Vladko in veter
| Vladko in veter Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Vroči poletni dan se ohlaja, smreke na Sevčniku ne drhté več v sončni pripeki, Gora Oljka se odeva v zlate koprene. Blag vetrc pihlja, s travami se poigrava, z listjem se pomenkuje, ko hiti čez nόgrade in polja, tja proti cerkvi svetega Andraža, mimo te v Podsevško dolino, iz doline čez griče in bregove dol v ravan, kjer vali Savna svoje bistre vode in kjer živé grajski stric, šentruperška teta in braslovški boter. Še dalj, kar naprej letí veter, in Vladkove misli leté z njim.
Mali Vladko leži pod široko lipo na griču in sanjari. Zaprl je zemljepisno knjigo; travne bilke gleda, kako se upogibajo, in si zamišlja, od kod prihaja veter in kod in kam gre njegova pot. Čudna stvar je veter; nihče mu ne vé dόma, ko da se ni nikjer začel, prav ko da piha že od začetka svetá, star kakor hribi, zemlja in nebo. In kam hití veter, kje miruje, ako sploh kdaj obmiruje? Vladko si ne more in ne more zamisliti, da bi se kje ustavil. Kako bi se mogel, ko je tako lahak, da se vsake reči ovije in ga nič ne zadrži? In kakšen je veter? Živ je, diha, vse vznemirja, pa vendar nima ne podobe ne obraza. Vladko si ga skuša predstaviti in si ga slika toliko časa, da nazadnje res zagleda angelca z razprostrtimi perutničkami, stegnjenimi ročicami in nožicami, zlatimi laski in bleščečimi očmi. Angelc Veter leti, leti, Vladko pa ga spremlja s svojimi sanjami in si izmišlja pravljico:
Veter je ušel svoji mami spod Oljske gore in vihrá v široki svet. Privihrá do Celja, tam so velike hiše in na strmem hribu stoji stari grad; do Zidanega mostú, kjer se Savna izliva v Savo (le kaj ji je treba, jo mar luna trka?); v Ljubljano, kjer izhajajo »Vrtec«, knjige »Matice Slovenske«, »Ljubljanski Zvon« in »Dom in Svet«; v Trst, kjer pristajajo ladje in izkrcavajo blago z vseh koncev svetá. Nad višnjevo morje se vzdigne veter, v Atene prileti in v Carigrad; iz Carigrada hití v Jeruzalem in Betlehem, in naprej, v Arabijo, v Indijo, na Kitajsko in Japonsko, čez Tiho morje v Ameriko, iz Amerike čez Atlantsko morje, na Francosko, kjer je vladal silni cesar Napoleon, s Francoskega čez snežne gore v Švico in na Tirolsko, pa na Koroško, h Gospe Sveti, kjer so v starih časih kronali slovenske vojvode. Od Gospe Svete se zažene v Uršljo gorό, in ko pride do tod, mahoma opazi Goro Oljko; trikrat, štirikrat še udari s perutničkami, pa je spet domá.
»Kod si se klatil, sinko Veter?« vpraša mama in skrivaj seže na polico po brezovo šibo.
»Beli svet sem ogledoval, mati. Po vsej širni zemlji sem se spreletaval; niti slutil nisem, da letim nazaj pod Oljsko Gorό.«
»Ná, potepuh!« reče mama, ga stisne med kolena, mu jih naloži z brezovko deset ali kaj, vzame škarje in mu pristriže perutničke do živega mesa. »Da si zapomniš, kje je Gora Oljka!«
Ostrižen in našeškan sedí sinko Veter v kotu pod goro in se cmiha in obuja kesanje: »Po belem svetu sem dirjal tjavdan, meneč, da mu ne bo nikoder konca, in glej si ga, priletel sem domov pod Oljsko Gorό! Zdaj bi pa res rad vedel, čemú sem jo bil popihal?«
Vladko si ga zamišlja tepenega in ostriženega in se mu na pol hahlja, na pol se mu pa smili. Hudό zabavna se mu zdi Vetrova zgodba, skoraj da ji sam verjame, res, kar zavida mu že, ki je videl toliko tujih dežel. Kadar bo velik, pojde tudi on okrog svetá, prav gotovo pojde, v Carigrad in Arabijo, v Indijo in Ameriko, na Francosko in Špansko in kamorkoli še vodi pot.
Že je v duhu velik, že potuje; in sredi potovanja, ko pravkar lovi tigre na otoku Javi, se okrog njega vse nekam pogrezne in Vladko zaspi.
Lipa šumí, Vladko spi na zemljepisni knjigi; ptički skačejo po vejah in čivkajo, pa ga ne morejo zbuditi. Zbudi ga šele mamica, ki je skuhala močnik, pogrešila sinka in ga v skrbeh prihitela iskat ...
Vladko je zdavnaj postal Vladimir; odrasel je, dokaj svetá je videl, čeprav ne toliko kakor Veter, ko jo je popihal spod Oljske Gore. In kakor sinko Veter, se vpraša vsakič, kadar se vrne v ljube domače kraje in med svoje ljudi: »Po širnem svetu sem se klatil, in glej si ga, priklatil sem se domov! Zdaj bi pa res rad vedel, čemú sem jo bil popihal?«
In dobro mu dé, da je tu, in nekaj časa se mu spet vse smeje. Hribi niso nikjer tako zeleni, nebeška trata nikjer tako višnjeva, bele ovčke na nji nikjer tako čiste kakor doma. Doma je vse najlepše in najbolje, le mame ni več, da bi ga vsaj še enkrat zbudila s svojo ljubo roko!