala hčerka, se tišči vedno matere in se boji očeta, da se strese vsekdar, kadar jo poboža po licih. Hčerka, pa se boji lastnega očeta! In kdo je tega kriv? Nihče drugi kot bleda, žalostna grajščakinja, ki podpihuje otroka, da ne pozna ljubezni do lastnega očeta.
»Ha, to mora biti drugače! Še danes se izpremeni vse na gradu ... In videli bomo, kdo je Elzi več – ali oče ali mati.«
Izpregovoril je grajščak naglas sredi gozda. Skrčil je pest in je stopal še hitreje navkreber. A v duši mu je začel govoriti skrit glas: Ali nisi ti sam vsega kriv? Ali si se menil kaj za svojo hčerko? Ali si se menil kaj za svojo soprogo? Niti trohice ljubezni jima nisi pokazal. In zdaj hočeš, da je kriva tvoja soproga vsega? Ti, ti sam si kriv vsega – ti in tvoje hudobno srce, ki ne pozna niti usmiljenja niti ljubezni ... Gorje ti!
Tako je govoril glas v njegovi duši. Obstal je grajščak sredi pota in si je brisal znoj raz obraza. Za trenotek ga je zapeklo nekaj in ga je vleklo domov k ženi in hčerki. A takoj se ie zakrohotal grajščak naglas, da je sfrčala iz grmovja velika, plašna ptica. Še hitreje je stopal naprej v hladni gozd. Steza je zavila med lepimi mecesni v stran, in tam ob kraju je curljal v senci košatih bukev živ vrelec. Grajščak se je sklonil in je zajel s prgiščem hladne vode. Kakor poživljen je stopal naprej. Naenkrat se je pričel ozirati krog sebe, ker vse se mu je zdelo nekam znano. Da, nekaj se je moralo tu z njim zgoditi. A Bog ve, kaj? Premišljeval je, a vendar se ni mogel domisliti. Stopil je izza grmovja na ozko trato, na kateri so ležali še razmetani ostanki drv. Nedaleč pa je šumela med visokimi skalami razpenjena voda gorskega potoka in se je zaletavala nemirno in srdito sedaj v levo, sedaj v desno stran. Bele pene so brizgale visoko v zrak in so se pršile tam ob bregu, porastlim z nizkim ruševjem in z gostim grmovjem rdečega, prijetno dehtečega ravšja.
Grajščak je obstal na trati in se je oziral okrog sebe. Pogled mu je obvisel na široki smreki kraj trate. Naenkrat je prebledel in oči so se mu odprle široko. Stresel se je, kakor da bi ga hipoma zazeblo. Glej, tam na smreko je bila pritrjena deščica. Z neveščo roko je bila naslikana na tisti deščici trata; sredi trate je ležal mlad fant, in široka rana mu je zevala na prsih. Izza grmovja pa je gledala puškina cev in krog nje se je še kadil dim. Pod sliko pa je bilo zapisano z nerodnimi, velikimi črkami: »Po nedolžnem je vzela tu smrt Kočarjevega Lojzeta. Moli ti, ki tu stojiš, očenaš za ubogo dušo!«
Nepremično je strmel grajščak v deščico. Po bledem obrazu so mu tekle velike znojne kaplje. A naenkrat se je zganil. Z roko je šinil preko čela in se je zasmejal. Stopil je k smreki in strgal deščico z nje. Med grmovjem se je plazil potem in je obstal nad prepadom, v čegar dnu se je penil gorski potok. Zavihtel je roko in je vrgel deščico v globočino. Priletela je deščica ob skalo in se je razbila tam na drobne kose. Brez glasu so padli ostanki deščice v vodo in so izginili tam v vrtincih.
Grajščak se je zakrohotal. »Dobro, dobro!« je zavpil doli v globočino. »Sedaj pa grem še nad zmaja. Bomo videli, ali mi bo kos? Haha ...!«
Naglo se je obrnil in se je splazil nazaj na trato. Hitro je šel preko nje in se ni ozrl nazaj. Potem pa je izginil tam v grmovju. Toda še predno je prestopil trato, so se razgrnile na nasprotni strani veje. Stara, sključena ženica z nagubanim obrazom se je prikazala tam. Ko je zagledala grajščaka, se je potuhnila hitro nazaj v gosto grmovje. Sovražno so ji gledale oči za odhajajočim, in mrmrala je sama s sabo. »Ha, kaj te je prignala slaba vest sem? Ha, ali si iskal miru tu in si ga dobil? – Pač je zrastla na trati že neštetokrat trava, a krvavih sledov ni še porastla. Oj, ni, ni in tudi ne bo ...«
Ko je stopila starka nazaj na trato, je še vedno gledala v ono stran, kjer je izginil grajščak. Zažugala je s pestjo in se je obrnila potem k visoki smreki. Pokleknila je na trato: roke je sklenila in je pričela gorko moliti. Ej, vsako jutro je prišla sem, da pomoli za sina, za svojega Lojzeta, na mestu, kjer ga je ugrabila bridka smrt. Sama je bila napravila ono deščico. Sama je naslikala tisto sliko, sama je prosila na nji, naj zmoli vsakdo, ki pride sem, za ubogo dušo očenaš. Oj, koliko solza je pretočila, ko je delala tisto deščico! Pritrdila jo je na široko smreko, in potem je prišla vsako jutro molit pred njo.
Tudi danes je molila gorko. Toda sredi molitve je hotela pogledati na deščico. A smreka je bila prazna. Na mestu, kjer je visela prej žalostna slika, se je videlo le še nekaj žebljev, a vse drugo je izginilo. Prestrašena je gledala Rušica tja gori. Vstala je in je strmela na prazno smreko. Kot bi branila komu, naj ne stopi blizu, je dvignilo napol svoje roke. Iz prs se ji je izvil krik, kakor človeku, ki so mu odnesli tatovi zadnje, najljubše blago.
»Grajščak ... grajščak!« je zastokala in se je zgrudila nazaj na kolena. Z rokami si je zakrila obraz in nobenega glasu ni bilo več od nje. Dolgo je klečala tako. Naposled pa se je dvignila. Njen obraz je bil še bolj naguban in njena postava še bolj sključena. Še enkrat se je ozrla s solznimi očmi na smreko, kjer je visela še včeraj deščica s podobo njenega sina, potem pa se je obrnila proti grmovju. Prsti so se ji skrčili v pest, in mrmrala je nerazumljive besede. Ko je bila že med grmovjem, je zavpila tja v goro, da se je slišalo daleč naokrog:
»Tudi to si storil – tudi to ti ni bilo sveto! Čakaj hudobnež! Gorje pride kmalu na tebe, kmalu. Mogoče so se izpolnili že dnevi, in to je bila tvoja zadnja hudobija ... Gorje, gorje ti!«
Tako je vpila Rušica, grajščak je pa ni slišal. Tam gori ob sivih pečinah je stal, tam kraj Črne lope in se je krohotal na glas. Dolgo se je plazil po gori. Izmed grmovja se je priril in je stopil na široki plaz. Plezal je potem navzgor in se ni ustavil prej, dokler ni zagledal tik pred sabo Črne lope. Tam je postal za trenutek in si je obrisal raz obraz znoj, ki mu je tekel v curkih po licih. Od strani in previdno se je bližal jami. Izza vogala je pogledal noter, a nič se ni ganilo. Potem pa je stopil v lopo in je pogledal v vsak kotiček, a zmaja ni bilo nikjer. Namuzal se je grajščak veselo. Z rame je snel puško in je nameril naravnost v jamo. Strel je počil, da je odmevalo vse okrog njega, kakor bi bil zabučal grom. A kmalu je potihnilo vse, in zmaja še vedno ni bilo.
Grajščak je stopil ven na solnce. Tam pa se je zakrohotal na glas in se je vlegel v senco. Gledal je doli v dolino in na vas. ki je ležala ravno pod njim. Bele in čedne so bile hišice in so stale druga pri drugi kakor zveste sestrice, ki se ne marajo nikoli ločiti. Poletni mir je ležal nad vso vasjo, in iz dimnikov se je kadilo lahko in lepo. Kakor ohol velikan med pritlikavci, tako se je zdel beli grad na Pečeh. Toda kje je sreča in kje je mir? Ali pri oholem velikanu? Ali pri majhnih pritlikavcih? Kdo ve to?
Zadovoljno je gledal grajščak na svoj dom. Na trdnih skalah stoji, in sovražnik ga ne premore tako kmalu. Tam daleč pa njiva pri njivi, travnik pri travniku – lep kos zemlje, ki rodi in bo rodil bogato. Pa je dejala neumna kmetica, da je prišel zmaj, pa podere njegov trdni grad in mu opustoši polje. Haha, neumna kmetica! V ječi naj se pokori zdaj za te neumne besede … Pa pripovedujejo okrog – celo lovci in hlapci pripovedujejo, da se je prikazal zmaj tu v Črni lopi in je prinesel s sabo pogubo vsej dolini. Bedasti in lahkoverni lovci in hlapci! Njih gospod pa sedi zdaj pred Črno lopo, pa ne vidi zmaja. Vso jamo je pretaknil za nesrečnim zmajem, a ni našel niti najmanjšega sledu … Hahaha!
Zakrohotal se je grajščak pod sivimi pečinami. Potem pa je vstal in vrgel puško preko rame. Plazil se je čez strmo skalo in se je spuščal počasi navzdol. Ko je skočil na široki plaz, se je podrsal navzdol in je stopil tako kmalu v molčeči gozd. Plaha srna je stopila na ozko stezo in se je ozrla na lovca. Preplašena je hotela skočiti v varno goščo; a takrat je počil strel. Odskočila je vstran in se je zgrudila potem brez glasu na tla.
Že stokrat je stopila Jelica na prag in je gledala po cesti navzgor. Čakala je mater, a matere ni bilo od nikoder. Ura za uro je minevala, a matere še ni bilo. Naposled se je vsedla pred hišo na klop in je čakala. Kadar je zaslišala na cesti korake, je skočila pokoncu in je mislila: »Zdaj se prikaže mati in pripelje očeta s sabo. Oj, kako bo lepo zdaj pri nas! Oj, kako bo veselo!«
A zmotila se je Jelica. Mimo vogala je prišel samo sosed ali drug vaščan. Samo mamice, samo očeta ni bilo. Bog ve, zakaj se tako dolgo mudi? Kaj ne ve, kako težko jo čaka hčerka doma? Sama je doma Jelica in je žalostna in joka. V hlevu mukajo lačne krave, v svinjaku krulijo prešiči in se zaletavajo v zaprta vrata. A kdo jim bo dal krme, ko ni gospodarja ne gospodinje doma? Jelica pa je premajhna, in je žalostna in vsa potrta.
Deklica je hitela v izbo. Tam je naslonila glavo na mizo in je jokala na glas. Oj, mogoče je zaprl hudobni grajščak tudi mater, kakor je zaprl ubogega očeta? Mogoče, mogoče – zato je pa tudi ni tako dolgo domov ... Pri tej misli je dvignila prestrašeno Jelica glavo. S široko odprtimi očmi je strmela v vrata, kakor da bi bilo tam zapisano, da je zaprl grajščak tudi mater. – Toda ne! Saj je ni zaprl, saj je ni mogel zapreti! Zamudila se je, pa se vrne vsak čas … In v tistem hipu je zaslišala Jelica tudi korake na cesti. Poskočila je na noge in je pogledala skozi okno. A videla ni ničesar.
»To je gotovo matica!« je zaklicala in hitela ven. Na pragu je obstala in je gledala na cesto. Res so se čuli koraki, ki so prihajali vedno bliže. Sedaj pa se je prikazal izza ovinka — grajščak. Urno je spel po cesti proti domu. Jelica se je zdrsnila, ko ga je zagledala. Urno je smuknila nazaj v vežo in se skrila za vrata. Skozi špranjo je gledala na cesto, po kateri je prihajal grajščak. Razločno je videla, kako se je ustavil, ko je zagledal Breznikovo hišo. Z očmi jo je premeril od vrha do tal in Jelica je videla, kako se je nasmejal porogljivo. Potem pa se je obrnil in je odkorakal naglo po cesti naprej.
»Daj mi očeta nazaj! Daj mi mater nazaj!« je zaklicala bridko mala deklica v veži. A grajščak je ni slišal; daleč je že bil in je spel po polju. Takrat pa je tudi že zvonilo poldne. Hitela je Jelica v izbo. Pokleknila je spet pred podobo Matere božje in je molila gorko za srečno vrnitev očeta in matere. Potem pa je šla k sosedovim. S predpasnikom si je zakrivala obraz, ko je stopala počasi po cesti, in bridko ihteč je stopila k sosedovim. A ni mogla izpregovoriti besedice.
»Kaj ti je, Jelica? Povej no, kaj ti je?« Prigovarjali so ji sosedovi skrbno in prijazno. Jelici se je razvezal jezik, in ihteč je pripovedovala:
»Šla je mati davi navsezgodaj v grad prosit za očeta. Čakam jo že ves dan, a mati se ne vrne, se ne vrne ...« Gorke solze so se ji vlile na novo po bledih licih. Sosedovi pa so stali nemo krog nje. Glave so povesili, kakor bi nekaj premišljevali. Naposled je dvignil sosed glavo, pa je pričel hoditi po sobi gori in doli.
»Gotovo jo je zaprl,« je mrmral sam s sabo. »Gotovo jo je zaprl. Pa kaj mu je storila? Sam Bog ve, kaj?«
Še dolgo je hodil sosed mirno gori in doli. Potem pa se je ustavil pred deklico. Prijazno in skrbno ji je položil roko na glavo in jo je tolažil: »Ne jokaj, Jelica! Glej, mati se gotovo kmalu vrne. Najbrž se je zamudila kje, pa ne more domov. Ne jokaj, Jelica!«
In tudi soseda jo je tolažila: »Kar potolaži se, ptičica! Veš, pri nas boš ostala, dokler se ne vrneta oče in mati. Lepo ti bo tukaj in prijetno, ptičica.«
Šla je soseda v kuhinjo. Jelica se je stisnila pri mizi v kot in je strmela tiho predse. Stari sosed in njegov najstarejši sin pa sta stopila k oknu in sta ugibala, kam je izginila Breznikica.
»Zaprl jo je, gotovo jo je zaprl,« je dejal tiho stari sosed, da bi ga Jelica ne slišala. »Mogoče je rekla v svoji razburjenosti grajščaku trdo besedo. Pa se je razljutil in jo je vrgel v ječo.«
Mladi in močni fant, sosedov najstarejši sin, se je ozrl na Jelico s sočutnim pogledom. »Uboga sirota, kaj bo počela zdaj?« je rekel. »In živina, kdo jo bo opravljal? Gotovo je lačna od včeraj. Oče, ali slišite, kako mukajo krave?«
Skozi odprta okna se je čulo prav natanko mukanje lačne živine, ki je čakala že od včeraj zaman na klajo. – »Uboga živina!« je vzdihnil sosed. »Veš, Tone, ne kaže drugega, kakor da greš tja in jo nakrmiš. Veš, v nesreči se je treba izkazati pravega, resničnega prijatelja. Kaj veš, mogoče se zna tudi nam pripetiti kaj takega.«
Pokimal je Tone z glavo in se je obrnil k Jelici. Marjanica, dvanajstletna sosedova hčerka in mali Inček sta prisedla k Jelici in sta ji govorila kratkočasne reči. Jelica ju je poslušala, a ni se nasmehnila. Oj, tako veliko žalost je imela v srcu in tako bridke skrbi! Pa bi se mogla smejati?
»Veš, Jelica, pri nas boš ostala,« je kramljal Inček. »Mati in oče sta rekla tako. Pa bo lepo pri nas. Veš, tam na vrtu se bova igrala. Joj, tako lepega konjička imam. Pravijo, da je lesen, a vendar skače ravno tako kot pravi konj. Na vrtu ga imam v hlevcu, ki sem ga sezidal sam.«
Ponosno je pravil Inček o konjičku in o lepem hlevcu na vrtu. Poslušala ga je Jelica, pa se mu je nasmehnila. Gledal je Tone vse to; potem pa se je obrnil k očetu in mu je rekel: »Oče, pojdite no po kosilu malo poizvedovat, kaj se je zgodilo s sosedo. Kak grajski hlapec bo gotovo vedel.«
Prikimal je oče. Takrat pa je prinesla soseda kosilo na mizo. Tudi Jelici je stisnila žlico v roko. Pokrižali so se in gospodar je molil molitev naprej. Pobožno so mu odgovarjali otroci, žena in Jelica. Potem pa so zajeli. Jelica ni mogla v svoji veliki žalosti dosti jesti. Zaman so ji prigovarjali sosedovi s prijaznimi besedami; Jelici ni dišalo. Stisnila se je nazaj v kot in je strmela nemo predse.
Tone je pogledal enkrat skozi okno, ker je čul prihajajoče korake. »Oče, glejte, grajski hlapec Blaž gre mimo,« je zaklical in stopil naglo k odprtemu oknu. »He, Blaž, stopi no malo bliže!«
Grajski hlapec se je ustavil in je stopil pod okno. »Da si mi zdrav, Tone!« je pozdravil. »Kaj hočeš?«
»Glej, Blaž,« je govoril Tone prijazno, »vedno sva si bila dobra prijatelja, ker vem, da si najbolj pošten izmed vseh grajskih hlapcev. Zato pa te prosim danes nekaj. Vem, da mi ne odrečeš.«
»No, kar reci, pa ti izpolnim vse,« je odgovarjal hlapec Blaž radovedno. »Kar reci, pa storim. Veš, če mi bo le količkaj mogoče.«
Tone se je nasmehnil zadovoljno. »Vidiš, tam za mizo sedi sirota. Vaš gospodar ji je zaprl očeta. A danes je izginila tudi njena mati. Zjutraj zgodaj je bila odšla v grad prosit za svojega moža. Pa se še dozdaj ni vrnila ... Ko sem te zagledal na cesti, sem si mislil: Glej, Blaž bo gotovo kaj vedel o njej.«
»Hm,« je odgovoril Blaž, »Breznikica se ne vrne tako kmalu. Grajščak jo je vrgel v ječo. Mu je že morala reči kako trdo besedo. A naš gospodar, no, saj veš, kakšen je. Ni vse pri nas, kot bi moralo biti. Veš, težko nam je gledati vse to, ker imamo tudi mi srce. Pa brez zamere.«
Hitro se je poslovil Blaž, kakor bi se bal, da ne bi izpregovoril trde besede o svojem gospodu. Tone je stopil od okna. Pogledal je na Jelico, ki je morala slišati hlapčeve besede in se je ustrašil. Stisnjena v kot, je sedela mala deklica tam in se ni ganila. Lica so ji bila bleda kakor zid, in glavo je imela sklonjeno na prsi. Zdelo se je, kakor da ni več življenja v nji. Vsi sosedovi so stopili k nji in ji prigovarjali. A vse prijazne besede so bile zaman. Inčku samemu so že silile solze iz oči, ko je nagovarjal Jelico z mehkimi besedami.
»Glej, Jelica – ne bodi žalostna,« je govoril mali Inček. »Pojdi z mano na vrt, pa boš videla mojega konjiča. Lepo skače in je ves vesel. Tudi ti boš vesela, ko ga zagledaš, in se boš smejala. Glej, glej, Jelica!«
Jelica se je stresla po vsem životu, kakor da bi jo zeblo. Odprla je oči in je pogledala Inčka. »Pojdem s tabo,« je izpregovorila naposled. Razveselil se je Inček, in tudi drugi so se razveselili. Hvala Bogu! Razvedri se mala sirota vsaj nekoliko na vrtu in pozabi vsaj malo na bridko nesrečo! – Medtem, ko je šla Jelica z Inčkom na vrt, sta šla oče in sin, da odpravita sosedovo živino; mati in Marjanica sta pa izginile v kuhinjo. Inček in Jelica sta prišla na vrt. Takrat pa se je domislil deček nečesar. Tlesknil je z rokami in se je zasmejal:
»Joj, vajeti sem pa pozabil v hiši!« je zaklical. »Počakaj malo, Jelica! Takoj se vrnem.«
Urno je stekel nazaj in se je kmalu vrnil z vajeti. A začudeno je gledal kroginkrog po vrtu, ker Jelice ni bilo nikjer …
Urno je hitela Jelica iz sosedovega vrta. Po cesti je letela skozi vas in je zavila na polje. Le ena misel ji je polnila dušo in ta misel ji je dajala pogum. »Pred grajščaka pokleknem, pa ga prosim za očeta in mater. Poprosim tudi gospo. Gospa je tako dobra, pa se me usmili. In Elza – kolikokrat sva kramljale veselo! – in z mano bo prosila …«
Tako je mislila Jelica in hitela naprej. Samo na savskem mostu se je ustavila za trenutek, kakor bi nekaj premišljevala. A zmajala je z glavo in potem je stekla preko mosta. Težko sopeč je stopala po strmem potu proti grajskemu zidovju. Že je mislila šiniti skozi široko odprta vrata. A takrat je stopil hipoma izza zidovja velik hlapec, držeč dolgo helebardo v desnici.
»Aha, kam pa ti?« se je zadrl nad deklico.
Prestrašena je obstala Jelica. Jecljaje je govorila in prosila hlapca: »K gospodu moram ... Pustite me!«
Veliki hlapec je zasadil helebardo v tla. Roke je prekrižal na prsih, pa je izpraševal: »Pa kaj hočeš pri gospodu? Pa čegava si?«
»Breznikova sem iz vasi. Za očeta in mater grem prosit v grad ... Pustite me!«
S solzami v očeh je prosila Jelica. Roke je sklenila pred hlapcem in njen obraz je bil tako žalosten, da bi se bil človek razjokal nad deklico. Smilila se je celo trdemu hlapcu. Prijel jo je za roko in jo je peljal ven pred grad.
»Pojdi domov, dete,« je govoril prijazno. »Veš, pred gospoda ne smeš. Mi ne smemo nikogar pustiti v grad. Če prideš pred gospoda, vrže še tebe v ječo.«
»O, naj me le vrže!« je zaklicala deklica in že hotela pohiteti nazaj skozi vrata. »Bom vsaj pri očetu in materi.«
A hlapec jo je potegnil nazaj. »Bodi pametna!« je rekel in obraz se mu je potemnil. »Glej, da hitro izgineš od tod!«
Zlovoljno je mrmral hlapec sam s sabo. Stopil je nazaj na dvorišče, potegnil je za debelo vrv in z glasnim ropotom so se zaprla težka vrata. Obenem se je prislonil hipoma k zidu tudi most, ki je vodil preko globokega grajskega jarka. Nepremično je stala Jelica kraj širokega rova in je gledala na zaprta vrata. In tedaj je spoznala, da so se nji zaprla vrata, pa se ji ne odpro nikoli več. Oče in mati pa bodeta trpela v ječi in hčerka ne bo mogla nikoli do njiju.
Deklica se je sesedla na tla. Po vsem životu se je tresla, a jokala ni. Oj, saj je prejokala že vse solze ta dva dneva bridke nesreče. Šle so mehke solze, v srcu pa je ostala le bridkost in težko gorje. V roke si je tiščala obraz, kakor bi hotela iztisniti iz čela zadnjo pravo misel, kako naj reši očeta in mater.
Ko je zaprl hlapec železne duri, je zlezel na zid. Gledal je doli na deklico, ki je sedela nepremično kraj jarka. Smilila se mu je, ker tudi on je imel doma majhne otroke.
»Ubogo dete!« je zamrmral in z roko je šinil preko čela. »Kakšno bridko gorje je prišlo na siroto! Bog pomagaj!«
Začudil se je hlapec. Kajti deklica je hipoma poskočila s tal in je odbežala naglo kot srna po strmi poti navzdol. »He, deklica!« je zavpil hlapec še za njo. »Kaj je s tabo? Počakaj!«
A Jelica ga ni več slišala. Priletela je že do mosta in je zavila po stezi ob Savi navzgor. Vštric grada se je ustavila in je gledala tja gori, kjer je stalo sivo zidovje ponosnega grada. Dve majhni, gosto zamreženi okenci je zagledala in srce ji je reklo, da zdihujeta za tema okencema oče in mati.
»Oče!« je zaklicala glasno tja gori.
A nihče ji ni odgovoril. Le Sava je pošumevala med kamenjem in se je zaganjala, prijetno žlobudrajoč, ob strme bregove. Le listi vitkih jelš so šepetali v prijetnem popoldanskem vetrecu, kakor bi si pravili o lepoti in miru tam gori sredi solnčnih senožeti.
»Mati!« je zaklicala Jelica še glasnejše.
Tri sinice so priletele od nekod in so se vsedle na bližnjo jelšo. Začebljale so lepo in prijetno z drobnimi listi in pljuskajočimi valčki modre Save. A vse drugo je bilo tiho kroginkrog.
»Oče, mati! Rešitev vama prinesem ¬– zagotovo jo varna prinesem.«
To je še zaklicala Jelica proti gradu. Potem pa je hitela po ozki stezi ob Savi navzgor. Ko je prispela do ozke brvi, se je obrnila in je krenila črez brv v tihi gozd. Le malo shojena steza se je vila med gostim grmovjem, pod visokimi smrekami in širokimi bukvami. Oprasnil je tupatam bodeč grm deklico po roki ali bosi nogi, a ni se menila za to. Bila je trdno prepričana, da gre iskat rešitev za očeta in mater. Naravnost k Rušici pojde; Rušica pa se ji nasmeje prijazno, in še zvečer bodo starši sedeli veselo doma.
Nasmehnila se je deklica, pa se je plazila še hitreje skozi grmovje. Prišla je že do roba gozda in je gledala v dolinico pod sabo. A dolinica je bila zaraščena in drugega se ni videlo kakor goščava kroginkrog. In iz te goščave so prihajali tihi glasovi, kakor bi žuborela majhna voda med kamenjem. »Stani so to,« je pomislila Jelica. »Tu nekje mora prebivati Rušica.«
Dlani je nastavila k ustom in je zaklicala na ves glas v zeleni gozd: »Rušica, Rušica!«
Oddaleč je odmeval njen glas in Jelica je poslušala. Odmev je utihnil in potem je bilo zopet vse mirno po gozdu. Še dolgo je čakala Jelica tam ob robu gozda. Ko pa se ni ganilo ničesar krog nje, je zaklicala vnovič: »Rušica, Rušica!« – A ni je čula Rušica in ji ni odgovorila. Zaskrbelo je malo deklico, a vendar je tolažila sama sebe. »Pojdem še naprej – morda stoji njena koča tam doli ...«
Po strmini se je spustila navzdol. Tuintam se je še ustavila in je klicala Rušico. A zaman. Vse je bilo tiho. Oglasil se je le samoten ptič, ki je sedel na visoki veji in se čudil deklici. Jelica je prišla v dolinico in se je splazila v grmovje. A zmanjkalo ji je naenkrat steze. Da bi jo zopet našla, je spela s trudom med goščo naprej. A prišla je do mesta, kjer je bilo grmovje tako gosto, da ni mogla dalje. Krenila je vstran in se je plazila dalje.
Zašlo je bilo solnce in mrak je poIegal po dolini. Vse je bilo tiho kroginkrog; le tu pa tam se je slišal iz gostega grmovja obupen glas, ki je klical jokajoč: »Rušica, Rušica!« – A nihče mu ni odgovoril. Niti samotna ptica, ki je že zadremala na visoki veji. Jelica je bila zašla in ni vedela, kje vodi pot naprej in kje nazaj. A že je prihajala noč in se je vsedala med gosto grmovje.
Zavel je lahen veter preko dolinice; veje dreves so se stresle in grmovje je zašumelo. In takrat se je zdelo Jelici, da sliši slabotno pasje lajanje. Nekje iz bližine prihaja in se čuje prav razločno. Nov up je navdal malo deklico. Morda je blizu Rušice; morda stoji tam starkina koča. Ne dobi je črna noč sredi grmovja! Blizu Rušice je zdaj in blizu rešitve za drage starše … Z novimi močmi se je plazila naprej. Temno je že postalo krog nje tako, da je le komaj še razločevala debele korenine pred sabo. Vedno bližje je prihajalo pasje lajanje; bilo je že tik pred deklico, in takrat je prispela Jelica na trato. Zadnji žarki umirajočega dneva so se še svetili bledo na trati.
V nedoločnih obrisih je videla blizu uglajeno stezo. Oddahnila se je in je stopala proti vasi.
Steza jo je privedla hipoma na kolovozno pot, ki se je vila navzdol. Že se je čulo šumljanje Save in skozi veje so se že svetila razsvetljena okenca tam doli na vasi. Jelica je hitela črez leseni most, črez polje in dalje na cesto. Pozno ponoči je že bilo in razsvetljena okenca so ginila drugo za drugim. Prav blizu so bile že vaške hišice in prav blizu se je že čulo srdito pasje lajanje.
V velikih skrbeh so bili sosedovi zaradi Jelice. Nihče ni šel k počitku, ampak so čakali na siroto. Ko pa je le ni bilo od nikoder in so bile zvezde že gosto posejane na nebu, je vstal sosed in Tone, da gresta v noč iskat siroto. A takrat je potrkal nekdo boječe na vrata. Ko so jih odprli, je stopila v izbo Jelica, potrta in shujšanega obraza.
6. uredi
Svetlo je že posijalo solnce drugo jutro skozi mala okenca v sobico, kjer je spala Jelica. Pogledala je krog sebe in se jo začudila, da je mogla spali tako dolgo. Skoro sram jo je bilo. Zato pa je urno skočila s postelje in se je napravila. Šla je v kuhinjo, kjer je našla gospodinjo. Skodelico gorkega mleka ji je podala dobra soseda. Sočutno je gledala njen bledi, shujšani obraz.
Hitro je vstala, pa je rekla sosedi: »Teta, jaz bom gnala naše koze na pašo. Včeraj so bile ves dan doma.«
»No, pa jih ženi,« je odvrnila soseda. »Toda glej, da prideš opoldne domov. Dokler se ne vrneta oče in mati z grada domov, si pri nas doma.«
In soseda je zavila v rutico kos rženega kruha in planinskega sira. Hvaležno je vzprejela Jelica malo kosilce, potem pa se je napotila proti domu.
Še predno je stopila Jelica na dvorišče, je že slišala žalostno meketanje koz, ki so želele ven na prosto pašo. Začule so znane stopinje svoje ljube pastirice in so zameketale še glasneje. Stopila je Jelica k hlevu in je odprla vrata. Obsule so jo koze in se ji prilizovale. Jelica jih je božala po trdih glavah in vsaki je rekla prijazno besedo. Potem pa je vzela tenko šibo, ki je bila prislonjena ob zidu. Otvorila je široko leso na dvorišču in koze so stopile ven na cesto. Gnala jih je mimo hiše. Trdo so bila zaprta vrata in okna zagrnjena z rdečimi zavesami.
Hudo je postalo Jelici v srcu, pa so ji kanile solze iz oči. A šinila je z rokavom preko obraza, in takrat je sklenila, da mora danes najti Rušico.
Na stransko pot so zavile koze in so se ognile vasi. Skozi polje so šle in preko Save. Potem pa so plezale po strmini in so se razkropile po sivem skalovju. Na čelu jim je stopala velika, rjava koza. Kadar je prestopila, je zazvončkljal na njenem vratu zvonček, jasno in srebrno.
Jelica je pogledala za kozami. Ko je videla, da se ne morejo izgubiti nikamor, je krenila na levo v gosti gozd. Obstala je pri visoki skali in je zaklicala na ves glas: »Rušica, Rušica!« – Dolgo je stala tam in je poslušala. A Rušice ni bilo od nikoder. Šla je dalje po ozki stezi in pri vsakem desetem koraku je klicala Rušico. Zdelo se je, kakor da bi bila izginila iz tihega gozda. Jelica je dospela že do roba, odkoder se je videlo v malo dolinico. Tu je bila stala že včeraj in je klicala zaman. Toda če danes pokliče, pa jo bo starka morebiti slišala? Mogoče stoji njen dom tam spodaj med gostim grmovjem?
»Rušica, Rušica!« je zavpila Jelica, držeč svoje dlani kraj ust.
In čuj – tam doli se je zaslišalo tiho šumenje; razgrnilo se je grmovje in kar naenkrat je stala pred deklico Rušica.
»Kdo kliče moje ime?« je vprašala in se je ozirala okrog. Takrat pa je zagledala deklico pod široko bukvijo. »A, ti si, ptičica? Kaj me ti kličeš?«
Jelica se je prestrašila za hip. Zopet se je spomnila zimskih večerov in pripovedovanja sosedove stare matere. Gledala je starki naravnost v oči. A te oči so bile tako prijazne in dobre, da jo je minul takoj ves strah. Veselje jo je navdalo zdaj; saj je našla zdaj Rušico in zdaj bodeta oče in mati prosta.
