Vladimir i Kosara
| Vladimir i Kosara. (Izvirna povest.) Luka Svetec |
| |||||||||||||
V ednajstem veku po Kristu je caroval nad Bulgari Samuil. Hrovaški kralj Petrislav je tadaj tudi na Serbskem gospodaril. Reka Timok je ločila nju oblast. Ali studena voda bojnega serda ni mogla ugasiti. Čeravno sta obadva bratovske narode pod zastavami vodila, je vendar mnoge krati čez bregove Timoka švigal sovražni plamen, i sorodna svada je divjala po blagodarnih serbskih i bulgarskih krajinah. Tako se vname tadaj zavoljo gospostva boj. Samuil hoče dalje v Serbsko svoje meje raztegnuti, i Petrislav, čeravno siva glava pokaj tirja, se je moral na bran ravnati. Obadva zbirata junake, sedlata konje, i meče, indaj Grekom namenjene, proti sebi ostrita. Samuil vojvoduje sam; Petrislav, ki ga breme let teži, postavi na čelo vojske Ivo — Radivoja i pridade mu mladega sina Vladimira. Že večkrat je mladeneč skusil boje; se s Greki in Ogri ruval, je vragom groza, svojim bran i stena bil. Toraj ga čislajo vojščaki, i večji plen, golovejšo zmago si obetajo, kadar so njega saboj imeli; i Petrislav, ko ga pošlje na vojsko, s svojo tudi občno željo bojnih junakov spolni. Ali kraljič je tudi toliko lepega, toliko žlahtnega na sebi imel, da se slednjemu na pen i videz prikupi. Narava mu je krasno podobo dala. Bil je visoke rasti, pa zravno krepkih udov; na ljubeznivem, življenja polnem obrazu je bila dobrota brati in iz bistrega očesa je tudi modrost sijala. Skazoval se je v boji hrabrega junaka pa tudi svetovati je znal, i dvomiti je bilo, gre li desnici, ali umu večja slava. Verh tega je hrepenel djanja; svetlo ime, čast naroda mu je pri serci; naj huje pokoj čerti. Ko ni bilo priložnosti, se z vragi skušati, je boj z medvedi i volkovi začel; trud, lakoto žejo terpeti mu je sladkota; jahati, kopje metati najpervo veselje. Bojezni ne pozna. Kako se je tedaj sedajne vojske veselil! Na konji sede pokaže srebrolasi starec Petroslav zbranim junakom vojevoda Radivoja; jih opomni neoskrunjene vernosti, stare slave, domovja. Posebno pa sinu mnogo na serce govori; ga spominja upov, ktere cel narod vanj slavi, svoje očine ljubezni i slovečih del prednikov, kterih spomin naj ga vodi, da nekdaj nej slavi novo pridobi. Potem vse božjemu varstvu izroči, vzame solznih oči od junakov i sina slovo, ter se verne v svoj kraljevi grad. Od veselja zavpijejo trume, tromba zapoje, vojska se vzdigne. —
Tudi Samuil se ni mudil. Vrediv verste i previdiv, česar je treba bilo, se poslovi od doma i lepe hčerke Kosare, svoje jedinice. Od Ternova, kjer je bil carski sedež, se vzdignejo trume, Hrovatom i Serbom naproti; prebrodijo Timok, hladno vodo, ter se razspejo po Serbskej zemlji. Kmalo se srečajo z Radivojem. Bulgarov je bilo sicer več; ali ognjeno serce, viharna sila Radivojevih sokolov zravnava skudele, ki jih število nagnuje. Vendar Samuil ni neveden boja. Zakaj že na Carigradske vrata je terkal, je njegove mogočne zidove stresal, in odkup od gerških cesarjev prejel. Tudi sovražnika pred seboj je iz presnih časov poznal, v hudih bojih se ž njim merivši; i z modrim umom je dolgo vajo mnoge skušnje družil. Toraj, kolikor silneje mladenski ogenj rine, tim providneje dela Samuil; tim bolje moči lest, neujzdanej hrabrosti prekanjeno vodbo naproti stavi; i zdaj modro ugibaje se, zdaj čakaje i zopet naproti stopaje sovražno silo trudi. Ko se tedaj priložnost bitve ne ponudi, i goreča želja Radivoja i bojnih tovaršev ne izpolni, začne moč rujaveti, ter v lastnem plamenu gine. Vojska se razdeli v posamezne čete, bodi si, da bi vraga lože prijela, bodi si, da čilim junakom ni bilo mogoče dalje praznovati. Ali bila je tako volja božja, ki je po tem polu brale vmiriti, s prijatelstvom i ljubeznijo le zvezati hotla, ktere je proti naravi človeška strast razperla. S čim tedaj Samuil zapazi napako protivnikov, se verže bliskoma na raztresene trope, razkropiva posamezne čete, posebno pa udarja na Vladimira i njegove tovarše, češ, ako bi njega vjel, bi drago zastavo dobil, boj srečno končati. Al tu se pokaže, s kakimi junaki se je boriti bilo. Čeravno le s peščico spremljen, ločen od vsake pomoči, ali s tmo vragov obdan, Vladimir ne klone ne s pogumom ne s desnico. S kratkimi ali gorečimi besedami tovarše ohrabriv, ter opomniv i sramote udaje i slave junaške smerti, se zažene v sovražne trume. Trikrat uzbije Bulgare; ali trikrat namestijo zmagane novi, trudne čili. Stal je na levi strani bojišča visok holm, na verhu dost prostran i raven, kjer je tisti čas mala žitnica Bulgarov bila; ali dohod je od vsih strani sterm i težaven, i bulgarska straža je na verhu zalogo branila. Ko se Vladimir v taci stiski vidi, i ko zmisli, da ga množtvo naposled zatopiti mora, se ozre na oni holm, ter z mečem omagajočim tovaršein jedrno oletbo pokaže. „Serce velja, zavpije junakom, tje udarimo, tovarši!“ Oživljeni up i bojezen smerti dade moč. Redove Bulgarov predero ali prescčejo, mahnejo na vkreber, straže beže, ali so ubite i holm i žitnico na njem posede Vladimir; Samuil pa, sterme i čude se nad toliko hrabrostjo, i vidiv trudne vojščake i težko dohoden hrib ustavi kervolitje, ter samo s trumami holm obkoli.
Ali komaj vstaja zarja druzega dneva, se že Samuil pripravlja, ostalo, kakor meni, majhno delo dokončati. Z naskokom misli vzeti hrib. Toraj si izbere šako najhrabrejših, ki jih je iz doslejnih bojev poznal, opomni slednjega po imenu zvaje, slavnih činov i prejetih nagrad, ter obeta že dane dobrote z vecimi dopolnitii, ako bi današnje početje po sreči steklo; na to bitvo da je vezan hitri konec vojske, i toraj v njih roci, ali še dolgo terpeli, ali z enim vitez k i in mahom zdajci pokoj dobiti. To rekši ukaže na holm udariti. Ali Vladimir i tovarši niso brani pozabili. Komaj so bili včeraj, holm osvojivši, nemalo trudne ude okrepčali, nametavajo nasipe, delajo zakope, slavijo straže.
