Vittoria Colonna
Vittoria Colonna Roma Silvin Sardenko |
|
I.
Da! Michelangelo, prijatelj dragi!
Umreti svetu in živeti v Bogu,
ki dal je zvezdo nebu, ptico logu
in sprejme trudne nas na rajskem pragi.
Ah! svet se graji kot berač bisagi
privadi; ni jih sram, da v širnem krogu,
kot da se vpreti morajo trinogu,
ljudje so ljuti vstali nam sovragi.
Trpela z vami jaz bolest sem táko.
Pa saj celo so v soncu našli liso.
Za božje delo nima svet plačila.
A meni prav je, bodi vam enako.
Kar jaz poznam jih, vem, nikogar niso
nebesa karkor vas blagoslovila.
II.
Življenja čašo polno sem hotela.
Kdor poželi prevèč, dobi premalo;
dokler človeku sonce bo sijalo,
sebična duša zase bo živela.
Le previsoko šla si, duša smela,
nebo je vrglo te v usodo žalo,
izgub je mero zvrhano ti dalo;
darovi drugi vsi so kup pepela.
Le malokdaj neskončni Bog nameni
modrost veliko k doti nam veliki;
mogočni v svetu, v srcu smo sirote.
Dobrote višje človek nizko ceni,
ker lahkote, zlatá smo mučeniki.
Ob smrti vidiš, kaj so večne dote.