»Ne boj se me, ptičica, ne boj!« je nadaljevala starka. Stopila je bliže k deklici in jo je pogladila po laseh. »Glej, klicala si me, zakaj se me pa bojiš! Kar lepo mi povej, čegava si in zakaj si me klicala?«
Jelici se je razvezal jezik, pa je odgovorila: »Breznikova sem ...«
Ko je slišala starka to ime, je stopila korak nazaj. »Breznikova?« je vprašala zategnjeno in je motrila dolgo obraz male Jelice. »Saj res,« je rekla potem. »Podobna si dobremu Martinu, vsa si podobna. Veš, hvaležna moram biti tvojemu očetu. Storil mi je toliko dobrega! Saj je bil zvest prijatelj mojega … mojega Lojzeta ...«
Starki so se porosile oči in glas se ji je tresel, kakor bi hotela s silo zadržati jok. Prijela je Jelico za roko. Naposled se je pa pomirila in je nadaljevala: »Zato se me ne boj in povej mi kar odkrito, zakaj si me klicala. Sredi gozda sem zaslišala tvoj glas, pa sem prihitela, ker sem mislila, da je nekdo v potrebi. Kar povej mi in Rušica ti izpolni vsako željo.«
Nič več se ni bala Jelica. Prijela je starko za roko, pa je pripovedovala: »Toliko hudega se je zgodilo pri nas! In nihče nam ne more pomagati. Samo Rušica še pomore, sem si mislila, pa sem šla vas iskat … Včeraj sem vas klicala do večera, a niste me slišali.«
»Hm, včeraj sem bila doma, pa sem delala, delala,« je rekla starka. »No, pa te nisem mogla slišati.«
»Glejte, Rušica,« je nadaljevala Jelica solznih oči. »Najprvo so mi zaprli očeta, ker je pobil psa, ki je raztrgal naši dve kozi. V globoko ječo so ga vrgli. Pa je šla mati, da poprosi za očeta. A še dozdaj se ni vrnila. Tudi njo so vrgli v temno ječo. Jaz pa jokam že dva dni okrog in kličem očeta in kličem mater ...«
Z rokami je zakrila Jelica obraz in je zaihtela. Rušica pa je stala pred njo kakor okamenela in jo je gledala s prestrašenimi očmi. »Kdo ju je zaprl?« je vprašala naposled. »Grajščak?«
Prikimala je Jelica in bridko ihtela. Rušici pa se je razjasnil obraz kakor da bi se veselila, da se je pripetilo kaj takega. »Oj, rekla sem grajščaku takrat na polju – kaj mu nisem?« je mrmrala sama s sabo. »Kakor bi mi bi vdihnil skrit notranji glas tiste besede, tako sem mu rekla: »Kadar bo plakala majhna, nedolžna deklica po širnem gaju za očetom in materjo, ki si jih ugrabil ti – čakaj, takrat je izprosila pri Bogu maščevanje nedolžna kri ustreljenega fanta ... Da, to mi je vdihnila neka skrivna moč. In zdaj se je zgodilo!« – Zadnje besede je zaklicala Rušica na glas, da jo je pogledala Jelica prestrašeno.
Starka je stisnila malo deklico k sebi. Božala jo je po mokrih licih, kakor bi ji brisala solze z njih. »Ne jokaj, dete,« jo je tolažila, »nikar ne jokaj! Videla boš, da bo še vse dobro. – Nisi prišla zaman k Rušici. Kmalu se boš zopet oklepala očeta in matere okrog vratu. Zdaj pojdi lepo domov in čakaj! – Kako ti je ime?«
»Jelica.«
»Torej, Jelica, kar domov pojdi Veš, za mizo se usedi in čakaj! Pa si misli: Rušica mi pomore ... Kar naenkrat se bodo odprla vrata in prišla bodeta očka in mati!«
Vsa vesela je poslušala Jelica starkine besede. Hvaležno ji je gledala v modre, dobre oči in jo je še vedno držala za roko. Še enkrat je pobožala Rušica deklico po bledih licih; potem pa ji je rekla: »Bog s teboj, Jelica! Pa nikar se ne žalosti več.« – Obrnila se je starka in je odšla počasi, sključeno in opirajoč se na krivo palico proti grmovju. Tam je mignila z roko in je zginila v gosti gošči.
Še dolgo je stala Jelica tam pod široko bukvijo in je gledala v grmovje, za katerim je izginila Rušica. Od veselja so se ji smejale oči in obraz ji je žarel.
Kakor gibčna srna je letela potem navzdol po uglajeni stezi. Prišla je do skalovja in pogledala po svojih kozah. A bilo jih ni nikjer. Plezala je kvišku med nizkim rušjem in je prispela tako na visoko skalo. Stopila je na rob in je pričela zazavati: »Hoja - keza - kez ...« – Naenkrat je zazvončkljal visoko nad njo zvonček. Po strmi meli se je zakotalilo drobno kamenje in je drselo počasi navzdol. Takrat pa so že priskakljale v urnih skokih njene koze. Obkolile so mlado pastirico in so meketale radostno.
Pastirica se je vsedla na skalo. Z roko si je podprla glavo. Gledala je doli na polje, kjer so delali ljudje in spravljali svoje pridelke. Gledala je na bele, v nebo štrleče gore, .ki so bile posejane od vznožja do temena s svetlimi solnčnimi žarki. Kakor belo cvetje, ki ga posuje prva pomlad na ledino, se je svetil tam gori večni sneg. Modro je bilo nebo in čisto; le tam, kjer se dotika neba razdrti greben ponosne Škrlatice, je plaval samoten oblak in se je spuščal počasi ob skalah navzdol, kakor bi iskal prehoda, da pride na drugo stran ponosne gore. Tišina je vladala kroginkrog; le sem s polja se je čul tupatam človeški glas, in tupatam je zapel petelin na vasi. Jelica je pogledala tudi na strmi Kraljevi vrh. Videla je razdrto skalo, široki plaz in tudi Črno lopo je videla, ki je strmela temno in grozeče doli v zeleno dolino. Stresla se je in se je prestrašila. Domislila se je namreč zmaja Vitranca, ki domuje tam gori v Črni lopi. Morebiti sedi ravno zdaj pred votlino in se greje v prijetnih solnčnih žarkih. Morebiti gleda zdaj ravno na njo.
Stresla se je Jelica in si je zakrila obraz z rokami. Obrnila se je v drugo stran in je pokazala hrbet ponosnemu Kraljevemu vrhu. Ko je pogledala zopet v mirni dan, se ji je zazdelo, da vidi daleč tam doli ob Savi majhno deklico, ki speje po stezi ob Savi navzgor. Vstala je in si je zasenčila z roko oči, da bi bolje videla. In takrat je spoznala deklico, in obraz se ji je razjasnil.
»Elza!« je zavpila, da je odmevalo daleč okrog. In deklica kraj Save je zaslišala ta glas. Postala je in se je ozirala na vse strani, nevedoča, odkod prihaja ta glas. Toda naposled je zapazila visoko na skali Jelico.
»Jelica!« je zaklicala in se je spustila v tek. Pastirica je splezala urno po skali navzdol. Po gostem rušju je tekla doli do Save. Po ozkem brunu, ki je ležalo kakor brv preko deroče vode, je pohitela na drugo stran. Po stezi je tekla Elzi naproti in kmalu sta si stali deklici nasproti. Bila je Elza oblečena v belo oblačilce, in zdelo se je, da je stopila hipoma Sneguljčica iz gozda.
Toda mala Elza ni bila vesela. Na njenem drobnem obrazku je gnjezdila bridka žalost in oči so ji gledale otožno in pomilovalno na Jelico. Dolgo ni izpregovorila besedice, ampak je stala molče pred pastirico. Toda naposled je prijela Jelico za roko.
»Jelica,« je izpregovorila tiho. »Ali si huda name?«
Pastirica se je začudila. »Huda na-te? Pa zakaj bi morala biti huda na-te?«
Elza je zakrila obrazek z rokami in je zaihtela bridko. Jelica jo je objela okrog vratu, in dasi je bilo tudi nji v srcu tako hudo, da bi se najraje razjokala na glas, jo je vendar tolažila. »Ne jokaj, Elza! Oj, ne jokaj! Glej, saj nisem huda na-te.«
»Res nisi huda name?« je izpraševala neverjetno. »Pa moraš toliko trpeti zaradi našega očeta. Veš, naš oče je hud. Tako lepo sem ga prosila, naj izpusti Breznikovega strica! Oj, pa me ni poslušal! Tudi mati je prosila, pa zaman.«
Tako je govorila Elza. Vsedla se je na travo in Jelica je sedla kraj nje. Za roke sta se držale in sta si pripovedovale. Veliki prijateljici sta si bile Jelica in Elza že dolgo, dolgo.
Tako je pripovedovala danes Jelica, kako je jokala te dni. Hudo ji je tako, da ne more povedati. Če bi ne bilo sosedovih, kaj bi bilo potem z njo?
»Oj, ne bo dolgo, pa bodeta oče in mati prosta,« je sklenila Jelica svoje pripovedovanje. »Nekdo bo pomogel, zagotovo bo pomogel.«
Jelica se je nasmehljala in je pogledala od strani prijateljico. Elza je uprla v njo svoje modre oči in jo je vprašala: »Kdo pomore, Jelica, povej mi, kdo?«
Pastirica je odmigala z glavo. »Ne povem ti, Elza. Če sama uganeš, pa ti potrdim. Veš, molčati moram.«
Elza se je zagledala v tla in ni več vprašala. Zdelo se je, da se je nekam zamislila. Dolgo je molčala. Potem pa je dvignila kar naenkrat glavico. Radostno je pogledala pastirico, pa je zaklicala: »Jelica …«
Toda v tistem trenutku sta zaslišale glas grajske dekle Marjete, ki je stala tam gori ob Savi in klicala Elzo. Mala Sneguljčica je hitro vstala. Še enkrat je pogledala tovarišico in je pričela govoriti: »Jelica …« A naenkrat je utihnila, kakor da bi se bila premislila. Urno se je obrnila in je odhitela po stezi. Jelica je gledala za njo, dokler se ni skrila Elza tam za ovinkom.
Pri cerkvici Marije Device na Produ je zazvonilo tedaj poldne. Pobožno se je pokrižala pastirica in je pričela moliti …
Elza ni izpregovorila besedice, ko je spela z deklo Marjeto proti gradu. Glavo je povesila, pa je gledala v tla. Zaman jo je izpraševala skrbna Marjeta, kaj da ji je. Elza je molčala trdovratno, kakor da bi ne slišala dekle. Po glavici so ji hodile samo besede, ki jih je govorila Jelica: »Nekdo pomore, pa reši očeta in mamico.« – Te besede je premišljevala zdaj Elza. In popolnoma jasno ji je bilo, kdo je tisti, ki bo pomogel Jelici. Nihče drugi kot Elza sama! Kdo drugi pa ima še Jelico tako rad kot mala Elza? Nihče. – In zato mora pa tudi pomagati … Samo pogledala jo je, češ – ti, Elza, dobro veš, koga mislim. Ti mi boš pomogla, saj drugega nimam na svetu.
»A kako naj ji pomorem?« je vprašala Elza sama sebe …
Šle sta po stopnicah in sta prišle do velike dvorane. Tam notri je hodil grajščak in se pripravljal na lov. Vrata so bila odprta, in Elza je postala za hip pred njimi. Potem pa se je zganila in je skočila k očetu. Prijela ga je za roko in je govorila: »Kaj greste spet na lov? Oj, oče, ujemite mi mladega zajčka tam v gozdu. Tako rada bi ga imela! Veste, igrala bi se z njim in bi se smejala ves dan.«
Grajščak je zamrmral nekaj nerazločnega in se je obrnil od hčerke. Ni ga ganila nedolžna, prisrčna govorica male hčerke. Zakrknjeno srce je imel grajščak in hudobno. Samo lov je ljubil; samo to mu je veselje, če je videl, kako se je borila divja žival s smrtjo, ko jo je zadel strel iz njegove puške. Vse drugo mu je bilo malo mar. Za njegovo posest je skrbel valpet, ki je bil vdan z vso dušo svojemu gospodarju. Samo, če se je pregrešil siromak tlačan le količkaj, potem se je razvnel grajščak, in ubogi tlačan je bridko okusil njegovo trdo pest. Do vseh ljudi je bil surov in ni ljubil niti žene niti svoje edine hčerke.
»Pusti me!« je izpregovoril naposled osorno. Otresel se je hčerkine roke in je snel puško s stene. »Nimam časa, da bi poslušal tvoje neumnosti.«
A Elza se ni preplašila. Stopila je za očetom in je prosila.
A grajščak je ni pogledal. Snažil je puškino cev in pregledoval, če je vse v redu. Ni se zmenil za hčerkino govorjenje in se je delal, kakor bi ne bilo nikogar v dvorani. Elza je stopila bliže k njemu in ga je prijela za suknjič. »Ne marate mi prinesti zajčka. Veste, pa bom žalostna kakor Breznikova Jelica. Tam ob Savi sem bila z njo skupaj. Tako bridko in hudo ji je, ker ste ji zaprli očeta in mater!«
Od strani je pogledal grajščak hčerko, in obrvi so se mu namršile. A ni izpregovoril besede. Elza pa je govorila vedno bolj proseče. »Glejte, ljubi oče, tudi meni je hudo, ker trpi Jelica. Jaz jo imam tako rada! Zato pa vas prosim: izpustite Jelici očeta in mater iz ječe. Nočem zajčka, ljubi oče. Samo Jelici izpustite očeta in mater ...«
Elza je sklenila proseče svoje ročice. Gledala je očeta tako milo v obraz, da bi se vsakemu stajalo srce. A kruti oče je ni niti pogledal. Hitro je oprtil puško na ramo in se je napotil skozi vrata. »Pusti me!« je še zamrmral osorno, potem pa je odhitel po stopnicah navzdol.
Elza je stala dolgo nepremično sredi dvorane. Glavo je sklonila na prsi, in oči so se ji porosile. Spet je prosila zaman očeta. A Jelica čaka zaman, da ji pomore prijateljica. Trdno je prepričana, da ji reši očeta in mamico iz ječe. A Elza stoji sredi dvorane in ne ve, kako naj pomore svoji dragi Jelici. In mala Elza je dvignila glavo. Takrat pa je zagledala na steni velik ključ.
»To je ključ od ječe!« je vzkliknila mala deklica radostno. Skočila je k steni in se je vzpela, da bi snela ključ. A bila je premajhna. A Elza ni bila v zadregi. Težak stol je pririnila k zidu in je zlezla trudoma nanj. Toda tudi zdaj je komaj dosegla do ključa. Poskušala ga je sneti, a zaman. Ključ se je pregibal pač semintja, z debelega žeblja vendarle ni maral. Še enkrat je poskusila Elza. Stopila, je na prste in je pognala z vso močjo ključ krog žeblja. Ključ se je zasukal kroginkrog, zamajal se je potem in je padel z glasnim ropotom na tla. Elza je stala nepremično na stolu in je poslušala, če bi začula korake. A nihče ni slišal ropota v grajščakovi dvorani.
Oddahnila se je. Splezala je z visokega stola in je pobrala ključ. Skrila ga je pod predpasnik in se je zasmejala veselo.
Naglo je smuknila iz dvorane. Neslišno in oprezno se je plazila po stopnjicah navzdol. Bala se je, da bi je kdo ne zasačil in ji vzel ključ. Dospela je že v pritličje in je zavila po temnem hodniku na desno. Mrak se je razprostiral okrog nje, in komaj je še videla predse. Vedno počasneje je stopala naprej. Naenkrat jo je obdala črna tema, da ni videla niti roke pred očmi. Stopila je naprej in bi bila skoro padla. Kajti hodnik se je končal hipoma pri strmih stopnicah, ki so vodile navzdol. Komaj se je še ujela ob vlažno steno in potem je pričela previdnejše stopati navzdol. Ni je bilo strah te črne teme, ki se je širila okrog nje. Misel, da čaka Jelica njene pomoči, jo je bodrila, da je stopala dalje, vedno dalje.
Naenkrat se je zasvetilo pred njo. Daleč tam doli so se končale stopnice. Zagledala je dolg hodnik, ki se je izgubljal daleč tam doli v črni mrak. Sredi hodnika pa je bilo izsekano v trdi zid okno, skozi katero je prihajala dnevna svetloba. Nasproti okna pa je videla rjava vrata.
»To je ječarjeva soba,« je pomislila, in zaskrbelo jo je. Kaj če stopi nenadoma ječar na hodnik in jo zapazi? Vzel ji bo ključ in jo bo povedel nazaj v grad. A Jelica bo čakala potem zaman. Toda Elza je pomišljala samo za trenutek. Po prstih je hitela potem preko hodnika in se ni ozrla niti skozi okno. Ko je prišla mimo ječarjevih vrat, se je oddahnila in je hotela postati. A takrat je zaslišala škripanje vrat. Urno kot srna je šinila naprej in se je stisnila tam gori ob mračno steno. Razločno je videla ječarja, ki je stopil iz svoje sobe. Bil je sključen mož, z dolgo, sivo brado. Pač se je ozrl po hodniku, a deklice ni zapazil. Zaklenil je vrata in je nažgal svetilko. Odšel je v nasprotno stran in njegove škripajoče stopinje so kmalu utihnile.
Mala Elza se je oddahnila. Radost je prišla k nji, da se je veselo nasmejala. Zopet je pričela previdno stopati po temnem hodniku. Do ovinka je prišla, in tedaj jo je objela spet črna noč. Tipala je ob steni in je šla dalje, vedno dalje. A noči in hodnika ni bilo konca. Mrzel pol ji je že stopil na čelo, kajti pričel jo je navdajati strah.
»Morda sem prišla predaleč?« je pomislila Elza. Obrnila se je in se je plazila nazaj. Dolgo, dolgo je hodila, a svetlobe ni zagledala pred sabo. »Teta Brezrikova!« je zaklicala in je poslušala. A odgovarjal ji je samo jek, prihajajoč iz črnega hodnika, in tedaj je spoznala, da ne najde ječe, kjer so zaprti Jelični stariši. Mislila je, da je v črnem hodniku samo ena ječa, a zdaj vidi samo temo in dolg hodnik, ki ga ni nikoli konca.
Zajokala je in se je plazila, plazila. Samo to je zdaj želela, da bi prišla nazaj do ječarjevega stanovanja. K materi bi hitela potem in bi jo vprašala, kje sta zaprta Breznikov stric in teta.
Bridko je jokala. Strah jo je bilo v ti črni, nepredorni temi. Hodila je že celo večnost nazaj, a svetloba se še vedno ni prikazala. In tedaj je spoznala, da je zašla. Krenila je skoro gotovo v stranski hodnik in zdaj tava mogočo ravno v nasprotno stran.
Čuj, ali ni spregovoril nekdo v bližini? Obstala je Elza in je poslušala. In tedaj je čula prav razločno slab glas, ki je govoril nekje v črni temi. Poslušala je in poslušala – in tedaj je razumela tisti glas, ki je klical nekje v daljavi: »Jelica! Jelica!«
Elza je nehala jokati. Nekaj časa je še stala nepremično in je poslušala. Potem se je obrnila in se je plazila v ono smer, odkoder je prihajal tisti glas. Bil je vedno razločnejši, in spoznala je, da je našla Jelične stariše. Razveselila se je in je pozabila takoj na ves strah.
»Teta Breznikova!« je zaklicala na glas. Nekoliko časa je bilo vso tiho. Potem pa je slišala prav blizu, kako je nekdo stresel za ključavnico in je vprašal zamolklo: »Kdo je? Mari si ti, Jelica?«
»Jaz sem – Elza!« je zavpila deklica, ko se je pritipala do vrat. »Ključ imam pri sebi, pa vam odprem. Veste, teta, da ne bo uboga Jelica jokala več.«
Kroginkrog je tipala, da bi našla ključavnico. A zaman. Morala je biti visoko tako, da je ni mogla mala deklica doseči. Iskala je in iskala in poslušala, kaj je govorila Breznikica v ječi. »Ti si, Elza?« se je čudila uboga kmetica. »Ti me hočeš oprostiti neznosne ječe? – Ti zlata Sneguljčica, kaj se ne bojiš očeta?«
»O ne,« jc odgovorila Elza. Toda naenkrat je zajokala, ker ni mogla najti ključavnice nikjer. »Oj teta, ne morem vas osvoboditi, ne morem! Ne najdem ključavnice. Gotovo je visoko, pa je ne morem doseči.«
»Vidiš,« je odgovarjala notri v celici Breznikica. »Bog ne pusti, da bi me ti osvobodila in delala tako proti svojemu očetu. Pa ne bodi žalostna! Kmalu bom prosta, kmalu mi pomore dobri Bog. Tako mi pravi notranji glas, in jaz mu verjamem ... Ne trudi se, dušica, le nikari se ne trudi! Samo to mi povej, kaj je z našo ubogo Jelico?«
Elza se je stiskala k vratom in je ihtela tiho pred-se. Ko pa je slišala tolažljive besede Breznikove tete, si je obrisala solze pa je odgovorila: »Žalostna je. Jelica. Tako hudo ji je, ker vas več ne vidi. Pri sosedovih je in še pase koze tam na Brdih. Veste, teta, pravila je ravno danes, da vas nekdo oprosti. Pa sem menila, da misli mene. Pa sem vzela ključ in sem prišla sem.«
Več ni spregovorila Elza. Kajti hipoma se je zasvetilo pred njo. Prestrašeno je vzkliknila in se je stisnila v kot med vrati in zidom. Strmela je v tisto svetlobo, ki je prihajala vedno bliže, in natanko je razločila sključenega moža z dolgo, sivo brado. V eni roki je držal svetilko, v drugi pa košarico. »Ječar je,« je pomislila s strahom, »in zalotil me je.«
Ječar je prihajal bliže in je gledal v tla. Bil je že čisto blizu, ko je dvignil glavo. In takrat je zapazil deklico, ki se je stiskala v kot in si je zakrivala obraz. Za hip je obstal. Potem pa je stopil naglo k nji in je zaklical: »Ti si, Elza? Pa tu? Gori v gradu te pa iščejo že dve uri. Kaj delaš, za božjo voljo, tu?«
Elza se ni ganila. Ječar pa se je sklonil k nji s svetilko in takrat je zapazil v njeni roki velik ključ. Zasvetilo se mu je v glavi in zamrmral je nejevoljen: »A tako, tako! No, dobro, da sem prišel.« – Hitro je odprl malo linico kraj vrat in je potisnil košarico v odprtino. »No, no, le ne skrivaj se mi! Takoj pojdeš z mano k materi, ki je v skrbeh zaradi tebe.«
Elza ni odgovorila ničesar. Ječar se je sklonil in ji je vzel ključ iz roke. Vtaknil ga je v žep in je prijel deklico za roko. Mirno in pohlevno je šla z njim in ni čula očitajočih besed temnega ječarja. Prišla sta iz temnih hodnikov na svetle stopnjice. In takrat je zajokala mala Sneguljčica. Vso pot je jokala. In ko ji je pritekla mati naproti, vsa srečna, da je našla hčerko, takrat se je je oklenila Elza glasno ihteč okrog vrata. In stiskala se je k materi, kakor da bi bila našla zdaj srce, pri katerem lahko izjoče bridko gorje svoje male, zlate dušice.
Mati pa jo je božala po mehkih laseh in ji je brisala solze z lic. Njeno srce pa je jokalo s hčerko in čutilo vse gorje male, zlate dušice.
7. uredi
Trije bratci škrjančki so bili poleteli že trikrat v sinje nebo tisto jutro. Glasno droboleč srebrno pesem, so se spustili na zemljo, na zeleno polje tam v prijetnih Gobelah. Kje so slišali tisto pesem? Kdo jih je naučil sladkih spevov? Oj, da bi jih bili vprašali tisto jutro oni kmetje, ki so delali v zelenih Gobelah. pa bi jim bili povedali, kdo jih jo naučil sladkih pesmic. A kmetje so molčali in so delali, delali neutrudno in neprestano. Le tupatam se je ozrl kdo s plahim pogledom na strmi, ponosni Kraljevi vrh, ki se je svetil v zlatih jutranjih žarkih. A hitro se je okrenil ubogi kmetič, kakor bi se bal, da zagleda zdajpazdaj nekaj nelepega tam gori.
»Da, da, bo že res,« se je oglasil naposled stari Korošcev Martin. »Ampak do včeraj sem vedno mislil, da nas je Mihelj nalagal.« – Urno je zvezal debel snop in ga je vrgel z njive na mejo. »Čudno, tako lepega vremena še nismo imeli tako kmalu ob žetvi. Vse nam gre po volji. In kako bi mogel človek verjeti, da leži tam gori Vitranec? A Tonetu moram verjeti.«
In stari Martin je pričel grabiti z obema rokama rumeno klasje na kup. Da, da – tako je bilo. Pa je priletel včeraj popoldne Sivčev Tono v vas, brez sapo in bled kakor zid. Močan je pač Tone in junak, da se ne boji medveda; a včeraj popoldne se je tresel kakor šiba na vodi. Pa je bil šel iskat ovco, ki se je bila izgubila pastirčku nekje pod Kraljevim vrhom. Za ves svet bi je ne bil šel iskat pastirček tja gori, ker se je bal zmaja. A Tone se je posmejal, pa je šel. Iskal jo izgubljeno ovco, in je prišel nevede do Širokega plaza in preko njega do Črne lope. A že tam v rušju je obstal preplašen, ker je zagledal tam kraj votline zmaja. Ležal je na mehkem mahu in se je solnčil. Zavrisnil je Tone in se je zasukal na peti. Potem pa je bežal kakor veter po gori navzdol in je prišel preplašen in prepadel v vas. Tam pa je pravil o zmaju, ki je ležal pred Črno lopo in se je solnčil.
Še večji strah je zavladal zdaj po vasi. In če je prej kdo dvomil in se je smejal Miheljevi pripovedki, se je pokrižal zdaj in je verjel. Vstali so nekateri, pa so svetovali, naj so preselijo vsi v sosedno dolino. Tam bodo varni in se jim ne bo treba bati. A drugi so zmigali z glavami, češ, božji kazni ne uidemo, pa če se tudi skrijemo v varne gozdove. In ostali so v rodni vasi in so molili gorko in udano. Nad njimi pa se je smehljalo nebo. tako čisto in jasno modro kakor že dolgo ne. Tako rožnega svita na sivih vrhovih snežnikov še niso videli ljudje nikoli ob jutrih in večerih kakor tisto leto. Gosto so bile nasejane zvezde v hladnih nočeh po visokem nebu in so gledale milo in prijazno na zagorski svet. Po vseh gozdovih se je naselilo vse polno krilatih pevcev in prepevali so tako mirno in sladko kot še nikoli. Videli so ljudje vse te naravne prikazni, pa so se tolažili. Kamor je poslal dobri Bog toliko krasoto in toliko sreče, tja gotovo ne poseže kar naenkrat s svojo kaznovalno roko. A kakor je njegova volja.
Plaho so se dvignili bratci škrjančki v sinje nebo, ko so zadoneli tam gori na gradu glasovi lovskih rogov. Po vsi dolini so odmevali ti glasovi, in kmetje so ponehali za hip z delom. Gledali so na grajsko pot, po kateri so šli lovci. Grajščak z bledim tujcem je stopal tam na sredi. Krog njiju pa polno mladih in starih lovcev. Lajali so psi, ki so jih vodili poganjači na vrvicah, in so se zaganjali naprej, kakor bi komaj čakali, kdaj jih spuste na svobodo. Hejsa, pa rogovi so peli, veselo in glasno, da je marsikateremu kmetu poskakovalo srce v prsih. Šla je lovska družba ob Savi navzgor in je kmalu izginila tam gori v grmovju. Samo pasje lajanje se je še slišalo, in rogovi so trobili veselo in glasno!
Na nasprotni strani grada pa se je prikazala sključena starka. Opirala se je na kljukasto palico in je stopala počasi, trudoma po strmem bregu navzdol. Ko je prišla do grajskega pota, je zavila naravnost po njem. Težko se je oddihovala in se je ustavila pri vsakem desetem koraku, da si nabere sape. Dolgo je hodila, predno je prišla do jarka. A most ni bil dvignjen in starka ni mogla na drugo stran. Gledala je kroginkrog, da bi našla prehod, a zaman.
»Hej, Šimen!« je zavpila tja gori proti obzidju. Ne dolgo na to se je prikazal na zidu hlapec Šimen, držeč v roki svetlo helebardo. A ko je zagledal starko, se je pokrižal: »Bog pomagaj, Rušica!« – Takoj je splezal nazaj na dvorišče in nič se ni ganilo potem za sivim zidovjem.
»Šimen, hej, Šimen!« je vpila Rušica kraj jarka. »Odpri mi! Jaz moram v grad ... Gre se za dobro delo. Odpri, Šimen, odpri!«
A nič se ni ganilo tam gori za obzidjem. Dolgo je čakala Rušica in vpila. Vihtela je kljukasto palico okrog sebe in klicala: »Šimen, če se Boga bojiš, odpri mi! Zakaj se me bojiš, ko sem prišla, da popravim veliko krivico, ki se je zgodila na vasi. – Odpri mi, Šimen, odpri!«
Čez dolgo časa se je pokazal Šimen spet na zidu. Boječe je gledal na Rušico in jo je vprašal: »Povej, kaj hočeš na gradu? Jaz ne smem pustiti nikogar noter.«
»Z grajščakom bi rada govorila samo eno besedico,« je odvrnila stavka.
»Ti, pa z grajščakom?« se je začudil hlapec. »Kaj se ti meša? – Sicer pa grajščaka ni doma. Šel jc na lov.«
»Če mi le resnico govoriš?« je dvomila Rušica. »Jaz ti ne verjamem ...«
Takrat so zadoneli iz daljave lovski rogovi in Rušica je morala verjeti. Naglo se je obrnila in je spela potem navkreber. Čez savski most je šla in je stopala počasi in sključeno po stezi čez polje. Glavo je imela sklonjeno, kakor bi premišljevala globoke misli. Zagledali so jo kmetje in so odprli široko oči. Pri belem dnevu gre Rušica čez polje, mimo ljudi, ki se jih je vedno izogibala. To pomeni nekaj – to ni kar tako! – Gledali so ljudje za njo in so se čudili. Stari Martin je skočil celo na mejo tik ceste, da je mogel videti starki naravnost v obraz. Ni ga pogledala Rušica, ampak je spela naprej in je še vedno povešala glavo. Martin pa je prisopel nazaj na njivo in je pripovedoval kmetom:
»Naravnost v obraz sem ji pogledal. Oj, ljudje, to ni čarovnica! To je Kočarjeva Špela, ki ji je ustrelil grajščak sina. Takoj som jo spoznal. Saj sva rastla skupaj, pa bi je ne spoznal? Sam Bog ve, kaj jo je napotilo v grad – v gnjezdo morilca njenega otroka? Nekaj posebnega mora biti, prav zares.«
Prikimavali so kmetje in so ugibali, takrat pa so prišli bratci škrjančki z neba. Droboleli so veselo pesem in so se zibali nad njivami. Daleč, daleč z gorâ pa je priplaval vrisk – srečen pastir je slonel ob dolgi palici nekje na planini, pa je vriskal, ker mu je bilo srce polno sreče ...
Rušica pa je spela proti grmovju in je premišljevala. Na Jelico je mislila. Pomoč ji je obljubila in obljubila je tudi, da ji reši stariše iz ječe. Dolgo je bila slonela v samotni koči, pa je premišljevala, kako naj izvede rešitev. A ni ji prišla rešilna misel. To in ono je ukrepala, a vse je bilo neizvedljivo. »Ne preostaja mi drugega, kakor da stopim na grad in poprosim – njega poprosim ...«
ln šla je, a grajščaka ni bilo doma.
»Če danes ne, pa ga dobim jutri,« je dejala sama sebi, ko je stopila v grmovje nad Stanmi. Glasno pasje lajanje se je čulo kroginkrog in so odmevali lovski rogovi. Spoznala je, da lovi grajščak nekje v bližini. Pospešila je korake, da bi dosegla čimpreje svojo kočo in bi ubežala divji gonji. Skozi gosto grmovje se jc plazila in se je bližala vedno bolj skalovju, ki je gledalo izza gostega, nepredornega grmovja. Toda pasje lajanje se je bližalo vedno bolj, prav blizu je že bilo, in Rušica je čula že prav razločno človeške glasove, ki so bodrili pse.
»Husasa!« je odmevalo že tam za leskovim grmom. Takrat pa je čula Rušica plakajoč glas sredi grmovja. Znan se je zdel starki ta glas in zato se je prestrašila. Vrgla je svojo kljukasto palico v stran. Razgrnila je veje in je hitela naprej. Stopila je na majhno trato. Kar je zagledala tam, jo je presenetilo tako, da je obstala in ni mogla izpregovoriti besedice.
Sredi trate je stala Jelica, bledega obraza in razmršenih las. Njeno pisano krilce je bilo raztrgano in rdeča kri se je videla prav natanko na njem. Pri nogah pa ji je ležal volk, razleknjen po mehki trati, in kri mu je tekla v velikem curku iz rane na desni strani. Tja k grmovju pa so se stiskale plašne koze. Prestrašeno in žalostno so gledale na svojo pastirico, ki je stala nepremično na trati kraj volka in ihtela bridko.
»Jelica!« je zaklicala Rušica. Skočila jo k deklici in jo prijela za roko. Zganila se je Jelica, pa je pogledala na starko. A ni izpregovorila.
»Kaj se je zgodilo? Jelica, za božjo voljo?« je sopla starka. Nepremično je gledala na mrtvega volka in svetle solze so ji tekle po licih.
»Husasa!« se je čulo že tik trate. Psi so zalajali glasneje in lomastenje po grmovju je bilo vedno večje. In glej – na trato jo skočil velik, siv pes. Jezik mu je molel iz gobca, a vendar je skakal kakor divji. Naravnost na volka se je vrgel. Zalajal je hripavo in je zasadil svoje ostre zobe v vrat mrtvega volka. Jelica je vzkriknila. A Rušica jo je zgrabila za sabo v grmovje. Bežale sta proti skalovju in sta izginile kar naenkrat v domovanju stare Rušice. Plašno so tekle za njima koze; psi so jim bili za petami; a šc predno so jih dosegli, so izginile, kakor da bi se bile udrle v zemljo. Psi so vohali okrog grmov in so se bližali skalovju. Tam pa so obstali. Lajali so srdito proti skalam, kakor da bi bila tam skrita dragocena divjačina.
»Husasa! Hej, kaj imate tu?« je zaklical lovec z dolgo brado – bil je valpet Matizelj. V lovsko zeleno obleko je bil oblečen, in za trakom na malem klobučku mu je bilo zataknjeno orlovo poro. Splezal je na skalo in je pogledal tja doli. A kakor bi ga bil gad pičil, je skočil nazaj in prebledel. Zagledal je lam doli staro Špelo. Z levico je stiskala k sebi majhno deklico, desnico pa je dvignila in mu je grozila. Prestrašil se je Matizelj, pa je skočil s skale.