Kjerkoli se pokaže pripraven kraj, mesta vterjajo. Toraj so pripravljeni, ko jih Samuil napade. Kopja nastavivši stoje, ko siva pečina, ter eden drugu serce delajo. Vse moči so napete, češ, za sladko življenje se je biti, za svobodo, za čast domovja i najdražjega tovarša Vladimira, ki med pervimi suče meč, borec i vojvoda ob enem. Samuilovi vojaki se zalete, šum orožja, krik junakov, praskanje lomivnih kopij se razlega, meči zvenčijo; al Bulgare togota kmalo mine. Ko valovje ob skali se razprašijo, ter bože nizgoro. Samuil sam, z zobmi škripaje, i kruto smert prete, komaj poteri uide. Al boj ni bil s tim končan. Stokrat ponoviv naskok Samuil ne da ne po dnevu miru, ne po noči. Svetlo i temo, meč i besedo, silo i lest si vzame pomagavce. Vse zastonj ali junakom pohaja hrana; nastopi letenska vročina. I sedaj najhuja sovražnika, ki ju ne gane nobeno junaštvo mož: lakota i žeja z Samuilom zvezo storista. Ki so bdili, boj i rane terpeli, naposled gladovali, tim sedaj od sonca zadnji studenec vsahne. Žalostno se gledajo tovarši. Al pomagati je zadnji čas. Toraj skliče Vladimir vse drugove, ter jih v kratku takole nagovori: „Bratje i tovarši! strašna nesreča nas goni. Vse junaštvo, ves trud, vse terpljenje je bilo zastonj. Kakor sneg kopnimo. Kar nas je pustil meč, morita sedaj lakota i žeja. Ali koliko volim jaz pervega sovražnika, kterega hrabra desnica odgnati more, ali tukaj merjemo smerti, je leno čakaje! Tako je moglo Bogu dopasti, ki nas čerti! Al za menoj junaci! še ni vse zgubljeno; še znajo sekati naši meči; še je Bulgar iz mesa i kervi, i hrabrosti vsaka pot odperta. Solnce bo zašlo, tema pokrila zemljo i ljudi, i sladki sen oklenul ude sovražnikov. Tolikrat smo čule tirali; pri belem dnevu celo vojsko uzbistno: proderimo sedaj skozi tabor spijočih. Luna bo pot kazala. Ako tudi svojih ne dojdemo znamo vsaj vodo dobiti, i srečneja gora nas zna pod svoje krilo vzeti. Če nas pa čaka smert, naj nas objame! Bolj častna, bolj sladka je od meča, kakor lakote ali žeje. Sej junakov slava nikdar ne mine! Kdor pa raji sramotno, s križem — rokami, brez tovaršev umerje, kakor za svobodo i slavo meč potegne, naj ostane tukaj! Naj gosli potem njegova častna dela unukom pojo, i naj se rod ponaša, kakega junaka da je imel! Drugi pa pripravimo orožje, ali da svobodno živimo, ali junaški umerjemo!“ Tako je rekel, ter gane serca vsim. Glasna pohvala mu doni, ker je tako svetoval, i pri Bogu i mečih mu prisegajo, da pojdejo, kamorkoli jih popelje; bodi k svobodi, bodi v smert: vsakod ga hočejo zvesto spremiti. Ko pade toraj s neba mrak, posedajo k večerji. Zadnja, od dne do dne skopeje merjena hrana se povžije; potem se poljubijo, segaje v dlan tovarš tovaršu; i zvunaj orožja vse puslivši se vzdignejo na poslednji boj. Molče stopajo navdol; glasno bije serce v junaških persih. Vladimir hodi naprej. Al komaj stopijo na raven, zavpije straža; šum orožja od vsili strani zazvenči. Zakaj Samuil ni spal; timveč po gledusih opaziv nenavadno gibanje na holmu, se pripravi, kamorkoli bi se obernuli, jih z gotovimi meči sprejeli. Vladimir osupne vpervo, ko vidi, česar se ni nadjal; al serce kmalo oživi v junaku: „i zdaj velja“ zavpivši, ter zvavši velikega Boga na pomoč, se požene med najgoščje sovražnike. Tovarši treščijo za njim. I tedaj, v strašnej mori, izdihne marsikteri verlo dušo Bulgarov i Serbov, i tla se pogernejo s merliči. Dve verste je že Vladimir prebil; al od reda do reda bolj osamljuje; na tretjo versto se zdaj verže. Kodar žvižga njegov meč, padajo glave. Pa tudi tovarši padajo, na desnej se mu zadnji zgrudi. Tadaj ga ogrenejo Bulgari od spred i zade; trudnej roci se izterga kervavi meč — Vladimir je vjet. Radostni krik zažene srečna truma; od verste do verste se širi veselo vpitje po tihi noči: do neba jek verši. Carski šotor prejme žlahtnega jetnika, dokler ne napoči mlada zarja.
Ko se zasvita, i svetlo dneva strašno zgubo noči razodene, hoče Samuil v pervej togoti Vladimira s kopjem prebosti. Koliko vajščakov je ležalo ubitih, kaj težav se je zavolj njega prestalo! Vendar lepota mladenča, slava imena i del, naj bolj pa veliki up, od starca Petrislava dežele i bogastva za odkup prejeti, ukroti carju serdito serce. Ali obsodi ga v globoko ječo, i sam ga prati — tako imeniten rob se mu zdi! — poveljstvo druzemu izročiv, v Ternovo, svoje glavno mesto. Na konja posajen, brez orožja, brez tovarša, ktere je moč z življenjem zapustila, jezdi Vladimir molče na strani Samuila. Gosta četa moli, spred i zade, bojna kopja v zrak. Kraljiča ne krepi sen, ne je, ne pije; oterpel gleda pred — se. Ko železo mu leži na sercu, i zdi se mu, ko bi svilo vse persi stoterno preprezalo; v glavi se vse pusto meša.
Ali v Ternovu se raznaša glas od dobljene zmage i vjetja Vladimira. Že zdavno se vse čudi neznanej hrabrosti, slavnim delom; i žalost marsikake grenke zgube je mnoga serca posedla. Tim večja radost sedaj vse vname; tim bolj gorijo, i junaka viditi, i zlastnimi očesi prepričati se resnice, da je dolge zabave konec. Trumama se vsipajo skozi vrata prišelcom naproti; mladi i stari hito iz mesta; ženske pa i hromi napolnijo okna hiš i gradov, kjer je imel car z ujetim priti. Tudi lepa Kosara se pripravi gledat, ter željepolna na čardaku carskega grada čaka. Nezmerni hrup oznani prihod. Ljudstvo razgraja, prah se vzdiga — car z Vladimirom prijezdi. Kjer je derhali brez čisla i mere bilo, se počasi pomikajo. Eni se čudijo krasnemu mladenču; drugi ga kolnejo ubijavca svojih: vsi pa občno veselje očitajo. Dojdejo carski grad. Kosara, viditi ga, ostermi i v pogled vsa vtopljena stoji, ko podoba, ki jo kipar prislone. Brez volje se vertita glava i oko za njim, i ko je že davno iz pogleda bil, je oko še vedno uperto. Komaj, ko je hrup vtihnul, se zave, ter počasi um iz dolzega stermenja zbere.
