Vlomilci delajo poleti
| Vlomilci delajo poleti Ivan Sivec |
| |||||||||||
To zgodbo sem napisala lansko poletje. Na plaži, pod borovci. Vsi me sprašujejo, ali je resnična. Do zadnje pikice. Tudi naslov sem izbrala že na morju. Zdi se mi, da je ravno prav dramatičen. Približno tako, kot je bilo dramatično naše poletje. Vlomilci delajo poleti. Pravzaprav predvsem poleti. Vlamljajo sicer tudi jeseni in spomladi, včasih celo pozimi, toda poleti je njihovo delo veliko bolj učinkovito. In tudi tako čudovito preprosto, da se jim ni potrebno skoraj nič truditi. Stanovalci pustijo okna na široko odprta, vrata povsod nezaklenjena, avtomobilske ključe v avtomobilih, denarnice na plaži kar na časopisu … To pa je tako rekoč razkošje za vsakega vlomilca. Tudi amaterja. Da ne bom delala razlik med spoloma, naj kar takoj povem, da vlamljajo tudi ženske. Slovenski pravopis na strani 1665 še posebej izpostavlja geslo: prijeti vlomilko. Detektivi, pozor, ta podatek ni napisan brez posebne povezave z zgodbo! Moja počitniška detektivska zgodba se začenja z odhodom na morje. Tako se začenjajo vse počitniške zgodbe, pa naj se še moja. Tja je odhajala naša srečna oziroma smešna družina Erjavec. Tole je treba že malce pojasniti. Najprej smo bili namreč samo srečna družina Erjavec. Potem sem gledala skozi okno, pa sem v neki šolski nalogi zapisala smešna. Kar tako, iz štosa. Tovarišica pa je rekla, da sem smešna jaz. No ja, pa sem, če ona tako pravi! Sicer pa oboje ustreza pravemu stanju. Kazalo je, da bodo to ene mojih najbolj zamorjenih počitnic na svetu, pa so se razvile v ene najbolj živahnih. Za to so namreč poskrbeli vlomilci oziroma vlomilec oziroma vlomilka. Osebe: Moj oči Janez, ljubkovalno imenovan tudi Johan. Za naju z Nejcem je tu in tam tudi foter, uradno pa seveda oče. Čelo ima močno potegnjeno v globino lasišča, ušesa privzdignjena, nos poudarjen (zaradi detektivskega občutka pač), noge še vedno do tal, trup pred dopustom pa skoraj snežno bel. Posebni znaki: obrtnik, ki vedno tarna, kako visoki so davki. Zmeraj ponavlja, da bo naju dva, ko bo splezal na zeleno vejo, peljal v slaščičarno, kjer se bova lahko do onemoglosti napokala kremnih rezin. Mami Maša, ljubkovalno tudi Mašika, Mišika, Mucika, občasno zaradi partnerstva z očijem tudi Johana. Za naju z Nejcem pa predvsem matka. Uradno tudi mati in vzgojiteljica dveh najbolj bistrih otrok pod Alpami. Oči Janez po njenem mnenju namreč nima pojma o vzgoji. Res pa je tudi, da za nobeno stvar nikoli nima veliko časa. Poleti je mami Maša oblečena pomanjkljivo. Zato ji oči večkrat ljubkovalno reče Pomanjkljivka. V dobrem pomenu besede. Sicer pa je mami stroga do sebe, okolice in predvsem otročadi. Posebni znaki: uslužbenka, ki ima zmeraj dela čez glavo, doma pa se razvedri ob kuhanju, pospravljanju, pomivanju, likanju in drugih kulturnih kuhinjskih opravilih. Hčerka Tina, ljubkovalno tudi Tinca, za fante včasih celo Valentina in podobne fore. To sem jaz. Nekateri pravijo, da sem trinajstletna zdolgočasena deklica, ki je prebrala že vse knjige sveta, za fante pa se še ne sme zanimati. Bratec mi menda pomeni toliko kot lanski sneg. To ne drži, a naj imajo tudi drugi svoje veselje. Ko bom velika, bom manekenka ali detektivka. Oboje je še v zraku in enako tvegano. Bratec Jernej, največkrat imenovan Nejc ali Nejko. Tudi Nejče, Arnejc in Arnek. Tistega poletja je imel komaj devet let, a se je delal pametnega za dvanajst. Do trinajst pa zaradi mene tako in tako ne more seči. Blazno preračunljiv tip. Od staršev na morju navadno nažica vsak dan za tri sladolede. Dva, ki mu ju plačajo drugi na plaži, pojé, za enega pa dobi povrhu, tako da ima zvečer denarja za štiri sladolede oziroma za igre na avtomatih, kjer denar pomnoži z mnogokratnikom tri ali štiri. Zanj so počitnice nabiranje denarja. Bodoči predsednik vlade. Stransko vlogo igra očijev poslovni partner Maži, japi, podjetnik brez denarja. Vedno je oblečen v črno obleko, nosi črn kovček in črna očala. Kot bi vse dneve za nečim žaloval. Denar si iz dneva v dan sposoja in je vsak dan bolj zadolžen. Drugače prijeten fant, ki si je pri dobrih tridesetih že postavil hišico s stebrički in bazenom, vozi se v mercedesu, na morju pa ima počitniško hišico. Menda jo je dobil iz nekih – kot se temu učeno reče – kompenzacijskih poslov. Ti meni tisoč krznenih plaščev, jaz pa tebi hišico ob morju. Posebni znaki: nikoli mi še ni kupil sladoleda. Druge stranske vloge, ki pa so – kot se je izkazalo kasneje – pravzaprav glavne, bodo predstavljene pozneje. Gre za sumljive tipe vseh vrst. Ker jih kar mrgoli, jih v uvodu ne bom naštevala.
Prvo dejanje uredi
Odhod na počitnice oziroma dopust.
Oči se je posebej slovesno, že kar po indijansko ritualno usedel v avto, čustveno pobožal volan in izjavil:
»Zdaj me pa le odpelji, dragi moj avtek, v kraj mojih poletnih sanj.« Tovarišica pravi temu personifikacija avtomobila. Poosebljenje.
Mami ga je tokrat pogledala še posebej prijazno izpod čela, brez posebnega očitanja v glasu pa je dodala:
»Le kdaj si meni zadnjič rekel kaj tako ljubkega!«
»Od tega trenutka naprej se ne bomo več prepirali. Razumeš, ne bomo! Hočem samo še uživati, teden dni uživati v miru.«
Ker sva se midva z Nejcem na zadnjem sedežu že pri prvem ovinku začela ognjevito boriti vsak za svoj prostor pod soncem v zadnjem delu avta, naju je oči takoj opozoril z gromkim glasom:
»To velja tudi za vaju, draga moja golobčka!« Kadar je izredno dobre volje, sva golobčka. Mene to spominja na tiste golobčke na strehi, ki me tu in tam poserjejo.
Očetova prijaznost naju je tako presenetila, da sva komaj zaprla usta od začudenja. Kljub temu sva se živahno boksala še naprej, vmes pa so padali tudi bojni vzkliki kot Au, čakaj, te bom po gobcu, te bom že na morju potunkala itd.
Na kratko: naša srečna oziroma smešna družina Erjavec se je odpeljala brez posebnih pretresov morju naproti. Za teden dni, in to v nudistični kamp. Tam je mami res v celoti Pomanjkljivka. Za nudistični kamp smo se odločili zato, ker je mami že pred tremi leti izjavila: »Med ta nagimi je lepo zato, ker ni treba skrbeti za garderobo!« Njen vzorni mož pa ni imel nič proti zato, ker bi rad poškilil za kakšno bejbo, staro dvesto mesecev in kakšen teden več. Nama z Nejcem pa se je zdelo glavno, da sploh gremo na morje. Pri sosedu so ostali samo pri rimi na morje: na vrt so postavili štiri lavorje.
Tudi med vožnjo po dolenjki smo bili nenavadno složni. Celo pri muziki. Oči si je brundal Avsenikove vesele viže, mami si je bobnala s prsti po armaturi, midva pa sva namesto glasbenih okraskov na koncu napevov spuščala enakomerne bojne krike.
Naenkrat je oči dal levi »žmigovc«. Uradno se temu reče levi smerni kazalec.
»Kaj pa je zdaj to?« se je ustrašila mami. »Ali ne gremo na morje?!« V njenem glasu je bilo takoj čutiti, da se izza Triglava, čeprav smo že daleč stran, pripravlja strašna nevihta. Res nismo imeli nikjer nič rezerviranega, toda menda ne bomo šli na dopust v toplice, ko pa je ves vesoljni svet na hrvaški obali!
»Samo majhen ovinek naredim, pa bomo imeli denarja kot pečka! Končno bi bil že čas, da bi si tudi mi na morju nekaj privoščili!« se je opravičil oči.
Priznam, da je prav vsem ostala v ušesih beseda privoščili. Zazdela se nam je tako lepa, da smo vsi ostrmeli in napeli ušesa kot zajci na dobravi. Zadnja primera je iz prejšnjega stoletja, a moja tovarišica pravi, da je zelo lepa. Torej smo bili zajci na dobravi.
»Kako, ali greš h komu po denar? Hja, jaz bi si pa res kupila kako lepo večerno obleko. Tako črno z rdečimi rožami. Zaradi te mularije sploh nimam časa hoditi po trgovinah. Na morju pa bo drugače.« Pri nas je pač tako, da sta za vse kriva onadva z zadnjega sedeža. Torej midva z Nejcem. Zdi se mi, da tisti, ki imate podobne starše, to dobro razumete.
»Jaz bi tudi kak delček za obleči …« sem skromno pripomnila tudi jaz, pri tem pa se nisem povsem natanko izjasnila, ali zase ali za svojo barbiko. Do nedavnega sem namreč imela samo osemintrideset oblekic za barbiko in petindvajset zase. Jabolko ne pade daleč od hruške. Hruška je mati Maša. V mislih pa sem imela nedrček. V kopalnici sem namreč opazila, da mi začenjajo nenavadno hitro poganjati prsi. Jeseni bom imela v šoli že prave joškice.
»Jaz bi pa tisto ročno igrico …« je izjavil Nejc. Vsem je bilo takoj jasno, da je »tista igrica« nekakšen ročni fliperček.
»Ja, zato pa grem po denar k Mažiju. Dolžan mi je tri tisoč evrov in ni hudič, da jih danes ne dobim. Dobro vem, da mu bo ob desetih dopoldne prinesel Antonio Klobasavski iz Trsta večjo vsoto denarja.«
Ker smo se s povečanjem dopustniške vsote brez ugovarjanja strinjali prav vsi, se je nadaljnja očijeva vožnja takoj prelevila v rovtarski rally. Po klančku gor, po klančku dol, šic izza ovinka, pa spet sto metrov po ravnem in nazadnje glasno zaviranje pred hišo podjetnika Mažija. Res je imel izjemno lepo vilo. Le s stebrički in palčki je malce pretiraval. Stebričke je imel tudi na zelenjavnem vrtu, palčkov pa je bilo po travi raztresenih za kakih sto deset Sneguljčic.
»Imam ga, zdaj ga pa imam, barabo!« je skočil oči iz avta in stekel urno naprej. Pred hišo je bil namreč res parkiran avto z italijansko registracijo. Ni mi bilo čisto jasno, ali ima oči japija Mažija ali Italijana.
»Vajin očka je pameten človek,« je mami nadvse zavzeto komentirala očijevo pogumno dejanje. »Če dobi še denar, smo na zeleni veji.«
Pripomba. Tole o zeleni veji se bo večkrat ponavljalo. Na srečo o njenem zelenilu ni nihče nikoli razmišljal, tako da je prispodoba nekoliko nepotrebna. A je del celotne zgodbe srečne oziroma naše srečne oziroma smešne družine Erjavec.
Iz notranjosti se je naenkrat zaslišalo nekam preveč glasno govorjenje.
»Jutri pridi ponj! Tega moram dati naprej! Sto jih čaka v vrsti! Eden mi je obljubil, da me bo danes ubil, če mu ne povrnem dolga.«
»To mi je pa malo mar! Danes boš dal denar meni in pika!«
»Brezsrčnež, ti me hočeš uničiti! Tudi jaz bi šel rad na morje, pa potem nimam niti ficka.«
»Če mi ne daš zdajle, ti bom zaračunal tridesetodstotne obresti!« Očitno so podjetniki še bolj oderuški kot banka.
»Ne bodi nesramen! Vidiš, da garam noč in dan, ne privoščim si ničesar, v svojem vikendu v Istri nisem bil sto hrvaških let, ti pa bi me še izsiljeval, buržuj!«
»Ampak saj si ti meni dolžan, ne jaz tebi. S svojo družinico pa delam, kar hočem. Ko bi ti videl, kako si otroka želita na morje! Revčka sta bila oba odličnjaka, pa si malce predaha v resnici zaslužita. Da o ženi in sebi niti ne govorim.« Z odličnjaki je malce pretiraval. Jaz imam popravca iz slovenščine, ker nisem imela pojma o pisateljih. Vedno preberem knjigo, ne da bi vedela, kdo jo je napisal. Slišati pa je bilo kljub temu lepo.
»Na, tu imaš tisoč evrov, da bo mir, izsiljevalec vseh izsiljevalcev!« Kaže, da je tisto o nama, revčkih odličnjakih, vendarle vžgalo. Tisti, ki še nimajo otrok, so na srečo očitno prepričani, da smo otroci res pravi božji dar.
»Vsaj še tisoč mi daj, za tisoč pa bom počakal.«
»Ne bodi nor! Za zapravljanje imaš še to preveč. Denar je treba šparati, razumeš, šparati! Šparati, dokler ga imaš!«
»Daj mi še tisoč, pa ti dam mir!«
»Niti evra več!«
»Tisoč!«
»Nič!«
»Vsaj sedemsto!«
»Nič!«
Potem je nastala tišina.
Pričakovala sem milostni strel. V vseh pravih kriminalkah najprej nastane tišina, potem pa – pok! – in curek krvi.
A ga ni bilo. Strela. Zato tudi krvi ne.
Trepetali pa smo kljub temu vsi.
Potem je čez čas iz hišice le nekdo izstopil. Italijan. Pravi karabinjer z gorskega prelaza.
No, bo pa zdajle počilo! In vseh tri tisoč bo v enih rokah.
A na srečo ni!
Po dolgi mučni tišini je iz japijeve hiše vendarle prišel tudi oči. Pravzaprav je priskakljal. Kot kak baletnik na vaji. S tremi bankovci po petsto evrov v rokah. Žarel je kot žar na popoldanskem pikniku.
»Pa sem jih le dobil! Tisoč petsto!«
V naslednjem hipu se je kot Schumacher pognal za volan in se sunkovito odpeljal z dvorišča. Start je odlično uspel. Prvo šikano je zvozil brez težav. Tudi drugo in tretjo. Bil je že na čelu kolone. Celo več! Nihče več mu ni sledil.