»Hola, nazaj!« je zakričal in sunil z nogo prvega psa. Zacvilila je žival in je povesila rep. Potem pa je skočila v nasprotno stran, za njo drugi pes in tretji – in kmalu so izginili vsi psi od skalovja. In kakor bi ga preganjala strela, tako jo bežal Matizelj za njimi. Kmalu ga je zagrnilo grmovje, in čul se je samo še njegov glas, ki je priganjal pse: »Husasa!« – Vedno bolj se je oddaljevalo pasje lajanje, samo malo se je še čulo. Takrat pa so se oglasili naenkrat gosti streli. Čreda urnih jelenov se je bila stisnila v ozko zagato, kamor so jo bili zagnali lovski besni psi. Zagrmeli so streli – poskočil je jelen za jelenom in se je zgrudil brez glasu na tla ...
Ko je prešla preteča nevarnost, se je Rušica oddahnila. Stopila je med skalovjem naprej; previdno je peljala malo deklico s sabo, a koze so polegle po tleh, ko so čutile, da je minila vsa nevarnost. Skale so se zožile naenkrat tako, da se je zdelo človeku, da je prišel v podzemeljsko jamo. Samo, da ni bila popolnoma zaprta. Kajti na obeh straneh je rastla na skali široka bukev, ki je zakrivala s svojimi košatimi vejami to ozko sotesko, In tu si je bila napravila stara Rušica svoje stanovanje. Za stene so ji služile gladke skale. Samo streho je napravila in duri – in koča je bila gotova. Skrito je bilo to njeno stanovanje, da bi ga našel le redko kdo.
Starka je otvorila duri. Stopila je z deklico v napol mračno votlino. V začetku ni mogla Jelica videti skoro ničesar, kajti mrak se je razgrinjal kroginkrog. A naenkrat je pričela poslušati. Kajti oglasilo se je hipoma ptičje žvrgolenje. A to žvrgolenje je bilo tako sladko in prijetno, da se je človeku tajalo srce. Zdaj se ji je zazdelo, da igra nekdo sladko ubrane citre, zdaj je čula prav razločno plakajoče glasove mehkih gosli. Bridko je ihtela drobna tamburica v tistem žvrgolenju. A kar naenkrat so utihnili ti žalostni glasovi. In Jelica je začula prikrito, komaj slišno hihitanje, ravno tako. kot se čuje iz daljave veselo brezskrbno brbljanje smejočega se planinskega vrelca. Tisto veselo žvrgolenje je postajalo vedno glasnejše, in nazadnje se je zdelo Jelici, da sede v tej temni izbi v vsakem kotu lepe gorske vile, pa se smejejo prikrito.
Začudeno je gledala deklica okrog sebe. Oči so se ji privadile teme, in tedaj je zagledala na steni lepo izrezljano kletko. V kletki pa je sedel na okrogli šprajci ptič, ki se je svetil v vseh barvah. Krasen ptič je bil, da Jelica ni še videla takega. – Rušica je stopila k kletki in se je smehljala ptiču. »Kajne, ti dragec, da ti je dobro?« je govorila. »Le prepevaj, dokler si dobre volje!«
Jelica je stopila k Rušici in je gledala radovedno krasnega ptiča. Starka je odprla vratica, in ptič je poletel iz kletke in se je vsedel na njeno ramo. Od lam je zletel deklici na rame in se je stisnil k njeni glavici. S kljunčkom pa jo je pobožal po licu, kakor bi jo hotel tolažiti. Nasmejala se je Jelica, pa je pozabila na svojo žalost in nesrečo. Z roko je prijela drobnega ptiča; a drobni ptic se je izmuznil in je zletel nazaj v kletko. Tam pa je pričel spet prepevati. In spet se je čulo plakanje drobnih strun in hihitanje brezskrbnega planinskega vrelca.
»Veš, to je moj ptiček – »Zlatiček«, je pripovedovala starka. »Oj, dolgo ga že imam – že več kot deset let. Prinesel mi ga je bil rajni Lojze, ravno tisto pomlad, ko ga je srečala žalostna smrt. Tam pod Škrlatico ga je ulovil, v tistem gaju, kamor se ne upa nihče. Pravijo, da je tam kraljestvo Vile Cvetane. Zato pa se ne upa nihče vanj. A naš Lojze je šel, pa se mu ni zgodilo žalega. Prinesel je s sabo tega krasnega ptiča. Dejal je, da ga je ujel prav lahko. Sam se mi je skoro usedel na roko, je pripovedoval. Pa sem ga prinesel vam – veste, da vam ne bo dolg čas, ko sedite sami doma. Da imate tudi vi svoje veselje! – Tako mi je dejal takrat Lojze. Revež, čez par dni pa se je moral že ločiti od življenja. Ubogi siromak ...«
Starka se je usedla na staro, napol trhlo klop in je zaihtela. Z rokami si je zakrivala obraz in telo se ji je treslo v bridkem joku. Ptiček je umolknil hipoma v kletki in se je stisnil žalostno v kot. Začudeno je gledala mala Jelica jokajočo starko. Potem pa je skočila k nji in se je je oklenila okrog vrata, »Dobra, stara mati, ne jokajte!«
»Saj ga vidite spet, ko pridete v nebesa«, je govorila Jelica in je držala še vedno roko okrog starkinega vratu. »Zagotovo ga vidite v nebesih.«
Velika radost je zasijala na obrazu potrte Rušice. Zdelo se je, da se je naselila v koči stare Rušice hipoma zlata sreča. Kajti skozi mala okenca v temnih vratih so posijali solnčni žarki. Skozi veje širokih bukev tam na skalah so se prikradli v ozko sotesko, pa so pogledali naravnost v starkino kočo. Zdaj šele je videla Jelica natanko vso hišno opravo. Borna je bila sicer, a red in snaga je vladala kroginkrog. Ob steni se je vila dolga klop; sredi sobe je stala stara miza z dvema stoloma, nedaleč od nje javorova postelj, ki je bila pogrnjena z rdečkastim zastorom. Majhna vratica ob kotu so bila odprta, in videlo se je na priprosto ognjišče tam zunaj. V sobi je viselo v kotu božje Razpelo in kraj njega slika žalostne Matere božje. Prijetno je bilo sicer v tej borni sobi, če je prepeval zlati ptiček; a vendar se je zdelo Jelici vse nekako divje in otožno.
»Kaj se ti dopade pri meni?« je vprašala starka, ko je videla, da se ozira deklica po sobi. Prikimala je Jelica in je gledala vedno le ptička. Naposled pa ji je obvisel pogled na mizi. Sredi nje je ležala deščica, ki je bila poslikana s pisanimi barvami. Radovedna je postala Jelica, pa je vprašala: »Kaj pa imate tam?«
Starka je stopila k mizi. Vzela je deščico v roke in jo je pokazala Jelici. V nerodnih potezah je bila naslikana tam trata, okrog trate pa gosto grmovje. Na sredi trate je ležal mlad fant, in kri mu je tekla iz široke rane na prsih. Iz grmovja pa je gledala puškina cev, in zraven cevi se je režal zloben, kosmat obraz.
»Tale, ki leži na trati, je moj Lojze,« je razlagala Rušica, in čudno – zdaj se ni razjokala več. Samo globoko je vzdihnila in je nadaljevala potem: »In ta grdi obraz v grmovju gotovo poznaš. To je naš grajščak. Veš, on je ustrelil našega Lojzeta.«
»Že sem bila enkrat naslikala tako deščico. Na smreko sem jo bila pribila, da bi se spominjali ljudje na Lojzeta in bi molili zanj. A vrgel jo je v prepad grajščak, ta zlobnež. Mojo srečo mi je razrušil in tudi spomin na Lojzeta mi hoče razrušiti. A ne pojde, ne pojde, dokler sem še živa.«
Starka je položila deščico nazaj na mizo. Potem pa je pričela pripovedovati o Lojzetu in njegovi žalostni smrti. O svojem življenju je pripovedovala in o srčni tugi, ki jo tare že dolga in dolga leta.
»Joj, popolnoma sem pozabila nate, dušica,« je vzkliknila. »Kaj se je zgodilo s teboj, da ti je obleka raztrgana in krvava? Povej mi, povej, ptičica.«
Jelica se je prebudila iz zamišljenosti. Oj, tako lepo je prepeval ptiček – zlatiček, da je pozabila na vse okrog sebe! Nasmehnila se je dobri Rušici, pa je pričela pripovedovati. Kakor po navadi je pasla v Brdih koze. Sedela je kraj pota na velikem kamnu. Lepo so se pasle koze krog nje. Naenkrat je zaslišala lovske rogove in takoj je vedela, da gre grajščak na lov. Razveselila se je teh glasov; kajti v srcu ji je vstala kar naenkrat radostna misel, da bo šel graščak mimo nje! Padla bi pred njim na kolena, pa ga bi prosila za starše.
In grajščaku bi seomečilo srce, pa bi izpustil njene starše. Samo, da bi prišel mimo in bi mogla poklekniti pred njim. – Glasovi lovskih rogov so prihajali vedno bliže, in prav natanko se je že čulo pasje lajanje. Koze tam ob skalovju so se vznemirile in so se stisnile skupaj. A Jelica se ni zmenila zanje. Vstala je in je stopila doli na pot. In samo to je prosila, da bi šel grajščak mimo.
Res, ni je varalo upanje. Prikazali so se lovci, in med njimi je zagledala grajščaka. Burno ji je bilo srce v prsih, ko se je bližal vedno bolj. Noge so se ji pošibile in na vsem životu se je stresla, ko je stal grajščak skoro že tik nje. Hipoma jo je navdal strah, da je že mislila zbežati in se skriti v grmovje. A takrat se je domislila staršev. Ta misel jo je navdala z novim pogumom. Naglo je stopila grajščaku dva koraka naproti in se je zgrudila na kolena. Proseče je dvignila svoje roke in je jecljala: »Milostivi ... milostivi gospod ... usmilite se mojih staršev ...«
Grajščak je obstal. Temno jo je pogledal in ni izpregovoril besedice. Radovedno so se zgrnili okrog njega lovci in so gledali zdaj grajščaka, zdaj klečečo siroto. Samo bledi tujec se ni zmenil za vse to. Mirno je stopil kraj pota. Utrgal je dišečo mošnjico in jo je zataknil za svoj zeleni klobuček.
»Usmilite so me, milostivi gospod ...« ponavlja Jelica.
Grajščakov obraz je postajal vedno temnejši. Ni ga ganila gorka prošnja uboge deklice. Z roko je zamahnil in sunil z nogo Jelico, da se je prevrnila na tla. »S pota se mi spravi, seme ničvredno!« je siknil. Potem pa je stopal naglo naprej, Šli so lovci za njim, a noben se ni upal izpregovoriti. Pogledali so samo ihtečo deklico s pomilovalnim pogledom, pa so šli za grajščakom.
»Husasa!« je odmevalo nad Jelico v hosti. Lovski rogovi so peli veselo, da bi človeku srce kar poskakovalo. Psi so lajali tam gori in čulo se je tupatam človeško govorjenje. Bledi tujec je bil stopil k grajščaku, pa mu je rekel: »Čuješ, Rudolf! Ako lovimo tu, moramo spraviti ubogo deklico s pota. Drugače jo utegnejo raztrgati razbesneli psi.«
»Naj jo! Kaj meni mari!« je odvrnil grajščak. Skočil je v kotanjo in je obstal tam kakor pribit. Toda naenkrat je snel puško z ramena in pomeril. Strel je počil; zacvililo je nekaj v grmu in se je zaprašilo iz kotanje. Poganjači so izpustili pse, ki so se zagnali za obstreljeno divjačino.
»Volk je – krasen volk,« je zaklical grajščak. Skočil je iz kotanje in se je spustil v tek za psi.
Še vedno je sedela Jelica na trati in je zrla nemo in topo predse. Prebudilo jo je šele prasketanje tam v grmovju. Dvignila je glavo – in takrat je zagledala volka, ki se je prerinil skozi goščavo. Pogledal je deklico in je zacvilil žalostno. Privlekel se je do nje in je položil glavo k njenim nogam, kakor bi iskal pri nji varstva. Iz rane na desni strani prsi mu je curljala rdeča kri in je kapala na dekličino pisano krilce. Prestrašila se je Jelica. A volk je zacvilil žalostno. Tresel se je na vsem životu. Noge so se mu udale. A še vedno je gledal nepremično deklici v oči, kakor da bi ji hotel povedati nekaj. A oči so mu gasnile vedno bolj; še enkrat se je stresel – potem pa se je zleknil in je bil miren. Glava mu je padla na tla. A osteklenele oči so še vedno gledale na Jelico.
Od bolesti je vzkriknila mala pastirica. Slišala ni glasnega pasjega lajanja, ki se je vedno bolj bližalo trati. Tudi nevarnosti ni čutila, ki jo je obdajala kroginkrog. Od nekje so se pripodile njene koze, ki so iskale varstva pri svoji pastirici. Do trate so prišle. A ko so zagledale volka, so se umaknile plašno. K grmovju so se stisnile in so meketale glasno in žalostno.
In naposled jih je zapazila Jelica. Vstala je in je še enkrat pogledala volka. Glasno lomastenje se je slišalo v grmovju in razljučeni, razbesneli psi planejo zdajpazdaj na trato. Sedaj šele je spoznala pastirica pretečo nevarnost. Zaklicala je na pomoč in potem je obstala kakor otrpla. Ni mogla z mesta, kajti noge so ji postale težke kakor iz svinca ... Pa takrat se je razgrnilo grmovje – in dobra, stara Rušica jo je prijela za roko, pa jo je rešila v varno domovanje.
Tako je pripovedovala mala deklica prijazni starki. Držala jo je Rušica za roko in je poslušala zvesto. Ko je deklica nehala, jo je pobožala po bledem licu. »Sirota uboga, koliko moraš pretrpeti zaradi hudobnega grajščaka! A ne žalosti se preveč! Dokler živi stara Rušica, se ti ne zgodi več žalega. To ti obljubljam s svojo besedo.«
Hvaležno jo je pogledala Jelica in radost ji je zasvetila v očeh. »Kaj ne, da mi rešite očeta in mamico iz črne ječe? Oj, tako bi vas rada imela potem, tako rada!«
Starka jo je stisnila k sebi. In v čudnem svitu so ji zažarele oči, ko je odgovorila: »Da, rešim jih ... Le zaupaj name, Jelica – še danes bodo prosti tvoji starši.«
Ptiček, ki je molčal nekaj časa, je pričel zopet prepevati v odprti kletki. Lepa in sladka je bila njegova pesem – stokrat lepša nego drobnega škrjančka, ko se vrača v jutru s sinjega neba. – Starka je vstala in je stopila pred vrata. Pozorno je poslušala tam, a nikjer ni bilo več pasjega lajanja. Solnčni žarki so se bili zopet poskrili tam za vejami široke bukve. Temno je postalo po koči in komaj so se še razločevali posamezni predmeti. Vse je bilo tiho in mirno. Le ptiček je gostolel veselo, da se je zdelo, da sedijo nekje v kotu gorske vile in pojejo prikrito.
Starka se je vrnila v izbico. Z mize je vzela deščico. »Varno je sedaj v gozdu. Pojdiva, Jelica.«
Še enkrat se je ozrla Jelica na ptička, potem pa je stopila za Rušico. Starka je zatvorila duri. Toda ni zapazila, da je pustila okence na stežaj odprto, in tudi tega ni videla, da je pozabila zapreti vratica na kletki. Utihnil je ptiček in je skakal nemirno s šprajce na šprajco.
Rušica in Jelica sta šle po ozki soteski in sta se ustavili tam zunaj ob skalovju. Ležale so mirno koze na mahu. Ko so ju zagledale, so zameketale. Urno so vstale in so ju obstopile. Rušica je pogledala na solnce. »Poldne bo,« je izpregovorila. »Zdaj pojdi lepo domov. Veš, pa me pridi še obiskat. Vesela te bom vsakokrat. Zaradi staršev ne skrbi več. Kmalu bodo prosti – tako ti rečem jaz.«
Jelica je prijela starko za roko. »Veste, kadar prideta oče in mati domov, se morate preseliti k nam. Oj, v gozdu je tako žalostno! – Kajne, da pridete k nam?«
»Mogoče – da, mogoče ... Ostani zdrava, ptičica, in ne jokaj več!« – Izpregovorila je Rušica pa je mignila z roko. Potem pa se je obrnila. Počasi in opiraje se na kljukasto palico, je stopala skozi gozd proti Skoku. Deščico pa je stiskala k sebi, kakor bi se bala, da jo izgubi ali pa ji jo kdo ukrade. Jelica je gledala za njo. Ko so utihnili njeni koraki sredi šume, se je obrnila in je gnala svojo živinico proti domu.
Popoldne se je vrnila Rušica v svojo kočo. Sedla je za mizo in si je podprla glavo z roko. Tako globoko se je zamislila, da ni niti pogledala na kletko, kjer ni bilo več ptička.
8. uredi
Neznosna vročina se je razprostirala tisti dan nad zagorsko dolino. Nebo je postalo naenkrat sivkasto, kakor da bi se bilo zakrilo v meglo prahu. Vse je mirovalo širom okrog. Po gozdovih se ni ganil listič. Zdelo se je, da je zaspal nekje na planini vetrec, ki veje navadno ob poletnih popoldnevih čez zagorski svet. Zaspale so bile tudi ptice in divjačina. Le divja kokoš je vzfrfotala tuintam z zelene trate. Mogoče je hotela kam daleč; a poletela je samo do bližnje smreke in se je spustila zopet na tla v hladno senco. Le bele gore se niso izpremenile. Kakor vsak dan, tako so tudi danes gledale mirno in resno v zeleno dolino. Svetile so se jim mrtve skale in večni sneg so objemali žarki, da se je lesketal z višine, kot bi bil posut s tisočerimi biseri.
In na tisti lesketajoči sneg je gledala s strmih Peči mala deklica. Visoko nad grad je plezala, mimo ogromne skale, ki je visela z vrha tako, da se je zdelo človeku, ki jo je gledal od daleč, da se mora zdaj in zdaj odlomiti in se skotaliti na ponosni grad. Razrušila bi pač grad in podrla močno zidovje. A kaj takega ni bilo mogoče. Sto in sto let je že visela tako, a se še vedno ni odlomila. – Po ozki stezi je hitela mimo nje deklica. Njeno belo oblačilce se je svetilo in gosti, zlati lasje so ji padali po ramenih. Zdelo se je, da hiti Sneguljčica po hribu navzgor, da prispe tem hitreje v svoje domovanje sredi tihega gozda. Tuintam se je ustavila, da si otare z rdečih lic znoj, ki ji je tekel curkoma s čela. Zavila je mimo skale in se je prikazala visoko tam gori kraj majhnega gozdiča. Daleč čez obronek je padala senca visokih smrek in debelih borovcev. Mah se je širil kroginkrog, in deklica, se je vsedla nanj. Prijetno ji je bilo tu in videla je lahko daleč po dolini, ki se je širila doli pod njo. Tam v kotu, ravno nji nasproti so se svetili beli snežniki in je lesketal zlati petelin na zvoniku cerkvice Device Marije na Produ.
Mala deklica se je vlegla na mehki mah. Roke je položila pod glavo in je gledala v krasoto, ki se je širila okrog nje. Toda kmalu so ji postale oči težke. Komaj jih je še odpirala. Mirno in tiho je bilo vse okrog. Čulo se je samo pritajeno šumljanje gorskega potoka, ki je hitel po belem produ k materi Savi. Prijetno so šušteli ti glasovi kot polglasna uspavanka. Ni čudno – kmalu so se zaprle mali deklici oči. Glavica se ji je naslonila na stran – in Sneguljčica je zaspala kraj gozdiča v prijetni senci.
Mimo so pribrenčale tri čebelice in so hitele nad deklico. Vsedle so se tam doli na tri rožice, ki so rasle samotno na beli skali. Takrat se je stresla speča deklica, a ni se predramila. Kajti k nji so prispele zlate sanje. Zdelo se ji je, da je prišla nekam daleč v samoten gaj. Lepo je bilo tam in prijetno. Ravno nad gajem so se dvigale bele gore visoko, visoko, da so se dotikale neba. Ptiči so prepevali lepe pesmi in rožice so cvetele tako krasno!
»Ojej,« se čudi mala deklica in sama ne ve, ali bi poslušala ptičje žvrgolenje, ali bi pa gledala krasne rožice. Pa glej – kar naenkrat zašumi na trati, in mala deklica se ozre tja. Joj, lepa Vila stoji pred njo in se ji smehlja. S srebrnim glasom jo povpraša: »Elza, ali me poznaš?« – Čudi, čudi se mala deklica in gleda, gleda lepo Vilo. Pa jo spozna kar naenkrat in zakliče radostno: »Ti si, Jelica? Pa kaj delaš tu?«
Nasmeje se Jelica žalostno, pa odgovori: »Veš, ker mi je ugrabil tvoj oče drage starše, sem postala sirota. Pa je prišla Vila Škrlatica pome in me je povedla v ta krasni gaj, da sem ji družica.« – Čudi se temu Elza in tudi ona čuti žalost v srcu. A Jelica jo objame okrog vratu in jo tolaži: »Oj, ti nisi kriva ničesar. Kaj moreš zato, če imaš takega očeta.«
In Jelica se sklone k žalostni Elzi in jo poljubi na lice. Takrat pa zapoje prav blizu na veji pisan ptiček. Tako lepo in milo poje, da se ji taja srce. Zdi se ji, kakor bi igral nekdo na žalostne strune in bi izlival v otožni pesmi vso svojo srčno bolest. Elzi se krči srce v žalosti in glasno plakajoč nasloni glavo na prsi sirote Jelice. A pisani ptiček prepeva vedno glasnejše in otožnejše. A mala Elza joka in v srcu ji je tako hudo, da ne more prestajati več – in odpre oči ...
Začudeno je dvignila Elza glavo. Pogledala je okrog sebe, pa je zapazila, da leži na hribu kraj gozdiča. Glej, samo sanjala je. A ne! Kaj ne prepeva še vedno pisani ptiček tam gori na veji? Začudena je poskočila Elza na noge, pa se je ozirala na vse strani, da bi zapazila lepega ptička. A zaman. Skrit v gostih vejah je sedel nekje, pa je prepeval, prepeval tako sladko in milo, da Elza ni še nikdar slišala takega petja. Kakor bi igral nekdo v daljavi sladko ubrane strune, tako se je slišalo tisto petje. Zdaj je bilo otožno, potem pa zopet veselo. Naposled pa se je spremenilo v radostno hihitanje, da se je zdelo Elzi, kakor bi se ji smejale iz gozda, radostne gorske Vile.
Elza je šla od grma do grma in je iskala pisanega ptička, a zaman. Še vedno je prepeval v njeni bližini in se je hihital, a Elza ga ni mogla najti. Že vse grmovje je pretaknila, na vsako vejico je pogledala, a zaman. Šele čez dolgo časa je pogledala na borovec nad sabo. In glej – na prvi veji je sedel ptič. Pisan je bil in se je lesketal v zlatih barvah. Mali deklici je zastala sapa. Nepremično je stala pod borovcem, in oči so se čudile prekrasnemu ptiču, ki je sedel na veji in gledal ravno na njo. Prepeval je venomer tako krasno, da bi ga človek poslušal celo večnost.
A ptiček je zletel in se je vsedel nedaleč od Elze na trato. Skočila je za njim, da bi ga vjela. Skoro se ga je že dotaknila z roko. A ptiček je razprostrl peroti, pa je poletel dalje na grm. Elza je pohitela za njim; kajti na vsak način ga je hotela vjeti.
A zlati ptiček je ni počakal. Drobolel je svoje prekrasne pesmi, kakor da bi dražil malo deklico in jo vabil za seboj. Mirno je čepel na vejici; a ko se mu je deklica približala, da ga je že skoraj prijela z roko, je odbežal urno naprej in se je vsedel na bližnji grm. Tako jo je zvabil v gozdič, iz gozdiča na zeleno senožet, iz senožeti v goščavo kraj Brdov. Neutrudno je spela deklica za njim; samo to je mislila, da vjame zdajpazdaj zlato ptico in jo ponese domov. A na vse drugo je pozabila, še na misel ji ni prišlo, da je prišla že daleč v goščavo in da je zašla nekam, od koder ne bo znala več nazaj. Izmuznila se je bila skrivaj od doma, da poišče Jelico in ji pove, kaj ji je naročila mamica v ječi. Prišla je bila na hrib, pa je zagledala zlato ptičko. In petje te zlate ptičke jo je omamilo tako, da je pozabila na vse, da je pozabila tudi na Jelico.
Toda naposled je utihnil ptiček kar naenkrat. Predramila se je Elza iz svojega omamljenja. Začudeno se je ozirala kroginkrog. A drugega ni videla kakor nepredorno goščavo in široko skalovje, poraščeno z gosto, na vse strani štrlečo travo.
»Kam sem prišla?« se je vprašala in se je stresla. A ni si vedela odgovora. Glavico je povesila, in oči so se ji napolnile s solzami. Kam jo je zvabil ta zlati ptiček? Morda v brlog divjih zveri? Morda v domovanje zlobnih Palčkov in še zlobnejših Kukcev? Morda k votlini, kjer domuje hudobna Pehta? Morda pa še celo naravnost k črnemu Bedancu? – To je mislila Elza, pa se je prestrašila tako, da si je zakrila obraz z rokami. – Vendar se ni nič ganilo širom okrog, ampak je bilo vse mirno. Še celo listi na drevju so molčali.
Tresla se je Elza na vsem životu. Vsak čas je pričakovala, da jo zgrabi zdajci divja zver, ali pa da jo obkolijo hudobni Palčki in Kukci. Ej, pa da bi bili res prišli, bi pa mislili samo, da stoji sredi goščave bela Sneguljčica. Še celo Pehta bi se je ne upala prijeti, in kaj šele kosmati Bedanec!
Naenkrat dvigne Elza glavo. Kajti ptiček se je oglasil nekje v njeni bližini. Takoj ga zagleda na skali. Mirno sedi tam gori in poje, kakor bi vabil deklico: »Za mano pojdi, če si prišla že tako daleč. Kam hočeš zdaj, ko ne veš ne naprej, ne nazaj?«
Razveselila se je Elza tega glasu. Spet jo je navdala neka skrivna moč, ki jo je gnala naravnost za tem ptičem. Splazila se je skozi grmovje in je dospela do skale. Takrat pa se je zgodilo čudo. Zlati ptiček, ki je dozdaj vedno bežal pred njo, se je usedel na njeno ramo! Mehko se je stisnil k njenemu licu, kakor da bi jo prosil odpuščanja, da jo je zapeljal tako daleč v gozd. Deklico je obšla neka sladkost, in hipoma je pozabila na ves strah. S prstom je pobožala ptiča po mehkem, zlatem perju. Ptič pa je zletel preko skale in je frfotal potem, glasno žvrgoleč, nad njo. Elza je stopila mimo skale in je prišla v ozko sotesko. Tam koncem soteske pa je zagledala votlino, ki je bila podobna majhni pastirski koči. In proti tej koči je letel zdaj čudoviti ptič in se je usedel tam na malo okence.
Počasi in strahotna je stopala Elza proti koči. Dospela je do vrat in je pokukala skozi odprto okence noter. Napol je bilo mračno v izbici; a nikogar ni bilo notri. Bog ve, kdo domuje tu? Ali je hudoben človek ali pošten? Pomislila je Elza in si je odgovorila: »Oj, zlati ptiček bi ne mogel živeti pri hudobnih ljudeh. Gotovo stanujejo tu dobri ljudje. Pa me bodo peljali domov, ker sama ne vem ne nazaj, ne naprej.«
Tako je pomislila Elza, in navdal jo je pogum. Odprla je trhla vrata, pa je stopila v sobico. Ozirala se je kroginkrog in zagledala je božje razpelo in tudi sliko žalostne Matere božje je zagledala. To pa ji je pregnalo zadnji strah. Prav zagotovo stanuje tu dober človek. Lepo se bo vsedla na klop. pa bo čakala, kdaj pride tisti človek. Vse mu bo povedala, in dobri človek jo povede domov.
In res. Elza se je vsedla utrujena na klop. Zlati ptiček pa je hitel v odprto kletko in je pričel zobati zrnje, ki je bilo natrošeno po dnu kletke. Potem pa se je vsedel na šprajev in je pričel prepevati. Z roko se je naslonila Elza ob mizo in je poslušala vsa zamaknjena krasno žvrgolenje. Mineval je čas, a deklica ni zapazila tega. Vedno bolj mračno je postajalo v mali koči. Enkrat je še postalo čisto svetlo, ko je pogledala jasna rdečica s sivih snežnikov skozi mala okenca. Potem pa je bilo temno. A Elza ni čutila tega. – tako se je bila zamaknila v zlato žvrgolenje drobnega ptička.
Naenkrat jo je predramil šum pri vratih. Pogledala je tja in je zapazila temno človeško postavo, ki je stopila skozi vrata. Elza ni mogla razločiti njenega obraza. Samo to je videla, da je ženska. Strahoma se je stisnila v kot in je čakala z grozo, kaj da bo.
Temna ženska postava se je vsedla blizu vrat na klop. Glavo je stisnila med roke in je sedela tako dolgo, dolgo nepremično in tiho. Deklica jo je gledala nepremično in se še dihati ni upala. Zlati ptiček ni več prepeval v kletki. Zdelo se je, da se je stisnil v kot in je zaspal. Tišina je vladala po koči.
Od strahu se je krčilo Elzi srce. Strmela je na tujo žensko in najrajši bi bila vstala in zbežala ven iz koče. A ni se upala niti ganiti. Stiskala se je v kot in se je tresla na vsem životu. – Postalo je že tako temno v koči, da se ni več razločevalo največjih stvari. Tuja ženska je izginila kar naenkrat v ti črni temi, in Elza ni videla, drugega več, nego črno noč kroginkrog.
Naposled se je zganilo nekaj v temi. Zaslišala je glasen vzdih od one strani, kjer je sedela tuja ženska, in začula je tudi negotove, drsajoče korake. »To je gotovo Pehta,« ji je šinilo hipoma v glavo. Groza jo je navdala. Še bolj se je stisnila v kot in dvignila je svoje tresoče roke kot bi se hotela braniti. Skoraj bi bila zakričala na glas, ker je mislila, da se ji bliža Pehta in jo zgrabi s svojimi koščenimi rokami. A glas ji je obtičal v grlu; samo usta je odprla prestrašeno in je strmela v črno temo.
Drsajoči koraki so šli črez sredo izbe in so dospeli do nasprotne stene. In tedaj je čula Elza, kako se odpirajo in škripljejo nekje vrata. Potem pa je slišala šum, kakor bi nekdo kresal ogenj. Šinilo je nekaj isker v črni temi, in potem je videla tleči ogenj. Nekdo je pihal vanj; kmalu se je prikazal plamenček, ki je obliznil suho dračje, in kar naenkrat je vzplapolalo tam zunaj, in vsa sobica je bila hipoma razsvetljena. In ob ognju je zagledala Elza sključeno starko, z nagubanim, suhim obrazom. Beli, razmršeni lasje so ji padali po ramenih, in ob svitu plapolajočega ognja se je zdela Elzi tako strašna in grozna.
»Moj Bog – to jo Pehta!« jo je izpreletelo mrzlo po vsem životu. Zakrila je svoj obraz in jo zakričala od groze.
Hipoma se je obrnila starka in je stopila na prag. Začudena je gledala malo deklico, ki se je stiskala v kot in si je zakrivala obraz. Stopila je k nji in tedaj je videla, kako se trese tuje dekletce po vsem životu.
»Kdor si in kar si, ne boj se me!« je izpregovorila prijazno. »Ničesar žalega ti ne storim.«
A deklica ni izpregovorila. Še vedno se je tresla po vsem životu in se je stiskala prestrašena k zidu. Ko pa se je je dotaknila starka z roko, se je odmaknila in je zajokala na glas. Smilila se je starki. Zato pa je stopila nazaj k ognjišču. Nametala je na ogenj polno dračja, da je vpzlapolal velik plamen in je postala soba svetla kakor po dnevu. Starka je prišla nazaj. Vsedla se je k mizi, podprla se tam ob komolec in je gledala malo deklico.
»Ne jokaj, dete, in nikar se me ne boj,« je govorila prijazno in dobrotno. »Glej, še nikomur nisem storila žalega, in tudi tebi ne bom. Samo to mi povej, kako si se izgrešila v moje skrito domovanje? In kaj te je privedlo sem?«
Velika, nenadna svetloba je vzdramila tudi ptička-zlatička iz sna. Parkrat je stresel s perutmi; potem pa je skočil na šprajco in pričel peti sladko, droboleče. Ti glasovi so vzdramili malo Elzo iz otrplosti. Prenehala je jokati. »Oj, ptiček ... ptiček me je pripeljal sem,« je pravila tresoče in si je še vedno zakrivala obraz z rokami. »Pa ne vem zdaj domov ...«
Starka je pokimala z glavo. »Saj sem vedela. Prišla sem bila popoldne domov, pa ptiček-zlatiček mi je bil ušel. Pozabila sem bila zapreti kletko in okno. – Hvala Bogu, da je prišel nazaj! Za ves svet ne dam ptička, tega poredneža.« – Zažugala je s prstom proti kletki, a ptiček je poskočil samo na drugo šprajco, potem pa se je hihital, kakor bi se smejal grožnji svoje gospodinje.
»Revica, pa si morala prestati dosti strahu,« je nadaljevala starka, obrnjena k Elzi. »Gotovo si si mislila, da si zašla v domovanje divjih roparjev ... Veš, kar pusti ves strah, pa mi povej, čegava in odkod si?«
Ko je čula Elza te prijazne besede, je dejala roke od obraza. Pogledala je na starko in je videla njene dobre, prijazne oči, ki so jo gledale tako ljubeznivo. Namah jo je minul ves strah, in mislila je sama pri sebi: »Ničesar se mi ne zgodi. To ni Pehta. Dobre oči ima žena, in zlati ptiček ji poje dannadan. Ničesar se mi ne zgodi.« – Tako je rekla sama pri sebi. Naglas pa je odgovorila: »Elza sem – iz grada ...«
Ko je slišala starka te besede, je vstala naglo. S široko odprtimi očmi je gledala na malo deklico in jo je motrila od nog do glave. Ti pogledi so bili tako čudni, da je prevzel deklico nanovo strah. Stisnila se je nazaj v kot in je gledala plašno na starko.