Konec carskega grada je stal visok stolp. Kakor za večnost zidane so kipele černe stene v oblak. Tudi pogledati ga je grozno bilo. Majhna okenca, ali gosto omrežena, so branila blagej luči vhod, i le kradoma je žarek v gnezdo teme proderal, nesrečnikom medlo tolažbo prinesti, ki so v groznih temnicah počase smerti umirali. Semkaj pripeljejo mladega vjetega Vladimira. Železna vrata čudno zavrazijo, da tudi čuvaje groza preleti. Odpre se temno žrelo. Zaraščen ječar prejme jetnika ter ga vede globoko po ostrih stopnicah v tesno, mračno stanico, i tam zaklenši ga, zopet odide. Težki koraki gredočega se polagom razbobne, i širno rožljaje se zaprejo vrata. Tu še le začne Vladimir svojo strašno osodo premišljevati. Nenavadno, nemo stanovje ga iz neobčutnosti, iz topega razmišljenja spet zbudi. Ogleduje. Od zgorej po dolgej, tesnej luknji, se plašno, kakor bi se kraja bal, vriva skopi dan; stene so mahovite i gnjusne, i po mokrih tleh se razgrinja trohla slama. Kraljevič ne ve iz začetka, bi li stal, al sedel; trudno telo, kterega pred ni čutil, tirja pokoja; al nesnage se mu studi, i groza ga strese, samo tal se dotaknuti. O Petrislav, dragi oče! o sladki dom. Zdihuje zapored vitih rok. Zdaj stoji; zdaj sem ter tje po ječi stopa; pogleduje zdaj gori, zdaj strani i tla; kakor sokol se verti, kterega tičar na prostej planini v razpete mreže vjame, i ga pervikrat v železen zapor dene, mu sladki dar svobode vzemši. Trikrat srečne imenuje tovarše, ki so se v strašnej noči z življenjem tudi terpljenja znebili; i večkrat ga obhaja želja, nebili z glavo ob terdi kamen udaril in za njimi unkraj hitel. Al misel na Boga, ki samomorstvo čerti, ali poterplenje obilno oblagodaruje, i sladke vezi življenja, ki jih narava tako terdno spleta, s kterimi vsa bitja šiloma na beli dan priklepa, ubranijo tudi njega smerti. Uda se, kolikor je mogoče v neogibljivo nujo. Počasi mu ugasne svetlo dneva, i med černe stene leže černeja noč. Dremota mu napade truplo, prestavše toliko strahot i trudov, ki se verh tega ni z jedjo krepilo, neti, kar je enako neuterpljivo, spanja vživalo. Siloma ga vlečejo na slamo obnemogli udi, oči se stisnejo. Pa tudi spe ni imel miru. Zmedene sanje se mu čudno homatajo po možganih, i zdaj se v boju najde, med sovražnimi meči, i vidi tovarše moriti, i bi rad, al nemore pomagati. Zdaj ga vežejo, i grozi mu nastavljen meč; al se vidi sred divje derhali, človeške podobe, turoroge, zmijoglave, i vidi kije vzdigati, žela švigati, iskre leteti — vse grozno proti sebi. Pa se mu oče Petrislav pokaže, ga milo po imenu klicaje, i roke sire, ga objeti; i vidi solze izpod sivih, srebernih obervi kapati — on se oglaša klicanji, razteza roke, leti naproti, ali zbudivši se iz prežive sanje v prosterto naročje, namesto drazega života, prazno temo oklene. Take prikazni ga mučijo, i ne dajo trudnu telesu pokoja.
Ali starec Petrislav zbera med tem novo vojsko, ter se spravlja na boj. Težko je čakal v svojem Belogradu vesti z bojišča. Serce ga nekako boli, nima miru ne po dnevu ne po noči, kakor bi mu nekaj vedno djalo: Boj se za sina! Pamet ga sicer tolaži, da se je mnogogokrat zdrav vernul i slavo dobil; al serce ostane neverno, ter tolažbe neposluša. Kes i skerb se lotista Petrislava, ki naraščata, ko se raznese glas, da se je vojska razdelila. Ko pa nazadnje celo povedo, da je Vladimir obdan; drugi pa raztrešeni, se starec ne more več zderžat. Ukaže bobne biti, bandera razvijati, vse ostale junake po slih i listih sozvali. Nevarnost kraljeviča, prejeta nesreča vse omaje. Sivi knezi, stari junaki, i komaj do meča dorastli mladenči vrejo pod zastave. Petrislav se da na konja djati, ter uzame v odvajeno roko meč, ko mladeneč vnet i skerben, čeravno je kri po ostarelih žilah leno tekla. Ali, ko je za odhod vse spremno bilo, pridirja skokoma žalosten sel, ki oznani, da je pomoč prepozna, da je vojska razbita, Vladimir pa vjet. Strah i tuga preletislaj, verste. Petrislava slabota prime; černo se mu dela pred očmi, lice postane enako belim lasem, i s konja so ga mogli vzeti. Ali komaj se mu ubegla moč poverne, si terga obleko, ruje lase ter Vladimir! moj sin, Vladimir! v gluho sapo vpije. Ali ko se je bila žalost v tužnih glasovih i potem v toku solz pervo zgubila, tadaj vstane, prostor dobivši, tudi žeja osvete. Vse veli, z orožjem razbiti Vladimirovo temnico, ter v bulgarskej kervi sramotno zgubo utopiti; naj bolj pa priganja starec Petrislav; zakaj dvojno ga je teža nesreče zadela. Vojska se tedaj vzdigne naprej, osvete žareča, kakor oblak, ki blisk i točo nese.