»Pa ga imam! Skoraj vsega!« si je na glavni cesti končno živahno pomel roke kar med vožnjo. »Kakšna sreča, da mi je Antonio povedal, da mu ob desetih prinese denar.« Že dolgo sem vedela, da je v življenju treba biti pravi čas na pravem mestu. Oči je bil.
»Si pa res genij!« ga je mami pobožala po laseh kot v tistih zlatih časih, ko sta bila še fant in dekle in nista imela pojma o življenju. Očitno ni ljubezen nikoli usahnila. Do denarja sploh nikdar. V tem se naša srečna oziroma smešna družina Erjavec ni razlikovala od drugih niti za trohico.
Midva z Nejcem sva se veselo od zadaj oprijela sedežev in na lepem mirno kot ovčki na paši prijazno zacingljala:
»Pa bomo res lahko ves ta denar … zapravili?«
»Je to res samo … naše?«
»Seveda, čigavo pa! Zdaj smo pa na zeleni veji!« Oči je imel namreč že prirojeno napako, da je preveč darežljiv. Ko ima, bi kar zapravljal. In zelo rad vidi okrog sebe srečno družino. Najraje bi videl, da bi božič trajal celo leto. Tudi tokrat je pojasnil vsem po vrsti: »Seveda je vse to naše, samo naše … To je denar, ki sem ga že odpisal. Saj veste, kako je danes s temi … japiji … Imajo vikend na morju, imajo vikend v hribih, imajo stanovanje v tujini, živeti pa ne znajo. Mi pa bomo letos zapravljali na veliko. Juhuhu, končno je pravi dopust tu!«
Tako veselo je zavriskal, da bi ga bili še Avseniki veseli. Mami pa je prav tako bila vsa vznesena, kot bi šla prvič na morje.
»Pazi, da se ne zabijemo!« je mami za prvim ovinkom vendarle opozorila očija. Videti je bilo, da se je resnično zbala tudi zanj. Za svojega »možička rogljička«. Tako mu namreč pravi vedno po večerji. Verjetno je pomislila, da se mu je, ker je prečkal ovinek kar počez, povsem zasukalo. Pa kaj potem, če je oči malce prismuknjen! Na dopustu oziroma na počitnicah je treba biti tudi malce tak. Oči s tem res nikoli ni imel težav.
Recepcijska veseloigra uredi
Kakšna sreča, da je hrvaško morje tako blizu, da si ga Slovenci lahko vzamemo za svojega! Posebno Istra je tako priročna, kot bi bila še vedno del Slovenije. Pravzaprav je treba povedati, da ima moj oči v garaži obešen Kozlerjev zemljevid nekdanjega slovenskega ozemlja. Podaril mu ga je prijatelj Ivan, zavedni Slovenec. Na Kozlerjevem zemljevidu pa je vsa Istra, tudi z nekaterimi kvarnerskimi otoki, slovenska. Povedano drugače: naša srečna oziroma smešna družina Erjavec je sicer prišla na počitnice v hrvaško Istro, vendar je prispela, prosto po Kozlerju, tako rekoč na nekdanje slovensko ozemlje. Tako pravi moj oči in jaz mu verjamem, saj je on moj veliki vzor. Ko bom velika, morda ne bom manekenka ali detektivka, temveč oči.
Kamp Natura. Kamp kot kamp. Hišica pri hišici, prikolica pri prikolici, šotor pri šotoru, vmes pa veliko orjaških borovcev in zelene trave.
»Tukaj so pa res sami nagci!« je zavrl oči na rampi, očitno presenečen, kot bi v živalskem vrtu nenadoma zagledal opice.
»Ja, kaj pa naj bo drugega! Si že pozabil?! Poglej tiste tri možakarje za ograjo, kako veselo bingljajo po cesti!« se je na ves glas zahihitala mami.
»Hihi, pa so res vsi čisto nagi!« sem skrila smeh v pest tudi sama. Goli, kot jih je dala mati narava, so bili celo fantki od petnajst do osemnajst let.
»Pa tile … ta nagi … igrajo kakšne igre? Fliperje in podobno?« je moško vprašal Nejc. Takoj se mu je zazdelo, da se pri igralnih avtomatih kakšna človeška okončina lahko tudi usodno vmeša v igro.
Na srečo smo bili Erjavčevi vedno taki, da drug drugega nismo poslušali, zato je navdušenje kar trajalo in trajalo. Kot v kakšnem oglasu za penečo se pijačo. Malce pa smo bili tudi vznemirjeni. Vsak dan pač ne greš na morje, ob tem pa smo imeli še dodatno dopustniško injekcijo v višini tisoč petsto evrov.
Hrvatje so se že ob vstopu v kamp izkazali za izredno prijazne bivše brate. Morda tudi zato, ker so zaslutili v žepu nas, pridnih Slovenčkov, originalne evre.
»Seveda imamo prosto, seveda imamo! Kar izvolite naprej! Če želite, boste dobili počitniško hišico čisto na samem, na koncu vseh drugih hišic, z veliko zelenico okoli nje. Lahko si najamete hišico na takem mestu, da boste imeli v njej in okoli nje tak božji mir, da ga boste lahko mazali od jutra do večera na kruh.« Vratar na vhodni rampi je bil očitno tik pred tem zvrnil brinovček ali dva, pa se mu je to nekoliko poznalo tudi na pesniških prispodobah. »Delali boste, kar boste želeli. Edino v recepciji se morate najprej prijaviti. Tam boste dobili tudi ključek hišice.«
Norma je bila tako, še preden smo hišice sploh zagledali od blizu, postavljena precej visoko. Ne bomo izbrali hišice ob cesti kampa, še manj blizu restavracije, da bi noč in dan smrdelo iz nje, temveč hišico na samem, na koncu vseh hišic.
»Vidiš, mi lahko izbiramo, Maži pa mora hoditi vedno na eno in isto mesto,« je bil nad sabo navdušen oči.
»Pa nikar ne misli, da ga bomo kaj obiskali. Zdaj hočem imeti mir, razumeš, stoodstotni mir pred vsem svetom!«
Videlo se je, da bi ji oči rad odvrnil, da jo razume, a mu je prav tedaj pot prekrižala popolnoma gola blondinka, stara kakih dvajset let. Taka bom jaz, ko bom odrasla. Najbolj smešno se mi je zdelo, da je imela lase drugačne barve kot gozdiček na stičišču nog.
Ustavili smo se nedaleč stran od morja, v recepciji. Od morja sem je zadišalo po borovcih, po soli, po najlepšem delu pouka – po počitnicah!
»Rad bi nekaj na samoti,« je oči poznavalsko rekel receptorki že takoj ob vstopu. »Zgoraj, ob gozdu, kjer je božji mir.«
Receptorka ga je najprej začudeno pogledala, ali ni morda kak inšpektor, potem pa se je vrgla na računalnik in premetavala skico kampa podolgem in počez celih deset minut. Na zaslonu je bilo videti vse prazno, v resnici pa je bil kamp skoraj do kraja zaseden.
»Malce naj pohiti!« je s strani pripomnila mami, kot je bilo v njeni navadi. Rada je imela niti v svojih rokah, ne pa, da smo morali čakati zaradi te presnete administracije. »Otroka bi se šla že rada kopat.« Kadar je bila sama živčna, se je vedno izgovorila na naju. Sicer pa glede morja res ni nikdar udarila mimo. Midva z Nejcem sva res rada čofotala po njem, bila sva tako rekoč povsem nora nanj. Posebno prvi dan. To drži kot pes ježa.
Zatem sva se navadno šest dni strašno dolgočasila.
»Čisto zadnja hišica ni prosta, dve pred koncem pa …«
»Bo tudi v redu,« se je takoj strinjal oči. Od daleč je bilo videti, da je zanj tisti trenutek glavno, da odnese vseh sedem družinskih kovčkov v hišico, vrže s sebe še zadnjo cunjico, potem pa se zavleče v senco in čav bav do večerje. In tako bo sedem dni, od jutra do večera.
»A res nimate česa malce bližje gozdu?« se je ponovno vmešala mami. Vedno je hotela imeti zadnjo besedo, v vsako stvar je rada podvomila vsaj zaradi lepšega.
»Žal, gospa, drugega ni. Edino ob cesti in ob restavraciji …« Gospa jo je takoj razorožila. Videti je bilo, da je bila vesela, da so v recepciji vsaj prijazni. Nasploh sta v takih kampih prijaznost in vljudnost na najvišjem nivoju. Ljudje so tu namreč tako razgaljeni, da sploh ne morejo biti fini.
»Torej hišica številka 52. Predpredzadnja. Bo v redu?«
Oči je očitno tisti trenutek v mislih že spal v globoki senci, zato bi mu bilo vseeno, če bi dobil predpredpredzadnjo. Predpredzadnja pa je bila pravo razkošje.
»Tu je torej ključ od hišice številka 52. Tu pa imate kartonček za zajtrk in večerjo. Pokažete ga, preden vstopite v restavracijo. Zajtrk je od osmih do desetih, večerja pa od osemnajstih do enaindvajsetih. Pijačo morate plačati posebej ob obroku. Navadna voda je zastonj. Čez dan si lahko pomagate z našimi petimi lokali ob morju, s samopostrežno trgovino in kioski. Rada bi vas opozorila tudi na to, da lahko vse večje dragocenosti pustite v našem sefu v recepciji. To stane sto kun na teden. Sicer pa naj vam povem, da vsak dan menjavamo brisače in dodajamo toaletni papir, snažilke pa vam postelje tudi postiljajo in dnevno odnašajo smeti. Sadje in zelenjavo lahko nabavite ob vhodu v kamp. Lep dopust vam želim v naši prelepi Hrvaški!«
»Hvala!« je bila vsa vzhičena mami. Res so bolj prijazni kot drugod.
»Gremo!« je takoj zatem zaklical glava družine kot indijanski poglavar pred bojnim pohodom. »Morje čaka!«
Sonce je zunaj res že kar nekam pretirano pribijalo. Znotraj, v recepciji, je še nekako šlo, zunaj pa ni bilo nobene klimatske naprave. Zato je bila edina rešitev – hiter skok v morje!
Usedli smo se v avto, se odpeljali na konec zgornjega niza počitniških hišic in kot predpredzadnjo pred gozdom odkrili hišico številka 52.
»Tu bo zdaj ves teden naš dom!«
Ko je oči odklenil vhodna vrata, smo vsi vznemirjeno obstali. Najbolj mami, saj se je v trenutku zavedla, da bo morala ta teden pospravljati prav te prostore.
Na srečo prostorov ni bilo veliko. Najprej čisto majhen hodnik. Na strani kopalnica, po velikosti primerna za otroke do drugega leta. Zraven mini stranišče. Samo za ozke ritke. Naprej pa dnevni prostor z dvema družinskima posteljama, kavčem in pomožnim ležiščem. Ob strani omare do stropa. Pod oknom je stal velik fotelj.
»Hja, malce se bo treba stisniti,« je ugotovil oči, ne da bi mu navdušenje upadlo vsaj za milimeter. »Kajne, Pomanjkljivka?«
»Jaz sem pa mislila, da bosta imela otroka svojo sobo.«
»Za ta denar pa tega ne moreš pričakovati.«
»Seveda, ko pa niti vprašal nisi, koliko spalnic ima hišica!« je mami nekoliko zvišala glas, potem pa pomirljivo dodala: »Zdaj je, kar je. Teden dni bomo že preživeli.«
»Drugič pa tudi ti kaj reci,« se je užaljeno umaknil oči.
Še malo, pa bi bil planil ogenj v streho. Na srečo jo je imela počitniška hišica le dva metra od tal. Pa tudi moj oči je pameten fant. Na dopustu se zna zadržati. Brez besed je tudi tokrat kar na svojo roko začel hitro nositi kovčke iz avtomobilskega prtljažnika. Pri tem se je vedno iskreno čudil, kako to, da je avto v vsakem letnem času, na vsakem izletu ali počitnicah, vedno nabit do vrha, v njem je zmeraj tristo petinpetdeset nepotrebnih stvari, na koncu pa se vse zmeraj idealno izide. A ker je znal biti tudi moder mož, je bil raje tiho, svojo ljubko Pomanjkljivko pa je vedno zaposlil s tem, da ji je dovolil razporediti vse domače stvari v novo stanovanje po njeni želji.
»Tako!« si je na koncu, ko je postavil zadnji kovček na sredo sobe, nekam slovesno pomel roke. »Jaz grem zdaj v morje. Ti pa kar v miru razporedi po sobi, kot ti srce poželi. Potem pa le pridi za nami. Prav?« Zadnjo besedico je navadno uporabljal samo na dopustih, menda predvsem zaradi občutka, da se da z njim vse dogovoriti.
»Prav!« mu je odvrnila njegova idealna življenjska družica. Moja mami je taka, da ima rada red, pa tudi svoj mir in razporeditev stvari po svojem okusu. Pa čeprav so za to potrebni nadčloveški napori.
Midva z Nejcem sva medtem že vrgla s sebe vse cunje na tla – padle so pač, kamor so padle – v kopalke pa se sploh ni bilo treba preoblačiti. Fina stvar, tale Natura!
»Hej, mucek, kam pa si dal denar?« se je naenkrat spomnila mami. Vprašanje je bilo seveda namenjeno očiju. Zagotavljam vam, da tole o mucku ni bilo zaradi denarja, pač pa iz prejšnjega življenja. Ko sta bila še fant in dekle, sta se obkladala z najlepšimi živalskimi primerki. Ona je bila večkrat mucka, on pa mucek. Ona je bil tu in tam miška, on pa mišek. Ona je bila včasih golobička, on pa golobček … Kam dlje pa v svojem živalskem vrtu z domišljijo nista prišla. ZOO je po poroki poniknil, tu in tam je privrel na dan le na kakšnem idealnem dopustu. Recimo takšnem, kot smo si ga obetali zdaj.
»Hja, saj res … Kam pa z denarjem?«
»Najbolje je, da ga kam shraniva … Na plažo ne moreš nositi toliko denarja! Lahko ti ga še kdo ukrade!«
»To je res! Jutri ga bom odnesel shranit v recepcijo v sef. Toda – ali si slišala – to stane sto kun na teden?!«
»Hrvatje znajo dobro zaslužiti …«
»Veš kaj, to bova že jutri uredila. Na, tu imaš teh tisoč petsto evrov. Z denarnico vred jih shrani pod perilo v omari. Tam bodo še najbolj na varnem. Omaro pa zakleni.«
»Imaš prav. Ne bova jih še posebej podpirala. Že za najem bova dala več kot preveč.«
Stopil je k njej in ji v znak sprave za vseh sedem dni vnaprej dal poljubček. Zraven pa še denar. Pravzaprav denarnico z vsem denarjem.