»Iz grada si? Grajščakova si?« je ponavljala starka, in se je težko oddihovala. Njene poprej tako prijazne oči so se zasvetile v čudnem svitu, in pesti so se ji krčile.
In plaho in tiho je odgovarjala Elza: »Iz grada sem – grajščakova sem ...«
Naenkrat se je zakrohotala starka na glas. Čudno in divje je odmeval ta smeh po tihi koči, kjer je prepeval samo ptiček. S prestrašenim krikom se je stisnila Elza še tesneje k mrzlemu zidu. in mrzel znoj ji je stopil na čelo.
»Iz grada si? Grajščakova si?« je ponavljala starka, kakor bi bila brez uma. »Oj, ptičica, zdaj se mi pa ne izmuzneš tako kmalu – hahaha! – Glej, glej – kakor da bi te bil nalašč sem poslal sam Bog. Glej, glej ...«
Smejala se je Rušica veselo in zadovoljno, kakor da bi bila dosegla nekaj, po čemur je že dolgo hrepenela. Elza pa jo je gledala s plašnimi in velikimi očmi in ni razumela, kar je govorila starka pred njo. Bala se je, tako zelo bala! Šinila ji je v glavo misel, da bi zbežala ven v goščavo, v črno noč. Samo, da bi bila daleč, daleč proč od te čudne starke, katere se je bala tako zelo. Že je mislila vstati in šiniti mimo nje proti durim. A takrat je stopila starka tik nje. Dvignila ji je glavo in ji je pogledala naravnost v obraz.
»Prav nič mu ni podobna,« je rekla hripavo. »A vseeno – kri za kri. Ukradel je meni on sina. In zakaj bi mu ne smela jaz vzeti hčerke? Zakaj? Morda nimam pravice? ... Le čuti, ti zlobnež, bolesti osamljenega človeka, ki so mu ukradli najdražje, le čuti! Jokal boš krvave solze in klečal boš še pred staro Rušico in jo prosil odpuščanja. Le čakaj!«
In Rušica je izpustila malo deklico in je dvignila roko. Takrat pa je zdrsela Elza s klopi na tla. Urno je bežala proti durim, da bi se skrila pred starko zunaj v goščavi in črni noči. A Rušica je skočila za njo. Dosegla jo je že pri vratih in jo je peljala nazaj. »Haha, ubežati si mislila ptičica? No, no – kar mirno! Ne prideš tako kmalu iz te koče, ne prideš.« – Porinila je debeli zapah pri vratih – in Elza je bila zaprta.
»Žena, žena!« je zaklicala obupno, in debele solze so se ji udrle iz oči. A starka se ni zmenila za ta obupni klic. Hodila je po sobi gori in doli in je mrmrala venomer nerazločne besede. Včasih se jo ozrla na deklico, ki je slonela v kotu in ihtela pritajeno, krčevito; a usmiljenja ni bilo v njenih očeh.
»Ha, to bo gledal grajščak, ko ne najde svoje hčerke nikjer,« je mislila sama pri sebi. »Če do drugega nima ljubezni, do svojega otroka jo ima gotovo. Prejokal bo marsikatero noč, in miru in tolažbe ne bo k njemu. Oj, naj le poskusi to trpljenje! Saj ga je morala stara Špela tudi.«
In spet je mrmrala nerazločno. Ptiček-zlatiček je že zaspal v kletki, in čas je mineval. Svetli plamen je pojemal, in mračno je postajalo na izbi. Zunaj pa se je zasvetilo v gostih presledkih, kakor bi šinil plamen za plamenom mimo koče. Stopila je Rušica k okencu, pa je pogledala ven v noč. Nikjer ni videla zvezde. Le dolgi, vijugasti bliski so se svetili tam po črnem nebu.
»Nevihta prihaja«, je pomislila. Šla je nazaj in je pričela spet hoditi gori in doli. Toda naenkrat je obstala in je pogledala na deklico. Čudno se ji je zdelo, da je utihnila in ni več jokala. Stopila je bliže. Takrat je vzplamtel zunaj na ognjišču plamen v zadnjem svitu in je obsvetil Elzo. Glavica se ji je bila naslonila na zid; roke je držala prekrižane v naročju in je spala. Silni telesni in duševni napor jo je premogel. da je zaspala vkljub velikemu strahu. Na njenih bledih licih so stale še solze, in v svitu rdečega plamena so se svetile kakor zlati biseri.
Rušica jo je gledala. V srcu ji je vstalo usmiljenje, ko je videla ta nedolžni, trpeči obraz. Vse bridke misli, ki so ji vstale takrat, ko ji je povedala Elza, da je grajščakova, so izginile druga za drugo. Smilila se ji je naenkrat ta mala, nedolžna sirota, ki bo morala trpeti za očetove grehe. Solze so ji stopile hipoma v oči, tako jo je prevzel pogled na spečo deklico.
»Kaj naj storim? Moj Bog, kaj naj storim?« je povpraševala sama sebe. A ni si vedela odgovora. Samo srce se ji je krčilo, ko je gledala nežnega otroka, ki je spal mirno in nedolžno, kakor bi vedel, da ga čuva angel varuh. Rušica je sedla in si je stiskala obraz v roke. In še vedno se je povpraševala: »Kaj naj storim? Kaj naj storim?« – A nihče ji ni odgovoril.
Dolgo je sedela Rušica tako. Naposled pa je vstala. Z roko je šinila preko čela in je stopila k deklici, Rahlo jo je prijela okrog pasa. Za hip je dvignila Elza glavo, a ni odprla oči. Le ustnice so ji zašepetale tiho, nežno: »Mamica ...« Previdno jo je nesla starka na posteljo. Slekla jo je in jo zagrnila z odejo. Takrat pa je završalo zunaj. Zastokate so bukve in smreke pred divjim viharjem, ki je zabučal nad zemljo. Blisk za bliskom je švigal v ozračju, in zagrmeli so gromi, da se je stresala zemlja. A Elza ni slišala tega. Mirno je spala, in krog njenih ustnic se je igral nasmeh.
Ogenj na ognjišču je ugasnil. Samo iskre so še tlele tam. Rušica se je pa zgrudila poleg postelje na tla. Tam je čepela in je molila. Prosila je Boga, naj ji pošlje odgovor na tisto vprašanje: Kaj naj storim? –
Ko sta nabrala dovolj jagod, prijela je Marijana bratca za roko in napotila sta se po stezi skozi gozd. Srečala sta grajsko deklo Marjeto, ki je hitela naglo, brez sape proti goščavi. Ustavila se je na potu in vprašala pastirja: »Ali sta videla kaj našo gospo?«
»Da, videla sva jo,« je odvrnila Marijanica; »pred pol ure je hitela tja v gozd.«
Hitro se je obrnila Marjeta in je hitela naglih korakov dalje. Pastirja pa sta gledala za njo, dokler ni izginila v grmovju. Čudila sta se bratec in sestrica, pa sta spela proti domu.
»Gospa, gospa!« je klicala Marjeta na ves glas, ko je prišla globoko v gozd. Nekje v bližini ji je odgovoril glas. Hitro je spela Marjeta tja in kmalu je stala pred grajščakinjo. »Ali niste dobili še nobenega sledu, gospa?« je vprašala.
Grajščakinja je odmigala molče z glavo in se je obrnila v stran. Nekaj časa je gledala žalostno v tla. Potem pa se je obrnila k dekli. »Pojdi, Marjeta, hitro pojdi v grad nazaj, pa skliči vse hlapce. Naj gredo na vse strani in iščejo Elzo. Kdor jo najde, dobi bogato plačilo.«
Marjeta se je obrnila. Kakor srna je brzela med grmovjem in še oddahniti se ni utegnila. Iz goščave je prišla na polje in je hitela proti gradu. Zašlo je že bilo solnce; rdeli so beli snežniki v čistih, rožnih barvah, a na dolino je že legal tiho in polagoma mrak.
Ko je zahajalo solnce, je sedela Jelica v Zalesju na mahoviti skali. Sanjavo je gledala v dolino, iz katere so izginili zadnji solnčni žarki. Še vedno so ji zveneli po ušesih sladki spevi ptička – zlatička, ki jih je bila slišala dopoldne v koči stare Rušice. Ni več zdihovala po starših. Trdno je bila prepričana, da jih reši dobra starka zdaj pa zdaj.
In pastirica se je vsedla nazaj na mahovito skalo. Glavo si je podprla z roko in je strmela v dolino. Zagledala je grad, in zdelo se ji je tudi, da vidi malo, črno okence tam v temnem zidovju, za katerim zdihujejo njeni starši. Bog ve, kaj delata zdaj? Morda gledata skozi zamreženo okno, pa mislita na svojo hčerko ... Pastirico je navdalo tako hrepenenje po starših, kot še nikdar. Najraje bi bila vstala in šla naravnost v grad. Prosila bi grajščaka: »Zaprite še mene! Samo, da bom pri očetu in materi.«
Naenkrat se je vzravnala in je poslušala. Zdelo se ji je, da čuje neko skrivno pesem, ki prihaja doli s strmega brega. Lepi in mehki so ti glasovi, kakor bi nekdo igral na zlate strune. »To je gotovo ptiček – zlatiček«, je pomislila. »Nihče drugi ne zna peti tako.«
Toda ne! Ptiček – zlatiček poje vse drugače. Njegova pesem je droboleča; a to petje je tiho in mehko, kot bi curljal planinski vrelec čez ljubo skalico. – Poslušala je Jelica in prav razločno je čula besede:
»Pastirica kraj vodá
svetle brisala solzé je …
Pa se gora ji nasmeje,
vir planinski zašumlja –
hojaho! – in mehkó
deklico tolaži ...«
Mehki in prijetni so bili ti glasovi in so šli globoko v srce. Jelica je začutila hipoma v srcu neko sladkost, ki se je večala vedno bolj. Zdelo se ji je, kakor da bi se bila naselila sreča v njeno srce in se ga trdno oklenila. Oči so ji zažarele in živa rdečica ji je šinila v bledi obraz. Zamaknjena je gledala gori na strmi breg. Za hip je utihnila ta lepa pesem; a kmalu se je slišala spet, vesela in vriskajoča.
»Le otrni si solze,
pastirica tožna, mala!
Glej, z gore je sreča vstala,
v tvoje šla je že srce –
hojaho – in lepó
v veke tam ostane …«
Pesem se je končala z radostnim, iz daljave prihajajočim vriskom. Takrat pa je poskočila Jelica na nogo. Na obrazu ji je žarela radost, in kar naenkrat je bila vsa izpremenjena. Ko bi jo videl zdaj kdo, pa bi ne verjel, da je to tista Jelica, ki je plakala dannadan za ljubimi starši. Vsa se je izpremenila kar naenkrat, in sreča in radost ji je sevala z obraza.
Domislila se je sosedove stare matere, ki so pripovedovali o dveh škratih, ki stanujeta visoko v gorah. Nikomur ne storita žalega. Kogar ljubita, se mu približata, in mu zapojeta pesem o sreči. In tisti človek je potem srečen vse svoje življenje, in žalosti ni več k njemu. Tako se je zgodilo z rajnim Gregucem in z mnogo drugimi. – In zdaj je slišala sama tista dva škrata, in srečna bo in žalosti ne bo več k nji.
Mračilo se je kroginkrog in zvezde so se prižigale na nebu. Jelica je stopala in skakala za kozami po potu in se je vedno bolj bližala tihi vasi.
V svojem velikem veselju pa ni slišala žalostnih klicev, ki so prihajali z Brdov in so klicali obupno: »Elza! Elza!« –
9. uredi
Tisto popoldne je bila šla Rušica zopet na grad. Težko ji je bilo to. Stara Špela, pa prositi grajščaka! Njega, ki ji je storil toliko bridkega v življenju!
Trdno je bila prepričana, da ne gre zaman. Ko jo zagleda grajščak, se mu zbudi slaba vest in strah ga obide. Če že nima srca, pa bo vendar izpustil Breznikova dva, samo. da mu gre iz oči stara Špela, ki ga spominja na tisto črno dejanje.
Tako je mislila Rušica, ko je stopala počasi in sključeno proti gradu. Že od daleč je slišala hrum in šum, ki je prihajal doli z grada. »Gosté se zdaj po bogatem lovu in so židane volje,« je pomislila starka, ko je obstala za hip pred mostom, ki je vodil preko širokega jarka. Obrisala je znoj z obraza, potem pa je stopila na most in dalje skozi vrata. Hlapec Šimen je stopil korak nazaj, ko jo je zagledal. Besedice ni rekel in tudi branil ji ni; kajti bal se je starke, o kateri so govorili, da je čarovnica. Gledal je samo za njo, ko je stopala počasi, opirajoč se na kljukasto palico, po visokih stopnicah. Rušica ga še zapazila ni. Gledala je v tla, kakor bi še vedno premišljevala, kako naj govori z grajščakom. Medtem pa je prišla od stopnice do stopnice v grad. Prav razločno je že čula glasove, ki so se smejali nekje v bližini. Dospela je do velikih vrat. Postala je še in se je odkašljala, predno je prijela za kluko.
V veliki dvorani so sedeli okrog dolge mize grajski lovci pri bogati pojedini. Obnesel se je bil lov in z bogatim plenom so se vrnili domov. Židane volje je bil grajščak. ki je sedel sredi lovcev. Smejal se je glasno, če je povedal kdo smešen dovtip, in je dregal s komolcem svojega bledega gosta, ki je sedel poleg njega. Toda gospod iz Korotana se ni smejal. Držal se je resno in je bil globoko zamišljen. To pa ni bilo grajščaku po volji. Da bi ga spravil v dobro voljo, mu je pripovedoval kratkočasne reči in se je smejal veselo. A gost je bil vedno bolj zamišljen in komaj je vedel, kaj mu pripoveduje grajščak.
»Veš kaj, prijatelj?« mu je govoril grajščak. »Čemu se držiš tako? Danes, ko smo imeli tako neverjetno srečo na lovu!«
Tujec iz Korotana je zmignil z rameni. »Kakor veš, odpotujem jutri zjutraj. Skrbi me že, kako je doma.«
»Kaj te bo skrbelo!« je dejal grajščak in se je zasmejal. »Zdi se mi, da se kaj zelo trudiš na svojem posestvu. Kaj ne? – No, veš, jeseni te gotovo obiščem. V Korotanu mora biti zadosti lepe divjačine. To bo veselje!«
Bledi gost je pogledal grajščaka, in komaj viden smehljaj mu je šinil preko lica. »Vem, da prideš. In veselilo me bo zelo. Da, da – prideš, še predno si sam misliš.«
»Zato pa se ne drži danes tako pusto! Vesel bodi kakor jaz.« – Grajščak je trčil s svojim gostom na dobro srečo. Tudi lovci so dvignili čaše. In po vsi dvorani se je zaslišal veseli žvenket kupic, in radostni glasovi so klicali: »Na dobro srečo!« – Vedno večjo veselje se je budilo med lovci. Govorili so glasno in smejali so se, da se je slišalo doli na polje, kjer je žgalo žareče solnce bedne tlačane. Ozirali so se na grad, odkoder jo zvenelo tisto glasno veselje. Bridke misli so jim napolnile srca, in mrmrali so predse tihe, nerazločne besede.
V dvorani je pripovedoval takrat grajščak. Tiho je bilo okrog in lovci so poslušali zvesto svojega gospodarja. »Ljudje pravijo, da se je prikazal na Kraljevem vrhu zmaj,« je pričel pripovedovati grajščak. Lovci so se zganili, ko so zaslišali besedo »zmaj«. Sredi brezskrbnega veselja so se spomnili zmaja, in zaskrbelo jih je. Domislili so se svojcev, ki čakajo mogoče zdaj na svojega očeta – čakajo, pa jih je strah zmaja. A oni se zdaj goste na gradu v brezskrbnem veselju, in še na misel jim ne pride, da stopi zmaj lahko zdajpazdaj k njihovim dragim hišicam, in z njim groza in obup ... Tega so se domislili lovci, pa so povesili molče svoje glave.
Videl je to grajščak. »Ne bodite lahkoverni kakor otroci,« je zaklical in se je smejal. »Le poslušajte me, pa bodete izprevideli, da je vaš strah prazen. Ko sem zaslišal jaz pripovedko o zmaju, mi je šinila takoj misel v glavo: Hej, kako imeniten bi bil lov na. zmaja! Pomislile. lov na zmaja! In kakšna čast bi šele dosegel, ko bi ga resnično dobil pred puško! Na vas bi ga postavil, da bi strašil vas in tlačane. Ha-ha, kaj bi ne bilo to imenitno? Kaj pravite? – No, ko sem slišal tisto pripovedko, sem vzel puško, pa hajdi na Kraljevi vrh pred Črno lopo! Pa obhodil sem vse, vso jamo sem preteknil. A nikjer sledu po zmaju, nikjer zmaja samega! In tedaj me je prijelo tako veselje, da sem se smejal, smejal kakor še nikoli.«
In tudi sedaj se je smejal grajščak. A lovci se niso smejali. Gledali so na grajščaka in so ugibali, kako se more smejati tako resni stvari. No, če ni on videl zmaja, so ga pa videli drugi. Gotovo je zavohal takrat zmaj grajščaka in je slutil, da ga čaka nevarnost. Zato pa se je umaknil kdovekam. ln Bog ve, kakšna zver je zmaj? Morda vidi vse, kar je v dolini? Morda pa tudi sluti vse, kar si mislijo ljudje?
Tako so mislili lovci. Videli so tudi, kako je pogledal bledi tujec grajščaka od strani, in prav natanko so zapazili, kako so se zasvetile oči tujcu. Izpreletel jih je nanovo strah; zalo pa se niso mogli smejati z gospodarjem. Ko je videl grajščak, da ne more spraviti lovcev v dobro voljo, je dvignil kozarec, pa je napil: »Na dobro srečo našemu gostu iz Korotana, ki se poslavlja danes od nas.« – Nanovo so zažvenketale čaše, in hrup se je ponovil. Počasi so pozabili na ves strah, in močno vino jim je dajalo pogum. Smeh in krohot je nastal zopet po dvorani, in grajščak se je muzal zadovoljno. Vstal je, pa je pričel govoriti.
»Veste, dragi lovci, da pokažemo ljudem, da nismo tako lahkoverni, zato vam hočem nasvetovati nekaj imenitnega. Kaj nam je mar zmaj! Otroke na vasi naj straši, a ne nas! Mi smo lovci z dušo in telesom. Če se prikaže divji medved v dolino, kaj storimo mi lovci? Ali ne snamemo puške s stene? Ali ne stopimo pred kosmatinca, da mu poženemo krogljo v debelo butico? Tako delamo mi lovci. Zdaj pa pravijo, da se je prikazal zmaj. Ali ni naša lovska dolžnost, da ga pobijemo kakor vsako divjo zver? – Toda zmaj živi le v razgreti glavi neumnih tlačanov. Mi lovci ne verjamemo nanj. Toda jaz hočem, da se sami prepričate o bajki, ki so vam jo natvezli ljudje na vasi. Zato sem sklenil, da gremo jutri navsezgodaj nad zmaja. In videli bodete, da ste se bali neumno in brez vzroka in se bodete smejali svoji lahkovernosti.«
Tišina je zavladala po teh grajščakovih besedah po širni dvorani. Lovci so se spogledovali, kakor bi izpraševali drug drugega, kaj misli ukreniti. Sredi te tišine pa je vstal valpet Matizelj. Dvignil je kupico in je zaklical: »Živela dobra misel našega milostivega gospoda! Takoj v jutru odrinemo in poiščemo zmaja.«
Drug za drugim so vstajali lovci in so se bližali grajščaku, da trčijo z njim. »Pobijemo ga kakor psa!« so klicali, razgreti od vina. »Kaj bo nas strašil? Mi smo lovci, pa se ne bojimo nikogar.«
Hrup je zavladal po dvorani, da se je stresal strop. Vsakdo je govoril in kričal in je žugal zmaju. Najglasnejši med vsemi pa je bil valpet Matizelj. S pestjo je udaril po mizi in se je rotil, da strmoglavi sam zmaja s pečine v prepad. Pili so naglo iz polnih čaš, kakor bi hoteli že danes iti nad zmaja. Strežaji so švigali od mize do mize in so prinašali vedno in vedno nove steklenice. Hrup in vpitje je postajalo vedno večje, da je poedin le še komaj razumel svoje lastne besede.
Toda kar naenkrat je umolknilo vse. Vseh oči so se obrnile k vratom, kjer je stala neka čudna prikazen. Bila je to sključena ženska postava. Oblečena je bila v oguljeno obleko, ki je sestajala iz samih krp in krpic. Njen obraz je bil voščeno bled in poln gub. Male, modre oči so gledale polne srda na veselo druščino in roka ji je sukala kljukasto palico, kakor da bi hotela takoj udariti po razigranih gostih. Stala je stara Rušica tam pri vratih in je gledala jezno okrog po dvorani. Njene oči so iskale grajščaka. Zagledala ga je naposled. Ravno je bil vstal izza mize. Obraz mu je zbledel, in roke so se mu tresle. Odprl je usta, kakor da bi hotel izpregovoriti. A glas mu je obtičal v grlu.
Počasi je šla Rušica skozi dvorano med osupnjenimi lovci. Obstala je dva koraka pred grajščakom in ga je gledala z bodečimi očmi. »Grajščak,« je izpregovorila počasi in mirno, »vem, da se čudiš, kako da sem prestopila prag tvojega domovanja. Pač se še spominjaš starega računa med nama. Vem, da si se ga spomnil včasih sredi črne noči, ko ti ni pustila vest spati. Vem, da ti je kljuvalo v srcu, če imaš sploh srce. – Toda vedi, da nisem jaz prišla zaradi tistega računa. Saj ga poravna sam Bog – jaz sem slabotna stvar, a Bog je močan in pravičen in strog sodnik.«
Starka je umolknila za hip. Lovci so sedeli mirno in brez glasu okrog mize. Strmeč so gledali na starko, ki se jim je zdela kakor posebno bitje. Njena sključena postava se je vzravnala in oči so se ji bliskale. Dvignila je svojo palico in je stala tako pred grajščakom, ki še vedno ni mogel spraviti besedice iz sebe. Mrzel pot mu je stopil na čelo in pesti so se mu krčile.
»Grajščak,« je nadaljevala Rušica mrzlo in mirno, »pravico imam, da terjam od tebe, kar si mi dolžan. A prepustila sem vse božji roki. Zato pa prihajam k tebi s prošnjo. Ali se še spominjaš onih besedi, ki sem ti jih zaklicala sredi polja? Glej, samotna sirota plaka že dolgo dni za starši, ki si jih ugrabil ti. In zato je kazen božja že blizu in moje prerokovanje se izpolni ... Grajščak! Odpri že enkrat oči in spoznaj svojo zlobo, predno ni prepozno! Otrni solze mali siroti z lic in daj ji nazaj starše, ki jih je ugrabila tvoja zlobna roka! Zato stojim tukaj in te prosim, da izpustiš Breznikova dva iz ječe. Po nedolžnem trpita – ničesar nista zakrivila.«
Kakor prerokinja je stala Rušica pred grajščakom. Čudno so zvenele njene besede po smrtno tihi dvorani. Lovci, ki so bili še pred nekaj trenutki tako židane volje, so se zdrznili in mravljinci so jim zagomazeli po životu, ko so slišali starkine besede. Tudi grajščak je prišel zdaj do besede. Čelo se mu je zmračilo in od jeze in srda mu je zardel obraz.
»Kaj, ti čarovnica mi boš predpisovala, kako naj živim?« je zagrmel. »Kako se sploh drzneš stopiti v moj grad? Da, star račun imava še od onega dne, ko si me napadla sredi polja. In da boš imela dosti časa premišljevati tisti račun, te vržem v ječo. Tam premišljuj, kolikor hočeš! Nihče te ne bo motil. – Vi lovci pa jo primite in mi jo odvedite izpred oči!«
A nihče se ni ganil. Prestrašeno so gledali lovci svojega gospodarja in so zmigavali z glavo. »Rušica je,« so šepetali drug drugemu. »Jaz se je ne dotaknem. Rajši grem takoj iz grajske službe.«
Ko je zaslišala Rušica grajščakove besede, so se ji zasvetile oči še bolj in še višje je dvignila palico, da se je zdelo, da udari zdajpazdaj po grajščaku. »Kaj z ječo mi groziš?« je zavpita. »Hudobnež, kaj nimaš še zadosti žrtev? Prišla sem k tebi s ponižno prošnjo, da izpustiš Breznikova dva. A za prošnje je tvoje srce nepristopno. Zato pa zahtevam, da izpustiš takoj Breznikova dva iz ječe. Ali čuješ. grajščak? Jaz zahtevam!«
Glasno in grozeče je govorila Rušica. Njene oči so se bliskale vedno bolj in zdelo se je, da govori zdaj neko skrivnostno bitje iz kraljestva lepih pravljic. Strmeč so jo gledali lovci, in obhajala jih je groza. Kaj, če je res to čarovnica? Toda grajščaku je zavrela kri, ko je slišal take besede. Stopil je tik pred starko. Dvignil je roko, kakor bi hotel udariti starko. A Rušica se ni umaknila. Z bliskajočimi očmi mu je gledala v obraz, in njena postava se je še bolj vzravnala.
»Ti zahtevaš od mene? Ti, čarovnica?« je zakričal, tresoč se od besnosti. »Takoj jo zgrabite! Kaj se obotavljate?«
Mirno so sedeli lovci na svojih mestih, in nihče se ni ganil. Le valpet Matizelj je vstal in se je zakrohotal, Skočil je k Rušici, da bi jo zagrabil. A takrat se je starka okrenila. Zavihtela je svojo kljukasto palico in je udarila valpeta z vso močjo po rami. Matizelj je šinil nazaj in se je prijel za mesto, kamor je bila priletela palica. Starka se je obrnila k njemu. »A, ti si tudi tukaj,« je dejala. »Ti, vredni drug svojega gospodarja? Ti se upaš dotakniti stare Špele, da bi jo odstranil, kot si odstranil njenega sina, da bi ne bilo na svetu več priče tvoje hudobnosti? A zmotil si se. Pač je Špela stara, a vendar se ne boji niti tebe, niti tvojega gospodarja. Saj ve, da ji pomaga Bog. A kdo pomore vama, kdo? Povejta mi!«
V grajščaku je vrelo vse. Ni si znal več pomagati. Najraje bi bil skočil k starki in jo zmel s svojimi rokami. A nekaj ga je držalo nazaj, in sam ni vedel, kaj je bilo tisto. Rušica pa se je že obrnila k njemu. Dvignila je palico in je vprašala počasi in mirno: »Grajščak, zadnjikrat ti velim, da izpusti nedolžna jetnika!«
A grajščak je vzdignil pest in se je zakrohotal v svojem srdu: »Glejte jo, glejte! Govori kakor kraljica ... Veš, čarovnica, jaz ti pa rečem zadnjikrat: Poberi se! Drugače ne prideš živa v svoj brlog.«
»To je tvoja zadnja beseda, grajščak?« je vprašala Rušica, in glas se ji je tresel kakor v silni srčni bolesti. »Torej nočeš izpustiti jetnika? Nočeš? – No, dobro. Pa naj bo po tvojem! Toda vedi – tvoj pogin je že blizu. Morda se plazi že zdaj pošast okoli tvojega doma, da te potegne za sabo v goreče brezno. Ko se zgodi to, pa se spomni stare Špele, ki si ji uničil življenje, ki te je svarila z resno besedo, in ki ti želi zdaj vso srečo na tisti poti.«
Naglo se je obrnila Rušica. Njena postava se je upognila spet, kot bi čutila neko silno, neznano težo. Šla je k vratom in je izginila potem zunaj na hodniku. Žalosten je bil njen obraz, in v očeh so se ji svetile solze. Bežala je iz grada, kakor bi se bala, da se podre zdajpazdaj zidovje in jo pokoplje pod sabo. Ko jo stopila na prosto, je obstala za trenotek in se je globoko oddahnila. Potem pa je stopala počasi naprej.
Ob Savi navzgor je hitela proti svojemu gozdu. Solnce se je ravno bližalo zatonu, in tam ob snežnikih so se prikazovale bele megle.
V dvorani ni bilo več tako veselo in hrupno kakor prej. Lovci so sedeli tiho krog mize. Graščak pa je hodil razburjen gori in doli. Razvnele so ga bile starkine besede, da mu je še vedno vrelo vse v globoko razsrjeni duši. Stiskal je pesti in ustnice, in iz oči mu je sršal ogenj. Da si je pustil vpričo lovcev reči kaj takega od raztrgane starke! Grajščak, pa ga je osramotila beraška starka! Vrelo je v grajščaku vse v onemoglem srdu. Lovci pa so molčali v veliki zadregi. Vsak si je želel domov – ven iz grada, samo da bi bil daleč od gospodarja! Le valpet Matizelj je zvrnil polno kupo vina v grlo. Stopil je potem h grajščaku, pa mu je govoril:
»Ne srdite se, milostni gospod! Ali vas morejo vznemirjati besede te nore starke, ki ni pri pravi pameti? Sama ni vedela, kaj govori. Saj jo poznamo, milostivi gospod. Zato se pa res ne izplača, da se vznemirjate zaradi nje,«
Valptove besede so potolažile nekoliko grajščaka. Počasi je ginila togota; obraz se je jasnil vedno bolj, in grajščak se je pomiril vsaj na videz. Vsedel se je k svojemu gostu iz Korotana. »Kaj praviš ti k vsemu temu?« ga je vprašal. »Vse je neumnost, kar je čvekala nora starka, in zdaj se mi zdi čudno, kako sem se mogel vznemirjati zaradi nje.«
Bledi gospod je zmignil z rameni, pa se je nasmehnil po svoji navadi. »Kaj naj mislim?« je izpregovoril ravnodušno. »Veš, jaz je nisem poslušal.«
»Prav si imel!« – Graščak je potrepljal prijatelja po rami. – »Prav si imel! Neumen sem bil jaz, ker sem jo poslušal. Takoj bi jo bil moral vreči iz grada. No, nazadnje je pa vseeno. Zdaj se vsaj lahko smejemo njenemu smešnemu nastopu – hahaha ...«
Smejal se je grajščak, in vsa jeza ga je minila. Zopet je pričel trkati z lovci in je kazal židano voljo, dasi ga je mučil v duši nemir in so mu vstajale zle slutnje. In da bi pregnal vse to, je vedno hitreje praznil kozarce. Počasi so se razvezali zopet lovcem jeziki. A vendar tistega veselja in tiste živahnosti ni bilo nazaj.
Grajščakinja je prišla v dvorano. Lovci so vstali spoštljivo, ko so jo zagledali. Pozdravila jih je gospa in je stopila k svojemu soprogu. Velika skrb je ležala na njenem bledem obrazu in njeni koraki so bili težki in trudni. – »Elza je izginila nekam,« je dejala grajščaku. »Takoj popoldne je izginila iz gradu, pa se še dozdaj ni vrnila. Morda se ji je zgodilo kaj žalega.«
»Pojdi, pojdi!« je odgovoril soprog malomarno. »Šla je gotovo v vas, pa se klati tam s ciganskimi paglavci. Saj si jo ti naučila tako ... Ko pride večer, se že vrne.«
Ko je čula gospa take besedo, je pogledala žalostno na moža. Potem pa se je obrnila in je odšla tiho iz dvorane. Poklicala je Marjeto in odšli ste iskat izgubljeno hčerko. Zaman sta povpraševale po vasi – nihče je ni bil videl tistega dne. Potem sta pa šle v gozd in sta iskale kroginkrog brez uspeha. Zašlo je bilo solnce. Mrak je legal po dolini. Za tri hipe so zardeli beli snežniki. A takoj so potemneli, kajti objeli so jih črni oblaki, ki so se plazili počasi in grozeče izza temnega obzorja ...
Na gradu se je zasvetilo nebroj rdečih luči, kajti pojedina se je nadaljevala. Počasi so pozabili gostje na Rušico in na njene grozeče besede. Hrum in trušč je zavladal po dvorani in vino je kar teklo z miz. Velike svetilke so obsvetjjevale rdeče, od vina razgrete obraze, in lovci so razgrajali in prepevali vesele pesmi. Smejal se je grajščak in je vedno hitreje praznil kozarce.
Sredi tega trušča pa nihče ni zapazil, da je izginil iz njihove srede bledi gost iz Korotana. In tudi nihče ni videl, kako je vzel iz grajščakovega žepa velik ključ in je stopil potem hitro iz dvorane. Zunaj na hodniku pa je snel svetilko s stene. Hitro je šel po stopnjicah v pritličje. Vžgal je tam svetilko in se napotil po temnem hodniku. Dolgo je hodil tam in je obstal naposled pri temnih vratih.
»Breznikica!« je zaklical. Nič se ni ganilo okrog; le njegov glas je odmeval zamolklo po črnem hodniku. – »Breznikica!« je ponovil bledi tujec. Poslušal je. Tedaj pa je zašumelo nekaj za temnimi vratmi in čul se je slab glas. ki je vprašal: »Kdo me kliče? Kaj hočeš?«
Tujec iz Korotana je vtaknil ključ v ključavnico, zavrtel ga je in s hreščečim glasom so se odprla težka vrata. Svit svetilnice je padel v ječo in je obsvetil shujšano žensko postavo, ki se je tresla po vsem životu in se je komaj držala pokoncu.
»Breznikica,« je izpregovoril bledi tujec zamolklo, »prosta si in greš lahko domov.«
S široko odprtimi očmi ga je gledala uboga kmetica. Tako nenadoma je prišla rešitev, da skoro ni mogla verjeti. Stala je pred tujcem in ustnice so se ji premikale, kakor bi hotele govoriti. A vsled prevelike sreče ni mogla izpregovoriti besede.