Ali v Ternovu veselje razsaja. Vsa gospoda, ki zastran let alj imenitnih opravil ni na vojsko šla, se je zbrala na carske gosli, da slavi dobljeno zmago. Debeli ovni, telečje četerti, i karkoli lov ponuja, se ali na ražnjih verti, ali, slastno pečeno, po dolzih mizah od gosta do gosta podaja. Čaše, z vinom do verha kitjene, se praznijo, i zopet natakajo, sluge tekajo, vsega dobra je dosti. Na čelu perve mize, med zgovornimi gosti sedi car, najzgovornejši vsih. Zdaj težave boja razlaga, zdaj bulgarsko hrabrost povzdiga, ne zabiv sovražne; zdaj bogate upe razklada. Ne zmanjka mu besed, se smeja, ponuja. Na božjo slavo je pervo čašo pil; potem nazdravlja po letih i gospostvu i nazočej gospodi, i nepričnim junakom, ki so deleč od doma v tujih zemljah vojskine trude terpeli, po imenu hrabre pominjaje. Pred mestom pa, na širokej trati, se zbera veselo Ternovsko ljudstvo. Kar ima zdrave noge, se meša med radostne zbore, kterih eni, zbrani v okrozih, pevce poslušajo, ki s petjem i goslimi slavijo dan i bulgarsko junaštvo; drugi so igre začeli, kamne z ramena metaje; ali tekom hitre noge, strelom umne roke skušaje; zakaj car sam pošle tistim nagrade, kteri bi v častni stavi druge prestregli. Ali naj bolj vleče gledavce kolo plesavcov i plesavk. Perve lepote mesta so se zbrale tukaj, ter se z mladimi junaki, vilinske pesmi pojoč, v mične kroge sučejo. Ali ene pogrešajo vsi, ene, ki je sicer kolo vodila, perve plesom i lepotoj — carjevne Kosare ni bilo. Kakor so lepe bulgarske deklice; ali tisti čas ni bilo ene Kosari enake. Bila je v letih, ko se pervikrat vsa ženska lepota razgane; podobna roži, ki je ravno na solncu hladnega jutra polni popek prosterla; ko še nobeni list sopara ne vene; nobeni se memo druzih ponosno ne razšopirja. Rast i obraz sta nebeške slike, i ko bi rajda spremljevavk ne bila carjevne razodevala, bi jo bil marsikdo gorsko vilo čislal. Vse se je veselilo, kadar je imela na plesišče priti; zakaj vsacemu je dobro djalo, v njenej bliži biti. Dnes je komaj čakajo. Ko pa ne pride, jih nekaka tesnota obide; kje je? praša vse radovedno i skerbno, — jeli zbolela? Al se je kaka nesreča pripetila? Bog varuj deklice, kakoršne danas v bulgarskej nema! — Ali ona pohaja po gradu sama. Ni se je sicer bolezen lotila, katerej sploh tako pravimo; vendar jo ogenj pali, ne manjši vročinskega, i rano na sercu nosi, ktere bilje ne zleči. Oni mladeneč, ki sedaj v globoci ječi zdihuje, je zasadil strelico ljubezni v nežne persi, i odkler je vidila krasnega junaka, ji je pokoj serca vbežal. Delo je več ko pred ne zabavlja; vreteno se neče napresti, začeta vezila zastajajo; i tisti dan, ko je celo Bulgarsko veselja ukalo, od veselih družic beži: v samoti njega misli, njega gleda, vanj je vsa utopljena. Tudi v molitev se prederzno meša njegova podoba. Kadar tiha noč razgerne krila, je ne krepi več, ko prešne čase, sladko spanje; največkrat dočaka brez sna rane zorje, ter trudneja, ko je legla, iz postelje vstane. Ali če kakikrat trud premaga, i se oči malo sklenejo; kakor bi dan premalo storil, tudi sanje ne dajo miru. Včasi ga vidi visoko na žrebcu, v blesku orožja memo jahati; ali išče plesaje njegove roke, ktero ji uteza; včasi se ji prikaže v ranah i kervi, proseč pomoči; ali osorni čuvaji strašanskih obrazov ne pustijo do njega. Tako terpi. Pa znamenja serčne bolezni se razodenejo kmalo tudi na obrazu i telesu. Cvetje lica opada, okrogla podoba sahne, vene, kakor tanka jela na gori, kterej hudobna roka skrivaj globoko v mozeg rano zaverta: verh rjavi, živo zelenje vej se zgublja. Ki so okoli nje, zapazijo kmalo čudno premembo, prašajo, strežejo, poročajo carju; pride tudi vrač: ali oserčja nikdo ne vidi, dokler se samo, ne odpre; i mater, ktera be naj lože bolezen spoznala, je že davno hladna zemlja zagrebla.
Al serce preobilne teže ne more dolgo samo nositi; prepolno skipeti hoče. Tudi Kosara išče sočutne duše, ter zadnjič v rahlo serce Bogodane, od mlada zveste tovaršice, s temi besedami vroče občutke izlije: „Bogodana, moja ljuba tovaršica! o kakega junaka naša temnica zakriva! Pač je grozovitno, i grehota pred Bogom i ljudmi, viteza tolike slave, tacih del, kamor zlodeje devajo, zaklepati, da v trohlobi i temi gine! O kaki stas i obraz, kake oči pod junaškim čelom! Kaki ponos! Al nisi vidila, kar je bulgarskih junakov v Ternovu i bližnih krajinah, mu ni slike ne prilike, i brez kinča je lepši bil, ko drugi v blesku orožja i konj! Kaj bi ti tajila, kar poznam mladenčev, gosposkih i druzih, ki nas večkrat na plesu gledajo, mi ni nobeden še tako serca ganul, nobeden tako po vse dopadel. Za njim me tira čudna moč. Ali če zdaj v ječi umerje grozne smerti, naj tudi moje življenje premine! Sej mi potlej nikdar ne pride srečna ura več. Černa žalost mi bode družica, i pusta samota i želja smerti. Ali draga Bogodana, ako si kadaj od mene dobro prejela, spomni se i svetuj mi sedaj — tako ti tvoje stare matere, kterej Bog dolgo življenje daj! — ne bi li kake poti iznajdle, Vladimira iz nevrednih spon rešiti! V mojih predalih, veš, še marsikaka dragotina leži: biseri i žlahtni kameni, svilene i tankosuknjene obleke: vzemi polovico, vzemi kolikor ti drago; samo rešiti mi ga pomagaj!“ Tako ji je rekla, i v očeh, podobno ranej rosi, se zabliska sreberna solza; lahko derkne po bledem licu, ter kane na kipeče persi, kakor bi jih ohladiti hotla. Bogodana se začudi; čeravno je sumila boj, ki se je vnel u carjevni, vendar nikdar ni mislila, kar se ji zdaj odkrije. Pač je mlade kneze na perstih preštevala, i carske vojvode, ugadaje srečnega, za kogar Kosara gori. Ko toraj vidi, kako slabo je zadela, se zavzame, i: „Kam, ji reče, kam ljuba gospodična! so ti želje zablodile! Za tujca si se vnela! Al bodi lep, bodi hraber; pa ni li ravno on najhujši sovražnik bulgarskega carstva. Nesiti kervnik i morivec? Pomisli, koliko ran je vsekal! Kaj naše kervi je prelil! Koliko sirot i jadnih udov ga pri milem Bogu toži! I tega hočeš davno zasluženej kazni oteti! Še globokeje, še v hujo temo ga biš imela želeti, kakor ga je tvoj pravični oče vergel!“ Al Kosara tacih besed ne more prenesti. Potoki solz se ji vdero, i ognjeno objemši se oklene Bogodani okoli vrata, ter poljubljaje brez mere grozovitne besede zadušiti skuša. „O, zakliče on ni kervnik, ni morivec ; le za dom je opasal meč; le svoje braniti, je naše bil; je le storil, kar vsi tirjamo od junaka: za spolnjeno dolžnost zdaj kruto kazen terpi! O, če druzega nečeš storiti zanj: vsaj ne gerdi ga; ne govori zlega o njem, ki je čist, ko nedolžno dete: čist ko sneg, kadar nov verhove Rila pokrije! Ali zdaj pač vidim, da sim zapuščena od vsih, tudi od tebe od vsih, vsih! Ko bi njega pomoči prosila, on bi je pač ne odrekel; gotovo ne odrekel! Ali sama ga hočem rešiti; sama mu ječo odpreti! Čemu druzih? I sama bom od njega, sama, hvalo prejela! Zdajci pohitim k svojemu očetu; kolena mu hočem objeti, i milo klicaje solze roniti, dokler se ne vsmili.“ To izgovorivši plane na noge, ko plaha serna; al Bogodana, od tacih besed omečena, jo vjame za roko; obeta solznih oči, kolikor bo mogla, iz celega serca na pomoč biti; poterdi storjeni sklep; al opominja, čakati pravega časa: sama hoče i vgodno uro zvedeti, i čas spaziti, ko bo car za tako prošnjo najbolj privoljen. Al Kosara, kakor ji je mila taka obljuba, i kakor tovaršici z objemanjem i ljubljenjem hvali; od odloga vendar noče slišati: hipom bi rada vse dokončala. Kaj Vladimir terpi ji nese na dan; kako ji je car vselej dober bil, i da jutri ne bode boljši kakor je danas, toraj čemu dobro delo odlašiti? Pa Bogodana ne jenja ugovarjati: da se je treba nekaj pripravili; da znajo pri carju starešine biti, v modro posvetovanje zbrani; ter jo naposled z mnozimi besedami preveri, da počaka druzega jutra.