»Pridi čim prej! Pospravljaš lahko še zvečer.«
»Saj pridem kmalu! Le malo moram pomesti in počistiti po kopalnici. Kdo ve, kakšne svinje so bile pred nami v tej hišici!«
Prava drama uredi
Prvi dan na morju je vedno najlepši. Zdi se, da morje šumi še posebej mehko, da so njegovi valovi nekam žametni in da dišijo borovci tisočkrat bolj opojno kot naslednje dni. Videti je, kot bi bil prvi dan ena sama velika neizpolnjena želja.
V primeru naše srečne oziroma smešne družine Erjavec je bil prvi dan res tak, kot je povedano zgoraj. Zvečer pa se je že odigrala velika drama. Res da drama brez krvi, pa vendar drama z vso dramaturško širino in globino, da o tonskih višinah niti ne govorimo.
Oči je že prvi dan na morju prespal v globoki senci. S časopisom, ki ga je prinesel še od doma, pod glavo. Na začetku ga je nameraval prebrati, kmalu zatem se je odločil samo za prelistavanje, zgodovina pa priča, da si ga je dal samo pod glavo in v trenutku zaspal. Tako je pač s človekom, ki preveč dela.
Ko je prišla na plažo njegova idealna polovica samo s slamnikom na glavi in pletenim cekarjem v roki, je možiček rogljiček sploh ni več videl. Čeprav je bilo res, da njegova Eva ni bila več stara dobrih dvesto mesecev, je bila ob njegovem smrčanju pod borovcem kar malce razočarana. Vsaj njeno postavo bi lahko pohvalil. A je vsa njena tiha jezica kmalu splahnela v blažilnih valovih.Ko se je ohladila, je nekaj minut prelistavala modno revijo, kmalu zatem pa z revijo na golih prsih zaspala kot ubita.
Tudi midva z Nejcem sva pozabila na ves drugi svet. Najprej sva poldrugo uro vreščala, kot bi naju kdo najel za velik denar, zraven pa sva se tunkala, špricala in metala po valovih, po dveh urah pa sva popolnoma popustila, se ulegla vsak na svojo blazino in zaspala.
Rezultat prvega dne na morju je bil nenavadno zgleden. Vsa naša srečna oziroma smešna družina Erjavec je od vseh tegob sveta na plaži skupinsko zaspala kot polhi na jesen. Prebudila nas je šele hladna noč, ki je nenavadno hitro legla na zaliv.
Prva se je zbudila mami.
»Janez! Jani! Johan! Ura je sedem, mi smo pa še tu! Večerja pa je že od šestih naprej!« Bila je skoraj tako panična, kot bi pogorelo vse morje, le da je tokrat glas spustila za dvajset decibelov nižje, ker so bili pač na plaži tudi drugi ljudje.
Oči se je od njenega kričanja zbudil v sekundi, si kot dojenček pomel oči, začudeno pogledal okrog sebe, na katerem planetu je pristal, potem pa nadvse modro ugotovil:
»Ah, saj je še čas! Večerja je itak do devetih.«
»U, sem lačna!« sem se prijela za trebušček jaz.
»U, sem žejen!« se je prijel za trebušček moj bratec.
Rečeno drugače, čim prej je bilo treba odriniti na večerjo. Ne samo zaradi lakote in žeje, temveč tudi zato, da drugi ne pojedo vsega dobrega pred nami.
Starša sta se v hišici v rekordnem času tudi oprhala, midva pa sva samo smuknila v obleko in že smo bili vsi štirje pripravljeni na slovesen odhod proti restavraciji.
»Si vzel s seboj denarnico? Pijačo je treba plačati posebej!« se je spomnila mami.
»Saj res! Kam pa si jo dala?«
»V prvo omaro. Pod perilo. Tako, kot si naročil. Ključ od omare pa je v pepelniku pod ogledalom.«
Oči je stopil nazaj v hišico in ključ našel v pepelniku v prvem poskusu. Bil je svetovno znan po tem, da nikdar ničesar ne najde, tokrat pa mu je uspelo takoj. Glede iskanja je bil res tipičen moški. Če česa ni našel – in tega je bilo precej – se je vedno izgovarjal, da se mu to dogaja samo zato, ker vse stvari vedno pospravi njegova ženička in je zato nemogoče, da bi sploh vedel, kje bi tisto bilo. Tisto pa je bilo tako rekoč vse od kraja.
Tudi omaro s perilom je našel takoj. Stala je pred njegovim nosom, pa zato ni bilo veliko možnosti, da bi jo spregledal. Poleg tega ima idealno ženičko in ona res stori vse tako, kot reče.
Ko pa je v omari segel pod perilo, se je zapletlo.
Denarnice namreč ni bilo tam.
Segel je še enkrat.
Denarnice ni bilo.
»Ti, kam pa si dala tisto mojo denarnico?« Iz previdnosti ji tokrat ni rekel niti mucka niti mami niti Maša niti Pomanjkljivka, ampak samo ti.
»Pod perilo, kam pa?!«
»Ampak tam je NI!«
»Kako ni?!«
»NI!« Po kratkem premisleku jo je vendarle zaprosil: »Poglej še ti!« Zgodovina izpričuje, da je v devetindevetdesetih primerih potem ista stvar vendarle tam vseeno BILA, samo oči je v tistem trenutku ni našel. Navadno je mami potem iskano stvar zmagoslavno potegnila na plan in karajoče rekla: »Ti tako in tako nikoli ničesar ne najdeš.« V bistvu je imela prav, a kaj, ko oči tega ni hotel nikoli nikomur priznati, najmanj pa svoji ženi.
Tokrat je mami kar takoj stopila do omare in šla s prsti pod perilo.
»Sem sem jo dala.«
Denarnice pa tam res ni bilo.
»Pa si jo res dala sem?« je podvomil oči nenavadno zadovoljen, češ, tudi njej se tu in tam kaj malega zalomi.
»Sem, kam pa drugam!«
»Ampak tu je ni!«
»Pa je res ni!« je prebledela mami. Videti je bilo, kot bi obstala gola pred samim bogom.
Trenutek zatem je še enkrat obupana zagrabila vse perilo z obema rokama naenkrat, ga vrgla na posteljo in začela natančno prekladati kos za kosom na drugo stran postelje.
»Pa je bila omara zaklenjena?« je zaskrbljeno vprašala.
»Bila! Odprl sem jo s ključem, ki sem ga vzel iz pepelnika.«
»Prmejkokuš, kje je ta denarnica!« se je v hipu razjezila prek vsake mere. »Dobro vem, da sem jo dala med perilo.« Kadar ni bila dobre volje, je vedno od nekod privlekla tisto »kokuš«. Menda je bila še od babice, ki je prišla z Dolenjske in je imela najboljše »kokuši« na svetu.
»No, to bi tudi jaz rad vedel!« je zaskrbelo očija, tokrat nič kaj zmagoslavno.
Vsi smo začutili, da gre zdaj zares! Nič več ni bilo v igri to, ali si zamočil pri iskanju ali ne. Zdaj denarnice preprosto NI bilo!
Naenkrat se je le zgodil čudež. Iz notranjosti očijevih spodnjic se je prikazala njegova usnjena denarnica.
»Tu je!« si je glasno oddahnila mami. »Vedela sem, da sem jo dala sem.« Takoj zatem se je obrnila proti soprogu in mu očitajoče rekla: »Ti itak nikoli nikjer ničesar ne najdeš!«
Toda prava drama se je šele začenjala. Denarnica je bila namreč že na videz nekam tanka. Ko jo je oči vzel v roke, je takoj ugotovil, da je denarnica povsem – prazna!
»Kam pa si shranila denar iz nje?«
»Kakšen denar? Saj ga nisem jemala ven!«
»Kako da ne?! Ali ne vidiš, da v denarnici ni nič denarja. V njej pa je bilo vseh tistih tisoč petsto Mažijevih evrov. In tristo kun, ki mi jih je dal pred časom Štefek. Pa dvesto jurjev našega denarja. Pa … No, drugega ni bilo nič!«
»Jaz se denarja nisem niti dotaknila!« je zdeklamirala mami, kot bi imela glavno vlogo v Hamletu. Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje.
Pogleda staršev sta se takoj zatem zapičila v najine oči. V oči njunih dveh nedolžnih otrok.
»Sta vidva kaj rovarila po hišici?« naju je takoj začel zasliševati družinski detektiv Janez. Pri tem je visoko dvignil nos, kot bi hotel reči, da tu nekaj grozno smrdi.
»Saj res! Tedaj, ko sva midva spala …« Prizor je bil nekoliko podoben filmu Ko si spal. Ko spiš, se zgodi tisoč stvari. Lahko tudi kraja denarja.
»Midva že ne!« sem sama takoj jezno našobila ustnice v imenu obeh užaljenih otrok. Povedati moram, da sem res štiri leta starejša od Nejca, zato sem vedno kriva samo jaz. Jaz in jaz. Nejc pa je vedno samo navaden angelček. Četudi bi se pokakal v hlače, bi bila kriva jaz. Ker angelčka nisem odpeljala na stranišče.
»Jaz … sem bil ves čas na morju …« je takoj razložil Nejc. Videti je bilo, da se počuti kot ogoljufani indijanski poglavar, ki mu očitajo krajo ozemlja, sam pa je bil ves čas na svojem. Jaz ne biti tat. Hauk, govoril sem!
»Seveda, otroka sploh nista bila v hišici …« naju je takoj začela po svoji stari navadi zagovarjati najina idealna mamica.
»Razen tedaj, ko sta šla po sladoled …« je sprožil svoje detektivske sposobnosti oči. »Kje pa sta dobila denar zanj? Jaz vama ga nisem dal, mami pa ga nima nič.«
»Sladoled sva si kupila iz svojega. Iz tistega, kar nama je dala babica za na morje,« sem povedala užaljeno med smrkanjem.
»Res je. Po sladoled pa sta šla v prodajalno nad plažo. Ves čas sem jima sledila z očmi …«
»Se pravi, da je … denar … ukradel nekdo drug … Domači smo izvzeti. Razen če nisi ti šla … po kakšno stvar v hišico … Medtem ko sem jaz malce zadremal.«
»Ne bodi nesramen! Kako moreš sploh pomisliti na kaj takega! Jaz sem šla najprej v vodo, potem sem brala, zatem pa sem ves čas spala.«
»Ampak nekdo ga je kljub temu UKRADEL!« se je oči postavil pred nas na široko kot kak šerif sredi kavbojskega mesta. »Tisoč petsto evrov, tristo kun, dvesto jurjev! Celo premoženje! S tem denarjem bi bili lahko mesec dni, kaj mesec, dva meseca na morju!«
»Pazi, ne dotikaj se denarnice! Na njej so gotovo kakšni prstni odtisi! In ne zapiraj vrat! In … Poglej, okno je priprto! Nekdo je moral vstopiti skozi okno! Ali pa je balkonsko okno odprl, vstopil pa kar skozi balkonska vrata. Ali pa je imel ključ od vhodnih vrat. Ali pa …«
»Ne gre samo za krajo, na delu so bili vlomilci!« je oči nadaljeval bled kot stena. Bela stena je bila v primerjavi z njim prav rožnata. Ob tem šokantnem spoznanju se je sesedel na posteljo. Do tedaj so namreč tudi zanj vlomilci živeli onkraj devetih gora in devetih voda, zdaj pa so tako rekoč stali skupaj z njim v dnevnem prostoru hišice ...
»Policijo, hitro pokliči policijo!« je zavpila mami na ves glas in takoj zatem s strahom pogledala proti drugi omari. Iz njenih oči je sijalo vprašanje: Kaj pa, če je vlomilec v njej? Morda pa so prehitro prišli domov in …
»Jaz grem zadevo prijavit, vi pa pojdite kar sami naprej na večerjo!« je takoj zatem, da bi se znebili vsaj vprašanja glede druge omare, predlagal glava družine. »Pa hišico dobro zaklenite, da nam ne bo kdo ukradel še kaj drugega.«
»Ne ne, sami pa že ne bomo hodili naokrog … Kaj pa, če nas je kdo opazoval! Lahko nam stori še kaj hujšega. Najprej bomo šli skupaj prijavit vlom in krajo na policijo, potem pa skupaj na večerjo.« Mami je včasih res prava revica. Tu in tam pogleda kakšno južnoameriško limonado, zato je bila tokrat prepričana, da se je treba po vzoru njihovih glavnih junakov vedno držati skupaj, pa čeprav bi takoj za naslednjim ovinkom skupaj tudi umrli.
Verjetno ni treba razlagati, da je pri nas tisto, kar reče mami, zakon.
»Kje pa je tu … policija? V kampu je vendar nimajo …« se je zmedel oči.
»Gremo vprašat na recepcijo!«
Iz naše srečne oziroma smešne družine Erjavec je tako v nekaj sekundah nastal klavrn pogrebni sprevod. Spredaj oči Janez, ki nosi v srcu vso žalost za izgubljenim denarjem. Prekleti tat, če ga dobim v roke, mu bom ročno zavil vrat! Za njim užaloščena vdova Maša. Prmejkokuš, lahko bi imela novo obleko, pa je spet ne bo! Za njo jaz, tako rekoč odrasla hčerka Tina. Nedrček je splaval po vodi. Posebno tisti podloženi. Za mano moj bratec Nejc. Brez denarja se ne da opraviti niti pogreba, kaj šele trgovati s frnikolami!
»Dober večer, kaj bo dobrega?« Nočno receptorsko službo je prav pred našim prihodom nastopil starejši gospod, ki je delal – kot smo zvedeli pozneje – deset let v gradbeništvu v Sloveniji, zato je imel Slovence še posebej rad.
»Nič dobrega!« je v odgovor takoj zasikal oči. »V hišici so nas obiskali vlomilci in nam ukradli ves denar. Prosim, pokličite policijo!«
»Nemogoče!« je prebledel receptor. Odtenek njegovega obraza je bil še za kanček svetlejši od očijevega. »To se pri nas ne dogaja!« No, resnici na ljubo je treba povedati, da smo pozneje izvedeli, da se jim je to pripetilo samo dvakrat. V hišici številka petdeset in enainpetdeset. »V kateri hišici pa ste nastanjeni vi?«
»V dvainpetdeset.«
»No, kot je videti, so te najbolj na udaru!« Tako se je izražal zato, ker je bil še partizanska generacija.
»Prosim, takoj pokličite policijo! Morda ga še ujamejo!« je zahtevala mami odločno. Zdaj ni čas za pogovore o Piranskem zalivu, zdaj je treba ukrepati!
»Hja, tole bo pa bolj težko,« se je takoj zatem sila prijazno odzval na njene besede nočni receptor. »Policija za nas dežura samo do noči. Pozneje jo lahko pokličemo samo v primeru umora … Vi pa ste, kolikor vidim, še vsi živi.« Duhovit pa je bil, duhovit!
Vsa naša družina je v odgovor takoj glasno zaškripala z zobmi. Bili smo tako jezni, da bi se kar takoj stepli z njim. Samo če bi nam pokazal mezinček.