»Pojdi za mano, ker se mudi,« je dejal tujec in jo je prijel za roko. Kakor v sanjah je stopala Breznikica za njim. Še vedno je skušala govoriti, a beseda ji ni šla iz grla. Naenkrat je obstal tujec. Odprl je druga vrata in posvetil v črno ječo. Tam v kotu je čepel človek, stisnjen v dve gubi in si je zakrival obraz z rokami. Lasje so mu bili razmršeni in obleka razcapana. Ni se zmenil za svetlobo, ki je padla hipoma nanj.
»Breznik!« je zaklical tujec. A človek tam v kotu se ni ganil. Nepremično je ždel tam, in zdelo se je, da ni več življenja v njem. Ko je zagledala Breznikica svojega moža, se ji je razvezal takoj jezik. »Martin!« je vzkriknila in skočila k njemu. Prijela ga je za roke, ki so še vedno stiskale obraz. Takrat pa je dvignil Breznik glavo. Globoko udrte oči so pogledale na Breznikico in so se čudile. Stresel se je Breznik po vsem životu in je poskušal vstati. Posrečilo se mu je; toda komaj je stal na nogah, že se ga je polastila slabost, da bi bil padel, da ga nista držala žena in tujec. »Martin, o Martin!« je klicala Breznikica. »Daj, predrami se! Rešena sva, Martin, prosta sva ...«
Ko je Breznik zaslišal te besede, je dvignil glavo. Sključeno telo se mu je vzravnalo in ni se treslo več. »Ali je res? Ali je res?« je ponavljal s tihim, slabotnim glasom.
»Prosta sta,« je potrdil tujec. »Toda glejta, da prideta kmalu iz grada. Meni se mudi in čas beži, beži ...«
»Ali vas pošilja grajščak?« je izpraševal Breznik in je prijel tujca za roko. »Ali ste naju rešili iz lastne volje? O, povejte, kdo ste! Da se vsaj zahvalim vam, predno zbežim z ženo in otrokom v goro. Vem, da ne bom mogel zdaj več živeti na vasi, ker me bo preganjal grajščak.«
»Bodite tiho!« je odvrnil tujec kratko. Potem pa je pristavil: »Ne bo vama treba bežati pred grajščakom. Doma ostaneta v svoji hiši. Za to bom poskrbel že jaz ... A zdaj tiho in hitro za mano iz grada ...«
Bledi tujec iz Korotana je stopil naglo naprej. Držal je svetilko tako, da je obsvetljevala črni hodnik in strme stopnice. Molče sta šla za njim mož in žena in sta se držala za roke. Besede nista izpregovorila. Le tupatam sta se pogledala, kakor bi se izpraševala z očmi, če je res mogoče, da sta prosta. Medtem so dospeli do pritličja. Tujec jih je peljal do malih, skritih vratic in jih je odprl. »Po tem kratkem hodniku prideta izza obzidja. Do poti dospeta in potem krenita na levo. Črez četrt ure sta pa doma.«
Breznik in Breznikica sta se mu hotela zahvaliti. A tujec je zamahnil roko. Potisnil ju je v hodnik in je zaprl naglo vrata. Mož in žena sta tipala okrog sebe in sta se plazila počasi po ozkem, kakor noč črnem hodniku. Izpregovorila nista besede. Le en čut ju je navdajal in ta čut je bil tako silen, da je udušil vsako besedo. Prosta sta in kmalu bodeta sedela doma in bodeta objemala ljubega otroka, ki ga nista videla že toliko časa ... Hipoma ju je obdal svež zrak, da sta obstala in srkala vase ta zlati zrak, zrak prostosti. Potem pa sta se plazila dalje. Dospela sta iz hodnika do gostega grmovja, ki se je širilo tu kroginkrog. Težko in počasi sta se prerinila skozi goščavo in kar naenkrat sta stala na širokem kolovoznem potu. Gori nad njima je črnel v sivem mraku črni grad. Le tuintam se je svetilo razsvetljeno okno in tišina je vladala kroginkrog. Nič se ni ganilo; le temen mračnik je vzfrfotal tuintam nad njima in se je zaganjal v zraku za bežečimi mušicami.
»Prosta sva!« je zaklical tedaj Breznik. Objel je svojo ženo in je ponavljal: »Prosta sva ... prosta sva ...« Žena se ga je oklepala in je ihtela od prevelikega veselja. »Da, Martin, Bog je uslišal najine prošnje – prosta sva. – Toda ne zamujajva časa. Hitiva domov, da potolaživa svojo siroto.«
In hitela sta po potu mimo hriba, na katerem je stal ponosni grad. Dospela sta na polje in sta hitela preko njega proti vasi. Zmračilo se je bilo popolnoma. Tam ob snežnikih se je bliskalo naglo, v kratkih presledkih. In v bleščečem žaru bliskov so se videli natanko gosti in črni oblaki, ki so se kopičili kakor grozne, črne prikazni tam ob belih gorah. Prihajala je nevihta, in čulo se je že zamolklo, oddaljeno grmenje. A po naravi je bilo vse mirno. Niti večerni vetrec ni zapihal. In na črnem nebu se je videla tupatam zvezda, ki je migljala naglo in boječe.
Begunca sta spela urno proti vasi in nista tratila časa s praznimi besedami. Dospela sta do prvih hiš in sta krenila odzadaj po tihi in mrtvi ulici proti svojemu domu. In naenkrat sta stala pred svojo hišico. Temno je bilo vse in vrata trdo zaprta. »Kaj zdaj?« je vprašala žena in si ni vedela pomagati.
»Gotovo imajo sosedovi ključe spravljene,« je odvrnil Breznik. »In tam jo tudi Jelica.« – Stopila sta k sosedovi hiši. Okna velike izbe so bila nezagrnjena. Pogledala sta v razsvetljeno izbo. Sosedovi so sedeli ravno pri večerji. Tam v kotu pa je sedela Jelica in se je smejala!
Glasno je potrkal Breznik na steklo. Vsi so se ozrli začudeno proti oknu. A še predno je vstal kdo, da bi šel pogledat, kdo da trka, je vrgla Jelica žlico na mizo. »Saj sem vedela!« je zaklicala in hitela izza mize. »Oče in mati sta – zagotovo sta!« – Skočila je k oknu; za trenutek je pogledala ven v črno noč, potem pa je šinila kakor blisk skozi vrata. In tedaj so začuli sosedovi Jeličin radostni glas tam zunaj, in takoj so spoznali vsi, da sla se vrnila jetnika. Vsi so vstali od mize, da bi jima hiteli naproti. A takrat sta klonila Breznik in Breznikica v izbo, držeč za roko malo hčerko. Od samega veselja je Jelica skakala in obraz ji je kar žarel. Vedno in vedno je gledala staršem v shujšani, bledi obraz in kar nagledati se jih ni mogla.
Radostno so jim stiskali sosedovi roke. In tedaj ni bilo pripovedovanja ne konca ne kraja. Dolgo so sedeli okrog mize. Breznik je pripovedoval, kako je bilo v ječi, temno in črno, da se ni videlo nikamor. Le skozi ped široko linico je prihajalo malo svetlobe. Hudo mu je bilo, ker je mislil na dom, na ženo in hčerko. A misel ga je tolažila, da je vsaj žena doma pri hčerki in skrbi za hišo. Toda nekega jutra mu je povedal ječar, da je zaprl grajščak tudi njegovo ženo. In to ga je potrlo tako, da je skoro obupal. Noč in dan je hodil po celici gori in doli, brez miru in pokoja. Čutil se je slabega tako, da je mislil, da umre zdajpazdaj. V kot se je stisnil in je čakal smrti ... Takrat pa je stala nenadoma žena pred njim in mu je rekla, da je prost. To sporočilo ga je prevzelo tako, da je hipoma začutil zopet vse svoje prejšnje moči. Šel je za neznanim tujcem, ki jima je odprl črno ječo. »Pač je rekel ta dobri mož, da se nimava bati grajščaka,« je sklenil Breznik svoje pripovedovanje. »Vendar poznam trinoga — sam naju ni izpustil. A najsibo že kakor hoče. Živega me ne dobi več v roke.«
Jelica je sedela sredi med očetom in materjo in ju je držala z rokami krog pasu. »Oj, oče, jaz vem, kdo je vaju rešil,« je dejala, ko je končal oče. »Nihče drugi kot dobra stara Rušica.«
Začudili so se vsi, ko so slišali deklične besede. Izpraševali so jo sempatja, in Jelica je že odprla usta, da bi pripovedovala. A takrat je zabučalo zunaj. Prav natanko se je čutilo, kako se je upognilo drevje okrog hiše globoko do tal. Zašumele so veje, in vihar je zatulil, da se je stresla vsa hiša.
»Nevihta prihaja!« je zaklical Breznik. »Glejmo, da pridemo o pravem času domov pod streho. Hvala vam za vso prijaznost, ki sle jo izkazali nam v tem žalostnem času. Jutri se pogovorimo naprej.«
In Breznikovi so stopili ven v črno noč. Trdno so se držali za roke, pa so hiteli proti domu. Krog njih je pa vršelo in bučalo, da so se le komaj premikali naprej. Bliskalo se je zaporedoma, da se je videlo kakor podnevu. Med tulenjem in sikanjem viharja pa so se čuli zamolkli glasovi oddaljenega groma, ki je prihajal bliže, vedno bliže.
Hvala Bogu! Dospeli so do rodne hišice. Breznik je otvoril vežne duri, in vsi trije so smuknili naglo v hišo, veseli, da so ubežali grozni vihri. Gospodinja je nažgala luč, in radovedno so se ozirali okrog. Vse je bilo še kakor takrat, ko so zapustili zadnjikrat to drago hišico. Kljub groznemu viharju tam zunaj, jim jo bilo srce polno veselja in radosti. Saj so zopet skupaj, v ljubezni in sreči so skupaj, pa bi se ne veselili, četudi razgraja zunaj vihar, da se potresa strop nad njimi!
Dolg, kakor kača se zvijajoč blisk je šinil hipoma črez črno nebo. In takrat je završalo s podvojeno močjo. Stebri na podstrešju so zaječali, da se je zdelo, da se podre zdajpazdaj vsa hiša. Zagrmelo je, da so zašklepetala okna in so se stresla tla pod njimi. Prestrašena se je stisnila Jelica k očetu, ki je stal sredi izbe. Mati pa je odprla skrinjo. Vzela je iz nje blagoslovljeno oljčno vejico. Prižgala jo je in je hodila po izbi gori in doli. Prijeten vonj je napolnil vso izbo. Pokleknili so potem vsi in so pričeli glasno moliti.
Zunaj pa je vršelo vedno bolj. Nebo je žarelo v svitu švigajočih bliskov, kakor bi gorelo. Vmes pa je bučalo neprenehoma, da se je zdelo, kakor da se podirajo bele, nebotične gore. Naenkrat pa je treščilo z vso silo, in vsem se je zdelo, da je udarila strela v hišo. Prestrašeni so gledali okrog sebe, če ne gori že v njihovi bližini. In takrat se je usul iz oblakov dež. Kakor kamen debele kaplje so padale ob okno; gostile so se vedno bolj in so udarjale ob zaprta okna. Šumelo je zunaj in vršelo, kakor bi bili prihrumeli z gora hudourniki, pa bi bežali zdaj skozi vas. Blisk za bliskom je švigal skozi noč, in neprenehoma je pokalo, kot bi se podirala zemlja. Breznikovi so gledali plašno skozi okno in so se križali pobožno. Stali so sredi sobe in so se stiskali drug k drugemu.
Sredi te grozne noči pa se je zasvetilo tam sredi polja. Visok, goreč plamen je šinil naenkrat kvišku, ne meneč se za gosti naliv. Breznik je skočil k oknu, da bi videl natanko. »Jezus, Marija!« je vzkliknil naenkrat. »Grajska pristava gori ... Strela je udarila v njo.« – A komaj je izpregovoril, je zagrmelo tako, da ni slišal več svojega glasu.
Še huje se je ulilo iz neba – utrgal se je oblak. Mimo hiše je bučal že cel hudournik. Prav razločno se ga je videlo v svitu goreče grajske pristave. »Moj Bog, če pride povodenj,« je zaskrbelo Breznika. »Ako ne odneha kmalu liti, pa je tukaj.« – Domislil se je zmaja Vitranca. Kaj če ni ta nevihta v zvezi z njim? Pa pridejo vode in zalijejo vso dolino. Kam naj se rešijo ljudje? Kam naj bežijo? – Domislil se je Breznik starih pripovedk o Vitrancu, in v srcu mu je postajalo tesno. V svojem življenju še ni slišal takega bučanja in grmenja, v svojem življenju še ni videl tako gostih nalivov in križastih bliskov. Vitranec je napravil vse to, da poplavi vso dolino kakor pred sto leti.
Bled in prepadel je stopil k ženi in hčerki, ki sta se stiskale plašno v kot. »Molimo, da nas otrne Bog,« je izpregovoril resno. Že je hotel poklekniti; tedaj pa se je zabliskalo tako, da je jemalo vid. Pogledal je Breznik skozi okno, in zazdelo se mu je, da stoji zunaj človeška postava. Obenem je potrkalo nekaj na okno. Ne, to niso bile deževne kaplje, to je bila človeška roka! Skočil je Breznik k oknu, in v svitu žarečih bliskov je videl, da se stiska k zidu ženska.
»Jezus, Marija! V takem vremenu, pa zunaj!« je zaklical. Naglo je hitel ven in odprl vežna vrata. Veter je zagnal cel val dežja v vežo, da je bil Breznik v hipu moker do kože. A ni se zmenil za to. Skočil je k zidu in je prijel žensko za roko. Potegnil jo je za sabo v vežo in dalje v razsvetljeno izbo. Toda tedaj so obstali Breznikovi kakor okameneli. S široko odprtimi očmi so gledali žensko, ki je stala pred njimi. Spoznali so jo takoj vsi – bila je grajščakinja.
»Jezus. Marija!« je vzdihnila Breznikica, ki se je zavedela prva. »Uboga gospa! Pa v takem stanju!« – Sklenila je roke in je stala prod grajsko gospo. Od premočene obleke je kapljalo grajščakinji curkoma; lasje so ji viseli v štrenah po hrbtu in tresla se je po vsem životu. Počasi je stopila k peči in se je vsedla na klop. Z roko si je brisala po mokrem obrazu in ni izpregovorila besede.
»Moj Bog, gospa, prehladite se gotovo in zbolite,« je tarnala Breznikica. »Dam vam suhe obleke, da se preoblečete. Kar z mano pojdite v sobico!«
Grajščakinja je samo pokimala. Gospodinja jo je prijela okrog pasu, pa jo je peljala v sosedno sobico. Vedno huje je razgrajala zunaj nevihta. Dež je lil kar v potokih iz oblakov, ki so žareli v ognju divjih bliskov. Le sem s polja se ni več svetilo. Pogorela je bila pač že pristava, ali pa je pogasil gosti dež ogenj.
Toda naenkrat je zabučalo, da je prevpilo grmenje. Blisk je šinil mimo okna, da bi ga človek zgrabil lahko kar z roko. Stresla se je vsa hiša tako, da so popadale podobe s sten. Zamajala so se tla kakor v silnem potresnem sunku. Čulo se je bučanje in ropot, kot bi se valile ogromne skale z gora. In takrat se je zasvetilo nad vasjo v krvavem svitu. Švigali so visoki plameni, in so lizali okrog sebe kakor dolgi, goreči jeziki.
Breznik si je stiskal glavo z rokami. »Gori, gori ... Sodni dan je prišel ... To je delo zmaja Vitranca,« je ponavljal vedno in vedno. Jelica je počenila kraj postelje na tla. Obraz in ušesa si je zatiskala z rokami, da bi ne videla in slišala te grozne noči. Še se je zabliskalo nekolikokrat, a grmenje je postajalo tišje. Zdelo se je, da se je premaknila nevihta dalje. Vihar je potihnil, in čulo se je še samo šumenje drobnega dežja in vode, ki je tekla zunaj po potu. Krvavi svit nad vasjo pa se je vedno bolj večal.
Ravno sta stopile grajščakinja in Breznikica iz sobice, ko se je zaslišalo zunaj človeško vpitje. Breznik je hitel ven, da bi povprašal, kje gori. Cela tolpa kmetov se je pripodila v dežju mimo in je hotela hiteti dalje. A Breznik je stopil med nje. »He, ljudje, kje pa gori?«
»Grad gori, grad gori,« so odgovarjali ljudje. »Pravijo, da se je že razrušil in da goré zadnji ostanki ... Taka noč! Nihče ne pomni kaj takega ... Bog se usmili! Dobro, da se je že potegnilo naprej ...«
In ljudje so hiteli, da bi rešili, če bi bilo še mogoče. A niso šli sami. Pridružil se jim je tudi Breznik. In še nekdo drugi ... Prav natanko se je slišal v hišo pogovor prestrašenih kmetov. Ko je slišala grajščakinja, da gori grad, se je prijela za glavo. Obupno je vzkliknila, potem pa je hitela za kmeti in se jim je pridružila. Hiteli so skozi velike mlake, ki so se napravile po potih. Pri vsaki hiši so se jim pridružili drugi kmetje, ki so vpili semtertja, tako, da se niso več razumeli. Stopili so na polje. Obstali so za trenotek in gledali gori na strme Peči.
Zdelo sc jim jo, da gledajo na velikansko ognjišče, kjer ogenj samo še tli. Le tuintam še šine svetel plamen nakvišku, kakor bi hotel doseči svojo prejšnjo, veličastno moč. Obenem pa praskeče, kot bi se srdil tisti plamen, da ga je uničil dež. Tuintam zagrmi in se čuje ropot podirajočih se zidov. Sicer pa je vse tiho. Le drobni dež curlja in v daljavi se čuje bobnenje hudournikov, ki padajo črez visoke skale.
»Ni več pomoči!« je zaklical Breznik, a vendar se je spustil v tek, naravnost črez polje. Usuli so se za njim kmetje in so dirjali naprej, ne gledajoč, kam so stopili. Kakor okamenela je stala grajščakinja in se ni mogla ganiti z mesta. Nepremično je gledala gori na pogorišče, in groza ji je stiskala srce. Pred očmi ji je migalo sto plamenov, ki so sikali razdraženo okrog sebe. In sredi teh plamenov je videla drobno deklico. Roke je razprostirala in je zaman poizkušala uteči iz plamenov, ki so jo lizali po beli obleki, po dolgih, zlatih laseh ...
»Elza!« se je izvilo z nečloveško močjo grajščakinji iz prsi. Vsa otrplost jo je minila, in kakor preplašena srna je hitela preko polja, mimo kmetov, ki so zaostali za njo. Preko mosta je dirjala in je hotela potem navzgor po griču. Toda pred njo so se kopičile skale in so ji zapirale pot. Zagledala je gručo ljudi, ki so se trudili, da bi prišli črez skale, in spoznala je grajske lovce. Stopila je k njim, in prestrašeno so obstali lovci pred svojo gospodarico.
»Kje je moj soprog? Kje je moja Elza?« je vprašala grajščakinja, težko sopeč. A lovci so povesili glave in so molčali. Šele črez dolgo časa se je odzval iz srede tih, tresoč glas, ki je izpregovoril: »Ne vemo, milostiva gospa. Nismo videli nikogar ...«
»Ali ni mogoče priti na hrib?« je vprašala razburjena grajščakinja.
In isti tihi in tresoči glas je odgovoril: »Ni možno, milostiva gospa. Skale zapirajo kroginkrog pot. Odtrgale so se najbrž od hriba, pa so se skotalile navzdol. Skoro gotovo so razrušile grad ...«
V tem so prihiteli zaostali kmetje. Videli so, da jim je pot zaprta in obstali so. Breznik je letal okrog, da bi našel izhod, a zaman. »Toda gori moramo priti,« je zaklical. Uprl se je v široko skalo, da bi jo premaknil, a skala se ni udala. »Ljudje božji, pomagajte mi!« je zasopel. Skočili so mu na pomoč, in petdeset hrbtov se je uprlo z vsemi močmi v silno skalo. In tedaj se je udala. Zganila se je in prevrgla; potem pa je zdrknila nizdolu. Odprta je bila pot, in ljudje so se usuli po hribu navzgor. Kmalu so stali okrog tlečega pogorišča. Črn, gost dim se je dvigal iz razpadlega, ožganega zidovja. Le tuintam se je dvigal pol razsut steber; le tuintam so se še kazali ostanki mogočnega zida. A drugo je izginilo vse. Nekaj so požrli gladni plameni, drugo pa so razrušile ogromne skale, ki so se utrnile gori nad gradom, in so zvalile s sabo doli na polje. – Groza je obhajala ljudi, da so molčali in so se tresli po vsem životu.
S povešeno glavo je stala grajščakinja kraj pogorišča. Po glavi ji je šumelo, da je mislila, da še vedno buči grom nad njo, dasi je že davno utihnil za gorami, šibile so se ji noge, da je le še komaj stala. V srcu pa je čutila tako bolest, kot bi ji bil zasadil nekdo meč v prsi. Besedice ni mogla izpregovoriti, in je mižala, da bi ne videla groze krog sebe.
Takrat so se pretrgali na nebu oblaki. Prikazal se je mesec in je razsvetlil z bledimi žarki strašno pogorišče in ljudi, ki so stali nemo in z grozo v srcu kraj njega. Strašen je bil pogled na te razvaline, ki so tlele s polglasnim prasketanjem in s črnim, zoprnim dimom. Mrzla zona je oblivala ljudi, da so stali mirno, kakor prikovani na tla.
Grajščakinja je še vedno mižala. Toda prav razločno je videla divje razvaline, in pod temi razvalinami je zagledala hipoma svojo drago, ljubo dete – svojega soproga. Mirno ležita tam – pokopana na veke pod razvalinami. In takrat je slišala tudi tih, šepetajoči glas, ki je govoril zaman ... To je njegovo deio. – Odprla je grajščakinja oči. toda grozno pogorišče je zaplesalo pred njo. Tleče iskre so se izpremenile v dolge plamene, ki so švigali in sikali kroginkrog.
Z bolestnim krikom se je zgrudila na tla in je obležala kakor mrtva.
Prestrašeni vaščani so se drenjali okrog nje. A Breznik in njegov sosed Sivec sta jo dvignila s tal. Previdno sta jo nesla po hribu navzdol. Tam pa so napravili iz vej nosila. Položili so nanje nezavestno gospo. Nesli so jo v vas naravnost k Brezniku. Kakor bi trenil, je izginilo vse s pogorišča. Strah je bilo vaščane, zato pa so hiteli vsi domov. Nenadoma se je zjasnilo nebo. Le samoten oblaček je še plaval tuintam in je hitel za gore. Zasvetilo je nebroj zvezdic, in mesec je plaval tiho in resno po nebu. Gledal je doli na pogorišče, kjer je prasketalo vedno tiše. Iskre so ugašale druga za drugo. Le dim se je dvigal in se je plazil, črn in težak, ob gori. Mrzel vetrec se je vzdignil tam pod tihimi, v mesečnih žarkih sanjajočimi snežniki, in je gnal tisti črni, težki dim vedno više ...
10. uredi
Ko je bil izginil bledi tujec iz dvorane, da osvobodi Breznikova dva, je prikipelo veselje do vrhunca. Grajščak je postal tako razigrane volje, kakor še nikoli v svojem življenju. Pravil je lovcem dovtipe, da so se krohotali tako, da se je strop stresal nad njimi. Nihče ni pogrešil tujca. Enkrat je prihitela v dvorano dekla Marjeta, vsa zasopla in utrujena.
»Nikjer ni Elze,« je pravila in je jokala. »Gospa jo išče po gozdu, a zaman je ves trud ... Prosi, da pošljete hlapce okrog, da poizvedujejo po ubogi Elzi.«
»Ej, moja soproga je kaj boječa,« se je obregnil grajščak. A vendar ga je zaskrbelo. Hipoma se mu je zbudil v srcu čut bojazni in pomislil je, kaj bi bilo, če bi se bila res izgubila njegova hčerka in izginila kje v samoti. Dasi se ni menil Bog ve koliko zanjo, vendar jo je ljubil, četudi se ni zavedal tega. Saj je bil oče, in očetovskega srca ni mogel zatajiti. Zaskrbelo ga je zdaj in neki notranji glas mu je govoril: Kaj, če umira zdaj tvoje dete? V samoti umira žalostna in obupana, a ti se veseliš in smeješ ...
Zapeklo je grajščaka v duši tako, da se je zganil. Obrnil se je k valptu Matizeljnu, pa mu jc zapovedal s hri-pavim glasom: »Pojdi, Matizelj, in skliči vse hlapce in dekle! Iskat naj gredo kroginkrog Elzo. A brez nje naj so mi ne prikažejo pred oči.«
Matizelj in Marjeta sta izginila iz dvorane. Črez nekaj trenutkov so se že zasvetile plamenice pod gradom in vsi posli, ne izvzemši starega Šimna, so zapustili grad, da poiščejo izgubljeno hčerko svojega gospodarja. Črna noč je že bila in tam ob snežnikih se je že bliskalo in je grmelo zamolklo.
Grajščak je ostal sam z lovci na gradu. Njegov prej tako veseli obraz se je zmračil. Hodil je po dvorani gori in doli, glavo sklonjeno na prsi, kakor bi premišljeval nekaj težkega. Molčali so lovci in so si upali komaj šepetati med sabo. Valpet Matizelj se je vrnil v dvorano. Vsedel se je na svoje staro mesto in je gledal začuden svojega gospodarja. Dregnil je s komolcem svojega soseda. »Ti, Miha, kaj pa mu je?«
Lovec Miha je zmignil z rameni. Tedaj pa je obstal grajščak. Gledal je okrog po dvorani, kakor bi iskal nekoga, pa ga ne more najti. »Kje je naš gost?« se je začudil. »Kam je izginil?«
Pogledali so se lovci, in zdaj šele so zapazili, da je izginil tujec iz Korotana. »Ne vemo,« so odgovarjali. »Niti zapazili nismo, kdaj je šel iz dvorane.« – Polastil se jih je neprijeten čut in slaba volja jih je obšla. Radi bi bili šli domov, ker so čutili, da je minulo zdaj vse veselje. Toda grajščaku so morali delati druščino, in dokler jih sam ne odpusti, pač ne morejo stran.
Naenkrat so se odprla vrata in v dvorano je stopil pogrešani tujec iz Korotana. Miren je bil kakor vedno, in še za las se ni izpremenil, ko je stopil grajščak k njemu in ga je vprašal: »Kje si bil? Zakaj si nas zapustil?«
Mirno je potegnil tujec iz žepa ključ in ga je obesil na steno. Obrnil se je k grajščaku. »Kje sem bil, me vprašaš? No, zate sem storil dobro delo. Prosili so te, da se usmiliš ubogih dveh jetnikov, ki zdihujeta po nedolžnem v črni ječi. A tvoje srce je bilo trdo in ni poznalo usmiljenja. Jaz pa sem vzel iz tvojega žepa ključ. Šel sem, pa sem izpustil Breznikova dva.«
Debelo ga je pogledal grajščak. Mislil je, da se samo šali. A tujec je nadaljeval mirno kakor prej: »Morda si misliš, da govorim kar tako. A vedi, da sta jetnika zdaj že doma in se veselita lepe svobode. Hudobno srce imaš, prevzetni grajščak.«
Tedaj pa je zavrelo v grajščaku. Zgrabil je tujca za ramena in ga je tresel. »Kdo ti je dal pravico, da se mešaš med moje reči?« je zagrmel. »Vsprejel sem te kot gosta, a ti mi plačuješ gostoljubnost z nesramnostjo.«
Bledi tujec se je otresel nalahko grajščakovih rok. »Govori, kar hočeš. Za svoja dejanja ne bom nikoli odgovarjal tebi.«
Te besede so razljutile grajščaka tako, da je postal bled kot stena. Tiho se je obrnil k zidu. Tam pa je slonel čakun. Zgrabil ga je razburjeni grajščak in ga je naperil ravno na tujčeve prsi. A bledi tujec se ni ganil z mesta. Smehljaje je gledal razljučenega grajščaka in je prekrižal roke na prsih. Lovci so skočili s svojih sedežev, pa so gledali ta prizor, ne vedoč, kaj bi storili. Tedaj pa je že zasukal grajščak roko – in z glasnim šelestom je sfrčal čakun proti tujcu. A ni ga zadel, ampak je obtičal v steni kraj vrat.
Mirno kakor prej je stal tujec na svojem mestu in se je še vedno smehljal. »Nimaš ravne roke, grajščak,« je govoril porogljivo. »Sicer se pa tudi zaman trudiš. Mene ne zadene tako kmalu kdo.«
Grajščak se je hotel vreči nanj, da bi ga zmel in stri s pestmi. A bledi tujec je zamahnil z roko. Počasi se je obrnil in je odšel počasi k vratom. Še enkrat se je obrnil nazaj. »Zdravstvuj, grajščak,« je izpregovoril. »Prvič si me videl in zadnjič v svojem življenju.«
Odprl je vrata in je izginil kar naenkrat.
Takrat pa je zabučal vihar, švigali so bliski in grom se je oglasil, da se je potresal grad. Grajščaku so se še vedno krčile pesti. Skočil je k vratom in jih odprl, da bi zagrabil tujca. A teman je bil hodnik – vse luči so bilo ugasnile. Samo bliski so svetili in v svitu bliskov je videl grajščak, da je hodnik prazen. Izginil je tujec, kakor bi se bil udri v zemljo.
»Kaj pomeni to? Kaj pomeni to?« je stokal grajščak v svoji razljutenosti. A nihče mu ni odgovoril. Tiho so stali lovci po dvorani, bledi kakor zid. Čuden se jim je zdel tujec vedno; a današnji njegov nastop jim je pokazal, da mora biti ta tujec nekaj več kakor navaden človek. Njihova praznoverna srca je navdala groza in pobožno so se križali, če se je zasvetil skozi okna blisk.
Grajščak se je vsedel na stol. S pestjo je udaril po mizi, da so zazveneli kozarci. »Kaj takega!« je sikal. »Kaj takega! Taka nesramnost!« – Obrnil se je k lovcem in škripajoč z zobmi jc zavpil: »Še danes pojdete v vas pa mi privedete begunca nazaj. Obesiti ju dam na najvišjo smreko ... Jaz jih ...«
A ni izpregovoril do konca. Kajti zabliskalo se je, da je jemalo vid; obenem pa je treščilo, da so zašklepetala okna in se je razpočilo steklo na njih. Zveneč je padlo v dvorano, ravno grajščaku pred noge. Odskočili so prestrašeni lovci in tudi sam grajščak je skočil na noge. Gledali so molče drug drugega, kot bi se izpraševali, kaj pomeni vse to.
Tam doli pod gradom pa se je prikazal hipoma velik plamen, ki je švigal semtertja in lizal okrog sebe. Razločno se je videlo kroginkrog: lepe njive, visoka drevesa, ki so se priklanjala pred silnim viharjem do tal.
»Pristava gori!« so zaklicali prestrašeni lovci. Gnjetli so se k vratom, da gredo gasit. Grajščak jih ni zadrževal. Kakor v sanjah je gledal doli na gorečo pristavo in se ni premaknil s svojega mesta. Bežali so lovci iz dvorane, kakor bi jih bilo strah. Še trije ali štirje so se rinili k izhodu. Tedaj pa se je obrnil grajščak hipoma. »Matizelj,« je izpregovoril zapovedujoče, »ti ostaneš tukaj!«
Valpet Matizelj je obstal. Omahoval je nekaj trenutkov. Toda, ko je pogledal gospodu v bledi, grozni obraz, se je obrnil. Molče je sedel na stol in je gledal temno predse na tla. Iz oblakov se je vlilo. Vihar je sipal debele kaplje skozi razbita okna, da se je nabrala v nekaj trenutkih v dvorani voda.
»Matizelj, ali misliš, da pogase ogenj?« je vprašal grajščak zamolklo. Matizelj je dvignil svoj plašni obraz. Pogledal je doli na gorečo pristavo. Razločno je videl, kako so prihiteli lovci v dolino in so dirjali semintja okrog pristave. Toda naenkrat so se zbrali zopet. In kakor tolpa splašenih jelenov so bežali potem od ognja, dalje v črno noč, proti vasi.
»Ni rešitve,« je odvrnil malodušno. Zopet je povesil glavo in je strmel nemo predse.
»Kakšna noč! Kakšna nevihta!« je mrmral grajščak. Hodil je po dvorani gori in doli z mračnim obrazom, zatopljen v globoke misli. Kako strašna noč! In sredi te noči, sredi grozne nevihte tavata njegova žena in hčerka. Morda ste zašle in ne najdeta pravega pota. In to malo, slabotno dete, ta nedolžna Elza se je stisnila kdovekje k samotnemu grmu in je od strahu izdihnila svojo zlato dušico.
Grajščak se je prijel za glavo in je zastokal. Moj Bog, zakaj je ni šel že takrat iskat, ko mu je sporočila žena, da je deklica izginila? Kje je bilo njegovo očetovsko srce takrat? – Mrzlo in neprijazno je odslovil ženo, in reva je šla, in Bog ve, kje zdihuje zdaj sredi grozne noči za zlatim, edinim otrokom! O, kje je bilo njegovo srce, kje? Morebiti pa ga še nima ne ...
Globoko v prsih je zapeklo grajščaka s tako silo, da si je pričel puliti lase. Stokal je kakor bi ga tiščala za vrat močna pest in ga davila. Hipoma mu je vstalo pred očmi vse njegovo življenje. Kaj je storil vsa dolga leta? Ničesar. Zatiral je svoje podanike in jih mučil kakor trinog. Delal je z njimi kakor z živino in niti trohice dobrega jim ni storil. Zaničeval je in preziral blago ženo, ki ga je ljubila in napeljevala k dobremu. A ni je poslušal, ampak se ji je samo rogal. Ni se menil za svojo hčerko, ki se mu je sladkala kakor nedolžen angelček. Ni ji pogledal v zlate oči, ampak jo je odrinil mrzlo od sebe. – Zdaj je spoznal, koliko sta morale trpeti soproga in hčerka zaradi njega. V duhu jo videl zdaj vse solze, ki so jih morali pretočiti tlačani zaradi njega. In bilo je solzá jezero.