Carju je pa tičas marsikaj po glavi hodilo. Veselja bolj, ko vina pijan, je legel po veselej gosti tisto noč na mehko blazino. Kmalo ga sladek sen objame; al v sanjah je čudno prikazen videl. Čeravno se je malo za take reči menil, i sanjarije najraji priletnim ženkam pustil: ga to pot vendar grozno gane; zakaj tako živo je sanjal i tako pomenljivo se možu zdi, ki je veliko gospostvo za pervo srečo štel, i vlado zgubili se najhuje bal, da se nekake skerbi ne more ubran iti. Kmalo se izdajavca boji, i nevere svojih; kmalo ga tuje nasilje i zguba carstva po sovražniku plaši. Včasi se mu dozdeva, da mu Vladimir pogubo proti, i misli ga nahajajo, z njega smeri jo svojo bojezen končati. Včasi se mu spet vidi, da zna pomemba tudi dobra biti, ali pa da je vse prazno bledenje možganov, ter je iz glave izbija. Vendar ga dvomenje na zapusti: skerb, strah, nemir se polastijo duše, i v globoke misli so ga odsihmal, ki so okoli njega bili, zakopanega vidili.
Jutro, ki ste ga Kosara i Bogodana odločile, začenja zoreti. Kako goreče pozdravi deklica zorne žarke, vseživnega solnca sladke posle, ki so jeli širje i širje nebeški obod zlatiti! Niso je najdli v mirnem objemu sna; ampak že davno je čula, na blazini sede, i željnega serca gledala proti uzhodu. Besede si pripravlja i umetno spleta govor, s kterim bi očeta ganula, ter svobodo najljubšej duši na svetu sprosila. Marsikaj si vmišlja, se radoje, ko primerno besedo najde, drugo premenja: i že naprej plahoto čuti, ki tako rada neskušnega prosca moti i posili se ji tresejo kolena, kri oserčje teži. Al solnce razlije med tem svojo blagodejno luč po zbujenih krajinah, v radost ljudem i živalim. Povsod se vname živo gibanje; hvalnice v nebo done. V stanici Kosare je marljivo tekanje. Bogodana jo opravlja, služabnice prinašajo drage obleke, izbrano lepotičje, druge so na stražo postavljene. Vse se mudi. Ali dolgo je bila treba čakati; zakaj Kosara je bila prezgodej na nogah, car je pozno vstal. Kako leno, se zdi Kosari, da ure teko, i že se boji, da nebi čas obeda zaželjene reči še dalje odložil! Al naenkrat priteče Bogodana veselega lica, ter oznani, da je car na gornem čardaku sam. Kako zatrepeta Kosara na celem telesu, skoraj glas ji vzamejo te besede. Al ni je časa obirati. Od Bogodane i dveh družic spremljena stopa plahega serca proti čardaku. Car se začudi, ko jo zagleda; al ona se mu nizko priklone, ter goreče poljubi belo roko. Čeravno razmišljen v skerbi, ki so ga iz sanj nadlegovale; zgine vendar vse o tem pogledu, kakor temota pred lučjo. Z neskončno prijaznostjo, i nežno skerbjo praša drago hčerko za roko prijemši: „Kaj te pripelje, drago dete! danas k meni? Druge krati sim te jaz iskati moral, ako sim tvojega pogleda zaželil, danas pa ti k meni prideš! Česa pogrešaš v mojem gradu? Al ti je svila pošla; al nimaš zlata, i dosti drazih kamenov? Povej, da zdajci prinesti ukažem, česar želiš! Pa kaj se tako plaho treseš, ljuba hčerka i strahote blediš? Al so te mar robinje razžalile; ali se ti je druga nesreča zgodila? Razodeni svojemu očetu; sej te imam vedno rad; i migoma ti bodi pomoč, tako mi moje carske oblast!“ Ali Kosaro pri teh besedah goste solze polijo, telesna moč jo zapušča, i malo, da se ne omahne. Car sam jo opera, ki je takole, frepečih besed, spregovorila: „O priserčni oče! slavni car bulgarski! Bojim se tebe le pogledati; kako bim s teboj govorila? Ničesa ne pogrešam, nikdo me zazžalil ni; al žene me druga sila, ki je sama ne urnem; Bog mi jo je mogel v sercu zbuditi! ter sedaj tvoje kolena objemem i skute poljubljam: o dvoli mi prošnjo, s ktero mi vse dovoliš: za Boga te prosim, za rajno mater mojo, i tvojo neskončno ljubezen do mene — izpusti Vladimira Petrislavića. Kolikrat si me, dokler sim manja bila, na nožje vzel; si me demant svojega venca zval, i Boga molil, mi srečo dati, i tebi moč, pravične moje želje spolnovali. O sedaj se ti prilika ponudi, dragi oče! naj lepša, in naj lažja: v enej vse želje mojega serca spolniti! Bodi milostiv! Vem, za koga prosim. Zoper te se je bil; marsikomu bulgarskih junakov je dušo vzel; ali kteri oče, tudi ti, bi si enacega sina ne voščil? — tolike hrabrosti, tolike slave! I kako rad bo dobri Bog tvoje prošnje za prihodno zmago vslišal; ako tudi ti mene vslišiš, ter najhujšemu sovražnik u naj vekšo dobroto storiš! Ne goni me neuslišane spred sebe; zakaj žalosti bi mi serce počilo, i kmalo bi se od tebe ločila v černo zemljo! Ali vsliši me! Bodi mi oče, i dokler bom živa, ti ne pozabim te dobrote! Vsako željo, preden jo izrečeš, ti bom spolnila, i nobena hči v celej bulgarskej zemlji naj ne ljubi očeta bolj goreče od tvoje Kosare!“ Tada ga je hotla objeti, al silno se car zahudi nad njo: neumnico, podkupljeno jo psuje, i krute besede gromi. Al deklici se dela tema pred očmi, i padla bi bila, ako je ne beste družici v zveste roke vjele. Odpeljaste jo izpred carja, ki je gori i doli vihral i sam ne vedel, kako da mu je. Razmišlja, sanje stika, sumi, vse misli se mu križajo: kakor valovje, kader vihar nagloma s neba plane, ter vodene kope na skali razbija. Na levo i desno urnih vertincov šumijo peneče vode; al od zadej rinejo druge brez mere i konca. Tako mu roji po glavi.