»Ja, pa menda ne boste čakali do jutri!« je mami poskočila pol metra od tal. Odriv je imela enkraten!
»Drugega nam ne preostane, spoštovana gospa. Pri manjših vlomih in krajah je tako, da se da vse raziskati naknadno.
Policija ima v tem času veliko preveč drugega dela. Poglejte, samo danes so se trije ubili na jadranki, v Poreču se je pripetil trojni uboj, v Červarju pogrešajo jadrnico s šestimi člani posadke. Ali niste nič poslušali Istrskega vala? A veste, da se v tej situaciji policije niti ne upam poklicati. Vi pojdite lepo na večerjo, potem pa mirno spat. Vlomilce pa bomo ujeli jutri. Še pred odhodom domov bom obvestil direktorja, on pa bo potem dopoldne, če bo potrebno, sprožil akcijo. Veste, naš novi direktor, mlajši brat prejšnjega direktorja, je tako rekoč idealen človek. Vsem ljudem bi rad ustregel. Zdaj nimamo v kampu samo dežurnega elektrikarja, temveč celo vodovodarja, ki sproti odmašuje vse odtoke. Ja, tako je dober novi direktor. Morda pa … Morda pa se motite vi. Denar ste morda samo kam založili in se ponoči najde sam. O, velikokrat se je že to zgodilo! Res, prav nič ne pretiravam.«
»Ampak …«
»Tako vendar ne gre!«
Na koncu je na grozo vseh obveljala receptorjeva. Receptor ima v kampu vedno prav. To je osnovno pravilo kampa. Če meniš drugače, se ravnaj po prej napisanem pravilu.
Še za odtenek bolj žalostni smo se odvlekli k večerji, kjer pa smo izvedli pravo zadušnico. Zadušnico za pokojnim denarjem oziroma za ugodnostmi, ki bi nam jih prinesel. Oči za stotimi pivi, mami za poletno obleko, jaz za podloženim nedrčkom, bratec pa za igrico. Seveda je bila izvedena ob litru vode. Ko pa nismo imeli denarja za nobeno drugo pijačo ...
Vse okrog nas pa je mrgolelo na stotine in stotine sumljivih oseb.
Devet sumljivih uredi
Takoj po večerji je naša srečna oziroma smešna družina Erjavec sklenila vzeti zadevo v svoje roke. Drugega nam tako ali tako ni preostalo. Načrt je vseboval več delov.
Prvi del. Ogorčenje.
»Kakšna aroganca, kakšna nesposobnost, kakšna lenoba!« Takšno mnenje o vodstvu kampa sta izrekla oči in mami, midva z Nejcem sva se glede tega stoodstotno strinjala, ne da bi sploh pogledala v slovar, kaj pomeni aroganca. A prepričana sva bila, da se je ne da polizati kot sladoled in je bila zato nekaj slabega.
Drugi del. Jeza.
»Lepa stvar! Takoj bi ukrepali šele, če bi bili vsi štirje mrtvi. Se pravi, da bi morali vsi štirje priti na recepcijo mrtvi, šele potem bi morda poklicali policijo.« Prepričani smo bili, da je pri tem poudarek na morda.
Tretji del. Samozavest.
Ker smo bili na hrvaškem govornem področju, smo si rekli: Pouzdaj se use i u svoje kljuse! Kljuse je sicer konj, v prenesem pomenu pa naše umske sposobnosti. O teh je pesnil tudi že naš prvi pesnik, Valentin Vodnik. Glej, stvarnica vse ti ponudi! Tudi vlomilca. In tudi priložnost, da ujameš vlomilca.
Iz ogorčenja, jeze in samozavesti je zrastel prvi sklep.
»Predlagam, da se sprehodimo po kampu z odprtimi očmi in poiščemo vse sumljive osebe, ki se gibljejo znotraj počitniškega naselja.« Očijev predlog je bil tako dober, da ni bilo oporekanja niti pri mami.
»Potem pa se usedemo v gozd nad hišico ter hišico in sumljive osebe v temi opazujemo. Morda pa se kdo k nam vrne po obleko, nakit in avto.«
»Jaz sploh ne grem spat v hišico!« sem se oglasila. »Kaj pa, če tudi nas ponoči ubijejo?!« Prebrala sem zbirko Sto kriminalk, zato sem natanko vedela, da ni prave kriminalne zgodbe brez trupla.
»A, nas že ne bodo ubili, smo premajhne ribe!« mi je odvrnil v tolažbo mamin podšef. »Samo denar so nam ukradli, to pa je tudi vse.«
»Jaz bom spal kar v avtu,« se je prostovoljno javil Nejc, bržčas v prepričanju, da avta samo zaradi njega ne bodo ukradli, saj bi imeli potem preveč dela z njim in njegovo tečnobo. Človek je pač resnicoljuben po mami.
Ko smo prečesali kamp podolgem in počez, smo se spet utrujeni in razočarani usedli na klop pred hišico.
»Vse je jasno!« je izjavil oči.
»Ali pa tudi ne!« je dodala mami. Relativnostna teorija. Mami bi se lahko pisala Zweistein.
Med sprehodom po kampu namreč nismo opazili samo na stotine golih moških in žensk, temveč tudi devet sumljivih oseb. Naj mi mojstri kreativne šole pisanja oprostijo, toda nemogoče je opisati vse, kar je tistega večera iskreno privrelo iz nas štirih na plan, zato bo podajanje nekoliko bolj suhoparno. Podrobnostim pa se bomo izognili tudi zato, ker bi knjiga drugače imela tristo strani. Oči je rekel, da takih knjig nihče ne bere, še manj pa tiska. Zato so tu navedena samo dejstva.
Sumljiva oseba št. 1: Snažilka.
Takoj po tistem, ko se je naša srečna oziroma smešna družina Erjavec odpravila k morju, se je snažilka splazila za nami in počakala, da bomo vsi štirje na plaži zaspali. Ko smo to tudi v resnici storili, se je odplazila nazaj v hišico in jo natančno preiskala. Ker je bil ključ od omare v pepelniku, ji je to takoj dalo vedeti, da se v omari skriva nekaj posebnega.
Denarja je bila še posebej vesela. Na njem nič ne piše, čigav je in komu je namenjen.
Možna je tudi podvarianta. Ena od snažilk – vedno delajo v skupinah – je pazila, da se ne bi kdo od nas, Erjavčevih, vrnil, druga pa je prerešetala notranjost hišice. Obe sta se zavedali, da je to treba storiti še v času, ko smo dopustniki neprevidni. Najbolje že prvi dan. Naslednjega dne bi morda denar že odnesli v sef.
Sumljiva oseba št. 2: Vodovodar.
V naselju vedno nekaj pušča in se kje kaj zamaši. Vodovodar ima pri roki ključe vseh hišic. Navadno je to človek, ki vstavlja tudi ključavnice. Ključavničar, vodovodar in električar v eni osebi pač. Vsestranski vzdrževalec.
Naselje obišče le občasno, zato je za upravo kampa veliko manj sumljiv.
Podvarianta. Snažilka je dogovorjena z vodovodarjem, da pride v našo hišico odmašit odtok. Pri tem odkrijeta denar in si ga pravično razdelita. Denar pravzaprav vzame vodovodar, ker se snažilka preveč boji, da bo izgubila – če jo odkrijejo – službo, vodovodarju pa je itak vseeno, če izgubi tako umazano delo, kot je odmaševanje odtokov. Seveda ukradeni denar potem skupaj porabita na dopustu v Španiji.
Sumljiva oseba št. 3: Sosed.
V sosednji hišici št. 51 biva neki Italijan, ki ima ves dan na vratih napis: NE MOTI. Ta napis je bil obešen že dopoldne, ko smo prišli, obešen je bil tudi tedaj, ko smo se vrnili, pa tudi zdaj je na starem mestu.
Verjetno se zateče v kamp samo zato, da potem dopoldne krade po njem. Vse, kar je v našem primeru moral storiti, je bilo to, da je preplezal balkonsko ograjo in se splazil v notranjost hišice. Lahko dopoldansko delo. Delo v senci dišečih borovcev.
Podvarianta. Snažilka domačinka je pri tem pazila, da ne bi kdo prišel. Za to je dobila sto evrov, pa še kriva ni bila nič.
Sumljiva oseba št. 4: Raznašalec pic.
V kampu si vsi pač ne privoščijo polpenziona, temveč si mnogi, posebno tisti, ki živijo na drugem koncu pod šotori ali v počitniških prikolicah, kuhajo sami. Mnogi, predvsem mladi, pa si za večerjo ne skuhajo nič, temveč si naročijo HALO PICO. Oglas je na vsakem koraku.
Fant, ki raznaša pice, kamp dobro pozna, hkrati pa ima to prednost pred drugimi, da je povsem zunanji in mu nihče ne more do živega. Pravzaprav ga bežno pozna samo vratar, vsi drugi pa videvajo le njegov avto.
Dodatna priložnost. Dopoldne in zgodaj popoldne vlamlja in krade, zvečer raznaša pice. Dvojni šiht, sicer pa nobeden za pokojninsko dobo.
Sumljiva oseba št. 5: Črnogorska mafija.
Iz Slovenije je bilo v Črno goro odpeljanih že veliko avtomobilov in tudi avtobusov, s katerimi se nekateri tam še naprej lepo vozijo in imajo celo avtobusno podjetje. Šaljivci so iz tega skovali počitniški slogan: Pridite na dopust v Črno goro, vaš avto vas že čaka.
Iskali so ključ avtomobila, našli pa denar. Zato nam avta niso ukradli, kar je neverjetna sreča.
Še ena možnost. Po avto še pridejo, morda nocoj.
Sumljiva oseba št. 6: Klovn iz Magic showa.
Vsak konec tedna nastopa pred restavracijo Magic show z različnimi čarovniki, klovni in drugimi umetniki. Čez dan se kopajo, zvečer pa nastopajo. Lahko pa čez dan eden od njih tudi vlamlja in krade, zvečer pa opravlja svoje iluzionistične posle.
Takšen spreten človek lahko ukrade denar iz omare in denarnice, ne da bi jo odklenil. Zato pa je bil ključ na starem mestu.
Pripomba. Klovn ni bil oblečen v svojo obleko, temveč v običajno sprehajalno obleko, da ne bi bil sumljiv za druge ljudi.
Sumljiva oseba št. 7: Nečak direktorja kampa.
Recimo, da mu je ime Nenad. Njegov stric je dolga leta postavljal kamp na noge, ko pa je začel grebsti preveč na svoj kup, so ga odstavili, na njegovo mesto pa je prišel njegov brat. Zato pač, ker je vsa družina blazno zaslužna za postavitev kampa in ker so tik pred privatizacijo, pa bi bilo slabo, če bi kamp prišel v druge roke. Ker pa se zaslužni stric s tem kljub vsemu ne more sprijazniti, njegov sin, nečak zdajšnjega direktorja, skuša kampu nagajati tako, da se v njem dogajajo nemogoče stvari.
Vlomi in kraje so veliko bolj primerne kot uboji.
Pomislek. Nečak bi raje vlamljal zase, ne za druge. Zato se dolgoročno to ne obnese.
Sumljiva oseba št. 8: Policija.
Če bi bilo policiji kaj do tega, da bi raziskovala podobne primere, bi to tudi storila. Tako pa se dela, kot da nima nobenega časa, v resnici pa, recimo organizirana trojka, serijsko vlamlja po kampih. Vsi pa mislijo, da prihaja samo vzdrževat red.
To je najbolj verjetna in hkrati najbolj tvegana varianta.
Podvarianta. Sodelujejo z receptorjema, zato je treba popaziti predvsem na receptorko, ki ve, kje se zadržujejo gostje.
Sumljiva oseba št. 9: Vsi mi, Erjavčevi.
Videz vedno vara. Morda smo res vsi štirje na plaži zaspali kot ubiti, mogoče pa se je eden od nas vendarle prebudil in se splazil v hišico, za šalo vzel denar, zdaj pa se gre detektiva.
»Najbolj sumljiva sta vidva, otroka, ker bi vama bilo drugače preveč dolgčas.«
To je izjavil najin dobri oči. Komaj je to izrekel, sem takoj najbolj podvomila vanj. Kaj pa, če skuša vse skupaj namenoma zvrniti na naju z Nejcem?
No, pa vi zdaj že veste, kdo je vlomil v našo hišico?
Malce se vam verjetno že svita. Nam pa se tedaj še ni.
Otrok v avtu uredi
Vsega, kar sem tu popisala, nisem doživela osebno, toda o tem smo se v naši srečni oziroma smešni družini Erjavec toliko pogovarjali, da se vam ni treba čuditi, če zveni tako, kot da sem vse to pretrpela na lastni koži.
Prvo noč po vlomu se je najbolj izkazal moj pogumni bratec Nejc. Pomislite, ima komaj devet let, pa je bil že glavni. In to ne glavni na vasi, niti ne glavni v mestu, temveč glavni v celotnem mednarodnem kampu Natura.
Po dolgem pogovoru smo se na koncu le namenili, da odidemo spat.
»Zdaj je, kar je,« je ugotovila mami, vdana v usodo kot nevesta pred oltarjem. Že v mladosti je bila ena najbolj pametnih deklet, pa tudi v zakonu je bila vzor vsem sosedam, zato se je tudi zdaj zavedala, da se zadeve ne da popraviti.
»Zaklenimo vsa vrata, zaprimo vsa okna, sami pa se pokrijmo z dekami čez glavo,« je predlagal moj pametni oči, ki je znal vedno delovati v slogu nekdanjih vaj civilne zaščite NNNP. Nič nas ne sme presenetiti. Nas je vlomilec že presenetil, zato nam je bilo v olajšanje, da se verjetno ne bo več vrnil, razen morda po ključe avtomobila. Posebno zato, ker nas policija sploh ni obiskala in torej nismo bili pod njeno zaščito.
»Zločinci se radi vračajo na kraj zločina,« je modro pripomnil Nejc modro, da smo vsi ostrmeli. Menda je bilo tako napisano na njegovi šolski klopi, a izrek je v novih okoliščinah zazvenel veliko bolj kruto. Skoraj napadalno. Zazdelo se nam je, da vidimo v gozdu deset do zob oboroženih kriminalcev.
»Malce še posedimo in se pogovorimo o drugih, lepših stvareh, potem pa gremo vsi družno gledat pod kožo,« se je delal duhovitega oči. Žal lepih stvari niti ni bilo. Bolj ko smo premišljevali o morskih valovih, cvetočih rožicah, modrem nebu in tako naprej, bolj se je v našo bližino plazil skrivnostni vlomilec ali kar cela tolpa.
»Zadelajmo vsa okna z dekami!« je predlagala mami. »Tako vlomilec niti ne bo vedel, ali smo doma ali ne oziroma ali spimo ali ne.« Predlog je bil tako dober, da smo to tudi storili.