Pulil si je grajščak zdaj obupan lase. Nocoj mu je prišlo vse to spoznanje, nocoj se mu je zbudilo srce. Kako naj popravi vse, kar je storil zlobnega v svojem življenju? Kako naj popravi, da ga ne zadene božja kazen? – Božja kazen! Nikoli ni mislil na njo, a nocoj se je je spomnil. Mraz ga je stresel in zgrozil se je sam pred seboj. Kaj, če ga udari božja roka, udari že danes zaradi pregreh, ki jih je počenjal vse svoje življenje? Kaj se ni že pokazala v tem, da sta izginile soproga in hčerka in sta morebiti poginili sredi grozne nevihte? Kaj ni goreči blisk, ki je zažgal njegovo lepo pristavo, maščevalna roka božja?
Grajščak se je vsedel na stol. Z rokami si je stiskal vročo glavo in stokal je tako obupno, da ga je gledal Matizelj strahoma in je mislil, da je prišel njegov gospodar ob um. Vse besede so mu zamrle, in srce mu je stiskala groza. Zunaj pa je treskalo kot na sodnji dan in grad se je tresel, da se je zdelo. da se poruši zdajpazdaj. Matizeljna je bilo strah. Vedel je, da sta z grajščakom sama v gradu, in to prepričanje mu je vzelo ves pogum. Da bi bila zdaj zbrana v dvorani lovska družba, bi se krohotal vkljub groznemu bliskanju in grmenju. Tako pa se je stiskal v kot in od strahu se mu je tresel ves život. Kakor v mrzlici so mu šklepetali zobje in oči so mu begale plašno okrog po dvorani. Rad bi se bil izmuznil in ubežal iz grada. Rajši bi stal zunaj pod milim nebom, kakor pa tu sredi dvorane. A bal se je gospoda; zato pa je ostal.
Naenkrat je vzdignil grajščak glavo. Pogledal je valpta z udrtimi očmi. »Matizelj,« je rekel trudno, »ali veruješ v kazen božjo? Ali veruješ, da Bog ve za vsako hudobno dejanje, ki si ga učinil? Matizelj, odgovori mi, kakor ti misli srce.«
Valpet je prebledel še bolj. Dvignil je tresočo roko in je zajecljal: »O, gospod ... ne govorite tako! Samo nocoj ne ...«
»Ali se ne upaš govoriti odkritosrčno?« je nadaljeval grajščak. Pogledal je svojega valpta in se je nasmehnil pomilovalno. »Kaj te je strah, Matizelj? Strah svojih lastnih grehov? Morda se spominjaš besed stare Špele, ki jih je govorila danes? Kaj, če se izpolnijo in bo treba dajati račun za svoja dejanja? Kaj boš rekel takrat, Matizelj? In kaj bom rekel jaz?«
Ničesar ni odvrnil valpet. Še bolj se je stisnil v kot in si je zakril obraz z rokami. Pri vsakem blisku in pri vsakem gromu se je stresel, kot bi pričakoval, da ga udari zdajpazdaj božja roka. Grajščak pa je gledal kalnih oči in po vsem obrazu mu je bila razlita globoka, srčna žalost. »Ne boj se, Matizelj,« je nadaljeval mehko, kakor da bi hotel tolažiti samega sebe. »Grdo sva delala v svojem življenju. Brez srca sva bila in usmiljenja nisva poznala ... Glej, kje je danes moja hčerka? Morda leži mrtva sredi gozda, in bliski samo so ji svetili v poslednji uri. A jaz je nisem poznal do danes. Šele nocoj sem jo spoznal, ko je že prepozno, prepozno ...«
Umolknil je grajščak pa je sklonil glavo. Zunaj pa je treskalo mah na mah, da se je zdelo, da se rušijo gore in se kotalijo z groznim ropotom v dolino, podirajoč vse, kar jim je na potu. Divji bliski so se vzpenjali z oblaka na oblak in tuintam je siknil kateri naravnost na zemljo. Gosti dež pa se je zaganjal semintja in je udarjal na okna. Cela mlaka je že stala po dvorani, a nobeden ni zapazil tega.
Grajščak je pogledal zopet v kot, kjer je čepel Matizelj. Oči so mu bile solzne – čudno, morda je jokal prvič v svojem življenju. Zle slutnje so ga navdajale in hudo mu je bilo tako, da bi se bil razjokal najrajši na glas.
»Matizelj, le nikar se ne boj!« je zaklical grajščak, da bi ga valpet lahko slišal med silnim bučenjem groma. »Glej, če nama pusti Bog, da doživiva jutrišnji dan, pa postaneva drugačna. Vse krivice poravnava in postaneva dobra človeka, da naju bodo hvalili povsod. Dobra človeka postaneva, in čuj, Matizelj, ljubili naju bodo, pa ne bova tako sama in zapuščena kakor nocoj.«
Grajščaku se je razmehčalo srce. Debele solze so mu tekle po licih. Saj je bil trdno prepričan, da je zdaj osamljen, da je mrtva njegova soproga in hčerka. Da so ju našli hlapci, bi bili gotovo prišli pred nevihto domov v grad. Silno bolest je čutil v duši in peklo ga je tako, da je mislil, da mora zdajinzdaj vzkoprneti. Prišlo je k njemu kesanje, pozno kosanje.
»Ali me čuješ, Matizelj?« je govoril na glas. »Veliko, veliko morava popraviti. – Ali še veš, kako je ležal njen sin na trati? Nedolžen je bil kakor beli golobček. A tebi je bil na potu. zato pa je moral umreti mlad, tako mlad! Ali se še spominjaš, Matizelj?« Valpet je poskočil na noge, ko je zaslišal zadnje grajščakove besede. Kakor blazen je gledal na gospodarja, ki je vstal in stopil počasi k njemu. Roke je stegnil, kakor bi branil grajščaku, naj mu ne pride blizu. Premikale so se mu ustnice, a ni mogel izpregovoriti besede. – »Ali še veš, Matizelj, kako je ležal nedolžni mladenič na trati, ko ga je podrla kroglja na tla? In njegove smrti si kriv samo ti. Ti si me zapeljal!«
Strašen se je zdel valptu grajščakov glas. Zdelo se mu je, da ne stoji pred njim njegov gospodar, ampak neka nadnaravna prikazen, ki ga kliče na račun. Luč na mizi je trepetala v vetru, ki je pihal skozi razbito okno, in lahne sence so se premikale po stenah. Od groze so se zježili Matizeljnu lasje na glavi. Zakrilil je z rokami; skočil je k vratom in jih odprl. Dirjal je na hodnik; toda z glavo je zadel ob steber s tako močjo, da je padel brez glasu na tla. Ko so se odprla vrata, je postal prepih. Močan veter je zapihal in hipoma je ugasnila svetilka na mizi. Nastala je tema, da grajščak ni videl ničesar več pred sabo. Pritipal se je do vrat in je zaklical bolestno: »Matizelj, Matizelj! Tudi ti si me zapustil ...«
V tistem hipu so je zabliskalo, kakor bi bil padel plamen z neba. Nekaj je prasketnilo okrog njega in se je zasvetilo. Takrat pa je padel grajščak bliskoma na tla. Strela je treščila naravnost v grad. … Grozno bobnenje, ki je sledilo temu blisku, je potreslo ves hrib. Ona previseča skala, ki se je dvigala grozeče ravno nad gradom, se je zamajala. Hipoma se je iztrgala iz zemlje, prevalila se je in se je kotalila z glasnim pokanjem navzdol, naravnost proti gradu. Za njo so se vsuli celi kosi zemlje in kamenje se je kotalilo za njo. Vedno hitreje se je vrtela velikanska skala, dospela je do zidu, in zdelo se je, da se ustavi. A glej – pod njeno težo se je nagnilo močno zidovje in se je prevalilo. Skala pa je hrumela dalje in se je zaletela naravnost v grad. Vdale so se sive stene; veliki stebri so omahnili: zamajal se je ves grad; streha se je povesila in z groznim, do neba segajočim hrupom in ropotom se je razsul ponosni grad. Zakadilo se je iz podrtin in visoki plameni so šinili iz njih. Lizali so okrog sebe in česar so se dotaknili, vse se je izpremenilo v prah in pepel.
In sredi teh razvalin sta bila pokopana grajščak in Matizelj, njegov valpet. –
Še vedno so se valile skale in gručevje s hriba navzdol. Kadeče se razvaline so se pokrivale s peskom in kamenjem. Visoki plameni so pojemali polagoma, ker niso imeli več netila. Samo tlelo je še in prasketalo, kot bi gorelo nekje globoko pod zemljo. Nevihta je ponehala. Bežali so oblaki preko gora, kakor bi jih bilo strah groznih razvalin na strmih Pečeh. Mesec je posijal in je svetil žalostno, turobno na grob hudobnega grajščaka in malopridnega valpeta. – – –
Ubogo, nezavestno grajščakinjo so položili pri Brezniku na postelj, Škropili so jo z vodo, brisali jo po čelu z jesihom, a zaman. Šele črez dolgo časa se je grajščakinja zavedela. Pogledala je okrog sebe. »Kje je Elza? Kje je moj soprog?« je vprašala s tihim glasom.
Spogledali so se vaščani, ki so se zbrali mnogoštevilno v izbi. A molčali so in niso vedeli nobenega odgovora.
»Saj res – kje je grajščak in njegova hčerka?« so se povpraševali. »Nismo ju videli nikjer. Morda ...«
A ustrašili so se te misli, pa so umolknili. In vsak je bil trdno prepričan, da sta poginila grajščak in njegova hčerka pod razvalinami. Pomilovalno so pogledovali ubogo bolnico; potem pa so šli drug za drugim. Ostali so samo še Breznikovi in soseda. Jelica so je stisnila k peči. Nepremično je gledala na grajščakinjo, in hudo ji je bilo v srcu. Kje jo mala Sneguljčica? Morda je res pokopana pod črnimi razvalinami? Morda so se ji res zaprle na veko dobre oči?
Tako je premišljevala Jelica za pečjo. Tako vesela je bila sinoči in tako srečna! Saj se ji je zdelo, da je slišala petje gorskih dveh škratov, pa je mislila, da bo vedno, vedno srečna. A nista bila to škrata, to je bil najbrže samo vetrec, ki je zavel z zelenih planin in je zašumel med drobnim listjem. Saj če bi bila to škrata, bi bila zdaj srečna in vesela. A kako naj bo srečna in vesela, če so pa zagreble razvaline ponosnega gradu njeno ljubo Elzo, njeno Sneguljčico? Nikoli ne bo več vesela in radostna, pa četudi so prosti zdaj njeni dragi starši.
Tiho, pritajeno je ihtela Jelica v kotu, dokler ji ni zatisnil spanec mokrih oči. In tedaj so prišle k nji težka in mučne sanje.
Grajščakinja je še vedno gledala po sobi, in njene velike, plašne oči so še vedno izpraševale: »Kje je Elza? Kje je moj soprog?« – A nihče ji ni vedel odgovora. Objokanih oči sta stala Breznikica in soseda kraj postelje, a Breznik je sedel pri mizi, glavo podprto z roko, in je strmel v tla. Tedaj pa se je domislila uboga gospa vsega. Spomnila se je, kako je prišla dopoldne k nji Elza. .lokaje se je je oklenila okrog vrata, pa je pripovedovala, da je mislila rešiti iz ječe Breznikova dva. A popoldne je izginila hčerka. Zaman jo je iskala širom okrog. Že v črni noči se je napotila iz gozda. Upala je, da je prišla Elza že domov in jo že čaka v gradu. Urno je spela proti vasi. A zasačila jo je nevihta, in stopila je pod streho Breznikove hiše. A potem, potem je videla razrušeni grad, pod razvalinami pa sta gotovo pokopana njen soprog in njena zlata hčerka. Ničesar ni videla več – le bledi, mrtvi obrazek uboge hčerke je še zagledala med razvalinami, potem pa se je zgrudila na tla.
Vsega tega se je domislila zdaj grajščakinja. Za glavo se je prijela in je zastokala bolestno: »O, moj Bog!« Potem pa je padla nazaj na blazino. Kakor mrtva je obležala in se ni več ganila. Skrbno sta se nagnile Breznikica in soseda nad njo. A ker se jima je zdelo, da bolnica spi, sta sedle tiho na klop.
»Kakšna nesreča!« je šepetala soseda. »Kaj takega se ni še zgodilo, odkar stoji svet. Pomisli, ves grad se je razrušil ... Bog ve, če se je rešil kdo?«
»Glej. tudi z Martinom bi bila zdaj mrtva,« je odgovorila Breznikica tiho. »Kar groza me je, če pomislim na to. Najbrže je poslal sam Bog dobrega tujca, da je naju rešil pravočasno.«
»Tisti tujec je bil, ki je živel že nekaj dni na gradu?« se je začudila soseda. »Veš, po vasi govorijo zdaj že čudne reči. Pravijo, da je kriv zmaj Vitranec vsega. Ta in oni pripoveduje, da ga je videl zvečer, kako je plaval na črnem oblaku in se je spustil naravnost na grad. Bog se nas usmili!«
Pokrižala se je soseda, pa je nadaljevala. »Vsekakor pa je zares čudno. Kdo je bil oni tujec? Čuden se je nam zdel vedno. Vsakdo se ga je bal, dasi nikomur ni storil žalega. Nekateri pravijo, da ni bil to nihče drugi kakor zmaj. ki se je izpremenil v človeka. Drugi pa trdé, da je bil to grajščakov angel varh, ki ga je hotel še enkrat pripraviti na pravo pot.«
Breznikica je sklenila roke. »Ni mogoče,« je šepetala. »Meni se je zdel kot navaden človek. Tako mirno je naju peljal iz ječe. Pa še zahvaliti se mu nisva mogla. Daj Bog, da bi bil blagi mož še pri življenju! Ne našla bi miru vse življenje, ako bi bil našel najin dobrotnik žalostno smrt pod razvalinami.«
»Veš, pa grajščakova hčerka?« je menila soseda. »Sirota, če je morala umreti tako mlada. A jaz imam še vedno upanje, da živi. Glej, gospa jo je iskala popoldne po vasi. Vsi hlapci in tudi ljudje iz vasi so jo iskali kroginkrog. Morda se je izgubila kje v gozdu, pa prenočuje kje v samotnem hlevu tam v Staneh. Da bi se vrnila, pa bi ozdravela grajščakinja.«
»Mogoče,« je odvrnila Breznikica. »Upajmo vse najboljše!«
Umolknile sta potem. Breznikica je zapazila Jelico, ki je slonela ob peči in spala. Stopila je k nji. Previdno jo je dvignila v naročje, pa jo je ponesla v sosedno sobico. Tam jo je položila na postelj. Samo enkrat je odprla deklica oči. Pogledala je mater začudeno in je vprašala jecljaje: »Ali je res pod razvalinami? Oj, no! Saj se ji še niso zaprle za vedno oči ...« A že jo je objel zopet zaspanec, in težke, mučne stanje so se povrnile k nji.
Breznikica je stopila hitro nazaj v izbo. Stopila je k možu, ki je še vedno slonel molče in zamišljeno pri mizi. Prijela ga je rahlo za ramo. »Martin, pojdi spat. Potreben si počitka. Vem, da nisi v ječi zaprl nikdar mirno očesa. Pojdi, Martin, pojdi k počitku!«
Breznik je dvignil svoje trudne oči. Prijel je ženo za roko. »Glej, premišljeval sem zdaj najino rešitev. Lahko bi bila zdaj pokopana pod razvalinami, a dobri Bog je naju rešil čudovito. Zato ga bom hvalil od jutra do večera.« – Pogledal je še enkrat na mirno bolnico in se je obrnil potem k sosedi. »Soseda, prosim vas, da čuvate nad ubogo gospo, ker moja žena je izmučena in utrujena od dolge ječe.«
»Oh, kar k počitku naj gre!« je odvrnila soseda. »Bom že sama čula. Kar gre naj, saj je potrebna počitka, tako potrebna.«
A Breznikica je odmigala z glavo. »Nisem utrujena in rada bdim. Toliko moram mislili in toliko moliti! – No, jaz bom čula ...«
Po prstih je odšel Breznik iz izbe. Nato je postalo vse tiho širom okrog. Le od zunaj so prihajali neki glasovi, kakor bi se pogovarjala nekje v daljavi gruča ljudi. Breznikica se je vsedla kraj postelje, na kateri je še vedno ležala grajščakinja mirno in nepremično. Vzela je v roko molek, pa je molila tiho. In tudi sosedi so se premikale ustnice v tihi, gorki molitvi. Leščerba na levi je gorela enakomerno, in tuintam je prasketnil plamen potihoma. Toda naposled je pričel plamen pojemati. A za nezagrnjenimi okni se jc že začelo beliti polagoma in neopazno. In kar naenkrat se je zasvetilo v sobi rožno in jasno. Beli snežniki, kojih vrhovi so gledali naravnost v izbo, so zažareli v rdeči zarji. Kakor bi jih objemali goreči plameni, se je zdelo, in tisti plameni so objemali večni sneg, kakor bi sipali nanj rdeče rože.
Nad zagorskim svetom je vstalo krasno jutro.
11. uredi
Grozna nevihta, ki je razsajala sredi noči nad zagorskim svetom, je preplašila vse vaščane. Bledih obrazov so tičali v svojih izbah, pa so pričakovali, da se podre zdajpazdaj ves svet. Klečali so pred božjo podobo, molili so, da bi pregnali ves strah, a srca so jim še vedno trepetala v smrtni grozi. Domislili so se zmaja Vitranca in davnih povesti o pustošenju in poplavljenju zagorske doline, ln tedaj je bilo vsem jasno, da se dogodi nocoj nekaj groznega. Otroci so se stiskali jokajoč k svojim staršem, ki so vili proti nebu svoje roke in klicali dobrotno nebo na pomoč, Da, bila je strašna in grozna noč! – Toda naposled je ponehala nevihta. Oddahnili so se ubogi ljudje, in tuintam je stopil kdo še na prag, da bi pogledal, če so se oblaki že pretrgali, ln tedaj se je razširila od hiše do hiše novica, da je v grad udarila strela, da se je razrušil od vrha do tal in je pokopal v svoje razvaline vse grajske prebivalce. Hiteli so ljudje, da bi rešili, če bi se dalo še kaj rešiti. A zaman je bil njihov trud. Ko so dospeli do grada, so videli samo kadeče se razvaline.
Nihče na vasi ni šel spat tisto noč. Gruče ljudi so se zbirale po vasi. Govorili so neprenehoma o grozni nesreči. Ugibali so, če so se rešili grajski ljudje. Toda videli niso nikogar. Le tropa lovcev se je prikazala na vasi. In od groze tresoč se, so pripovedovali o pojedini in o grajščaku. O bledem tujcu so pripovedovali, kako je rešil Breznikova dva in kako ga je hotel grajščak usmrtiti s čakunom. »Mi srno se rešili vsi,« so končali svoje pripovedovanje. »Gasit smo šli pristavo. Le Matizelj je ostal sam z gospodom na gradu. Najbrže sla poginila oba.«
»In grajščakova mala hčerka?« so povpraševali vaščani .»Ali se je vrnila domov? Ali ste jo videli?«
Lovci so odmigavali z glavami. »Nismo je videli, kakor tudi poslov ne. Znabiti da so se vrnili potem, ko smo mi že odšli.«
Molk je zavladal po vsi gruči. Premišljevali so in žal jim je bilo za deklico, ki so jo imeli vsi radi. A tudi nesrečni grajščakov konec je segel vsem do srca. Pač jih je preganjal grajščak, pač jih je mučil neusmiljeno, a tako žalostne smrti mu ni privoščil nihče. Že zaradi uboge gospe ne. Vse življenje bo trpela in mračni ji bodo vsi dnevi, brez solnca in radosti. Mogoče jo stre ta nesreča popolnoma, mogoče, da ne vstane nič več.
»Kaj naj storimo? Kaj naj storimo?« so se povpraševali. A nihče ni vedel pravega odgovora. Le stari Korošcev Martin je molčal. Naslonil se je bil na plot, pa je premišljeval. Naposled je dvignil glavo. Stopil je v sredo med gručo ljudi.
»Ljudje, veste, kaj mi je prišlo na misel?« je izpregovoril. Pogledali so ga vsi vaščani, pa so pričakovali tiho, kaj da jim pove starček. In Korošcev Martin je nadaljeval: »Premišljeval sem sém, premišljeval sem tja in nazadnje sem spoznal vse to, o čemur vam hočem govoriti. Ali se domislite starih povesti naših dedov? Pripovedovali so nam o groznih nesrečah, ki so se godile v prejšnjih časih po naši dolini. Tu se je utrgalo pol gore in je zasulo bele hišice; tu je prihrumel na spomlad bobneč plaz z visoke gore, pa je pomendral vse, kar se mu je zoperstavilo; tu je uničil grozen požar skoro vso vas; tu je prišla silna povodenj in je poplavila vso dolino, da so se morali ljudje rešiti na visoke senožeti. In pripovedovali so naši dedi tudi, da se je prikazal pred vsako nesrečo gori na Kraljevem vrhu – tam v Črni lopi zmaj Vitranec. Čemu se je prikazal? Prikazal se je zato. da je svaril o pravem času ljudi. A ljudje se niso zmenili za to svarilo – živeli so, kot so živeli prej, brezbožno in hudobno. – Kakor sami veste, se je prikazal zmaj tudi letos. Videl ga je pastir Mihelj in tudi Sivčev Tone ga je videl. In svaril je zmaj – a njegovo svarjenje je bilo zaman. Posmehoval se je grajščak in je živel hudobno. In še včeraj je grozil zmaju, kakor pripovedujejo ti njegovi lovci. Pa glejte – prišla je nevihta in strela je treščila v grad in ga razsula. Zagreble so razvaline grajščaka in ga pokopale. Bog se usmili njegove duše!«
Stari Martin je umolknil. Z glave je snel čepico in se je pokrižal. In kmetje in lovci so snemali čepice in so sklenili roke. Molče so gledali v tla, kakor da bi molili za dušo nesrečnega gospodarja. Že se je jelo svitati po dolini. Vrhovi belih gora so zažareli v jutranji zarji, in tam pri cerkvici Marije Device na Produ se je oglasil zvon. Pobožno so molili kmetje in lovci jutranjo molitev. Ko je utihnil zvonček, so se pokrili. In takrat je izpregovoril zopet Korošcev Martin.
»Tako je, da, tako,« je govoril. »Lahko bi bili tudi mi razrušili grad in se tako maščevali za bridke krivice, ki jih je nam prizadejal grajščak. Toda mi smo pošteni ljudje in se bojimo Boga. Rajši smo trpeli bolesti, rajši smo se sklanjali pred ostrim bičem, kakor pa da bi se bili pregrešili. In glejte – Bogu se je dopadlo to naše ravnanje in je posegel sam s svojo pravično roko vmes ... Toda ne smemo se radovati nad pogubo krivičnika, ker s tem bi se pregrešili pred božjim obličjem. Pomolimo rajši za dušo nesrečnega grajščaka, ki stoji pred božjo sodbo.«
Zdanilo se je v tem popolnoma. Kakor čisto zlato so se lesketali snežniki v jutranji zarji. Krasno jutro je stopalo z gora v dolino, kakor bi se bilo prerodilo v divji nevihti pretečene noči. Smehljalo se je čisto nebo in na zelenih senožetih so se svetili drobni dijamanti sveže rose. Iz gozdov je priplavalo glasno ptičje žvrgolenje, in sredi tega radostnega žvrgolenja se je glasilo pritajeno šumljanje gorskih vrelcev kakor jasno, mehko zvončkljanje oddaljenih zvončkov.
Stari Martin je končal svojo molitev. Pokrižal se je počasi in vstal. »Svetujem vam, da greste zdaj vsi domov,« je dejal potem. »Vsak naj prinese s sabo potrebnega orodja in potem gremo. da rešimo izmed razvalin, kar moremo.«
»Prav govori Martin – dobro govori,« so zaklicali kmetje in lovci. Urno so se razkropili po vasi. Toda že čez nekaj minut so se vračali, oboroženi z motikami, cepini in krampi. Takoj so se podali preko polja proti pogorišču. Solnce je ravno izšlo izza mračne Baščice in je obsvetilo s prvimi žarki grozne razvaline, ko so dospeli na hrib. Groza jih je navdala, ko so zagledali v luči svetlega dneva razrušeni grad. Vse je ležalo strto in zmleto v prah. Ogenj je bil ugasnil popolnoma in le tuintam se je še kadilo komaj vidno. Stopili so ljudje preko razvalin in so se ozrli na vrh hriba. Obstali so začudeni in sto rok je pokazalo tja gori.
»Poglejte, poglejte!« so govorili drug drugemu. »Kje je vrh hriba? Kje so skale?«
In odgovarjali so drugi: »Podrl se je hrib. Skale so se odluščile in so se zvalile na grad. Oj, ni čudo, da je padel ponosni grad kot slaba bilka pred temi orjaškimi skalami, oj, ni čudo.«
Še vedno se je prožil droben pesek z vrha hriba. Drobni kamenčki so se kotalili navzdol in so se ustavljali tam doli ob razvalinah. Ljudje so se pa čudili in so govorili glasno in razgreto. Truma novih došlecev je prišla medtem k razrušenemu gradu. Ko so zagledali razvaline, so se prijeli za glavo. Oglasilo se je glasno tarnanje in obupen jok.
»To so grajski posli«, so si govorili vaščani. »Hvala Bogu, rešili so se. Pojdimo doli. da izvemo, kako so ušli nesreči.« – In vsa gruča se je spustila navzdol. Obkolili so vaščani grajske posle, pa so jih izpraševali. In posli so pripovedovali, kako so iskali širom okrog ubogo grajsko hčerko. Zaman je bil ves njihov trud. Nikjer niso našli sledu za izgubljeno deklico. Tam v Staneh jih je zasačila nevihta. V hlevih so vedrili, in ker se jim ni splačalo iti domov, so prenočevali tam. Zdaj so se pa vrnili, oj, pa kaj vidijo? Prah in pepel je zdaj ponosni grad. Pa kako se je zgodilo to? Kje je gospod in kje je dobra gospa?
Odgovarjali so jim vaščani in so jim razložili vse. Vili so posli svoje roke; zdihovali so in tarnali, da se je slišalo daleč na polje. A temu jadikovanju je napravil konec stari Korošcev Martin. »Ljudje božji, ne pomaga nam jadikovanje in tarnanje! Urno na delo! Mogoče rešimo vsaj truplo našega nesrečnega gospodarja in valpeta Matizeljna.«
Urno so se lotili dela. Prekopavali so razvaline, valili skale vstran in metali pesek s podrtin. Izprevideli so zdaj, da se je rešilo vse iz grada, razen grajščaka, njegove hčerke in valpta Matizeljna. Upali so, da otmejo vsaj trupla in jih pokopljejo na blagoslovljeni zemlji. Vse se je trudilo in vse je delalo, kakor da bi kopali bogat zaklad. A kopali in brskali so zaman. Tisto, kar so iskali, se ni hotelo prikazati. –
Breznik se je prebudil iz težkega spanja. Naglo je poskočil na noge, ker skozi okna je že gledal dan. Stopil je tiho v izbo. Njegova žena je slonela kraj postelje, bleda in prepadla. Na postelji pa je ležala grajščakinja. Rdeč ji je bil obraz in govorila je komaj slišno nerazločne besede. Le tuintam se je čulo kakor bi bila zdihovala: »Rudolf ... Elza, kje sta?«
Stopil je Breznik k ženi pa jo vprašal šepetaje: »Kako je? Ali je bolje?«
Pogledala ga je žena z žalostnimi, trudnimi očmi. »Vedno slabše, vedno slabše ...«
Breznik je gledal sočutno na ubogo nesrečno bolnico. »Veš, pod Koren grem – po staro Marušo,« je dejal. »Pozna ti vse bolezni in vsa zdravila. Maruša gotovo pomore ... Stopil bom h Korošcu, da mi napreže. V eni uri sem pa nazaj z Marušo.«
Urno je hitel Breznik h Korošcu. Ker ni bilo tam nikogar doma, je izvlekel voziček iz lope in napregel sivca. Pognal je, in voz je naglo drčaI po klancu navzgor. In še predno je minila ura se je vrnil nazaj z Marušo. Starka je stopila k postelji. Pozorno je gledala bolnico in ji je tipala žilo. Njen obraz se je nabral v gube in njene oči so gledale zlovoljno na rdeči obraz nemirne bolnice.
»Hm, hm,« je dejala naposled, »skoro ni rešitve, ni rešitve ... Umrla bo gospa, dobra gospa. Mogoče je to še najbolje zanjo. Hm, hm ...«
In starka je migala z glavo in je mrmrala. »Mrzle obkladke na vročo glavo – to je za zdaj najboljše. Potem bomo pa že videli. Jaz ostanem tako tukaj. Preveč imam rada gospo, dobro gospo. Hudo bi mi bilo, ako bi umrla, oj, tako hudo!«
Maruša je razrezala kos belega platna. Pomočila ga je v svežo vodo in ga je zavezala bolnici okrog čela. In zdelo se je, kakor da bi delo to bolnici dobro. Kajti hipoma se je pomirila. – Jelica se je bila prebudila pri prihodu stare Maruše. Tiho je prišla v izbo. Gledala je ves prizor in tudi besede stare vračarice je slišala. V mladem srcu jo je pa tako bolelo, da ni mogla več obstati v izbi. Splazila se je iz hiše in je šla naprej naprej preko polja. Mimo nje so hiteli ljudje, a Jelica se ni zmenila zanje. Glas o grozni nesreči se je razširil hipoma po vsi dolini. ln iz vseh vasi so vreli ljudje, da si ogledajo grozne razvaline. Hiteli so mimo Jelice, ki je spela žalostna in s povešeno glavo preko polja. Samo ena misel je bila, ki ji je polnila dušo: mrtva je Elza. Tam pod razvalinami leži in njene ljube oči so za vedno zaprte. Ta misel je bila tako težka, tako bridka, da jo je mala Jelica le komaj prenašala. Šla je naprej, le naprej in še sama ni vedela, kam gre ... Oj, zakaj se je zgodilo vse to?
Predramili so jo šele glasni udarci motik in krampov. Ozrla se je krog sebe. Tedaj pa je videla, da je dospela pod Peči, in zagledala je tudi grozne razvaline. Mraz jo je stresel in v glavo ji je šinila misel: Glej, to je grob uboge Elze ... Obstala je in gledala gori na hrib. Vse črno ljudi je videla tam gori. Kopali so in razmetavali razrušeno zidovje.
Urno se je obrnila med skalami, ki so ležale na potu kar kupoma, ter je spela navzgor. Sredi razvalin je obstala. Gledala je, kako so kopali ljudje, in kadar so vzdignili novo skalo, je mislila: »Zdaj se prikaže Elza.« – A zaman je pričakovala. Naposled je zaslišala glasne, začudene glasove sem od nasprotne strani. Ozrla se je tja. Videla je, kako so se zgrinjali tam ljudje. »Morda so jo našli zdaj?« je dejala sama sebi. Hitela je preko razvalin in se je zrinila med vaščane, ki so stali okrog železne skrinjice. Ugibali so, kaj se pač nahaja v tej skrinjici. Nekdo je omenil, naj jo odpro siloma in temu mnenju so se pridružili vsi. Udaril je močan fant s težkim cepinom dvakrat ali trikrat po pokrovu, ki je šinil naenkrat kvišku. In ostrmeli so ljudje, ko so pogledali zdaj v skrinjico. Kajti tam se je lesketalo, da jim je kar jemalo vid. Bila je skrinjica polna zlata in dragocenosti.
Marsikateremu ubogemu vaščanu so se zaiskrile oči, ko je videl toliko bogastva. Že se je stegnilo nad dvajset lakomnih prstov po tujem blagu, da ga ugrabijo. A takrat se je vzravnal stari Korošcev Martin. Z močnimi rokami je odrinil lakomneže in je hitro zaprl skrinjico. »Nazaj!« je zavpil s srditim glasom. »Ne pregrešite se in ne dotikajte se tujega blaga, da se ne zgodi z vami, kot se je zgodilo s tem gradom. Nazaj, vam pravim!«
Umaknili so se ljudje in deset močnih rok je prijelo težko skrinjico, da jo odneso doli v vas in jo spravijo v varnost. Še dolgo so govorili potem o grajskem zakladu. A vendar jih ni več razburjeval. Mirno so kopali naprej, a ves njihov trud je bil zaman. Zaželjenih trupel niso mogli najti. Solnce je pričelo že pripekati, ko so prenehali z delom. da se odpočijejo. Takrat pa se je zaslišalo hipoma doli z gora veselo petje in vriskanje, ki je prihajalo vedno bližje. Začudeno je gledalo vse tja gori in vse je ugibalo, kdo more biti danes tako vesel.
Pesem se je čula koncem vasi, a takrat je utihnila kar naenkrat. In črez nekaj minut se je prikazala na polju gruča ljudi, ki je spela naglo proti Pečem. Začulo se je glasno govorjenje in kmetje na Pečeh so spoznali došlece. Na čelu vsem pa je stopal pastir Mihélj.