V samostanu svetega Vasilja je živel sihdob v Ternovu pobožen menih Štefan. Srebern las mu krije let trudno glavo: do pasa je se vsipala siva brada. Kakor svetnik, po kterem je ime dobil, je nedolžnost hranil, se postil i molil. V mestu, i kamorkoli je njega ime seglo, je bil visoko spoštovan in češčen. Slovelo je od njega, da čudesa dela, da mu je Bog skrivne moči razodel, ter ga pomembo sanj učil. Tega se zdaj spomni car, i pošlje zdajci ponj; zakaj le od njega je upal, da mu bode čudno zamotane dvombe razvozlal. Štefan pride. Car mu ponižno stopi naproti, mu poljubi belo roko, ter posadši ga na mehko blazino, mu tako začne govoriti: „Častiti oče! ne prašam vas pervikrat za svet; ne iščem pervikrat vaše pomoči; al, za Boga v nebesih! toliko potreben vašega razsvitljenja doslej še nisem nikdar bil! Nenadjane okolšine i prikazni, ki jih od Boga poslane cenim, mi pokoj motijo. Skerb za carstvo, strah za sebe i hčer me ob enem tareta. Zatoraj sim vas poklical, častiti oče! Zakaj večja modrost je vam od zgorej kakor sim vidil.“ Pobožni Štefan upre bistro v carja oči, ki nadalje tako besedi: „Spomnite se, častiti oče! veselega dne, ko sim po srečnej zmagi nad Vladimirom, bulgarskim knezom i starešinam velike gosti napravil; zakaj tudi vas sim bil povabil; ali mi odrekoste. Ko nas vesele goste noč obide, i se mi, slušaje povelja blage noči razidemo, se vležem dobre volje, ali trezne glave, v mehko posteljo. Kmalo me oklene okrepljivo spanje. Ali tadaj mi je Bog čudne sanje poslal. Zdelo se mi je, kakor bi bil delal v velikem nogradu, kamor me je bil neki mogočen gospod postavil. Ali nograd je bilo žalost vidili. Vihar i toča sta bila ravno memo šla, ter strašen sled za seboj pustila. Le malo tert je brez škode stalo, i med razbitim listjem so se še kaplje, kakor kervave srage lesketale. Ali na nebesu so se v novo zbirali hudourni oblaki; i solnce je hudo peklo. Jaz sim se oziral po senci; pa v mojem nogradu ni bilo drevesa viditi. Pač je stalo tik meje, kjer sim bil, drevo v tuji zemlji, zelen bor tancega verha; ali sam sim mu bil goste veje oklestil, gnan sirovoj strastjo. Na mojej desni je rastla mlada terta. Visoko je verh pognala, i žlahlno perje, kterega se celo nečutna toča ni derznula raniti, se ponosno širi. Semkaj se vsedem, skrivaje se pekočim žarkom. Al tadaj se nad menoj neslišano čudo zgodi. Neznana moč je šla od onega bora: moja terta se stresa kakor od vrokov prijeta, do naj globejšega korena, peresa šume, ko pomoči proseč, tanki verh se nagne i vene. Ali bor požene o tem nove mladike, se širi, košati, verh se višje ponaša; i terta, od nevidne sile vlečena — še zdaj me merzla groza preleta mu hiti naprot, razteza verhove, ter se ga terdo oklene, ko nevesta ženina. Tadaj se napravi iz spreženih vej gosla senca; in od one i te strani se zbirajo junaki, ter si roke dajo — ali mene primeta strah in osup. Pa kako se mi razlije jeza po jetrah, ko pod merzkim drevesom tudi bulgarske moje kneze ugledam! Od tal poskočim, ojstrih besed — ali tadnj se zbudih. Take prikazni sim imel. Sedaj mi razložite, častiti oče! ako veste pomembo tacih čudes: proti li carstvu poguba i meni tuj gospod; ali zadene toča druge nesreče bulgarsko zemljo? Ali je moj hrabri jetnik znabiti tisti zeleni bor, ki bo svoje neukrotne veje čez moje carstvo razpel, mi s peklensko močjo hčer ugrabil, ter mene i moje kneze pod gosto senco svojega jarma vzel? Ali tega, tako mi moje hrabre desne! se dosti ne bojim. Znabili je tudi vse pusta šala možganov! ali če te znamenje ni brez pomembe, povejte, častiti oče! Kako bim božjo jezo, ki mi žuga, od svoje glave i carstva odvernul?“ Štefan pazno posluša; v gubah čela so mu globoke misli brati. Zdaj, ko car neha govoriti, poprime besedo, i glas pozdignuv mu resno govori: „Hvala velikemu Bogu, ki nam po tem potu svojo milost pošlje! Pač mogočen gospod te je, slavni car! v nograd bulgarski postavil, on ki je car vsih carjev, oče vsih narodov! Ali slabo si dosedaj njega voljo spolnoval: iz vojskinih oblakov si točo vsipal, si sam viharje budil, ki so terte tvojega nograda poterli! Koliko kervavih srag je že černa zemlja popila, i koliko jih bo še izteklo ranam tvojih junakov, ako strasti svojih persi, zemljožernega neteka, ne ukrotiš! Petrislav, vedi, se vnovo bliža, ko hudournik, Timok-reki! Ali nebesa za nas skerbe. Zeleni bor, ki v globoki temnici brez jedi i svobode, redivnih vej, vsahuje, bo po sklepu božjem rešno drevo, trem narodom bramba proti plohi i soparu, o kterega se bo nežna tertica, tvoja Kosara, po zakonu ovila. Pod zjedinjenim krovom nju ljubezni boš potem, ti, o car! bodo Bulgari, Serbi i Hrovatje od dolzih bojnih trudov počili. S tim sim jaz svoje delo opravil; ti glej, da opraviš svoje! Al svarim te, božjim sklepom se ne ustavljaj! Blagodari te večni Bog!“ To rekoč se Štefan uzdigne, da bi šel; ali car, oplašen i ganjen stopi prednj, poprašuje, ugovarja, naposled prosi, kakor bi v rokah meniha bilo, sanji drugo pomembo dati: tako težko se je zdelo Samuilu, kar je storiti imel. Svojemu najgoršemu sovražniku v roko seči, lepim deželam, ktere si je za odkup Vladimira obetal, odreči; i verh vsega še hčer, ki jo je ko življenje ljubil, tacemu zetu dati, mu je veliko preveč bilo. Ali ko obraz starega meniha vedno resnej postaja; glas pa, ko proroka, kazen božjo napoveda, se uplaši; i ko zraven tudi nerazumljivo nagnenje svoje hčere razmisli, kterega si ne upa več zadušiti, se nazadnje, čeravno zelo nerad — uda.