»Midva z Nejcem pa greva spat v avto!« se je odločil oči. »Za vsak primer, če bi nam ga hotel kdo ukrasti. Na udaru smo pač najbolj nocoj, prvi večer, prvo noč.«
Mami in jaz sva ugovarjali, da že ne bova sami spali v zloglasni hišici št. 52, toda protiargumenti so bili močnejši. Hišice ne bo nihče odpeljal, avto pa lahko.
Nejc je pri tem pokazal izreden pogum. Takoj je sam skočil po ključe avtomobila, si za zglavje vzel blazino s kavča, se vrgel na zadnja sedeža, avtomobil od znotraj zaprl s samodejnim zapiralcem in v trenutku zaspal. Vse to je storil tako hitro, da mu niti oči ni mogel slediti. Očitno je bilo Nejca strah samo hišice št. 52, v avtomobilu pa se je počutil kar varnega.
Oči je nekaj minut skakal okoli avtomobila in trkal na šipe, češ, naj mu vendar odpre. Ko pa je spoznal, da Nejc spi kot ubit, se je usedel na pločnik ob avtomobilu, potegnil glavo med ramena in kar sede tudi sam zadremal.
Od daleč je bilo videti, da je pazil na naš avtomobil in na sinka v njem.
Midve z mami sva se v hišici na družinski postelji tako stisnili skupaj, da bi bilo prostora za petdeset stanovalcev, ne pa samo za naju dve.
Dolgo dolgo nisva mogli zaspati.
Bilo je že krepko čez polnoč, ko je nekdo potrkal na vrata …
»Vlomilec!« je zadrhtela mami.
»Prišel naju je ubit!« sem bila prepričana jaz. Zdaj se bo zgodilo tisto, kar je napovedoval receptor. Ubili bodo enega ali dva, potem pa bo nastopila policija in naredila red med živimi.
Vlomilec je bil na srečo silno vljuden. Kar trkal je in trkal …
»Jaz sem, Mašika,« se je za vrati izvil iz očijevega grla skoraj ženski glas. »Spusti me noter. Tako me zebe!«
Mami je tresočih nog in rok stopila k vratom.
»Pazi, morda se samo pretvarja, da je oči!« sem ji zaklicala polglasno.
Mami pa je, pogumna, kakor je, vseeno stopila naprej. In to v sami pižami.
Zatisnila sem oči. Bo, kar bo.
»Ne boj se, res sem jaz!« je stopil v notranjost hišice oči. »Zunaj se je tako hudičevo shladilo, da bom še zmrznil. V gozdu pa ponoči res ni nobene vročine.«
Objela sta se tako prisrčno, kot bi se po sto letih vrnil iz Sibirije. Ko se je ulegel k nama na posteljo, smo se objeli vsi trije in kmalu družno utonili v spanec.
Čez poldrugo uro nas je zbudilo novo trkanje. Tokrat trdo, odločno, tako rekoč zahtevajoče, v ozadju pa se je slišal otroški jok.
Prepričana sem bila, da je črnogorska mafija pospravila Nejca v avtu, zdaj pa gre še nad nas.
»Kdo je?!« je skušal biti oči čim bolj odločen, a resnici na ljubo je treba povedati, da se je tresel kot nebotičnik ob potresu.
»Jaz, soseda! Kakšna nesramnost! Otroka ste pustili kar v avtu, zdaj bo pa tam zmrznil. Ali ne slišite, kako predirljivo joka?! Če takoj ne odprete, bom poklicala policijo. Kakšna neodgovornost! Sami gredo spat, otroka pa pustijo v avtu na samem ob gozdu! Nezaslišano!«
Oči je vstal, jo spustil v hišico in ji skušal v nekaj stavkih dopovedati, da gre za nesporazum.
»Kakšen nesporazum! Današnji starši nimate prav nobenega čuta za otroke. To je in nič drugega! Zato pa so tako pokvarjeni!«
Svet je imela preštudiran po svoje in ni se dalo spremeniti prav nič. Da je Nejc spal v avtu, sta bila kriva mami in oči, šlo pa naj bi menda tudi za naklepno dejanje.
»Gospa, umirite se! Vam bom skuhala čajčka,« je skušala biti prijazna mami. »Veste, sin je šel sam spat v avto, po lastni želji. Samo zato, ker se je v njem počutil bolj varno. Pravzaprav sta prvotno nameravala prespati v avtu oba z mojim možem, pa se je sin po nesreči zaklenil vanj …«
»Zreli ste za psihiatra!« je takoj ugotovila soseda, brez pregleda pri specialistu. »Na psihiatričnem oddelku umobolnice imajo zagotovo še kaj prostora za take hude primere, kot ste vi … Zadevo bom prijavila policiji. Čajček pa dajte raje vašemu revčku v avtu. Adijo!« Slednje je rekla tako odločno, kot bi s tem pozdravom izločila najšibkejši člen.
Nejcu je šlo v avtu res na jok, vendar pa je bilo očitno, da se niti sam sebe ni popolnoma zavedal. Verjetno se mu je sanjalo kaj grdega, pa se je prebudil iz sanj. Jokal pa je bolj iz navade.
Vsi štirje s sosedo vred smo obstopili avto in počakali, da se je prebudil do konca. To se je zgodilo ob 3.21. Na uro sem pogledala zato, da nam ne bi pozneje kdo očital, da smo celo noč kalili nočni mir. Na vhodu v kamp namreč piše, da mora vladati v njem absolutna tišina od enajstih zvečer do sedmih zjutraj. 3.21 pa je res nekje na sredi tega časa.
Prvo, kar je Nejc naredil, ko se je dokončno prebudil, je bilo, da je pritisnil na samodejni zapiralec avtomobila. Klik in avto je bil odprt, Nejc pa v maminem objemu.
»O, mami, mami, mami!« je začel na ves glas jokati. »Hitro stran, Turki so pred vrati!«
Odnesla ga je v posteljo, kjer smo se takoj zatem vsi štirje stisnili na eno posteljo, oči pa je pred tem še enkrat preveril, če so res vsa okna in vrata neprodušno zaprta.
Zjutraj sem zvedela vsebino strašnih Nejčevih sanj. Spal je na seniku nad hlevom, kamor se je skril pred turškimi vojaki. To je storil zato, ker je zvedel, da Turki po kranjski deželi nabirajo mladeniče, stare od devet do trinajst let, za janičarje. Komaj je zaspal, so spodaj zaropotala konjska kopita … Trudil se je, da ne bi zajokal, vendar ga je glas kar sam izdal. Na srečo se je tedaj zbudil in smo ga rešili …
»Revček!« ga je mami objemala kot dojenčka. »Ne bi se smel zakleniti v avtomobil.«
»To sem storil samo zato, da avtomobila ne bi kdo ukradel,« se je kmalu zatem, ko se je vendar prebudil, začel junačiti Nejc.
»Ja ja, saj si moj veliki junak!« ga je pobožala mami po razkuštrani glavici, meni pa velela, naj grem pristavit čaj za – kot se je izrazila – revčka Nejčka.
Ko je vstalo sonce, mi je Nejc že razlagal, da se je okoli avtomobila sukalo na ducate oseb v črnem, vendar je s svojimi groznimi kriki odpodil vse. V bistvu je rešil celo družino.
Kakor koli že, eno nam je bilo vsem jasno. Noč smo preživeli, glavni heroj pa je bil Nejc, ki je pred krajo ubranil tudi avtomobil. Na tihem sem premišljevala, da bi mu kje ob robu gozda postavila spomenik. Na njem bi pisalo:
NA TEM MESTU JE POLETI LETA 2003 UBRANIL PRED GROZNIMI NAPADALCI VES ŽIVELJ V KAMPU SLOVITI JUNAK NEJC ERJAVEC. SLAVA MU!
Če spomenika uprava kampa ne bo postavila, bo to velika škoda za ves hrvaški turizem. Nejc si spomenik vsekakor zasluži, sicer pa bo kaj več povedal sam v šolski nalogi z naslovom Kako prijetne so bile moje počitnice.
Policija na delu uredi
Po zajtrku smo se spet oglasili v recepciji.
»O, vas pa že dobro poznam!« je bil tokrat nekoliko bolj strog receptor. »Ponoči smo zaradi vas dobili pet prijav kaljenja nočnega miru. Prijavila vas je gospa Konigunda Sedlar. Prvič ob 3.21, drugič ob 3.24, tretjič ob 3.27, četrtič ob 3.29, petič pa ob 4.11.«
»Laže!« je ušlo meni tako iskreno, da mi ni bilo niti žal. »Ob 4.11 smo mi že spali! Vsi v hišici. Tedaj je kalila nočni mir samo še gospa Konigunda.«
Oči me je ob teh pametnih besedah pobožal po laseh in mi obljubil – vsaj tako so govorile njegove oči – sladoled s tremi kepicami, samo da pride do denarja.
»In kdaj pride policija?« je zanimalo očija. Vlomilec je medtem lahko že pobegnil.
»Enkrat dopoldne. Veste, za kaljenje nočnega miru so velike kazni.«
»Kako pa je z vlomilci?« se je razhudila mami v odgovor. »So tudi oni kaj kaznovani?« Na lepem smo postali mi večji kriminalci kot tisti, ki so nam ukradli ves denar.
»Vlomilcev pa pri nas ni. Mi smo najbolj varen kamp na vsem Jadranu.«
Nekaj časa smo se še pogovarjali, nazadnje pa nam je receptor svetoval:
»Vi pojdite kar lepo na plažo in se naužijte radosti morja in kopanja do obisti. Pri sebi pa imejte ves čas prenosni telefon. Ko bo prišla policija – zaradi obeh primerov – vas bomo takoj poklicali. Lepo počutje!«
Prevedeno v preprost jezik bi to lahko pomenilo, da bo moral oči ves čas plavati s prenosnim telefonom med zobmi. A ker je naša srečna oziroma smešna družina Erjavec bila tedaj, ko so delili pamet, med prvimi, smo sklenili na plaži organizirati dežurstvo ob prenosnem telefonu. Eden od staršev in en otrok gresta v vodo, druga dva pa čakata na telefonski klic. Tisti, ki plava v morju, ni nikdar v vodi globlje kot pol metra, tako da se lahko takoj odzove na telefon. To sem zapisala samo zato, ker se je oči tistega dopoldneva ves čas kopal med dojenčki. Mnogi so ga zato gledali postrani, misleč, da ne zna plavati.
Tudi spali smo izmenoma. Na plaži smo se namreč počutili precej bolj varno kot v hišici. Tu nam pač nihče ni imel česa ukrasti. Če bi nam vzel kopalke, pa tega niti ne bi opazili, saj smo se po kampu lahko gibali povsem goli.
Spali smo v turnusih po pol ure. Najprej midve z mami od 9.30 do 10.00, nato oči in Nejc od 10.00 do 10.30, potem spet midve. Ravno ko sta oči in Nejc končala drugo izmeno spanja, je zazvonil očijev telefon. Planil je k njemu, kot bi ga poklical sam predsednik države.
»Ja, jaz sem, Erjavec. Ja, jaz sem ponoči kalil mir. No, pravzaprav ga je moj sin, a to zadeve nič ne spremeni. Ja, pa tudi vlomljeno je bilo pri nas. Ja, tisoč petsto evrov, nekaj kun in veliko tolarjev. Ja, ne vem, kdo bi bil. Ne, mislim, da soseda Konigunda ni bila.«
Mami je začela na vso moč mahati z rokami.
»Pojdi k njim in jim vse osebno povej!«
»Ja, nič nisem kriv … Ja, denar sem imel pa res v sobi. Pomotoma. V sef ga pa res nisem dal.«
Trenutek zatem je vrgel prenosni telefon mami v naročje, sam pa skočil v kopalke in odhitel v smeri naselja. Očitno je bilo, da ga je hotela policija tudi osebno zaslišati.
Kot nam je povedal pozneje, so ga sprejeli nadvse prijazno. Takoj so mu obljubili, da bo kazen zaradi kaljenja nočnega miru sorazmerno nizka, plačal pa jo bo lahko z mednarodno položnico.
»To pomeni, gospod Erjavec, da ni nič narobe, če denarja nimate s seboj. Rok plačila bo mesec dni.«
»Pa vlomilci in kraja denarja?«
»Malce potrpljenja! Vsak trenutek bo prišel iz Pule moj službeni kolega kriminalist, ki bo raziskal tudi vlom v vašo hišico.«
Tako je tudi bilo. Policistov – bila sta namreč dva – se oči niti ni ustrašil, pa čeprav je bil zaradi Nejčevega junaštva glavni krivec sam. Ko pa se je pripeljal pred hišico št. 52 še visok črn kriminalist z velikim belim napisom KRIMI na majici, je oči zadrhtel po vsem telesu.
Zdaj je šlo zares! Še včeraj smo vsi v družini kriminalke samo brali, zdaj pa smo bili naenkrat udeleženci prave kriminalne zgodbe.
»Vi ste torej dopustnik Janez Erjavec?« je pogledal kriminalist očija naravnost v oči in to tako pozorno, da je bil oči menda takoj prepričan, da je denar ukradel kar sam.
»Sem!«
»Pokažite, prosim, roke!«
Kriminalisti imajo menda med šolanjem predmet sumljivi deli telesa. Roke so menda med najbolj sumljivimi.
»Aha!« je prikimal kriminalist v črnem in si nekaj zapisal v beležnico. »Vaše prstne odtise pa bomo tako ali tako dobili od slovenske policije.«
Oči bi mu rad povedal, da sam ni vlamljal, a je bil kriminalist preveč resen, da bi se dalo razpravljati z njim.
»Imate ključ hišice?«
»Imam.«
»Je bila ključavnica kaj poškodovana? Ste opazili kakšno poškodbo vrat ali kaj podobnega?«
»Nič. Zdi se mi, da je vlomilec vstopil skozi okno ali pa je imel celo pravi ključ vhodnih vrat.«
»To, kaj se zdi vam, je vaš problem. Kriminalni primer raziskujemo mi in prosim, da se ne vtikate v naš posel!« ga je ostro ustavil kriminalist.
Oči se je počutil kot polita kura. Kriminalist je skupaj s policistoma res raziskoval naš primer, pri tem pa oči ni smel povedati niti svojega mnenja.
»In kje je bila tista vaša denarnica?«
»Tu v omari, pod perilom. Ključ pa tamle v pepelniku.«
»In tam ste imeli tudi ključ avtomobila?«
»Ja, pa res!«
»Gospod Erjavec, takole vam bo rekel! Imeli ste izjemno srečo, da vam niso odpeljali tudi avtomobila. Vlomilci navadno poberejo vse, kar jim je na dosegu roke. Vi pa ste jih s ključi dobesedno izzivali.«
Oči je skrušeno prikimal, da je to res. Navsezadnje bo šel k sodniku za prekrške on in to zato, ker je pustil ključe avtomobila v pepelniku …
Kriminalist je stopil do zaprtega okna in ga nalahno odprl. Potem je odšel na balkon in skušal skozi napol priprto okno odpreti balkonska vrata.
