Vladar

Vladar Leo Bily

Izdano:	Proletarec, Chicago, 1907.
Viri:	Proletarec, 1907, št. 10 in 11.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

V neki deželi je gnil narod. Brez vse volje je bil; ovenél je bil kakor ovene listje v jesenskem času. Življenje se je točilo liki kolesu in nikomur ni prišlo na misel bežati od tod. Ljudstvo je bilo zadovoljno v dremajočem preživljevanju svojih dni. Nemirov ni bilo, in strahu pred jutrišnjim dnem tudi ne! Tako velika je že bila ovenelost volje v tej deželi, da tujci že kar nič več niso mogli gledati tega bednega ljudstva in njegovega životarenja.

To je bila nekaka čudna bolezen, doslej svetu neznana. Tuji opazovalci, ako so sploh mogli kaj časa med tem ljudstvom živeti, dejali so, da mu je usojeno izumrtje. Učeni raziskovalci so pisali o tem narodu debele knjige z eno perspektivo v bodočnost: »Izginil je!« in tuji paskvilantje so lepili v njegovi sredi po njegovih mestih posmehovalne lepake o njem samem. Veseli izleti so se prirejali v to deželo, katerih udeležniki so razbijali palice ob hrbtih gnijočega ljudstva, žene so bile onečeščevane, imetje uničevano — ali prebivalci te čudne dežele se niso branili, le pokorno so se jih ogibali in jih pozdravljali s pomnoženo spoštljivostjo. Njihove mučitelje je že vse omrzelo. Zgnusilo se jim je to bedno ljudstvo brez sleharne volje, dovolj so imeli že te zabave. Izogibati so se ga začeli kot nekakega močvirja duš, boječ se, da se sami ne okužijo.

Le tam na visoki gori je živel starec, poslednji ostanek slavnejše narodove dobe. Edino ta starec je imel še voljo, redki ostanek minulih časov ali njegovo telo je bilo izmozgano in tako je bila tudi njegova volja neplodovita. Strašne muke je trpjel, ker je ni mogel pokazati ob zatonu življenja. Cele dneve in noči je stal na svoji gori, gledajoč na nebeški svod; ugasle oči so pa molile, da bi vendar Bog pomagal in pretresel ta narod ter mu vrnil voljo, srce pa je že dolgo prenehalo verovati v spolnitev te molitve.

II.

In nekega dne je prišel koristolovec, pojavil se je v glavnem mestu tega naroda brez volje, napadel je starega slaboumnega kralja in se polastil vlade. Strah in groza je preletela vso deželo. Nihče pa se ni upal niti ganiti proti temu strahovitemu dogodku. In ko je novi kralj zagrozil s smrtjo vsakemu brez razlike, kdor bi le zinil besedo proti njemu, so takoj drugi dan vsi časopisi v deželi priobčili najudanejše in najnavdušenejše uvodnike o nenadajočem se vladarju. In stari kralj je bil pozabljen.

Nekoliko časa se je kralj zabaval. Zavest, da ima on edini v celi širni deželi voljo, napolnjevala je njegova prsa s ponosom, kakršnega še ni poznal do tedaj. Ali kmalu je čutil, da upada tudi njegova volja zaradi pomanjkanja vsakega odpora drugih. Njegova duša se je napolnila z gnusom proti temu ovenelemu, bednemu ljudstvu, iz gnusa se je razvil srd, ki je rasel v krvoločno sovraštvo.

Tako se mu je vgnusila čeda njegovih podanikov, da je neprestano premišljal, kako bi najkrutejše izkušal njihovo potrpljenje. Povišal je davke, tako da se je moralo ljudstvo potiti do krvi. Zdihovali so, bridko jokali, delali noč in dan in — plačevali, plačevali . . . Gledališča so se zaprla, igre v cirkuzih prepovedale, na trgu so bili razbiti in sežgani vsi godbeni instrumenti vse dežele, da ne bi niti žarek umetniškega čuta razsvital bodočih temnih dni. Na to je razposlal po deželi svoje biriče, da bi vohali, kdo zine besedo proti njegovim poveljem. Biriči so se vrnili brez sleharnega uspeha. Ta nečuvena boječnost je z divjim srdom napolnila kralja. In v nočeh, navdušen po zavžitem vinu, si je izmišljal še nesmiselnejlše in bolj divje zakone. Izdal je zakon, da bo jahal po mestu na konju v rdeči obleki. Kdor se zakasni na ulici in razžali rdečo obleko kraljevo, bo na najbližjem svetilniku, brez sodbe, obešen. In kralj jaha, škrlat ga ovija, za njim se podi na ognjevitih konjih truma biričev in rabljev. Celo mesto prejaha, jezen, nevoIjen se vrne v svoje palače. Celo mesto — kakor bi izumrlo. Prebivalci so se poskrili, kamor se je le kdo mogel, v kleti, v luknje, le da ne bi razžalil najvišjega gospoda z nečistim svojim pogledom.

III.

In kralj se je neznansko razsrdil in prisegel: »Uničim ves narod, to svojat brez volje, ki ni vredna, da živi pod tem solncem.«

In ta misel ga je omamila liki najsilnejši pijači. On, nekdaj koristolovec brez strehe — in danes hoče uničiti ves narod! Grandiozna misel: ko bi ta svojat imela eno samo glavo! Z enim mahom bi bilo po nji! Vladar misli, misli, napihuje se, raste sam pred seboj, in naposled vidi popolnoma jasno: »Jaz sem usoda tega ljudstva.

Vladarju se začenja v glavi vrteti, ko poln vina kriči te besede. In takoj še v ti noči izda proglas po vsem kraljestvu. Sebe postavi za malika, določi češčenje, in to krvavo ljudske dari.