Po gradu se urno raznese novi sklep. Po božjih znamenjih, se je djalo, ganjen, bo car boj končal, Vladimira izpustil; govorilo se je od svatbe, celo od novega carja, i več druzega. Glas tudi lepo Kosaro doleti. Žalost, da ji toliko ljubljeni oče ni želje izpolnil, da blagi mladenec, za kterim jo je nevidna oblast vlekla, še naprej v temi vmira, ji je celo dušo napolnila, ter ji razjeda telo. Že jo skušnjava nahaja, ne bi Ii z družim ključem ječo odpreti skusila, ktere prošnja ni mogla. Strašen boj vstaja med detinsko poslušnostjo i nepokornitn sercem; ali zdaj ji zašije mir, odkodar se ga ni nadjala. Bogodana priteče k nji: da je prošnja, kliče, vslišana, Vladimir temnice otet, njo nevesto pozdravlja — vse v enem dušku. Deklica ostermi. Čudo in osup, žar i bledota, veselje i sramožljivost se preminjajo migom, ko valovje slapu. Potem skoči Bogodani naproti, jo stiska na persi, sprašuje, dvomi, spodbija, i vendar verjame. Ali, da bi bil kdaj kdo vidil, kako teka, kako trepeče, kako ognjeno želi perva biti, ki bi dragemu jetniku svobodni dan oznanila. Sama se ravna, Bogodano nagovarja, ali pred ječo stoje čuvaji, temnih obrazov, terdih serc, kakor zidovi, kterih so stregli.
Leno prehaja Vladimiru dan za dnevom, v neobičnem domu. Iz junaških udov je bežala moč, i živi ogenj mladenskih let je ugašal, ker nima ne v djanji reje več, ne v upu. Merske smerti pričakuje, sedaj jedine rešnice, on, ki je viharju enako po bojišči veršal; polja i planine, kakor oblake bistri sokol, meril. Še se včasi presni plamen zbudi: plane na noge, napeta roka železno ključavnico stresa, v terdo steno buta, kakor bi se jeklo i kamen junaškej pesti udati mogla; včasi odkupa pričakuje, al oproštenja z mečem, ki se mu včasi tako blizo zdi, da uho nastavlja; pa kmalo zgine lip mamljivi, kipeče serce upade, i gluha otožnost ga spet posede. Še se mu podaja vsaki dan od zgorej pusta jed, pičlo merjena; pa tudi ta mu je ostajala; skorej se je odnavadil jesti, le redkokrat, od lakote prisiljen, zavživa po trohico neslastnega obeda. Ali čuj! vrata krožijo — po stopnicah se bliža bobnenje nog — ključi rožljajo. Vladimirova ječa se odpre. Mladeneč, šumom oplašen, skoči na noge, rabeljna si svest — merzla groza se mu razlije po udih. Ali v ječo stopita krasna bulgarska kneza, od carja, pravita da sta poslana, mu svobodo oznanit, i podavši mu starejši roko veli temnico zdajci zapustiti. Kot okamnel posluša Vladimir te besede, kterih ni umel, roka se sama naproti stegne, ter odidejo iz gnjusnega kraja. Al ko pridejo iz nočnega zidovja, ter jih zopet beli dan objame; tu zmaga Vladimira ljubezen nebeške luči: na zeleno zemljo pade, moči studena tla solzami, oklepa z naročjem votlo sapo, i poljublja stokrat prijazno roko, ki ga je iz mraka i groze na blagodejno svetlo solnca izpeljala. Privedosta ga v carske bele dvore, ter ga množim služabnikom izročista. V topli kopelji ga snažijo; eden brije, drugi ravna obleko. Iz carske riznice se prinese oprava; iz carskega hrama vino i pečenka. Ko je bil nemalo medle ude okrepil, ga napravijo kakor se spodobi tacemu vitezu, potomku staroslavnih dedov, žeslonosnih kraljev. Car je med tem tudi ljubeznivej hčerki poročil; naj se pripravi, naj okiti; ker dojde imeniten gost, kteremu ima zlato vino služiti. Kako plane deklica, začuvši te besede — zakaj vedila je, komu — kako hiti, ukazuje berzim služabnicam, kara, priganja, premeta obleko, samo dans zberljiva. Najdražje kamene, najvekše bisere jemlje; bragreno robo, svilo zlatom vezeno, oblači, dragoceno delo umetnih Gerkinj: na glavo pripenja zlat venec, iz kega je svetli demant, kakor solnce sijal. O kaka je bila tadaj, najdivneja podoba z najlepšim kinčem v zvezi! Čudo viditi! Ne be se junak stermenja ubranil, čeravno kamenterd, kdor bi jo bil tadaj pogledal!
Car pa ukaže Vladimira k sebi pripeljati. Trepečih kolen se bliža mladeneč, sodbo slišati i čuden stik prigodbe zvediti, ktere ni umel. Nizko se priklone, pred carja stopiv, poljubi skut i bele roke, i čaka molče. Ali car ga prijazno gleda; milo se mu zdi, ko vidi na junaku upadlo lice, ktero je od boja še živo pomnil. Smehljaje ga z desnico poboža, tako rekoč : „Bodi zdrav, hrabri junak! gosposko koleno! kakoršnega nimamo dans ne v bulgarskej zemlji, i mislim, tudi v serbskej ne. Ne boj se! čeravno se nad teboj nobeden ni tako pregrešil, ker me je gnala slepa strast s tvojim očetom, vitežkim Petrislavom, boj začeti, i tebi sedaj toliko krivico v ječi storiti. Tako nas skušnjavec obsede! Al pozabimo, kar je bilo! Prihodni čas naj pospravi krivo, naj pobota nezmerno terpljenje. Bog sam, ki nesrečo pošilja i zopet srečo da, nam veli prijatlom biti; toraj bodimo!“ To rekši razpne roke ter ga objame. Potem mu razjasne, še vedno stermevsu, čudne nagibe svojega djanja, omeni sanj, prošnje deklice, i kako da je ganjen od nje pobožnega moža poklical, ki mu je božje povelje razložil; naposled oznani terden sklep, s Petrislavom mir storiti, njemu pa, ako serce ni nasproti, svojo Kosaro v zakon dati, s ktero bi enkrat, ker sam ni imel naslednika, tudi bulgarsko žeslo prejel. Potem pokliče hčerko, da bi ji Vladimir sam zaročni perstan s desne podal. Duri se odprejo, plašne deklice stopijo v dvorano. Kakor v jasni noči med svetlimi zvezdami svetleja luna sije, taka je bila Kosara med družicami viditi. Junak se zavzame i zastidi, ugledav jo, ter pobesi plašno oči v tla.