Ni šlo.
Ko se je vrnil v sobo, je dejal:
»Klasika!«
Vsi v družini smo do tedaj menili, da so klasika Beethoven, Mozart in Schubert, zdaj pa smo zvedeli, da obstaja klasika tudi pri vlomih.
»Vlomilec je prišel skozi okno,« je hladno povedal kriminalist. »Devetdeset odstotkov je takih vlomov. Pravzaprav sploh ne gre za vlom, temveč samo za hitri vstop v počitniško stanovanje. Okno ste imeli napol odprto, on pa ga je odprl do kraja, vstopil, se razgledal po sobi, v pepelniku je zagledal dva ključa, vzel tistega od omare, pobrskal po perilu – vsi shranjujejo denarnice predvsem pod osebnim perilom – vzel iz denarnice denar, potem pa ključ vrnil na staro mesto. Vrnil ga je zato, da je imel potem več časa za pobeg. Če bi vi odkrili tatvino takoj po vstopu v hišico, bi ga morda še kje ujeli. Tak vlom pa se navadno odkrije z večurno ali celo večdnevno zamudo. Vlomilec pa je tedaj že daleč stran. Saj pravim, klasika, čista klasika!«
Pregledal je še kopalnico in stranišče, toda nikjer ni bilo nič sumljivega.
»Vse je jasno. Klasika!«
Nekaj je zapisal na svoj list papirja, očiju pa velel, naj podpiše, da je obisk res opravil tega in tega dne ob tej in tej uri.
»Kaj pa zdaj?«
»Nič!« mu je odvrnil kriminalist tako rekoč neprizadeto. Tudi policista sta kljub vročini nekam hladna stala ob strani.
»Ga boste ujeli – vlomilca?«
»Statistika govori o tem, da dvainsedemdeset odstotkov tovrstnih tatov nikdar ne ujamemo. Gre pač za priložnostne tatove, ki delujejo predvsem poleti in to v stiku z najbolj naivnimi dopustniki.«
Tako smo zvedeli, da naša srečna oziroma smešna družina Erjavec ni samo srečna in smešna, temveč sodi tudi med najbolj naivne. Človek bi se od veselja zabil v tla, če bi se le mogel!
»In kaj naj zdaj storim jaz?« je postajal tečen oči. Očitno je imel pred očmi mami, ki s takim izkupičkom zagotovo ne bo zadovoljna.
»Nič! Za kaljenje nočnega miru vam bomo domov poslali mednarodno položnico, o morebitnem prijetju vlomilca ali vlomilcev pa vas bomo v primeru uspeha obvestili. A kaj dosti upanja ni.«
Oči nad takim odgovorom ni bil pretirano navdušen. Se pravi, da je bil grozno razočaran.
»Čakajte čakajte, kar takole me ne morete odpraviti!«
Na obzorju je bil mednarodni spopad med očijem in kriminalistom. Trdinov vrh je bil ob tem prava malenkost.
Policista sta takoj sprevidela, kam pes taco moli. Pravzaprav na koga letijo očijeve besede. Zato sta ga obstopila, kriminalist pa mu je v obraz vrgel vso resnico:
»Naivni ste bili vi sami, ne mi! Mi skušamo samo pomagati naivnim ljudem. Dvomim, da boste denar kdaj videli. Denar je taka stvar, da se najlažje ukrade. Poleg tega ste res skrajno naivni, da odidete s tako vsoto na dopust. Kot mi je znano, ste Slovenci zelo varčni in na naši obali ne zapravite veliko. Pa kaj bi o tem! Na vašem mestu bi skakal do stropa od veselja, da vam niso ukradli avtomobila. Oba ključa ste tako rekoč dobesedno nastavili tatovom.«
Vidno razburjen, ker ima opraviti z nenavadno naivnimi dopustniki, je takoj zatem odšel, policista pa tudi.
Analiza pod borovci.
Ko nam je oči povedal vso zgodbo desetič, z vsemi občutki, ki so ga ob tej kriminalistični preiskavi obhajali, vred, je povzetek najprej naredila mami in to brez posebnih ovinkov.
»Vsi trije so med seboj povezani. Nobenega dvoma ni, da so vlomili prav oni. Kakšna klasika, kakšen vlom skozi okno, kakšni ključi na omari! Vlomilci so prišli skozi vrata, s ključi receptorja ali pa s svojimi ključi.«
»Kako pa to veš?« smo se vsi začudili maminim kriminalističnim sposobnostim.
»Zato, ker vem, da se stol ob oknu ni premaknil niti za milimeter.
Ko sem razporejala naše obleke po omari in hišici, sem na hitro pomedla tudi celotno stanovanje. Samo povrhu, zaradi boljšega občutka. Skušala sem premakniti tudi stol, pa sem pod njim zagledala toliko prahu, da sem ga namenoma pustila na starem mestu. Rekla sem si: za drugimi pa že ne bom čistila. Pod tistim foteljem ob oknu je bilo namreč na tone svinjarije. Če pa bi kdo res hotel odpreti balkonsko okno, bi moral stol vsekakor premakniti v levo. Če bi ga premaknil za en sam centimeter, bi se to poznalo tudi na tleh. Nemogoče je, da bi ga – ko bi plezal skozi okno iz hišice – dal nazaj do milimetra natanko na isto mesto. Pomeni, da kriminalistova teza ne drži.«
»Meni pa se zdi sumljivo, da mi je ves čas govoril o avtomobilskih ključih. Le kaj imata vlom in kraja opraviti z avtom! Po mojem to govori samo zato, da bi nas potolažil oziroma našo pozornost usmeril drugam. Tisoč petsto evrov in ves drug denar je vsota, ki je ne bi smel spregledati. Za takšen denar dobiš že soliden star avto.«
Moram priznati, da smo bili do tistega dne vsi v naši družini prepričani, da nas varuje najboljša policija na svetu in da za odkrivanje nepridipravov skrbijo najboljši kriminalisti. Od tistega trenutka naprej pa je zaupanje vanje precej popustilo. Še posebej v hrvaške organe. Ne zaradi Hrvatov samih, ampak zaradi tujine. Meja med državama pač pomeni, da gorečnost raziskovanja popusti najmanj za polovico.
»Če so nas res okradli policisti s kriminalistom na čelu ob pomoči receptorja ali receptorke, potem bomo vsaj spali lahko nekoliko bolj mirno. Zdaj, ko vedo, kako razmišljamo, bomo imeli pred njimi zagotovo mir,« je imel oči spravni sklepni nagovor. Potem si je po vsem prestanem vzel pet ur spanja. Telo pač zahteva svoje. Če nima, si pa kar samo vzame.
Mi, ki smo spali samo izmenoma – dežurstva ob telefonu namreč nismo ukinili – pa smo bili iz minute v minuto bolj prepričani, kdo je vlomil v našo hišico. Pravzaprav ni šlo za klasični vlom, temveč za klasiko pokvarjenih kriminalistov.
»Če je bil sploh pravi kriminalist. Mogoče pa se je samo našemil v kriminalista,« je na koncu dodala mami in primer bi bil lahko zaključen.
Pa ni bil.
Sprejem pri direktorju uredi
Zvečer smo spet pili samo vodo, na sprehodu si nismo privoščili niti sladoleda, kljub temu pa smo se vendarle nekoliko umirili in ponoči – seveda ob trdo zaprtih vratih in oknih – tudi skupaj kar dobro zaspali.
Nov dan vedno prinese nov pogled na svet.
»Ti, mucek, ali so ti policisti in kriminalist kaj rekli o tem, da so o zadevi obvestili tudi direktorja kampa?« Spanje je naredilo svoje in naš oči je na lepem spet postal mucek. Verjetno tudi zato, ker je mami nosila največje breme krivde. Navsezadnje bi lahko denarnico shranila na kak drug, bolj skrit kotiček. Recimo v straniščni kotliček. Ne pa – klasično – pod perilo.
»Nič.«
»Ponoči sem se zbudila in prišlo mi je na misel, da ni nujno, da je policija povezana z receptorjem, temveč se morda dobro pozna z direktorjem kampa. Ta možnost se mi zdi verjetnejša. Posebno zato, ker je direktor nov, receptor pa se ga kar preveč boji. Morda je bil kriminalist celo direktorjev sin. Ničesar ne smemo spustiti izpred oči.« Potem je pogledala proti nam kot Hudobivškova Meta v Samorastnikih, ko je predavala otrokom o krivici, in retorično vprašala: »No, ali se vam ne zdi čudno, da nas direktor kampa sploh ni sprejel? Kamp je pravzaprav njegova tovarna, njegovo podjetje. In če se v njegovem podjetju zgodi tako velika kraja, kot se je, bi moral med prvimi odreagirati prav on. Vidita, otroka, da se nam je zgodila krivica, velika krivica. Ko bosta vidva zrasla, le glejta, da drugim ne bosta delala takih krivic.« Zvenelo je tako globoko, da sem kar smrknila od ginotja.
Mami je svojo tezo še precej razširila, rezultat njenega razmišljanja pa je bil, da je moral oči oditi v recepcijo in se osebno zgroziti nad tako nezainteresiranim direktorjem.
»Če bi bil jaz na direktorjevem mestu, bi bil deset minut po prijavi tako velike tatvine že v hišici številka 52. Pa ni prišel pogledat niti danes, dva dni po vlomu. Tu meni nekaj hudo smrdi!«
Receptorka – tokrat je bila spet ženska – je poklicala upravo in tam je oči v polomljeni hrvaščini vso zgodbo lahko še enkrat povedal. Pozneje je priznal, da se je izražal precej čustveno. Le kdo se ne bi, pri tisoč petsto evrih in vsem drugem denarju!
»Bomo videli, kaj se da storiti,« je rekla na koncu poslušalka z druge strani telefonske žice. »O vašem primeru bom skušala obvestiti vsaj pomočnika direktorja, če ne kar direktorja osebno. Prosim za malce potrpljenja.«
»Kakšno potrpljenje!« bi oči kmalu požrl telefonsko slušalko. »Dva dni nas ni niti povohal, vi pa mi govorite o potrpljenju! Lepo vas prosim, vse kar je prav!« Po naravi je oči miren človek, glas upa povzdigniti samo tedaj, ko človeka ne vidi v obraz, očitno pa je bil malce vzpodbujen tudi s strani mami.
Na upravi kampa so ob tem hitro spoznali, da gre zares. Zato je na plaži že okoli poldneva zazvonil telefon.
»Družina Erjavec?«
»Prosim!«
»Tu tajnica direktorja kampa. Kljub številnim drugim neodložljivim obveznostim se je gospod direktor odločil, da vas bo ob 16.30 sprejel za pet minut. Prosim, bodite točni!«
Še preden smo lahko ugovarjali, da je pet minut nerazumljivo kratek čas, je tajnica že odložila telefon.
»Hja, po svoje pa tudi to ni tako slabo!« se je obiska pri direktorju razveselila mami. »Le tega ne vem, kaj bi oblekla. Gola menda ne morem iti k njemu, pa čeprav je direktor nudističnega kampa. Tudi on verjetno hodi v službo oblečen.«
»Pomembnejše se mi zdi, da ga je zapekla vest. To lahko pomeni, da se res boji za svoj stolček in da res lahko kje obstaja vlomilec, recimo kak nečak Nenad, ali pa se z vlomi v prostem času ukvarja kar sam. Bomo videli! Vsekakor se nas je ustrašil. Najbolj sumljivo pri tem pa je to, da si bo vzel za nas samo pet minut. Pomeni, da nas hoče videti od blizu, hkrati pa se sam noče izdati. Zato moramo obisk pri njem čim bolj podaljševati, pri tem pa v pogovoru z njim zbrati čim več podatkov.«
»Ne smemo pa pozabiti tudi na domnevnega nečaka Nenada in na vodovodarja,« je dodala mami.
Ob štirih popoldne, v največji vročini, smo se oblekli v najlepšo dopustniško obleko in se mimo vseh drugih nagcev napotili naravnost proti direktorju. Priznam, da nas je malce vendarle stiskalo v grlu, saj vsak dan pač ne greš na poslovni obisk k direktorju kampa.
Direktor je ljubil točnost bolj kot mi. Sprejel nas je točno ob dogovorjeni uri. Bil je mlajši človek, v beli srajci s kratkimi rokavi in rdečo kravato z okraskom šahovnice. Tajnica je postavila pred nas dve limonadi in dve kavici. Na uho povedano: to je bilo za nas pravo razkošje.
»Zelo mi je žal, da se vam je to pripetilo,« se je začel direktor opravičevati takoj, ko smo se pred njim ugreznili v velike usnjene fotelje. »Za časa mojega direktorovanja se to še ni zgodilo. Srčno upam, da bomo zadevo do konca vašega dopusta lepo rešili in da boste odšli domov vsi zagoreli in dobre volje, predvsem pa, da boste ohranili naš kamp v lepem spominu.«
Mami je takoj ugotovila, da direktor preveč sadi rožice. Kdor veliko govori, nekaj skriva.
»Vsekakor bi rad primer čim prej zaključil in šel naprej,« je nadaljeval. Mi smo izjavo prevedli v to, da bi rad še komu kaj smuknil. Sam ali skupaj s svojo vlomilsko ekipo.
»Prepričan sem, da bo še vse v redu. V spomin na lep dopust v kampu Natura pa vam podarjam nekaj malenkosti.«
Tajnica je prinesla štiri vrečke. Kaj posebnega v njih ni moglo biti, saj so bile vrečke zelo majhne. Iz vljudnosti do darovalca smo takoj pobrskali po njih. Midva z Nejcem sva dobila vsak svojo majico z napisom NATURA. K verouku jo bova težko nosila. Oči je dobil kaseto z golimi obiskovalkami kampa. Mami je temu pozneje rekla kaseta z nagimi babami. Stari mami je pač ne bo mogel kazati, pa čeprav ima dober videorekorder. Mami je dobila veliko belo školjko z napisom NATURA. V službi se z njo ne bo mogla posebej hvaliti.
Vsi smo bili tako presenečeni, da nismo mogli spraviti iz sebe niti besede. Presenečeni zato, ker smo vendarle pričakovali kako večjo oddolžitev. Temu bi se lahko reklo tudi, da smo bili grozno razočarani. Če se nam je direktor že hotel odkupiti, potem bi se nam lahko vsaj z enotedenskim brezplačnim bivanjem v kampu, ne pa s temi malenkostmi. Mi smo tu vendar pustili tisoč petsto evrov, tristo kun in dvesto jurjev! Dano v kešu, vnaprej.
»Kakšnih večjih daril nam uprava pač ne dovoljuje dajati svojim gostom … Saj razumete, časi so hudi, mi pa šele na začetku poti … No, hvala za razumevanje in upam, da boste še naprej ostali naši zvesti gostje.« Slišati je bilo, kot bi nam hotel reči: Pridite še večkrat, z veseljem vas bomo okradli.