»Mihélj je,« je šlo od ust do ust gori na hribu. »Mihelj je došel v vas. On je prepeval, pa smo se čudili. Kaj pomeni to? Mihelj ne prihaja zaman v dolino.«
Prišel je Mihélj na razvaline. Snel je klobuček z glave pa se je pokrižal pobožno. Obstopili so ga ljudje kroginkrog in so ga izpraševali. Ko je pastir pomolil molitev za nesrečneže pod razvalinami. je pričel pripovedovati. Ko je vstal danes zjutraj, je šel iz koče pogledat, če je napravila nevihta kaj škode. Zdelo se mu je ponoči, da gori nekje v dolini. Pa je mislil, da je treščilo morda samo kam v kozolec. Ko gleda tako in premišlja, pa zagleda tam spodaj med rušjem in ravšjem lovca, ki gre naravnost proti njegovi koči. »Ej, to je grajski lovec,« pomisli, pa že stopi k staji, da izpusti svojo drobnico na pašo. A takrat se mu približa lovec. Še nikoli ga ni videl Mihélj. Vse grajske lovce je poznal, samo ta mu je bil tuj. Tako čudno bled je bil in oči je imel vdrte, da je bilo Mihélja skoro strah. A tujec obstane pred njim. »Mihélj,« pravi z votlim glasom, »Mihélj, pojdi v dolino pa povej ljudem, da se jim ni treba več bati zmaja. Nocoj je odšel, pa se ne vrne nikoli več.« – Tako pravi tuji, bledi lovec, potem pa se obrne in hiti po planini navzgor. Gleda Mihélj za njim, gleda in gleda, pa ne ve, kaj naj pomeni vse to. Lovec pa je dospel v tem že do strmih pečin sivega Prisanka; urno je plezal po skalah, kakor bi se še ne dotikal pečin. Tam ob širokem, nepreglednem plazu večnega snega je izginil kar naenkrat, kot bi se bil udrl v zemljo. Mihélj pa gleda, gleda in se čudi. »Dejal mi je, naj grem v dolino,« premišlja sam pri sebi. »Mihélj, če ti je naročil to, pa pojdi nemudoma.« – In kar obrnil se je Mihélj. Zavriskal je veselo in zapel pa je hitel v dolino pravit, kaj mu je naročil tuji, bledi lovec. Oj, strašno novico je izvedel tu, da mu je vesela pesem kar obtičala v grlu.
Tako je pravil Mihélj. Ljudje pa so ga poslušali in nobeden mu ni segel v besedo. Šele, ko je pastir končal, so se začuli glasovi kroginkrog: »Bled. praviš. je bil lovec, in udrte oči je imel? O, to ni bil nihče drugi kot tujec iz Korotana, ki je živel nekaj tednov na gradu. – Nihče ne ve, kdo je ta tujec. Pravijo, da je bil zmaj, ki se je izpremenil v človeško podobo.«
»Mogoče je bil »večni lovec«? Kaj pravite?« se je oglasil dolg in suh kmet. »Živi v nepristopnem skalovju divje Škrlatice v zakletju, ker je streljal na Sveti dan divje koze. Kaj mislite? Jaz pravim, da je bil »večni lovec«.«
»Kaj ugibljemo!« je zaklical tretji. »Saj ne vemo tega. Le Boga zahvalimo, da ni zmaja več. Ne bo se nam treba bati več. Brez skrbi bomo živeli. Ti, Mihélj, saj je rekel lovec, da je zmaj izginil za vedno?«
»Rekel je, rekel,« je prikimal Mihélj. »Toda, ljudje, jaz nimam časa. Moja živinica me čaka že nestrpno gori na planini. Moram iti.« – Mihélj je pogledal okrog po razvalinah. Zopet je snel klobuček z glave, pa je molil gorko molitev za nesrečne duše. Potem pa je odšel. Ko je izginil na nasprotni strani med zelenimi smrekami, se je oglasila od tam pesem, polna srčne radosti in sreče ...
Jelica ni slišala, kaj je pripovedoval pastir Mihélj. Vsedla se je bila na kamen. Z rokami si je podprla obraz, pa je gledala nemo predse. Oči so ji bile polne solza in mlado srce polno bridke bolesti. Ni slišala več udarcev motik in krampov in tudi ljudi ni videla, ki so zapuščali drug za drugim grajske razvaline. Vse so bili že prekopali, a trupel niso našli. Bili so prepričani, da so zgorela med tramovi. Zato pa so odhajali drug za drugim in nazadnje je ostala Jelica sama. Dolgo je še strmela nemo predse. Ni ji bilo mar gorko solnce, ki se je upiralo naravnost na njo s svojimi gorečimi žarki. Samo to je mislila, da je Elza mrtva in da je ne vidi nikdar več.
Debel kamen se je odluščil z vrha. Z glasnim ropotom je frčal mimo deklice in se je dotaknil tudi njenega krila. In takrat se je predramila. Pogledala jo okrog sebe pa je videla, da je sama na razvalinah. A ni je bilo strah. Z roko je šinila preko čela in je vstala. Stopila je doli med razvaline. Tam na sredi pa je pokleknila na ostanke zidovja.
»Elza!« je zaklicala žalostno. A nihče ji ni odgovoril. Le drobni pesek je drčal počasi, komaj slišno z vrha in je udarjal ob mrtvo, razrušeno zidovje. In tam doli pod hribom je šumela pritajeno Sava in njeni valčki so pljuskali ob rjavkaste kamene. – »Elza!« je ponovila Jelica in solze so se ji vsule iz oči. Sklenila je roki in je molila srčno molitev. A v srcu ji je bilo tako tesno, da je mislila, da umre zdajpaizdaj. Niti roke ni mogla podati svoji ubogi prijateljici in niti »z Bogom« ji ni mogla reči. Na njenem grobu kleči zdaj in mlado srce ji drhti, kol bi ji hotelo počiti.
Vse je bilo tiho kroginkrog. Čuli so se samo obupni klici mlade deklice in njen bridki jok. Drobni pesek se je usipal z vrha s tihim šumenjem; tuintam se je sprožil kamen in se je kotalil navzdol. A Jelica je še vedno klečala sredi razvalin in je klicala Elzo iz groba. Samotna senica je hitela mimo nje. Morda so ji je smilila jokajoča deklica. Kajti nedaleč od nje se je vsedla na tla pa jo je gledala. Začebljala je, kot bi jo tolažila. A ker se ni ozrla deklica v njo in je še vedno stiskala glavo k tlom in jokala, se je dvignila in odbrzela v sosedni gozd ... Naposled je umolknila deklica. Zdelo se je, da ni več življenja v njej. Nepremično je klečala tam in glava se ji je dotikala mrzlih razvalin – žalostnega groba uboge Elze ...
Tako jo je našel oče. Zdelo se mu je, kje da se nahaja njegova hčerka in zbal se je zanjo. Kajti dobro je vedel, kako je ljubila grajsko deklico in spoznal je tudi, kako ji mora biti zdaj hudo. Ker je ni našel nikjer doma, je hitel naravnost na Peči. Že oddaleč jo je videl, kako je klečala sredi razvalin. Pospešil je svoje korake in črez nekaj hipov je že stal kraj nje.
»Jelica!« je zaklical tiho in srce se mu je krčilo, ko je videl toliko bolest. A Jelica ga ni čula. Nalahko ji je privzdignil oče glavo in tedaj se je prestrašil. Ali je to obraz njegove zlate, rožne Jelice? Zagledal je velike, žalostne, s krvjo zalite oči, bleda in upadla lica in brezbarvne, tresoče ustnice. Da je to Jelica – njegova zlata, rožna Jelica?
»Otrok, otrok, kaj je s tabo?« je povpraševal Breznik v skrbeh. Mehko in nalahko je dvignil ubogo hčerko na ovoje roke in jo je stiskal k sebi. In tedaj se ga je oklenila Jelica okrog vratu.
»Oče, Elza je mrtva,« je zaihtela bridko in je stiskala svoj obraz k očetovemu licu. »Glejte, pod temi razvalinami leži uboga Elza ... Pa zakaj je morala umreti, oče? Povejte mi, zakaj?«
Mehko, ljubeznivo jo je božal oče po laseh. »Nikar ne joči. Jelica,« je tolažil hčerko s tresočim glasom in oči so se mu porosile. »Nikar ne tuguj! Saj veš kako hudo je to nama z materjo. Glej, komaj sva ubežala iz ječe in komaj sva dobila zopet svojo zlato hčerko, pa že tuguješ. Oj, ti ne veš, kako je to nama hudo!«
»Saj ne morem drugače, oče,« je ihtela mala sirota. »Oj, tako rada sem imela Elzo! Zakaj je morala umreti, zakaj?«
»Bogu se je dopadlo tako in božja pota so vselej prava,« je odgovarjal oče mehko. »Potolaži se, Jelica! Saj vidiš Elzo zopet nad zvezdami, kjer se zdaj že smeje med zlatimi krilatci pa šteje dneve, kdaj prideš ti k nji. Potolaži se, ubožica, in ne jokaj!«
Te besede so potolažile Jelico nekoliko. Še tesneje se je oklenila očetovega vratu. Svojo glavico je položila na njegovo ramo in šibko telesce se ji je treslo. Oče pa je stopal previdno navzdol s hriba. Nesel jo je domov in vso pot ji je govoril lepe in tolažljive besede, dasi so mu morile dušo težke skrbi. Kaj, če zboli vsled silne srčne bolezni njegov edini otrok in umrje? Ustrašil se je te misli, da se je stresel. Dočim je tolažil ubogo hčerko, je gledal proti nebu in njegovo prestrašeno srce je molilo tiho: »Oj, ne dopusti tega, dobrotni Bog ...«
Zunaj v hladnem gozdu se je bil naredil že dan. Pač je bilo v koči stare Rušice še napol temno, a vendar se je spoznalo že tudi tam, da sije zunaj že beli dan. Kajti razločno se je že slišalo ptičje žvrgolenje in tudi ptiček-zlatiček je že skakal nemirno z šprajce na šprajco. Čudno se mu je zdelo, da ne vstane danes njegova gospodinja. Rad bi bil zapel drobolečo pesem, a bal se je, da se ne razhudi nad njim starka, ker jo je morda prezgodaj zbudil iz mirnega spanja.
Naposled se je zganila Rušica, ki je še vedno čepela kraj postelje. Težko se je dvignila s tal. Pogledala je na postelj, kjer je spala grajska deklica še vedno mirno in sladko. Rušica se je sklonila bližje k nji, in tedaj je videla, kako se smehlja deklica v nedolžnem, zlatem snu. Toda hitro je odmaknila glavo; potem pa je šla počasi, trudnih korakov ven iz koče. Nedaleč nekje je zameketala koza. Starka se je napotila v malo, za skalovjem skrito stajo, kjer je imela privezano svojo edino kozo. S tal je dvignila majhno, nerodno golido in je pričela molzti.
Ptiček-zlatiček pa si je otresel tedaj svoje krasne peruti. Na najvišjo šprajco je skočil pa je pričel prepevati svojo zvonko jutranjo pesem. Zganilo se je takrat na postelji. Dvoje drobnih rok se je dvignilo in zaspana glavica je pogledala izza odeje. »Mamica!« je zaklical srebrn glasek.
Toda ker ni nihče odgovoril in je prepeval samo ptiček svojo zvonko pesem, se je dvignila zaspana glavica še višje. Deklica je sedla na postelji. Drobne ročice pa so mencale oči, kot bi hotele pregnati iz njih ves zaspanec. Začudeno so gledale potem oči kroglnkrog in so obvisele potem na kletki – na ptičku-zlatičku. In hipoma se je spomnila včerajšnjega dneva in neprijazne starke, ki se je krohotala tako čudno. Navdal jo je strah in njen obrazek je prebledel. Ozrla se je kroginkrog, če bi zagledala kje starko. A ni je bilo nikjer. Urno jo skočila s postelje ter se je naglo oblekla. Potem pa je pohitela k vratom, da bi jih odprla in zbežala ven v prostrani gozd. A trdno je tičal močni zapah v luknji in Elza ga niti premakniti ni mogla. Zaman se je trudila in poizkušala, da bi odprla vrata. S strahom je spoznala, da odtod ne more zbežali čudni starki. Zato se je obrnila in je stekla proti malemu ognjišču. In tedaj je zagledala malo odprtino med dvema mogočnima, visokima skalama. Oddahnila se je in je odbrzela proti izhodu.
Že je bila pri vhodu in že se ji je zasmejal zlati dan. A hipoma, kakor bi izrastla iz zemlje, je stala pred njo starka. Golido, polno belega mleka, je držala v roki. Pogledala je deklico, ki se je hotela izmuzniti mimo nje skozi vhod. S prosto roko pa jo je potisnila rahlo nazaj.
V mali deklici pa se je zbudil hipoma pogum. Uporno je poizkušala odriniti starko nastran. »Pustite me, da grem domov!« je zaklicala. »Kaj sem vam storila? Pustile me!«
Starka je postavila golido na zemljo. Z obema rokama je prijela deklico okrog pasa in jo je dvignila. Zaman je otepala Elza okrog sebe – starka jo je nesla nazaj v kočo. »Tu ostaneš, ptičica,« je rekla prijazno in se je malce nasmehljala. »Tu ostaneš pri ptičku-zlatičku.«
»Ne, jaz ne ostanem, jaz ne ostanem!« je ponavljala Elza uporno. »Pustite me! Povedala bom očetu vse, in oče vam bo že pokazal ... Pustite me domov k mamici ...«
Zopet je hotela šinili mimo starke ven na prosto. A Rušica jo je držala za roke, trdno in močno. Gledala je vstran in se ni upala pogledati deklici v obraz. »Pri meni ostaneš, dušica,« je govorila mehko. »Prepeval ti bo ptiček-zlatiček in jaz ti bom pravila lepe povesti o zlatih kraljičinah in krasnih kraljičih... Le nikar se ne boj stare Rušice!«
Ko je čula Elza to ime, se je stresla. S široko odprtimi očmi je gledala starko in še bolj zbledela, Kaj, Rušica je to, Rušica, o kateri pripovedujejo ljudje, da je velika čarovnica? Oj, ali je mogoče? Oh, zašla je v njeno kočo in zdaj ji ne more nihče več rešiti. Bog ve, kaj stori z njo? Morda jo začara v drobno ptico in jo zapre v ozko kletko? Morda tudi zlati ptiček ni nič druzega, kakor zakleti kraljevič, ki ga je izvabila Rušica v svojo kočo in ga je začarala. Tudi nji se zgodi tako in nikoli več ne bo videla zlate mamice, ki jo zdaj gotovo išče in ji je srce žalostno, ker ne najde svoje ubogo hčerke.
Pač se je prestrašila mala Elza. Toda misel na zlato mater jo je opogumila. Z zadnjimi močmi se je hotela izviti iz starkinih rok, a njene moči so bile preslabotne. »Pustite me!« je klicala obupno. »Pustite me, da grem domov!«
Toda naposled je izprevidela, da s silo ne more opraviti ničesar. Zato je pričela prositi: »O, dobra Rušica, lepo vas prosim, lepo vas prosim, izpustite me!«
A starka je zmigala z glavo. »Ne morem, dušica, ne morem,« je govorila s tihim, mehkim glasom. »Pa četudi bi rada – ne morem. Ti moraš ostati pri meni.«
Izpustila je deklico. Odšla je ven in se je vrnila kmalu z golido. »Tako, ptičiča – zdaj so zaprta vsa vrata. Nikamor ne moreš poleteti. – Glej, skuhale si bova zajutrek. Seveda, tako dober ne bo. kot ga imaš na gradu. A zadovoljiti se moraš z malim. Vse, kar imam, ti rada dam. Samo žalostna mi ne smeš biti. Veš, stara Rušica ni tako hudobna, kot si pripovedujejo ljudje.«
Elza se je stisnila v kot. Roke si je prekrižala na prsih pa je strmela na tla. Rušica je ukresala ogenj in je pristavila lonec. Vanj je izlila iz golide mleko. Potem pa je stopila pred Elzo. Prijazno jo je gledala in njene oči so se porosile.
»Čemu se me bojiš, dušica?« jo je vprašala. A Elza se ni ganila. Starka pa je nadaljevala: »Glej, ne bom ti pravila o razmerah, ki vladajo med tvojim očetom in mano. Ne bom ti pravila, ker si še premajhna in bi ne razumela. Ko sem te zagledala sinoči tu, sem bila takoj prepričana, da te je poslal sam Bog k meni. Res, bila sem razjarjena, ko sem prišla domov. Zato pa sem se vedla tudi tako odurno napram tebi in sem te preplašila. Potem pa mi je bilo hudo in bolelo me je, ker sem te tako prestrašila ... A zdaj ti bom stregla kot zlati kraljičini. Ničesar ti ne bo manjkalo. Samo otožna ne smeš biti. Glej, nekaj dni boš ostala pri meni, potem pa se povrneš k svoji mamici. In jaz ti bom delala kratek čas in ptiček-zlatiček ti bo prepeval najlepše pesmi.«
Deklica je dvignila svoj solzni obraz. Proseče je pogledala starko. »Oj. pustite me že danes domov! Oče me išče in zlata mati joče za mano.«
Žalostno je odkimala Rušica. »Ne morem in tudi ne smem, dušica. Ne moreš umeti, zakaj moraš ostati zaprta v moji koči, ne moreš ...«
Obrnila se je in je stopila k ognjišču. Mleko je bilo zavrelo v loncu in v mali prsteni skodelici ga je prinesla starka v izbo in ga je postavila kraj Elze na klop. »Zajmi, ptičica, in jej! Vem, da si navajena boljšega. A vseeno zajmi! In glej, tu je kruh. Seveda črn je – na gradu pač ne poznate kaj takega ...«
A zaman je bilo vse njeno prijazno prigovarjanje. Elza se ni ganila. Glavo jo sklonila na prsi, pa je gledala predse na tla. Zaman je pel ptiček-zlatiček v ozki kletki. Najlepše pesmi je prepeval, da bi človek kar vriskal v srčni radosti. A Elza ga ni čula. Pač je odprla Rušica kletko, pač je zletel ptiček iz nje in se je vsedel deklici na rame in se ji je dotaknil lica s svojim kljunčkom. Elza ga je samo odrinila z roko. In ptiček-zlatiček je odbrzel nazaj v kletko. Na okroglo šprajco se je vsedel, pa se je čudil, zakaj ga odriva danes deklica? Včeraj pa je letela tako daleč za njim, da bi ga vjela!
Rušica je izprevidela, da je vse njeno prizadevanje zaman. Deklice ni mogla spraviti v dobro voljo. Saj je sama videla, kako je ubogi grajski deklici hudo, in njo samo je peklo v duši, da mora imeti deklico zaprto. Najrajši bi jo izpustila in jo povedla domov na grad. Toda če to stori, potem pa splavajo vse njene nade in upi po vodi. In zlobni grajščak se bo krohotal, krohotal, ker stara Špela nima moči, da bi se znosila nad njim.
Hudo je bilo Rušici, ko je gledala malo, nedolžno deklico, ki še ni storila v svojem življenju najmanjši stvarici žalega. Zato se je obrnila od nje. Tiho je odprla vrata in je stopila ven pred kočo. Tam pa se je vsedla na prag. Glavo si je podprla z roko, pa je premišljevala, Glej, ko se je vrnila sinoči iz grada vsa obupana in razjarjena, ker je ravnal grajščak z njo tako surovo, je mislila, da ne reši nikdar Breznika in njegove žene iz ječe. Pa je obljubila nedolžni Jelici tako sveto, da ji pomore. Kaj bo storila zdaj uboga sirota? Kaj si bo mislila o stari Špeli? Te misli so se ji podile po glavi, ko se je vrnila v svojo kočo. In takrat je zagledala Elzo, in takrat jo je prešinila taka radost, da bi bila plesala od samega srčnega veselja. Mislila si je: »Glej, Bog ti je poslal otroka hudobnega grajščaka. Zdaj ga obdržiš pri sebi do smrti in se tako maščuješ nad brezsrčnežem. Naj izkusi tudi on, kar je pretrpela stara Špela.«
Tako je mislila takrat. A ko je gledala mali, nedolžni deklici v speči obraz, jo je obšlo usmiljenje. Vso noč je čepela kraj postelje in bdela. Smililo se ji je tako nežno dekletce, da je spoznala, da ne bo mogla držati svojega naklepa. »Kaj naj storim?« se je izpraševala. In proti jutru ji je vstala v srcu misel: Nekaj dni obdržim deklico pri sebi. Pač jo bo iskal grajščak kroginkrog, a je ne najde nikoli. Trpel bo velike muke, ker si bo mislil, da je poginila njegova edina hčerka. A čez nekaj dni stopi pred njega stara Špela, pa mu poreče: »Jaz vem, kje je tvoja hčerka. Izpusti Breznikova dva iz ječe, in jaz ti pripeljem izgubljeno hčerko.« – Vesel bo izpustil grajščak zaprta dva in Breznik in njegova žena bodeta spet srečna.
Tako je sklenila Rušica in se je držala tudi tega sklepa. Pač je ravnala lepo z Elzo in ji je stregla na vso moč. A deklica je bila pobita in žalostna. Stiskala se je v kot in je vedno in vedno prosila starko, naj jo izpusti k zlati mamici.
»Do jutri še počakaj, ptičica,« ji je odgovarjala Rušica vedno in vedno. – »Samo do jutri še počakaj, potem te pa povedem v grad.«
A prišlo je jutro in starka je še vedno ni hotela izpustiti. Elza je postajala vedno bolj bleda in potrta. Njen obrazek je shujšal, in oči so ji postale motne. V drobnem srcu pa ni bilo več veselja, ampak samo žalost, bridka žalost. Ni se ji ljubilo več jesti. Topo je sedela za mizo in si je podpirala trudno glavo. Ptiček-zlatiček ji je prepeval najlepše pesmi, da bi jo razvedril. A Elza je postajala vedno bolj otožna in je venela, venela, kot veni planinska roža, če se jo presadi v dolino.
Skrbno jo je gledala stara Rušica. Bolelo jo je, ko je videla, koliko mora trpeti nedolžna deklica. V teh kratkih dneh jo je spoznala, njeno zlato dušico je spoznala, in globoko k srcu ji je prirastla hčerka njenega največjega sovražnika. Pa je videla zdaj njeno bolest, in srce se ji je krčilo tako, da ni mogla več obstati pod streho. Vzela je palico, pa je odšla v prostrani gozd. Tam na trati, kjer je izdihnil njen zlati Lojze svojo blago dušo, je klečala dolgo, dolgo in je molila.
Ko so se zaprla za starko vrata, je zajokala mala, zaprta Elza. Bridkost ji je stiskala drobno srce in tako zelo je hrepenela domov k mamici in očetu. Oj, Bog ve, kako hudo je zdaj mamici, ker ne ve, kje je njena uboga Elza! Bog ve, kako zelo joče in jo kliče po širnem gozdu. A hčerka je ne sliši in je ne vidi. Zaprta v koči stare Rušice zdihuje in kliče mamico, a v srcu ji je toliko bridkosti in gorja!
In ptiček-zlatiček se je stresel, kot bi umel dekličine besede. Potem pa je zapel pesem, žalostno pesem, kot bi jokale nekje v daljavi zlate strune. In deklica je jokala spet, jokala solze velike srčne bolesti in gorja.
Od dne do dne je vedno bolj hujšala. Trudno in mrtvo je stopala po koči, kadar je bila sama in ji je bil drug samo ptiček-zlatiček. Kadar je bila pa Rušica doma, se je stisnila za mizo in je ždela tam tiho, nepremično. Pravila ji je starka lepe pravljice o krušnih kraljičnah in ponosnih kraljičih, da bi jo razvedrilo. A Elza je ždela vedno tiho tam za mizo, in nihče bi ne mogel razsoditi, ali posluša starko, ali pa premišljuje sama svojo nesrečo.
Videla je Rušica to. Stopila je k nji pa jo je pobožala po laseh. »Ne žalosti se, dušica moja!« ji je govorila mehko. »Glej, jutri te povedem na visoki grad.«
Pogledala jo je Elza, pa ji ni mogla verjeti. Oj, tolikokrat ji je že rekla ta hudobna Rušica, da jo izpusti, a vedno še vzdihuje zaprta v koči, vzdihuje za očetom in materjo. Oj da bi prišel hrabri kraljevič na iskreni konju! Oj, da bi prišel v kočo in jo rešil! Na iskrega konjiča bi jo posadil in bi zdirjal z njo proti domu, na visoki grad k očetu in mamici. Oj, kako bi bila vesela potem in kako bi se smejala v srčni radosti!
Solnce je zahajalo za belimi gorami in njegovi rdeči žarki so se priplazili kakor vsak dan skozi veje širokih bukov v samotno kočo. Obsvetili so bledi, shujšani obrazek male Elze in so se začudili. Nekaj trenutkov so še trepetali po temni koči, potem pa so izginili. Šli so za bele gore, pa so pripovedovali nemara tam bratcem-pritlikavcem o Sneguljčici, ki zdihuje zaprta v samotni koči hudobne starke Rušice. In pritlikavci so se čudili, pa so bili nemara žalostni. Morda so sklenili, da se napote čez visoko snežnike, pa jo rešijo iz mračne ječe.
In večer za večerom je prihajalo solnce k njim in večer za večerom jim je pripovedovalo o Sneguljčici. Kako vene, kako hira, kako jo tare žalost in obup. Zdaj – zdaj se bo vlegla in umrla bo od žalosti in bridke bolesti. Poslušali so pritlikavci in večer za večerom so se odpravljali, da gredo rešit ubogo Sneguljčico. A kaj, ko so bele gore tako visoke! Sto let bi rabili pritlikavci, predno bi prilezli preko njih in rešili ubogo, venečo Sneguljčico ...
12. uredi
Urno je bežal dan za dnevom. Vaščani so že skoro pozabili na žalostni konec ponosnega grada in so se že privadili novim razmeram. Le to jih je bolelo, da še vedno leži uboga grajska gospa, ki so jo imeli vsi radi. Vsako jutro so prihajali pred Breznikovo hišo povpraševat, kako je gospe. A vedno in vedno je zmigaval Breznik z glavo: »Nič bolje, ljudje, nič bolje. Veste, smrt stoji že kraj postelje ...«
In odhajali so vaščani potrti in otožni. Vsepovsod so molili za zdravje blage gospo, ki jim je storila toliko dobrot. A gospe se ni vrnilo zdravje. Vedno slabejša je postajala in vedno bolj je hujšala. In tedaj so poklicali duhovnika iz daljne vasi. Prišel je, pa je prinesel sveto popotnico. Žalostno je zvonil zvonček pri cerkvici Device Marije na Brodu. Odkrivali so se ljudje in so molili gorko in pobožno.
Zdelo se je, da se je od tistega trenutka gospo zboljšalo zdravje. Kajti poslala je mirna in se je še celo smehljala. Govorila je veliko z Breznikico in se ji je zahvaljevala za skrbno in udano postrežbo. Hvalila jo njeno plemenitost. Oj, toliko hudega ji je prizadejal njen soprog! A blaga kmetica je pozabita na bridke dneve, ki jih je preživela v črni ječi. Videla je pred sabo samo nesrečno mater, ki je izgubila v eni noči vse – svoj dom, svojega moža, svojega edinega otroka. Pa bi ji ne bilo srce polno sočutja do uboge sirote? »Breznikica, Bog ti poplača stotero vse, kar si mi storila,« je govorila graščakinja tisti dan. »Jaz ti ne morem več, ker čutim, da se mi bliža smrt. Oj, saj jo komaj čakam. V nebesih me pričakuje moja zlata hčerka. Gotovo je postala angeljček. Saj je bila tako nedolžna in pridna! – Breznikica, povej mi, ali misliš, da se je Bog usmilil duše mojega nesrečnega soproga?«
»Bog je usmiljen,« je odvrnila Breznikica, ki je komaj zadrževala solze. »Neskončno je usmiljen ...«
»Tudi duhovnik me je tolažil tako,« je nadaljevala grajščakinja tiho. Mučno in težko ji je bilo govorjenje, a vendar je govorila, ker se ji je zdelo, da jemlje slovo od sveta. »Zato se ločim rada. Glej, vse svoje drage najdem tam gori. Kaj hočem še na svetu, ko nimam nikogar več tu? Oj, dobro, da me že kliče Gospod! – Breznikica, kje je Jelica?«
Breznikica se je ozrla kroginkrog in je zagledala naposled hčerko, ki je sedela tam v kotu pri peči, sključena in zakrivajoča obraz z rokami. Za roko jo je pripeljala mati k postelji. Dolgo, dolgo jo je gledala bolnica. Pobožala jo je potem po laseh in se ji je nasmehljala.
»Jelica, ti sl pridno dete,« ji je rekla potem mehko. »Ostani vedno taka, in dobro ti bo na svetu. Vem, rada si imela našo Elzo in si jo ljubila. Tvoj bledi obrazek mi je priča, koliko si pretrpela zaradi njene smrti. Hvala ti, Jelica. – A ne žalosti se. Kmalu se vidimo spet in potem se ne ločimo več, oj, nikoli več ...«
Trudno se je naslonila bolnica nazaj na blazino. Zaprla je oči; še je poizkušala govoriti, a glas ji je obtičal v grlu. Samo vzdihnila je še in potem je bila mirna, kakor da bi zaspala. Jelica si je zakrivala obraz s predpasnikom in jok jo je pričel dušiti. Nič več ni mogla obstati v tesni izbi. Hitela je ven na dvorišče, mimo hleva. Glasno so meketale njene koze tam, a danes jih ni slišala. Hitela je dalje skozi vas, čez polje in dalje v zeleni gozd. Tu se je vsedla na trato, pa je jokala, da bi se je bil usmilil najtrši kamen.
Kakor v sanjah je bila živela te dolge dni. Pač je pasla še svojo živinico po kamenitih obronkih. A nič več ni prepevala in nič več se ni smejala kakor v davnih dneh. Tiho in zamišljeno je sedela kje na mahoviti trati, pa je strmela doli na beli prod. Šumela je voda tam doli, a vse drugo je bilo smrtno tiho. Nič več ni gnala koz tja na Brde. Kajti vsaka bilka, vsako drevo jo je spominjalo na ubogo Elzo, ki leži pokopana tam gori pod razvalinami. Pa ji je bilo tako hudo in bridko, da bi bila najrajši umrla.
Zato je gnala rajši svojo živinico daleč tja gori pod bele gore. Samotno je bilo tam, in samo voda je šumela po belem produ. In sedela je tam dolge dneve tiha in zamišljena in je mislila na ubogo Elzo. Počasi se je vlekla ura za uro, in cela večnost je minula, predno je prišel večer. Takrat pa je vstala in poklicala svoje koze. Šla je za njimi tiho in zamišljeno. Doma pa se je stisnila za peč in je poslušala slabotno dihanje ubogo bolnice. Tako zelo se ji je smilila grajščakinja! Saj je bila mati njene ljube, njene mrtve Elze ...
Sem gori od Save je priletel črni kos. Vsedel se je na bližnjo drevo. Pogledal je jokajočo deklico, pa je zažvrgolel sladko pesem. Dvignila je Jelica svoj objokani obraz. Pogledala je kosa, pa ga je vprašala žalostno: »Oj, kos, lepo žametno obleko imaš in poješ tako lepo, da bi te poslušala vse dni. Oj, kos, ves svet lahko preletiš – povej mi, kje žubori živi vir? Tja mi pokaži stezico, da zajamem žive vode in jo dam grajski gospe, da ozdravi spet.«
Kos je umolknil za hip. Potem pa je pričel zopet droboleti. Gledala ga je deklica, pa je spet govorila: »Vem, kaj mi praviš, zlati kos. Neznana ti je stezica do žive vode. Še nikoli nisi bil tam ... A zdaj mi povej, ti žametni kos, ali veš za pot, ki pelje naravnost v nebo? Ali lahko pogledam v sveti raj, če stopim vrh belih snežnikov? Ali lahko pokličem Elzo, da prihiti k meni in me popelje s sabo med zlate angeljce? Povej mi, žametni kos!«
A kos je prepeval dalje, kot bi ne slišal žalostne deklice. Zmigala je Jelica z glavo, pa je nadaljevala: »Ničesar ne veš, žametni kos. Da bi imela jaz perutnice, oj, kdaj bi že bila pohitela na bele snežnike! Skozi ozka vratica bi bila poletela v sinje nebo – naravnost k Elzi bi bila poletela ... Ničesar ne veš, črni kos, pa četudi prepevaš tako lepo.«
Črni kos je umolknil tam na veji. Gledal je deklico, pa ni mogel umeti, zakaj ga kara to malo, objokano dekletce. Dvakrat je poskočil in je obstal potem na koncu veje. Takrat pa je spet izpregovorila Jelica: »Če drugega ne veš, ti črni kos, pa mi povej vsaj to, kje naj najdem radost, da mi prežene žalost iz srca? Glej, pred dnevi se mi je zdelo, da sem slišala bratca-škratca, ko sta prepevala nad mano na zeleni trati. Pravijo, kdor ju čuje, je srečen vse življenje, in žalosti ni več k njemu. Mislila sem, da sem jih tudi jaz slišala. Toda varala sem se! Saj, če bi bila bratca-škratca, bi se zdaj ne jokala za ubogo Elzo, ampak bi se smejala zdaj z njo srečna in vesela ... Oj, črni, žametni kos, zato mi pa povej zdaj, kje naj najdem spet radost?«
Kakor da bi bil umel kos njene besede, je pokimal z glavo. Potem pa se je dvignil in je poletel mimo deklice proti goščavi na zahodno stran. Gledala je deklica za njim, dokler ni izginil tam med širokimi bukvami. In hipoma se je razjasnil Jelici obraz. Naglo je vstala in si je obrisala s predpasnikom solzni obraz.
»Oj, kos, ti črni, žametni kos,« je zaklicala na glas, »ti si mi pokazal pot, kje naj iščem tolažbo. Oj, zakaj se nisem že prej domislila tega, zakaj? Pa si mi zdaj ti pokazal pot, oj, črni, žametni kos.«
Saj res, – čemu se ni že prej domislila stare Rušice? Tako lepo jo je bila tolažila v bridki nesreči, a zdaj je pozabila nanjo, zdaj, ko so se vrnili starši iz ječe. Kaj si bo mislila Rušica zdaj o nji? Gotovo poreče: »Dokler je bila zapuščena, sem ji bila dobra. Zdaj pa, ko ima spet očeta in mamico, je pozabila name. Hm, hm – seveda. Nehvaležnost je plačilo sveta.« – Tako si gotovo misli zdaj Rušica in čaka zaman, kdaj jo obišče nehvaležna Jelica.
Domislila se je Jelica tega in skoro sram jo je bilo pred seboj. Oj, pa vsaj ni mislila v teh dolgih dnevih na ničesar drugega kot na mrtvo Elzo in na njeno mater. Na Rušico pa je pozabila. Pa nihče drugi bi je ne bil tako lepo tolažil v teh bridkih urah, kot dobra mamica Rušica. Oj, zakaj se je ni že preje spomnila? Zakaj ji je moral pokazati pot šele črni, žametni kos?