Kdo popiše kipenje unete deklice, ko vidi pred seboj, kogar je toliko dni v mislih i sercu nosila! Ali Vladimir, ko se mu stermeči duh poverile, ne more več besede v persih zaperte deržati, posili mu glas uide: „O nebeška deklica! zakliče, vili enaka, ki v naših gorah junakom pomagajo, kakor ti meni, kako se ti hočem primerno za nezasluženo dobroto zahvaliti? O svoboda je sladek dar, orlu pod oblakom i košuti na planini, kakor blagorodnu junaku enako draga! Ako mi Bog da, ter se zdravo povernem v bogati dom očetni, te hočem seboj, preserčno ljubo ženo, vzeti. Nezmerno zakladov leži v kraljevih hrambah, vsi ti bodo tvoji: zlato, srebro, drage kamene, visokocene svilene i bagrene obleke, vse ti bom poklonil, i česar bi še poželela, ti bodo naše barke, ki brez čista po sinjem morju jadrajo, iz bogatih latinskih mest dopeljale. I tako mi Boga v nebesih; tako mi sivih las Petrislava, drazega očeta bolj ko mater, ki me je rodila, te bom častil, ti pred vsimi, samo za Bogom bodi! Tu ti perstan podam. I kakor njegov obroč nima konca; ga ne imej naju ljubezen, i kakor je blago, iz kterega je vlit, brez tuje primesi, tako hočem tebe iz čistega, celega serca, samo ljubiti! Temu demantu enako, ki sije ko poldano solnce, bodi moja ljubezen luč tvojega življenja! I dokler ne vsahne poslednja kaplica moje kervi, bodi beseda i djanje, meč i slava, i kar svoje imenujem, tebi posvečeno! Tisto uro, ko to prisego prelomim naj se nebo udere, naj se zemlja odpre, ter me černo brezdno pogoltni!“ Ko je izgovoril, prejme Bogodana zlati perstan; Kosara se v solzah topi, i Samuil sam ne more skrivati silnih občutkov serca, ki se v očesih bliskajo. Kosara z družicami odide; Vladimir ostane pri carju, ki ga mnogo nagovarja, v gradu prebiti, dokler bi se udje ojačili, i presna moč oslabelo telo napolnila; potem naj bi se k očetu vernul, mir oznanit, svate zbirat, s kterimi bi obljubljeno nevesto v svoje domove peljal. Ali Vladimir ne sterpi: precej tirja konja, najberžjih nog; precej hoče očetu naproti leteli, ter u njega naročje neskončno srečo, ki mu persi razganja, izlili. Komaj počiva do tretje zorje.
Al ko tretjega dne solnce izzagor vstane, ter zlato luč po širnej zemlji razlije, tadaj vzame Vladimir od svojega tasta i ljubljene Kosare slovo, i zasede iskrega žrebca. Mnogo mu car poroča do starca Petrislava; mnogo opominja, lahno jezditi, za jed i pokoj skerbeti; posebno pa svojim knezom, ki so ga imeli spremili, priporočuje kraljeviča. Al preden se ločijo, prisiga nagloma, ko bi bil za žive i mertve letel, sel od vojske. Ljudstvo prihrumi za njim, pred mestom mu je konj omagal, toraj je peš pritekel. Brezsap pade v dvore, vse ga obsuje radovedno. Ko se oddahne i mu zopet beseda pride, oznani neutegoma: da se je Petrislav iznenade z veliko vojsko pokazal; da vse za boj gori; ter da bo zdaj na bulgarski tabor, ki ga čaka, planul: on da je od vojvoda poslan, pomoči prosit; sicer se bo težko upreti. To novico začuv Vladimir spodbode i zapraši s konjem, bulgarski tovarši, s carskimi poročili zapokotajo za njim, ter veršijo naprej ko blisk i vihar. Dva dni so predirjali, i dve noči, malo pokoja davši sebi i trudnim konjem. Ko se nagiba tretji dan proti zapadu, so tabora dospeli. Pripravljeni za bitvo so čakali oboji, Hrovatje i Serbi željno, Bulgari strahoma, druzega jutra. Planjava je s šotori prepeta, ki se kakor oblaki ali beli snegovi v solnčnem žarku svetijo. Ali kaka prememba na enkrat! „Vladimir!“ zagromi od straže do straže, od šotora do šotora, kakor stoterni jek med skalovitimi gorami. Petrislav zasliši — plane na noge — z jekom vred Vladimir pridirja. Razširita roke: oče! — moj sin! — i objetje nemo ju oklene. Potem se vspejo solze, prašanje rine prasanje; vojščaki se zberajo v gostih trumah okoli. Čudo, hvala veselje vse napolni. Vladimir razlaga tadaj stermečim čudne prigodbe, razkrije ponudbe bolgarskega carja, ter oznani namen svojega prihoda. Bulgarski knezi, ki so ga spremili, poterdijo s pismom i pečatjo, kar je govoril. Novo veselje se širi po belih šotorih. V tem je solnce zašlo. Po zemlji se razgerne hladna noč. Tadaj se vnamejo po prostornem taboru nezmerne luči; ražnji se nad ognji vertijo, čaše zvone, petje in ukanje v nebo doni. Iz bulgarskih šotorov se odglaša jednodušno veselje: oboji junaki se shajajo, si podajajo roke, se po bratovski poljubljajo. Marsikdo je tadaj k nebesom vzdihnul: „Daj Bog i milostiva mati božja, da bi si mi vedno tako prijatli bili, kakor danas!“ — Še polnoč ne utihne. Drugi dan zbera Vladimir iz hrovaških i serbskih junakov svoje svate. Tisuč si jih izbere najlepših, najhrabrejših. Radivoj mu je ročni dever (drug); Petrislav sam stari svat (starešina), hrabri Senjan Ratoslav vojvoduje, mladi Černojević zastavo nosi. Vzemši bogate darove seboj se vzdignuše svatje lepokitjeni. Kodar prejdejo, veselje doni, se vino toči, darovi dajo. Osmi dan so došli Ternovo, bogato carsko mesto. Carski beli dvori se jim odprejo. Lepo jih je Samuil pričakal: roke širi, s Petrislavom se poljubi.
Urni služabniki prijemajo konje, snemajo junakom svetlo orožje, vodijo svate v lepi, prostrani grad. Samuil pelje Petrislava i Vladimira. Za polne mize posedajo, ter se gostijo od nedelje do nedelje. Igre, plesi sladke pesmi se verstijo z junaškimi obedi; nobenega veselja se ni pogrešalo. Ali ko teden v radostnih zabavah mine, pripelje Samuil svojo ljubo hčerko, ter jo — težkega serca — z nezmernim blagom Radivoju izroči, za blagodušnega ženina Vladimira, z Petrislavom sklene večni mir, obdaruje obilno vse svate, koga z lepim orožjem, koga z drugoj obleko; nihče ni prazen šel. Služabniki prinašajo orožje, vodijo konje — svatje zasedši se posloviše.
Srečno so dospeli z lepo nevesto hervaški Beligrad, Petrislavove bogate dvore.
Podgorski.