Ker smo še kar naprej sedeli in sedeli, soka in kavice pa še nismo popili, se je direktor sklonil proti očiju in mu polglasno predlagal:
»Slišal sem, da ste ponoči povzročili disciplinski prekršek. Predlagam, da zadevo kompenziramo, uravnotežimo. Jaz bom tisto prijavo strgal, vi pa o vlomu v hišico ne povejte nikomur. Seveda vam bomo ves denar, ki so vam ga ukradli – če vlomilca najdemo – takoj vrnili. Gre le za moralno plat zadeve. Kot direktor kampa bi se počutil sila nelagodno, če bi se moji gostje počutili pri nas negotovi oziroma ogroženi. Zato vas prosim, molčite! Jaz pa bom prijavo o kaljenju nočnega miru vrgel proč. Velja?«
»Velja!« je takoj pritrdil oči, dober, kakor je. Pozneje, ko smo ta pogovor analizirali, smo ugotovili, da nam s tisto prijavo ne bi mogli priti do živega, saj je šlo za nesporazum. Kljub temu pa mami na očija ni bila jezna, saj se je zavedala, da s policijo ni dobro češenj zobati. Še manj pa, da bi po takšni kraji plačevali še kazen z mednarodno položnico. Lepo vas prosim!
Ko smo se vrnili pred hišico, smo se počutili kot na novo stuširani. O vlomu nismo vedeli nič več kot prej, denarja nismo dobili, v rokah pa smo imeli štiri ne pretirano uporabne stvari. A podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Zato sem si majico kar takoj oblekla, nekako kot protiutež za nedrček. Pristajala mi je bolj kot gola koža.
Mami je po dolgi analizi ugotovila:
»Direktor je v naš primer zagotovo vpleten. Sumljivo je že to, da nas na srečanje ni povabil cela dva dni. Nasploh se za primer ni zanimal, čeprav je bil to prvi primer v njegovi karieri. Pomeni, da ga je hotel prikriti oziroma pred policijo popolnoma skriti. Zagotovo so vlomili on in njegova skupina, skupaj s policijo ali pa samo s kriminalistom. Dobro bi bilo izvedeti, če se kriminalist in direktor poznata oziroma če sta kdaj delala skupaj. Možne so tudi kombinacije s policistoma. Ali pa z receptorjem. Receptor je direktorja kar preveč hvalil. Le v katerem podjetju je tako, da bi podrejeni tako hvalil nadrejenega!«
Oči je našel v obisku še druge razsežnosti:
»Mislite, da nam je dal tale darila kar tako, iz srčne dobrote? Kje pa! Vsi kriminalci so taki, da hočejo čim bolj zakriti svoje sledi, raziskovalce pa speljati na drugo pot. Najbolj sumljivo pri tem se mi zdi, da je toliko pozornosti namenil kaljenju nočnega miru in moralni poravnavi obeh primerov. Po mojem gre za drugačno zadevo. Tista Konigunda Sedlar je njegova sodelavka in kdo ve, če ni prav ona v direktorjevem imenu vlomila v našo hišico, potem pa nalašč naredila rompompom ob Nejčevem joku.«
»Saj sploh nisem jokal,« nas je popravil Nejc. »Samo glasno sem sanjal. To pa se ni slišalo do tete Konigunde.«
»Saj prav zato pa moramo uvrstiti med sumljive tudi Konigundo Sedlar. Če ni direktorjeva sodelavka, je pa receptorkina. Ali pa sodeluje s snažilkami. Ničesar ne smemo prepustiti naključju.«
»Ampak po mojem je bil glavni dirigent vloma, pa četudi ni bil pravi vlom, kar direktor sam!« je na koncu pribila mami. »Zato je prav, da smo ga šli preplašit. Vsaj spali bomo odslej veliko bolj brezskrbno.«
Tretjo noč smo res prespali sorazmerno mirno. Le bolečina, da si ne moremo privoščiti nič posebnega, ni in ni pojenjala. Kakšna škoda, da sta starša še vedno poslovala pretežno z gotovino, plačilne kartice pa sta v primerih, ko smo šli na dopust na Hrvaško, vedno puščala doma.
»Kako pa bomo plačali v soboto?« je zanimalo Nejca že sredi tedna.
»Po denar bom skočil dan prej domov ali pa bom šel pogledat v Poreč, če je tam morda na dopustu Maži. Ni vrag, da mi ne bi posodil še toliko mojega denarja, da bom lahko plačal stroške bivanja v kampu.«
Prvikrat v življenju sem občutila, kako pomembno odkritje je denar. Čeprav je samo papir, je res vladar vsega. Prav zato sem bila tudi sama prepričana, da je uprava kampa z direktorjem na čelu vsekakor sodelovala pri kraji našega denarja …
Krive so snažilke uredi
Snažilke so se vsako jutro zbirale ob toaletnih prostorih, razporejale brisače in rjuhe ter si na veliko pripovedovale, kaj vse so doživele ponoči in kako razburljive stvari so se jim dogajale podnevi.
»Čeprav so najbolj revni ljudje navadno najbolj pošteni, ne smemo izključiti nobene možnosti,« je menila mami. »Zdaj, ko nas je direktor odpravil s priložnostnimi darili, kriminalist in policija pa se požvižgajo na naš primer, moramo zadevo vzeti povsem v svoje roke.«
»Po mojem je tista snažilka, ki pospravlja našo hišico, sumljiva oseba št. 1,« je menil oči. »Vse drugo se je do zdaj odvijalo res tako hitro, da nismo utegnili niti podrobneje raziskati, katera od njih bi lahko bila, a po mojem mnenju je bila to lahko samo »naša« snažilka. Ima ključ hišice, v njej je lahko neomejeno dolgo, navade naivnih dopustnikov pozna …«
Sklep hitrega jutranjega sestanka je bil, da odslej posebno natančno oprezujemo za našo snažilko.
»Toda paziti moramo, da nas ne bo ona opazila!« je dodal oči.
Mami se na te pripombe ni ozirala. Preprosto je zadevo kar takoj vzela v svoje roke. Takoj po zajtrku je odšla k skupini snažilk, ki so pripravljale stvari za v hišice, ter jih vprašala kot kakšna šefica:
»Katera od vas pospravlja hišico št. 52?«
Takoj se je javila neka ženska srednjih let. Ker so bile vse v svetlo modrih haljah, se od daleč niti ni videlo, koliko je katera stara. Zdaj pa je videla, da so zelo različnih let.
»Jaz. Ali je kaj narobe, gospa?« Videti je bila vsa prestrašena. Mami se je zazdelo to izredno sumljivo.
»Stopite na stran, da ne bodo vsi slišali!«
»Izvolite, gospa!«
Mami ji je strogo rekla:
»V stranišču nam je zmanjkalo papirja. Prosim, da ga daste danes zavojček več. Mi smo namreč štirje. Povrhu sta otroka doživela tako hude stvari, da kar naprej hodita na stranišče.«
»Seveda boste dobili svoj papir, seveda ga boste. Če pa želite, vam dodam še en zavojček več, kot je normirano.« Aha, v kampu je bilo točno določeno, kolikokrat gre lahko kdo na stranišče. Sranje je bilo torej normirano.
Mami je hitro spoznala tudi to, da ima pred seboj zelo ubogljivo delavko kampa. Morda celo preveč ubogljivo. Ubogljivo in ponižno. Pretirano ponižen pa je navadno tisti, ki ima slabo vest. Zato jo je kar naravnost vprašala:
»Oskrbujete ves teden prav vi hišico št. 52?«
»Seveda, ves teden. Jaz sem Ankica, doma tamle čez, iz Podbrda.« Hotela je dati mami roko, a jo je ona namenoma spregledala.
»In pri tem niste opazili nič posebnega?« vanjo je zapičila tako oster pogled, da je šlo snažilki že skoraj na jok.
»Nič, prav nič …«
»Tudi okoli hiše ne?«
»Ne, prav nič … No, morda samo to, da je vaš levi sosed noč in dan zaprt v hišici in mu ne smem pospravljati … Zdi se mi, da je neki Italijan.«
»No, glede Italijana imam svoje mnenje. Bolj pa me zanima, kako je z vami … Ste se morda v naši hišici … dotaknili kakih osebnih stvari?«
Tedaj je snažilka planila v jok.
»Gospa, pa menda ne mislite, da sem jaz tisto vzela … O, vse vem! Vsi vse vemo, kaj se vam je zgodilo … Pri vseh svetnikih in pri materi božji trsatski vam prisežem, da sem nedolžna, popolnoma nedolžna … K sebi me je poklical že direktor in mi zagrozil, da bom zgubila službo, če sem jaz kaj vzela. Marija pomagaj, jaz! Vse, kar sem prigarala v življenju, sem samo s svojimi rokami. Vem pa, da me zastrašuje samo zato, ker me ne mara in me drugo leto ne bi rad vzel v službo. Prejšnji direktor je bil čisto nekaj drugega. Več pa vam ne smem povedati, drugače bom takoj izgubila službo.«
Ko je mami videla, da je snažilko preveč ranila, jo je pustila pri miru.
»Mogoče pa le ni bila snažilka. In tudi tista kombinacija z vodovodarjem odpade. Vsaj v primeru moje Ankice.« Mami je bila namreč prepričana, da se ne da kar tako na suho jokati.
»Najboljši kriminalci so navadno tudi najboljši igralci,« je menil oči. »Zato moramo snažilko imeti še toliko bolj na očeh. Po mojem bi ji nastavil nekaj vrednega na omaro, potem pa bi videl, ali bo vzela ali ne.«
»Zdaj ne bo, ko jo opazujemo,« je modro dodal Nejc in vsi smo se s tem strinjali.
»Potem pa predlagam nekaj drugega!« so se mami zasvetile oči. »Kot sem opazila, snažilke okoli treh odhajajo iz kampa. Tedaj pa se bova midve, ti, Tina, in jaz, splazili za Ankico, da na lastne oči vidiva, kje živi in kako se vede doma. Uradno pa bova šli, seveda oblečeni, na sprehod v bližnjo okolico.«
»Pametno!«
Rečeno – storjeno!
Nejc je šel vmes s plaže trikrat pogledat, kaj se dogaja, in vedno je poročal zelo natančno.
»V spodnjem delu kampa so zamenjale rjuhe v enajstih hišicah, prav v vseh hišicah so namestile toaletni papir, pomedle po tleh in pospravile, v sedemnajstih hišicah pa so pobrisale tudi tla na balkonih.«
»Vidiš, tako rekoč povsod se jim je ponudila več kot stoodstotna priložnost za to, da kaj pospravijo iz omar. Recimo kakšno denarnico …« je dodal oči. »Zato je kar prav, da gresta mami in Tina za tisto našo snažilko res pogledat, kaj dela, kot se temu reče, v prostem času.«
Tudi večina drugih snažilk je stanovala v bližini kampa. Med njimi je bilo največ študentk, pa tudi starejših, že upokojenih gospa. Ta, ki je pospravljala hišico št. 52, pa ni bila ne študentka ne upokojenka.
Ko sva prišli do vasi s petimi hišami – snažilki sva sledili v primerni varnostni razdalji – nama je takoj padla v oči veliko prevelika hiša za to vas.
Imela je dve nadstropji, na železnih balkonskih ograjah se je bohotilo na ducate rož, pred hišo pa je stal tovornjak in še en drag osebni avtomobil. Na vrvicah za perilo sem opazila več majic tujih blagovnih znamk.
Snažilka je šla naravnost v to hišo …
»Počakajva, morda je samo kako stvar odnesla sem, k sosedu. Dvomim, da bi bila tu doma,« mi je šepetaje rekla mami in naredili sva krog čez travnik na drugo stran vasi. Z očmi pa sva ves čas oprezali, ali sva imeli prav ali ne.
Ni minilo niti pet minut, ko se je snažilka spet pojavila zunaj, tokrat s posodo, s katero je šla na vrt po solato.
»Kaže, da je tudi tu zaposlena kot služkinja …«
»Ali pa je to njena hiša. Morajo biti precej bogati. Si opazila tiste majice? Po mojem so ukradene v kampu.«
»Kaj pa drugega!«
Seveda je bilo treba to najino drzno predpostavko še potrditi. Toda tistega dne se kaj več ni dalo ugotoviti.
Ko sva se že vračali nazaj proti kampu, sva naleteli na domačina z osličkom. Kar naravnost sva ga vprašali, ali pozna ljudi v tisti hiši.
»O, poznam poznam,« se je rad pohvalil. »Delovni in spretni ljudje so to. Vse, kar primejo v roke, se jim podvoji. Gospa Ankica je taka gospodinja, da je ni v devetih vaseh naokrog. Pomislite, poleti dela celo kot snažilka v kampu! Pa ji ne bi bilo treba. A pravi, da je vsak zaslužek dobrodošel, pa naj bo še tako majhen. Njen mož pa je strojni ključavničar. Zdi se mi, da tudi on občasno dela v kampu. Postavlja nove stvari. To seveda v času, ko ni gostov. Med turistično sezono pa jim je ves čas na voljo kot vzdrževalec. Doma pa ga ni veliko.«
»Pa sta gospa Ankica in njen mož kaj v sorodu z direktorjem kampa?«
»Tega pa ne vem. Menda ne. Direktor je nov, iz sosednje občine.«
Ko sva se vrnili s sprehoda, sva si rekli, da ostaja snažilka Ankica med vsemi osebami najbolj sumljiva. Taki ljudje, ki imajo na vasi velik ugled, so navadno najbolj sumljivi. Oči je dejal:»Zadeva je jasna. Denar je vzela Ankica. K temu pa jo je nagovoril mož, ki ve, kako slabo je organiziran kamp pod novim direktorjem. Ampak le kako bi Ankico zalotili pri delu?«
»Tudi jaz menim, da je to njeno delo,« je prikimala mami. »Zato pa se je tudi tako tresla, ko sem jo zasliševala. Če bi imela mirno vest, bi se vedla drugače. Ljudje, ki v življenju nekaj imajo in nekaj dosežejo, že niso tako pohlevni, kot je Ankica.«
Oba z Nejcem sva se javila, da jo v vsem razpoložljivem prostem času zasledujeva še naprej …
V igralnici uredi
Ob vseh sumljivih osebah je bil seveda zelo sumljiv tudi sosed Italijan. Sosed iz hišice št. 51. Ves ljubi dan je imel na vratih obešen napis NE MOTI, nikdar ni šel na plažo, v njegovo začasno bivališče ni vstopila nobena snažilka, v hišici pa je bil noč in dan.
Ko je naša srečna oziroma smešna družina Erjavec to ugotovila, bi bilo kmalu že prepozno. Italijan se je namreč nekega večera pojavil na večerji. Bil je človek srednjih let, črnih skodranih las, zalizce je imel že sive. Ni bil ravno velik, a kar preveč debelušast. Na nosu so mu visela očala z zlatimi okvirji.