Urno je hitela zdaj med grmovjem po ozki stezi. Prišla je na kolovozno pot in je zavila potem pod širokimi bukvami proti skalovju, ki se je dvigalo tam na zapadu. Bil je krasen dan. Solnčni žarki so se kradli med listjem in so drhteli nad mehkimi gozdnimi tlami. Rože so cvetele tam, in mehak, prijeten vonj se je širil kroginkrog. Brenčale so drobne čebelice, in debeli, črni čmrlji so brenčali med pisanim cvetjem. Lahen veterc se je zibal nad gozdom. Dihal je v zeleno listje, ki je podrhtevalo in šumljalo tiho, skrivnostno.
Dospela je Jelica do črnih, z mahom obraslih skal. Prerinila se je med njimi in kmalu je stala sredi ozke soteske. Že je zagledala kočo stare Rušice in že se je povprašala: »Bogve, ali je doma?« – Za hip je obstala. Tedaj pa se ji je zazdelo, da čuje zlato pesem ptička-zlatička sem iz samotne koče. Naglo je stopila naprej in kmalu je stala pred kočo.
»Bogve, ali je doma?« se je povprašala vnovič. Kajti v koči je bilo vse tiho. Toda naenkrat se je oglasil ptiček-zlatiček z glasno, drobolečo pesmijo. In med pesmijo je zaslišala Jelica glas, ki je govoril nerazločne besede.
»To ni Rušica,« je dejala deklica sama sebi. »A kdo je v koči?« – Stopila je na prste pa je pogledala skozi malo okence noter v kočo. Mračno je bilo tam notri. Ko pa so se ji privadile oči mraka, je zagledala v koči nekaj, kar jo je presenetilo tako, da se je odmaknila s pridušenim krikom nazaj. Na vsem telesu se je tresla, in kakor od strahu so se ji odprle oči široko.
Kar je zagledala v koči, je bilo tako neverjetno, da se je Jelica čudila in čudila. Obenem pa jo je navdajal strah. Stala je pred kočo, pa ni vedela, kaj bi storila.
Čuj, prav razločno je slišala tihi glas, ki je prihajal iz koče. Tisti mehki glas je bil, ki ga je poslušala nekoč tako rada. Zganila se je Jelica tedaj, pa je prisluškovala.
»Oj, ptiček-zlatiček, le prepevaj!« je govoril tisti mehki glas tam v koči. »Glej, oba sva zaprta, pa ne moreva ven v zlati dan.«
Prav razločno je slišala Jelica vsako besedo iz koče. Glasno ji je utripalo srce, in lica so ji zardela v veliki radosti. To je Elza, njena ljuba, objokovana Elza! Sam Bog ve, kako je prišla v kočo stare Rušice? Vsi mislijo, da je mrtva, da je pokopana pod grajskimi razvalinami. A ona sedi v koči stare Rušice in se pogovarja s ptičkom-zlatičkorn.
Vsled prevelike radosti se ni mogla Jelica ganiti z mesta. Stala je tam kakor prikovana in se je smehljala, smehljala, kakor da bi bila našla nekaj, po čemur ji je hrepenelo drobno srce leta in leta. Zaklicati je hotela, a glas ji je obtičal v grlu. Hiteti je hotela v kočo, a noge so ji bile tako težke, da se ni mogla premakniti.
»Elza!« se ji je izvilo naposled iz prsi. Glas tam v koči je utihnil kar naenkrat in začule so se tihe in rahle stopinje, ki so se bližale vratom. Takrat pa je že prijela Jelica za kljuko, da bi odprla vrata. A niso se udala – bila so zaprta.
»Elza!« je zaklicala Jelica na glas. Hipoma se je prikazal pri malem okencu Elzin bledi in shujšani obraz. Razveselile so se ji oči, ko je zagledala svojo prijateljico in usteca so se ji zasmejala.
»Jelica. Jelica, kaj si ti?« je klicala. »O, hvala Bogu, da si prišla! Kajne, da me popelješ zdaj domov? Zaprta sem, pa ne morem iz koče. Glej, ptiček-zlatiček me je zvabil sem; a hudobna Rušica me je zaprla, pa me ne pusti ven.«
Tedaj se je razvezal Jelici jezik. Z vso močjo je potresla vrata, da bi jih odprla. A zaman – vrata se niso udala. »Ali je mogoče, da si še živa!« je govorila medtem. »Ali nisi umrla, revica? Pa mislijo vsi, da si mrtva, in tudi jaz sem mislila. Kajne, da nisi mrtva?«
Nasmejala se je Elza. »Nisem mrtva, pa bi bila kmalu umrla. Veš, tako hudo mi je bilo tu v koči in jokala sem, Bog ve, koliko dni ... Ta hudobna Rušica me ni hotela izpustiti.«
»Rušica?« se je začudila Jelica. »Ona te je zaprla, pa te ni hotela izpustiti? Ali je mogoče? Dobra, stara Rušica? Ali je mogoče?«
»Res, res,« je odgovarjala Elza. »Lepo te prosim, odpri mi vrata, pa me popelji domov! Lepo te prosim! Še stokrat te bom rajša imela. Samo vrata mi odpri, predno pride hudobna Rušica. Lepo te prosim, Jelica, oj, lepo te prosim.«
Ko je čula Jelica take besede, je še bolj stresala vrata. A trdno je držal zapah in dekličine moči so bile preslabe. »Ne morem, ne morem,« je dejala naposled Jelica, težko sopeč. »Vrata so trdo zaprta – ne morem k tebi. Morava počakati Rušice. Veš, lepo jo prosim, pa te izpusti, gotovo te izpusti.«
A v koči je zmigala Elza z glavo. »Ne izpusti me, nikdar me ne izpusti,« je zaklicala ihteč. »Vsak dan mi pravi, da me izpusti. A me noče ...«
Jokajoči glas uboge Elze je potrl Jelico. Glavo je sklonila na prsi, pa je premišljevala. Bog ve, zakaj je zaprla Rušica Elzo? Bog ve, zakaj je ne izpusti? – To je premišljevala, a obenem je sklenila, da mora rešiti zaprto prijateljico.
Hitro se je obrnila in stekla po ozki soteski. Toda kmalu se je prikazala visoko nad kočo med skalovjem. Previdno je plezala do košate bukve, ki se je dvigala s svojimi širokimi vejami na skali kraj koče. Od tu se je obrnila na desno in je prišla na pečino, ki je štrlela zadaj za kočo. Previdno se je prijela za rob; spustila se je navzdol in je visela nekaj trenutkov prosto med nebom in zemljo. Zdelo se je, da se izpusti zdajpazdaj in telebi iz visočine na skalnato stran. Noge so ji iskale mesta, da bi stopile varno, in so ga tudi našle. Ped široka polica je bila tam, in Jelica je stopila nanjo. Oprijemala se je potem gladke skale in se je spuščala vedno nižje. In še predno je minilo pet minut, je že stala na varnih tleh za kočo. Oddahnila se je, potem pa je hitela proti koči. Mimo male staje je šla, kjer je meketala koza. in mimo ozke njivice, ki jc bila posajena z različnim zeliščem. Dospela je do ozkega vhoda, ki je peljal v kuhinjo. A naprej ni mogla. Zadelan je bil vhod s težkim brunom, ki se ni ganil vkliub njenemu upiranju. Samo Rušica ga je znala premakniti, a drugi nihče.
Stala je Jelica pred brunom, pa je ugibala, kako bi ga odstranila. A nobene dobre misli ni prišlo k nji. Pregledala je bruno že od vrha do tal in mislila, kaj bi bilo ukreniti.
»Na streho pojdem. Morda najdem tam vhod v kočo?« – Že je stopila nazaj, da bi splezala na strmo skalo in od tam na streho. Tedaj pa je zagledala poleg staje kol. Pobrala ga je in ga vlekla nazaj k vhodu. Težak je bil kol, in Jelica ga jo komaj dvignila.
»Elza, pojdi nazaj v izbo!« je zaklicala. »Urno pojdi nazaj! Ali me čuješ, Elza.«
»Čujem,« je odgovorila Elza. »Že hitim nazaj ...« Utaknila je tedaj Jelica debeli kol v špranjo med brunom in skalo. Toda predno se je uprla vanj, je še dejala: »Zdaj ti prinesem rešitev, Elza. Ali me čuješ?« – Toda Elza ji ni odgovorila. Jelica je vedela zdaj zagotovo, da se je umaknila uboga sirota nazaj v izbo. Uprla se je z vso močjo v kol in ga je tiščala k brunu. In glej – zamajalo se je bruno in se je streslo. Kakor bi ga bila dvignila skrivna moč, je odskočilo. Potem pa je padlo z glasnim hruščem in ropotom v kuhinjo. Vhod je bil prost.
Jelica je skočila preko bruna. Tedaj pa ji jo že pritekla naproti Elza. Glasno ihteč se je je oklenila okrog vrata.
»Beživa, Jelica, beživa!« je prosila Elza. »Tako se bojim hudobne Rušice! Oj, Jelica, beživa!«
In Jelica jo je prijela za roko. Hitele sta ven mimo ozke njivice in male staje in sta obstale pred strmimi skalami. Zaskrbelo je tedaj Jelico, kako bodeta prišle tja na vrh. Toda pogum je ni zapustil. Potisnila je Elzo ob skali navzgor, da je stala trdno in varno na ozki polici. Zraven pa jo je srčila in tolažila: »Le nikar se ne boj, Elza! Trdno se drži za skalo, da ne padeš. Drži se, pa nikar ne izpusti skalo. Ali se držiš trdno?«
»Držim se,« je odvrnila Elza. Krčevito so se ji oprijeli prsti trde skale, in zamižala je, kakor da hi se bala pogledali navzdol. Jelica pa je plezala navzgor. Od police do police je stopala, kot bi šla po lestvi. Kmalu je stala na vrhu. Prijela je Elzo za roke in je zaklicala: »Izpusti zdaj skalo! Potegnem te gori.«
Izpustila je Elza skalo, in Jelica jo je potegnila k sebi. Zdaj šele se je oddahnila uboga grajska hčerka. Hvaležno je pogledala svojo rešiteljico in se je oklenila tesno njene roke. »O, Jelica,« je izpregovorila vsa ginjena, »kako dobra si ti.«
Obrnile sta se, pa sta hitele med grmovjem skozi gozd. Držale sta se za roko in vsled prevelike radosti nista izpregovorile besedice. Grmovje se je krčilo vedno bolj, dokler ni izginilo popolnoma. Prišle sta na kolovozno pot. Tedaj pa sta začule za sabo neko šumenje. Prestrašeno sta se ozrle nazaj, ker sla mislile, da jima je Rušica za petami. A zagledale sta samo ptička-zlalička, ki je frfotal, žalostno čivkajoč, od veje do veje. Ubežal je iz kletke, pa je sledil deklicama.
»Ptiček-zlatiček!« je zaklicala Elza. In ptiček je priletel bliže in so je vsedel Elzi na ramo. Mehko jo je pobožal s kljunčkom po licu in je zagostolel veselo.
»Vedno si mi bil prijatelj,« je dejala tedaj Elza. »Pojdi z mano!« In kakor da bi jo bil umel drobni ptiček, jo je pobožal še enkrat po licu. Potem pa se je dvignil in je hitel z njima skozi gozd. Že se je zasmejalo zeleno polje, že so se zasvetile bele vaške hišice. Drobna steza je peljala med njivami proti ravni cesti, ki se je vila naravnost v vas. Solnce je sijalo tako prijazno, in beli snežniki so se svetili tam v ozadju, kakor da bi bili oblečeni v srebrne halje. Nad deklicama pa se je zibal mirno ptiček-zlatiček. Prepeval je najlepšo pesem, in njegovo zlato perje se je svetilo v solnčnih žarkih ...
Po polju so delali ljudje. Zagledali so deklici, ki sla hiteli proti beli cesti. Začudeno so zrli za njima. »Glejte, glejte, grajščakova Sneguljčica! Ali je mogoče? Ali je vstala od smrti?« – Tako so povpraševali drug drugega in so strmeli. Kako se je zgodilo to, kako? A zaman so ugibali in komaj so čakali večera, da puste delo in hite vprašat v vas, kako se je zgodilo to? – Vsak čas so prej poslušali, kdaj zazvoni zvonček pri cerkvici Marije Device na Produ in jim naznani žalostno vest, da je umrla dobra grajska gospa. A zdaj se ji je vrnila hčerka, in zdaj gotovo ne bo umrla! Saj je prišla Sneguljčica nazaj, in z njo se je vrnila sreča in radost k ubogi gospe.
A kmetje niso čakali večera. Pometali so motike, kose in srpe na tla, pa so hiteli v vas. V trumah so prihajali pred Breznikovo hišo. In tam je že stal Breznik, pa jim je pripovedoval vse. Rušica je imela zaprto Elzo. Bog ve, zakaj? Morda se je hotela maščevati nad grajščakom s tem, da mu je ugrabila edino hčerko. Morda – ali pa iz kakega drugega vzroka? Kdo ve? – No, Jelica jo je našla v koči, pa jo je osvobodila in jo pripeljala k materi. Oj, da bi videli, kako je pretresel ubogo gospo pogled na hčerko, o kateri je mislila, da že davno spava v tihem grobu. Vsem se je zdelo, da umre od nenadne sreče. Toda gospa je menda trdne narave. Kmalu se je zavedla. Zdaj pa gleda neprenehoma svojo hčerko, in hčerka joka od samega srčnega veselja in se stiska k svoji zlati mamici. In gospej se vidno vrača zdravje. Sreča je prišla k nji, pa ji je prinesla novih moči.
Stali so kmetje in so poslušali tiho. Ko je Breznik končal, se je oglasilo kroginkrog mrmranje: »Čudno, čudno ... Pač čudna so božja pota, a vselej peljejo k sreči. Kdo bi si bil mislil vse to pred nekaj tedni, kdo?«
In govoreč med sabo in ugibajoč, so odhajali kmetje nazaj na polje. Solnce se je smejalo nad njimi, kakor se je smejala sreča v Breznikovi hiši. V vsa srca se je bila naselila in mir, zlati mir je plaval nad zagorsko vasico ....
Takrat, ko so se zbirali kmetje pred Breznikovo hišo, je stopila iz gozda kraj Peči stara Rušica. Danes se je bila namenila stopiti pred grajščaka. Rešiti je hotela Breznika in njegovo ženo. Vrniti mu jo hotela zato njegovo hčerko. Vedela je Rušica, da bo boj težak. Slutila je, da jo vrže v ječo, samo, da mu pove, kje ima skrito Elzo. A naj jo vrže, naj jo muči! Nikoli mu ne pove za skrivališče, ako ne izpusti Breznikovih.
Težko slutnje so navdajale Rušico. Neki skrivni glas v duši ji je pravil, da jo sreča kmalu smrt, da so ure njenega življenja že štete. A ni se ustrašila tega. Razveselila se je teh slutenj. Moj Bog. tarejo jo že težka leta, da že sama prosi belo poslanko, naj jo reši in jo popelje k njenemu Lojzetu. Kaj naj počne še na svetu? Sama, zapuščena in nadležna? – Samo še Breznikova dva mora rešiti iz bridke ječe, samo še nedolžno grajsko hčerko mora vrniti očetu in materi, potem pa se rada napoti nad zvezde, kjer vlada večni mir in sreča.
Na gozdnem parobu se je naslonila starka na kljukasto palico. Trudno je strmela doli v dolino, kjer so se igrali zlati solnčni žarki. V srcu ji je bilo tako nekam čudno, in zlo slutnje so jo navdajale. Oči so ji begale semtertja od bele vasice do zelenega polja, nazadnje pa so obvisele na strmih Pečeh. In tedaj se je dvignila starka. Palica ji je zdrknila na tla in od začudenja je odprla široko oči.
Ali je res? Ali jo moti samo solnce? – Kje je ponosni grad, ki se je dvigal na strmih Pečeh? ... In starka je gledala in gledala. Z rokami je zasenčila oči; a zaman. Ponosnega gradu ni zagledala nikjer.
»Kaj se je zgodilo? Moj Bog, kaj se je zgodilo?« je povpraševala sama sebe. A ugibala je zaman, in zaman je strmela na strme Peči. »Vprašat grem v vas,« se je domislila naposled.
Pobrala je svojo kljukasto palico, pa je stopala navzdol. Prišla je v dolinico in že oddaleč je videla grozne razvaline na Pečeh. Vedno bolj se jim je bližala. Kraj debelih skal, ki so ležale pod hribom, je obstala. Gledala je gori na Peči, kjer so ležale divje razvaline. Smrtnotiho je bilo kroginkrog; le tuintam se je skotalil kamen po strmem obronku. Groza je navdala staro Rušico. Pobožno se je pokrižala, potem pa je hitela čez Savo na zeleno polje. Samoten kmet je delal tam na njivi, in Rušica ga jo spoznala takoj. Bil je stari Koroščev Martin. Tiho je stopila starka k njemu in Martin se je zdrznil, ko je pogledal nazaj, pa je videl za sabo Rušico. »Kaj hočeš? Kaj hočeš od mene?« jo je vprašal začudeno.
»Povej mi, Martin, hitro mi povej, kaj se je zgodilo z gradom,« je govorila Rušica, težko sopeč. »Hotela sem h grajščaku a gradu ne najdem več.« »Kaj? Ti ne veš, kaj se je zgodilo z gradom?« se je začudil stari Martin. Roke je sklenil, pa je nadaljeval: »No, vidi se, da si samotarka, pa se ne upaš iz svojega gozda. Bog ve, kaj ti je padlo v glavo, da si zbežala od nas? Hej, Špela, kaj se bojiš nas? Ali ti je že kdo storil kaj žalega?«
Starka je zamahnila z roko. »Pusti to, Martin,« je dejala mirno. »Samo to mi povej, kaj se je zgodilo z gradom. Samo to te prosim, Martin!«
»No, no,« je mrmral kmet. Potem pa je pogledal starki v razburjeni obraz in ji je pravil: »Veš, minilo je že nekaj dni od tega. Kaj se še spominjaš tiste grozne nevihte sredi noči? No, takrat je treščila strela v grad. Vrhutega pa se je odtrgala na Pečeh velikanska skala. Zavalila se je na grad, pa je pokopala grajščaka, njegovo hčerko in Matizeljna. A vsi drugi so se rešili na čuden način. Uboga grajščakinja pa leži zdaj bolna pri Brezniku. Delam, delam tu, pa poslušam, kdaj se oglasi zvonček, da spremi njeno dušo v nebesa ... Tako je, Špela, hej, tako žalostno! Blagor ti, da ne prideš nikoli iz svojega gozda, pa ne vidiš te žalosti.«
Starka se ni zganila niti za trenutek, ko je pripovedoval Martin. Toda, ko je končal, se je prijela z obema rokama za glavo. »Tako je, tako je!« je zastokala. »A jaz, nesrečnica! Oj, kaj sem storila! Oj, kaj sem storila!«
Toda hipoma je umolknila. Urno se je sklonila in pobrala palico, ki ji je bila padla na tla. Potem pa je hitela naglo, kakor da bi ne čutila starosti, ob Savi navzgor. Stari Martin je gledal za njo, pa je zmigaval z glavo. Zdelo se mu je, da v starkini glavi ni vse v redu.
Naglo je spela Rušica proti domu, kakor da bi jo preganjale slabe misli. Prišla je do svoje koče in je odprla vrata. Obstala je na pragu in zaklicala: »Elza!« – A nihče ji ni odgovoril. Smrtna tišina je vladala po koči. Začudena je stopila starka v kuhinjo. Kroginkrog se je ozirala in nazadnje je zagledala bruno, ki je ležalo ob steni. Vhod je bil prost. Takoj je spoznala Rušica, da ji je Elza ubežala. Še je stopila ven, a nikogar ni videla v ozki soteski. Le koza jo meketala tam v staji.
Ubežala ji jc Elza. Toda nekdo jo je moral osvoboditi, o tem je bila Rušica trdno prepričana. Nihče ne ve za njeno bivališče, nihče drugi, nego Breznikova Jelica. In nihče drugi ni osvobodil grajske hčerke nego Jelica. O tem je bila Rušica prepričana.
Vsedla se je k mizi in si je podprla glavo z roko. Strmela je predse na temna tla, in misli so se ji podile po težki glavi. Glej, tako zelo jo je zadelo pripovedovanje starega Korošcevega Martina. Grad razsut, grajščak mrtev, pokopan pod črnimi razvalinami! Ali je mogoče? In vse to se je zgodilo že pred dnevi, a ona niti slutila ni tega. Kovala je črne naklepe proti grajščaku in je ugibala, kako bi mu prizadejala najhujše bolesti. Zato mu je ugrabila njegovo hčerko, misleč, da mu gine srce v hrepenenju po zlati hčerki. Oj, s kakim zadovoljstvom si je predstavljala grajščakove muke! Naj trpi tudi on, kar je morala ona pretrpeti vsled njegove zlobe! O, naj le trpi! Tako si je mislila takrat. A grajščak je bil že mrtev, nič več ni čutil njenega maščevanja.
Starka v samotni koči je zamižala, kot bi hotela pregnati neljube podobe, ki so vstajale pred njo. Toda prav natanko je videla pred sabo ubogo grajsko gospo, ki ji nikoli ni storila žalega. Ona pa ji je ugrabila hčerko, in uboga grajščakinja je umirala vsled hrepenenja po zlati hčerki.
Na glas se je zjokala Rušica in molila, v srcu pa jo je peklo britko kesanje ...
Čini bolj je molila starka, tembolj se je pomirjevala. In ko je naposled vstala, se ji je svetil na obrazu mir; mir, ki ga more dobiti človek šele po dolgem in hudem bojevanju. Le postava se ji je še bolj sključila in noge so ji postale še bolj negotove. Vzela je palico in se je napotila spet iz koče. Trdno je sklenila, da gre k grajščakinji in jo prosi odpuščanja za vse, kar ji je storila bridkega.
Mirno je ležala grajščakinja na postelji, ko je Rušica stopila v Breznikovo hišo. Smehljaje je gledala na Elzo in Jelico, ki sta sedele nedaleč od nje na klopi, pa sta si pripovedovale, kaj sta doživele v teh dolgih dnevih, odkar se nista videle. Breznikica je bila v kuhinji, a Breznik je pospravljal nekaj na hlevu.
Tiho so se odprla naenkrat vrata in na pragu se je prikazala. Rušica. Za trenutek je obstala tam, kakor bi se ne upala stopiti v izbo. Takrat jo je zapazila Elza. Skočila je s klopi in bežala k materi. Stisnila se je k postelji in je prijela mamico za roko. »O mati!« je zaklicala, prestrašeno. »Rušica je prišla pome ... pa me popelje nazaj v temno kočo. Oj, mati, branite me!«
Grajščakinja jo je pobožala po mehkih laseh. »Ne boj se, Elza!« jo je tolažila s tihim glasom. »Ničesar se ti ne zgodi. Saj si pri meni – le nikar se ne boj.«
Počasi se je bližala Rušica postelji. Zrla je v bledi, shujšani obraz uboge gospe, pa ni izprcgovorila besede. Samo ustnice so se ji tresle, in parkrat je šinila z roko preko potnega čela. Toda kar naenkrat je zdrknila pred posteljo na kolena. »Odpustite mi, dobra gospa!« je izpregovorila s tresočim glasom. »Odpustite ubogi, grešni starki!« Grajščakinja se je hotela dvignili na postelji. Toda bila je preslaba. Gledala je dobrotljivo na ubogo, velo starko, ki je klečala pred njo. Smilila se ji je v dno duše. »Vstanite, Špela,« je šepetala. »Vstanite – saj veste, da se kleči samo pred Bogom. Kaj naj vam odpustim? O, samo zahvaliti se vam moram.«
Začudeno jo je gledala starka in je zmajala z glavo, kot da bi je ne umela. A grajščakinja je nadaljevala: »Da, zahvaliti se vam moram. Glejte, ako bi ne bili vi zaprli uboge moje hčerke, bi ne živela jaz več, niti Elza, niti hlapci, niti lovci. Pod grajskimi razvalinami bi bili pokopani zdaj vsi. Sam Bog vam je vdihnil misel, da ste obdržali pri sebi Elzo. Medtem ko smo jo iskali okrog, se je razrušil grad ... Da, Špela, vse življenje vam bomo hvaležni in vas bomo ljubili.«
Rušica je vstala. Obraz se ji je svetil, ko je prijela bolno grajščakinjo za roko. »Hvala vam, dobra gospa! Ni je na svetu besede, ki bi me bila mogla potolažiti tako, kot vaša. Hvala vam! Vaše dobre besede so prinesle moji duši mir. In srečna in zadovoljna bom čakala še te kratke trenutke, da pride pome Lojze ... da, moj Lojze ...«
Starka se je obrnila, kakor da bi hotela skriti svojo ginjenost. Naravnost k vratom je stopila. A tedaj jo je prijela Jelica za roko. »Oj, stara Rušica!« je zaklicala žalostno. »Ne hodite od nas! Saj ste rekli, da hočete priti k nam. Saj ste obljubili, da ostanete pri nas.«
Nasmehnila se je Rušica. Pobožala je Jelico po laseh, pa ji je odgovorila: »Dobro dete si. Veš, v mojem srcu živiš, kot bi bila resnično moja vnukinja. A jaz ne morem ostali pri vas. Preživela sem leta in leta v samoti. In tudi zadnje trenutke, ki mi jih je še odločil dobri Bog, hočem preživeti v samoti in v molitvi ... Ostani vedno tako dobra, Jelica, in sreča in radost se ti bo smejala vse življenje. Z Bogom!«
Še enkrat jo je pobožala po glavi. Potem pa se je obrnila k Elzi, ki je stala kraj postelje. »In ti, Elza?« je izpregovorila smehljaje. »Ali si še huda name? Ali mi odpustiš, da sem te imela tako dolgo zaprto v temni koči? Ali mi podaš svojo ročico?«
Ni se obotavljala Elza. Videla je, kako lepo se pogovarja Jelica s starko, pa ni se bala več. Segla je starki v roko in je rekla potihoma: »Nisem huda, ne.« – Rušica ji je gledala v nežni obrazek, pa je govorila: »Veš, nisem ti hotela delati hudega. Smilila si se mi tako, da se mi je trgalo srce ... Ostani le prijateljica dobri Jelici. Prijateljstvo je edina vez, ki veže dve srci v sreči in radosti. Oj, dobro ti bo, dobro!«
Dve solzi sta kanile starki iz oči. Zato se je hitro obrnila in je odšla skozi vrata. V veži je še govorila z Breznikico. Takrat pa je prifrfotal od nekod ptiček-zlatiček. Sedel je na starkino ramo in se je stisnil k njenemu licu. Od samega veselja je žvrgolel in se je stiskal vedno tesneje k dragemu licu. Zunaj na dvorišču pa je srečala Rušica Breznika. Stiskala sta si roke in sta govorila o davnih časih. O Lojzetu sta govorila, in starki so se porosile oči. Zaman jo je prosil Breznik, naj ostane v njegovi hiši, kjer ji postrežejo in jo bodo radi imeli. Starka je samo odmigala, pa je rekla:
»Moram nazaj v svoj gozd ... Navajena sem samote. Veš, tako dobro mi dene in tako lahko se moli ... Ne morem, Martin. Hvala ti!«
Še enkrat je stisnila Brezniku roko. Potem pa je odšla preko vrta počasi, sključeno. Za njo pa je frfotal ptiček-zlatiček. Lepo pesem je žvrgolel, kakor da bi bil slutil, da je našla njegova gospodinja mir – mir, ki ga je iskala zaman že toliko let. In starka se je smehljala, ko je slušala to lepo pesem, in od srčne radosti so ji tekle solze po nagubanem licu. Spela je dalje in je kmalu prispela do svoje koče, ki je samevala sredi tihega gozda ...
Grajščakinja je okrevala v nekaj dnevih že toliko, da je lahko zapustila posteljo. Bliskoma je šla ta novica od hiše do hiše, in povsod so se veselili ljudje. Prihajali so obiskat svojo gospodarico, in vsakemu je vedela grajščakinja povedati prijazno besedo. Najbolj hvaležna pa je bila Breznikovim. Vedno in vedno je premišljevala, kako bi mogla povrniti blagim ljudem, ki so ji stregli tako prijazno in udano. A sedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Nekega jutra je odšla Breznikica v gozd, da pogleda, kako je s staro Špelo. Stopila je v mračno kočo in se je ozrla krog sebe. In tedaj je zagledala starko na postelji. Mirno je ležala, roke sklenjene na prsih. Breznikica je stopila k postelji in se je nagnila črez spečo starko. A Rušica se ni ganila več. Miren ji je bil obraz, in sveti mir se je razlival po njem. Nalahko so se ji smehljale ustnice, roke so pa tiščale k prsim majhen, železen križ. Stara Rušica je bila mrtva.
Breznikica je pokleknila ter je molila gorko molitev. Na posteljnem vzglavju je čepel ptiček-zlatiček s povešenimi perotimi. Gledal je doli na gospodarico, ki je počivala v večnem miru, in je začivkal tupatam žalostno.
Ko so pokopali staro Rušico, je frfotal ptiček-zlatiček nad grobom. Zaman ga je klicala Jelica, zaman ga je vabila Elza – pisani ptič ju ni slišal. Ko so se razšli ljudje, se je vsedel na grob. Žalostno pesem je zapel. Večer se je delal. Snežniki so rdeli v škrlatnih bojah, in dolge sence so že padale nad tiho dolino. Prepeval je ptiček-zlatiček na grobu. Vedno žalostnejša je bila njegova pesem. Ko pa se je zasvetila nad Kraljevim vrhom večernica, je umolknil kar naenkrat.
Zjutraj pa so našli na grobu stare Rušice ptička-zlatička – mrtvega
Nedaleč od cerkvice Device Marije na Produ si je sezidala grajščakinja majhen dvorec. Živela je tam tiho s svojo hčerko v vedni molitvi za nesrečnega soproga. Zaklad, ki so ga rešili izmed razvalin, je obračala v dobrodelne namene. Po vsej dolini in še daleč doli v deželo je slovela zaradi svoje pobožnosti in darežljivosti. Častili so jo ljudje kot svetnico. Nič več jih ni tepla težka in bridka grajska roka. Radostno in srečno jim je bilo življenje kakor solnčni žarki, ki se dvigajo z belih snežnikov in plavajo doli v zeleno dolino.
Kakor dva metuljčka v rožni pomladi, tako sta živeli Elza in Jelica. Roko v roki sta hodile okrog in žalosti ni bilo k njima. Nerazrušno prijateljstvo ju je vezalo, in dasi so bežala mimo njiju urna leta, se vendar ni omehčala tista vez. In čudno – kamor sta prišle, tam se je zasmejala radost. Kakor noč pred jutranjim svitom, tako je izginila beda in je izginila skrb, če sta stopili Elza in Jelica pod borno streho. Bile sta kakor dva angelja, ki sta stopila na zemljo, da tolažita človeški rod. In ljudje so ju blagoslavljali in ljubili ...
Stoletja so šla preko tihega zagorskega sveta. Rod za rodom je šel počivat v mirne grobove. Vse se je izpremenilo. Le beli snežniki so ostali. Kakor pred tisoč leti, tako žare še danes ob jutrih in večerih v svojih škrlatnih bojah. Gledajo doli na zeleno, mirno dolinico, kjer diha krog in krog božji blagoslov, in govorijo nemo, razločno: Le Eden je večen, le Eden, ki je ustvaril tudi nas.
Siv starček zre z zelenega vrta na bele snežnike. Prijetno mu šepeče poletni vetrec med listi širokih jablan in hrušk. In v starčkovem srcu postaja vedno bolj mehko in prijetno. Budi se mu v njem pripovedka iz davnih dni. Pred sabo vidi radostna obrazka dveh deklic Elze in Jelice. A tudi zlobnega grajščaka zagleda in dobro grajsko gospo. In oko mu obvisi na strmem Vitrancu in na Črni lopi, kjer je gospodoval nekoč zmaj Vitranec. Pač se je dvigal pred sto in sto leti ponosni Kraljevi vrh; a ljudje so ga prekrstili. Da bi jih spominjal nebotični vrh na davne dni in na zmaja, so mu dali ime »Vitranec«. In od takrat se ni prikazal zmaj nič več. Samo ime je še ostalo in mračna Črna lopa, ki strmi v dolino kakor resen spomin.
Domisli se dedek vsega tega, pa se ozre na skalnate Peči. Oj, nikjer ni več sledu o ponosnem gradu. Vse je zasul pesek, ki se premika noč in dan z vrha. Zasut in pozabljen je grob nesrečnega grajščaka. Sava šumi pod njim, in njeni vali pluskajo, tiho žuboreč, ob nekdanje grajsko zidovje in ga nosijo daleč, daleč v deželo ... Molče se obrne dedek v nasprotno stran, ker ne mara videti tega žalostnega kraja. In čuj – tedaj priplavajo z daljnih senožeti veseli, vriskajoči glasovi. Pastirji so tam gori in prepevajo. Tako je pač prepeval nekoč Greguc in Mihelj in sta bila srečna. ker sta slišala bratca-škratca na zeleni planini.
Pa se spomni, kako je pasel v mladih letih živino tam pod neizmernim snežiščem razdrtega Poldna. Kolikokrat je plezal tam gori po skalah! Ko se je bližal grebenu med Poldnem in Široko pečjo, je zagledal tropo divjih koz, ki se je pasla kraj snežišča. A vrhu grebena je zapazil dve črni postavici. Hotel se je bližati; a kar naenkrat je zabrlizgnilo. Zbežale so splašene divje koze in so se razgubile med skalovjem. In dedek je plezal dalje in je priplezal do ostrega grebena. A tistih dveh črnih postavic ni bilo več tam gori. Dedek se zamisli in smehlja. Poletni vetrec pa šumi, in v srcu se mu budi zlata pripovedka ...