Žrtev ne primanjkuje, ampak vedno več jih je. Otroke trgajo materam iz naročij in jih — žrtvujejo; ženam odvajajo može, da jih – žrtvujejo; stare roditelje srebrnih las lové, pred očmi otrok jih vodijo vklenjene v verige in jih — žrtvujejo.

IV.

Nihče se ni upal spregovoriti, nihče pošepniti. Dežela je trepetala groze, pa trpela. Le enkrat je bilo: iz gorá je prišel visok starec, stoletni, lasje in brada so mu bili beli kot sneg, oči ugasle od starosti. Postavil se je pri vhodu v kraljeve palače: prišel je prosit za bedno svoje ljudstvo, ker mu drugače ni mogel pomoči. Njegova stara duša je trpela, imel je še veliko, neizrabljene volje, mišice njegove so že ovenele, starost je njegove sile izsušila za vedno. Vladar je pravkar jahal k obredom, zapovedanim v češčenje najvišjega in edinega malika v kraljestvu, vladarja samega.

Stoletni starec gleda z ugaslimi očmi vladarja, naravnost gleda v strašne oči krvavega malika. Nekaj čisto drugega vidi stoletni mož, kajti oči, ki so preživele celo stoletje, vidijo vse nekaj drugega kot oči ostalih ljudi. In starec gleda, gleda in se zgraža. Nadeja se nekaj velikega, lahen vetrec božjega diha naglo začuti okolo sebe. In namesto, da bi stopil pred kralja, sklenil je roke in prosil milosti za to bedno ljudstvo, za konec žrtev, pade stoletni starec naenkrat na kolena, s čelom dotika se tal in šepeče: »Naš dobrotnik! Velik naš dobrotnik!«

Mislili so, da je starček zblaznel. Prinesli so palice in ga nabili. Kralj pa mu je pljunil na sive lase: »Glej, bedni sivček — tu je kraljevi odgovor na Tvojo pasjo pokorščino!«

In izdal je zapoved, da se žrtve pomnože.

V.

V deželi je zadušljivo, težko se zajoče in nepopisna tihota vlada povsod. Celo pogledi molče. Ljudske oči se v sramoti ogibajo očem. Proti nebu se pa vali dim z oltarjev krvavega malika — vladar nadaljuje svoje grozno delo. Svojo voljo je postavil proti vsemu narodu. Med božja dejanja posega s svojo voljo.

Naenkrat mu prineso ogleduhi vest: Zmučeno in žalostno ljudstvo hodi tajno, v nočeh, v neke gozde, kjer se klanja staremu maliku, mu žrtvuje in ga prosi tolažbe v trpljenju.

Najpoprej se je vladar zasmejal bednemu protivniku. Kaj! Iztesana klada iz kamena — pa on živi človek krute sile, vtelesena useda živa, živeči malik! Vendar se je nepričakovano razžalostil. Ta klada, četudi kamnita, vendar je nasprotnica njegove vsemogočne volje — neznosno!

Prepovedane so bile takoj te tajne božje poti k maliku kot veleizdaja. Kralj sam pa je malika razbil s kladivom na tisoče koščkov. Ali, glej! čudne stvari! En malik razbit, uničen, pa oživel je v tisočerih koščkih, brez konca in možnosti ga vjeti in ubiti. Takoj drugi dan, potem ko je samo Veličanstvo z lastno roko na slavnosten način razbilo malika, je odneslo ljudstvo vse, tudi najmanjše koščke njegove.

Najmanjši košček se je smatral kot redki omulet, predragocena tolažba v trpljenju in žalosti. Ljudje so se začeli tajno shajati k češčenju teh koščkov, zapirali so duri za seboj kot puntarji, molili so, razgovarjali se, tajno se posvetovali. Vladarjevi svetovalci so mu hitro svetovali, da je treba poseči energično, z železno roko.

Biriči in bobnarji so najpopreje oznanili po vsej deželi, naj vsakdo prostovoljno odda ostanke razbitega malika kraljevskim uslužbencem in slavnim uradom, drugače zapade smrti. Pa, glejte! Nihčese ni prijavil! Ta splošni molk, ta trdovratnost vsega ljudstva v deželi ovenele volje je bila tako grozna novost, da je marsikoga prvič pretresla groza pred nekaj neznansko strašnim. Nihče iz celega pokolenja ni še slišal o nečem podobnem . . . Upreti se vladarju! Groza! . . . In razlili so se po vsem narodu neki čudoviti valovi, v katerih so dvorski ogleduhi in ovaduhi videli nekaj, česar se niso nikdar nadejali, namreč: v državi se je pojavila volja.

Vladar je zbesnel. Zapovedal je natančno preiskati vse hiše in stanovanja. Sodni sluge in biriči so pogledovali postelje, vzdigovali deske sobnih tal, tu pa tam so našli košček malika, zaplenili vse in kradli, kar se je dalo. Prišli so pa povsod na kruti, obupni odpor ljudstva.

Ljudje so bežali v gore, puščajoč vse biričem v plen. S seboj so pa nesli na prsih dragocene koščke bivšega ničvrednega kamnitega malika: očetje so jih dajali otrokom kot najdražjo dedščino. V življenjskih nevarnostih so jih nosili begunci za mejo države. V svrho prikritja teh ostankov malika so postavljali velikanske, nedobitne kleti in sklicevali tajne shode. V deželi je vrelo in bilo je gibanje, kakor že davno ne. V tem kraju je kdo ubil kraljevskega biriča, tam so ga kralju poslali nazaj, potem ko so prišli, nihče se ni nadejal, in puntarji so izginili . . . Tu pa tam so se pojavili čudni ljudje ter začeli na trgih in na hribih govoriti ljudstvu, ki je bilo kot v plamenih blaznosti.