Pripomba št. 1. Ni ravno velik bogataš, vede pa se precej gosposko in razkošno. Srečali smo ga namreč zvečer, ko je večerjal nedaleč stran od nas. Mi smo žulili vodo, on pa si je naročil kar dve pivi hkrati. Trošil je torej več, kot je bilo potrebno.
Pripomba št. 2. Bil je sam. Očitno je torej samski. Ker ga čez dan nismo nikoli opazili na plaži, je bilo res čudno, da je sploh v kampu. Menda ni prišel sem samo počivat in jest.
Pripomba št. 3. To je treba takoj razčistiti.
»Če ne greš na recepcijo ti, grem jaz!« je dala naša stroga mami ultimat očiju in tako se je vsa naša srečna oziroma smešna družina znova znašla pri receptorju. Moram priznati, da se je sicer nadvse prijazen receptor ob našem prihodu obrnil stran in se pred našimi očmi začel na pamet učiti številke iz telefonskega imenika.
»Menim, da ga imamo!« je oči stopil k pultu in zahteval, naj mu receptor zaupno prisluhne.
»Koga pa?«
»Vlomilca. Pravkar smo ga zasledovali. Štiri dni in štiri noči je nepretrgoma v hišici. Šele danes se je prvič prikazal iz nje, verjetno zaradi lakote.«
»Koga pa imate v mislih, gospod?«
»Človeka iz hišice št. 51.«
»Zakaj pa se vam zdi sumljiv?«
»Zadeva je jasna kot beli dan. Ves čas ima na vratih napis NE MOTI. Seveda, ne smemo ga motiti, ker bi ga lahko zmotili pri vlamljanju. Na plaži se ne pojavlja, ker medtem, ko se normalni dopustniki kopamo, on vlamlja po kampu. Na zajtrke in večerje ne hodi, ker se boji, da bi ga kdo spoznal. Šele nocoj smo ga prvič opazili v jedilnici in to z očali na nosu, čeprav je več kot očitno, da jih ima samo za prikrivanje svoje osebnosti. Če bi bil jaz na vašem mestu, bi takoj poklical policijo!«
»Čakajte, čakajte, tako pa spet ne gre! Doslej ni naredil še nobene napake.«
»Kako da ne! Nam je ukradel tisoč petsto evrov, tristo kun in dvesto jurjev, verjetno pa je za denar olajšal še koga drugega v kampu, vendar tega še nihče drug ni opazil. Vsekakor vam predlagam, da takoj pokličete policijo!«
»Prepozno!« je zmajal receptor z glavo.
»Kako prepozno?!« je pozelenel oči.
»Zato, ker smo to že storili. Policija, skupaj s kriminalistom Tomijem, je preverila vse vaše sostanovalce. Od številke petdeset do šestdeset. Med najbolj sumljivimi je bil res vaš sosed s številke enainpetdeset, vendar nam je tržaška policija – Italijan je namreč Tržačan – sporočila, da gre za uglednega veletrgovca, ki v življenju še ni storil nobenega prekrška.«
»To je nemogoče!«
»Pa je!« Sklonil se je proti očiju in mu na uho povedal vse podatke o Italijanu. »Gospod Sergio je pošten in priden človek. V naš kamp pride dvakrat do trikrat na leto, navadno pred sezono in po njej. Morje mu je deveta briga. Pride se samo naspat. Pravi, da je utrujen kot žival in da se od vsega mestnega hrupa in direndaja lahko naspi samo v našem kampu. Ker mi nimamo nikjer predpisano, kaj naj dopustnik dela med enim in drugim spanjem, ga seveda pustimo pri miru. Še vedno pa je plačal vse, kar je bilo treba.«
»Hm …«
Dolgih nosov smo odšli domov.
»Kaj pa, če ga receptor ščiti ali celo namenoma skriva?« je nazadnje pametno ugotovila mami. »Zame je enako sumljiv kot vsi drugi, morda še bolj. Tole, da po vse dneve spi, se mi zdi čisti blef!«
»Blef za vlomilski uspeh!«
Kot vedno smo tudi tokrat sklenili vzeti zadevo v svoje roke. Tokrat se je sklenil posebej žrtvovati oči.
Naprej je napisano po njegovem pripovedovanju. A je vse čista resnica, kajti moj oči nikoli ne laže.
Oči se je pozno zvečer naredil, da gre na sprehod, v resnici pa se je usedel na skalo ob gozdu in iz teme oprezal, če se kdo smuka okoli naše hišice. Ni bil presenečen. Zdaj, ko smo bili okradeni, ni bilo nikogar več.
O, pač!
Okoli enajstih zvečer je nekdo prišel iz hišice št. 51. Pravzaprav je bilo očiju jasno, da se bo tedaj gospod Sergio podal na nočni pohod. Podal na pohod oziroma vlamljanje po kampu.
Oči je bil presrečen, da je imel s seboj prenosni telefon, saj bi tako z lahkoto poklical policijo, ki bi ga ujela na delu.
Toda …
Sosed Sergio sploh ni odšel peš po kampu, temveč se je takoj napotil k svojemu avtomobilu. Aha, v njem ima osnovno vlomilsko orodje. Kakšen izvijač, vitrih, klešče, rokavice in podobno.
Vendar je sledilo veliko presenečenje. Gospod Sergio se je usedel v svoj avto in se odpeljal iz kampa. In to ob uri, ko ne bi smel motiti nikogar več. Pomeni, da je bil povezan tudi z vratarjem kampa.
»Verjetno gre vlamljat v sosednji kamp,« si je rekel oči in se odločil, da mu sledi. Tudi sam je brž skočil v svoj avto ter se zapodil za njim. Vratar na vstopni rampi ga je sicer grdo gledal, a ga je vseeno spustil iz kampa.
Potem se je začela divja vožnja po istrskih cestah. Malo gor, malo dol, vse pa v previdni razdalji dobrih sto metrov.
Na veliko očijevo presenečenje se zasledovanje ni končalo v sosednjem kampu, temveč daleč stran, v igralnici Molino.
»Zadeva je jasna. Gospod Sergio ni postal vlomilec in tat iz potrebe, temveč iz strasti. Podnevi krade, ponoči pa to zapravi v igralnici. V bistvu samo obrača denar, ki ga imajo ljudje preveč ali pa ga ne znajo shraniti …«
Očiju ni preostalo drugega, kot da mu je sledil v igralnico. Bo, kar bo. Če ga bodo sploh spustili vanjo. Pri sebi ni imel niti ficka.
»Dober večer, dober večer!« so ga prijazno pozdravili že na vhodu. »Vi ste pa pri nas prvič, kajne?«
Očiju je bilo sila nerodno, da mu je že na nosu pisalo, da ni bil nikoli tu.
»Res. Vse se zgodi enkrat prvič.«
»Prisrčno dobrodošli! Za dobrodošlico pa vam podarjamo igralni žeton v vrednosti pet evrov. Seveda ga lahko takoj uporabite!«
Hrvaška je res prava turistična dežela. Denar celo podarja! No ja, za očija je bilo glavno, da je lahko – sicer v varni razdalji – sledil gospodu Sergiu.
In res je imel kaj videti! Komaj se je gospod Sergio znašel v sobi z ruletami, že so ga obstopili trije uslužbenci, se mu globoko priklonili, mu sneli suknjič in ga odpeljali k prvi ruleti.
»Dober večer, gospod Sergio! Kako lepo, da ste nas spet počastili s svojim prihodom!«
Gospod Sergio je vsem dal manjšo napitnino, nato pa se udobno namestil pred igralno napravo.
Naenkrat je iz žepa potegnil denarnico. Imel je nabito polno – samih evrov! Oči je bil prepričan, da je bilo vmes tudi tistih naših tisoč petsto.
»Najprej bi porabil nekaj drobiža …« je rekel nekam negotovo. »Tu imam … še nekaj sto tisoč … tolarjev. Saj lahko dobim žetone tudi za tolarje, kajne?«
Na srečo zna moj oči vsaj toliko italijansko, da je razumel, da se gospod Sergio želi najprej znebiti tuje valute. In to prav tolarjev. Naših tolarjev!
»Seveda, seveda, gospod Sergio. Sprejmemo vse: evre, tolarje, kune …«
Oči bi dal glavo stran, da je gospod Sergio prve igralne žetone nabavil prav za naše tolarje. Res jih je imel samo dobrih petdeset tisoč, a očitno je preostale zapravil že prej.
»No, pa mi dajte še nekaj žetonov za tele kune …«
Očitno je imel v denarnici tudi naše kune. Oči se je komajda zadržal, da ga ni kar takoj prijavil policiji. Stal je dober meter za njegovim hrbtom, tat je tik pred njegovimi očmi zapravljal njegov denar, sam pa je moral biti tiho, če je hotel priti stvari do dna.
Naenkrat se je pred gospod Sergiom znašel natakar z najboljšim šampanjcem v rokah.
»To je za vas, gospod Sergio!« mu je vljudno povedal. »Podarja vam ga igralna hiša Molino.«
Pomeni, da je bil tu že večkrat in da je moral biti ena od boljših strank. Hiša ne podarja kar vsakomur nekaj tako dragocenega, kot je šampanjec v nočni igralnici.
»In zdaj na delo. Veliko sreče!« je rekel glavni krupje, ko je gospod Sergio spil pol kozarca najboljšega šampanjca. »Na katere številke bova stavila nocoj?«
Gospod Sergio je že pri prvi igri stavil pravo premoženje. Tisoč petsto evrov! Seveda, naših!
Očija je zabolelo srce. Sam je moral za tistih tisoč petsto evrov garati ves mesec, tu pa ti razsipni tat požene tako rekoč ves mesečni zaslužek v nekaj minutah. Povrhu pa policija pri tem ne more nič storiti. Če to ni krivica!
V prvi igri je vsoto, ki jo je vložil, dobil povrnjeno dvojno. V drugi je skoraj vse izgubil. V tretji je obogatel. V četrti je polovico prejšnje vsote izgubil, a je bil še vedno bogataš. V peti je izgubil vse. Segel je po svežih evrih. Verjetno svojih. Ali pa ukradenih v kampu v drugi hišici. Spet so mu prinesli srečo. Potem je …
Vse skupaj se je vrtelo tako vrtoglavo, da je komajda sledil dogodkom. Videl je samo velikanske vsote, vrtečo se ruleto, dobljene ali izgubljene žetone. Vmes pa vesel ali zamišljen obraz gospoda Sergia. In veliko veliko šampanjca. Očitno je bilo, da so ga kar preveč podžigali z njim. Zato pa je tudi trošil tako na veliko.
Potem se je pripetilo še nekaj!
Tretjega šampanjca ni prinesel nihče drug kot tisti fant, ki je po kampu razvažal pice. Oči ga je takoj spoznal. Imel je okoli dvajset let, lase je imel spete v repek, oči pa so mu živahno švigale sem ter tja.
»Izvolite, gospod Sergio!«
Ko mu je to rekel, mu je nenavadno živahno pomežiknil.
To je zagotovo pomenilo, da sta bila tesna sodelavca in da sta se ponoči srečevala v igralnici, podnevi pa vlamljala po kampu. Na to možnost, da bi imel Italijan tako pomoč, oči do tistega časa niti pomisli ni, mi pa še toliko manj. A receptor v kampu je imel prav, ko je dejal, da je težko nadzorovati take občasne obiskovalce.
»Hvala! Zelo ste dobrosrčni!« mu je odvrnil gospod Sergio. Več kot jasno je bilo, da sta se res dobro poznala in da je bilo to samo del nekega širšega obreda.
»Jutri pa spet na svidenje!« je dejal raznašalec pic in potrepljal gospoda Sergia po rami. Gotovo je bil to poseben znak. Z njim mu je bržčas potrdil, da se pozno dopoldne dobita na starem mestu nekje v kampu.
Potem je gospod Sergio spet igral, dobival in izgubljal, vmes pa se na veliko nalival s šampanjcem.
Okoli treh ponoči je oči zapustil igralnico. Vsega je imel čez glavo. Najhuje pa je bilo to, da je gospod Sergio do tistega časa – rečeno na okroglo – izgubil najmanj petkrat toliko denarja, kot ga je domnevno ukradel pri nas. Torej bo moral naslednje dopoldne na veliko bolj drzen pohod kot pred tem.
Ko se je oči hotel posloviti, je nekdo od uslužbencev – ki ni vedel, kaj se dogaja v notranjosti – stopil k njemu in ga vprašal, ali želi žetone zamenjati za denar.
Oči mu je brez besed, ne da bi vedel, kakšne navade imajo tu, ponudil žeton, ki ga je dobil ob vhodu. Uslužbenec mu je brez oklevanja dal zanj pet evrov.
Tako je oči naenkrat imel v žepu za več kot tisoč tolarjev hrvaških kun. Po njegovih lastnih besedah se je počutil kot pravi bogataš.
Vendar ni odnehal. Ko se je vrnil domov, se je samo toliko splazil v hišico, da si je vzel deko, potem pa se je zavil vanjo in se odpravil spat za skalo ob robu gozda. Sam pri sebi je bil prepričan, da se bo gospod Sergio, razočaran, ker je v igralnici izgubil toliko denarja, že ob prihodu domov podal na oglede, kje naj vlamlja čez dan.
Gospod Sergio se je vrnil domov šele tedaj, ko se je nad morjem že močno svitalo. Oči je bil ob tem grozno razočaran, saj se je hazarder takoj zapodil v hišico, obesil napis NE MOTI in potem je bilo slišati samo še glasno smrčanje.
Po slabi uri opazovanja se je oči tudi sam vrnil domov, kjer je spal vse do desete ure dopoldne. Tistega dne bi kmalu vsi, če nas ne bi zbudila mami, prespali zajtrk.
Iz previdnosti nismo šli na zajtrk vsi, doma smo pustili Nejca. On je ostal pri hišici in pazil na Italijana. Italijan sploh ni šel zajtrkovat, Nejcu pa smo nekaj za pod zob pretihotapili v žepih.
»Ni se prebudil,« je takoj povedal Nejc. »Zdaj smrči že tako na glas, da ga je slišati vse do gozda.«
»Vseeno moramo biti previdni. Med vsemi tistimi, ki se nam zdijo sumljivi, je gospod Sergio na vrhu lestvice. Potrebuje največ denarja, do njega ima najslabši odnos, od nekje pa se mora napajati. Po mojem bosta skupaj z raznašalcem pic udarila še danes!«
Organizirali smo dežurstvo ob njegovi hišici v treh izmenah. Po Nejcu sem bila na vrsti jaz, zatem mami, nočno delo pa je bilo spet naprteno očiju.
In rezultat?
Enak nuli.
Gospod Sergio ves dan sploh ni prišel iz hišice, temveč je samo spal in spal …
Oči nam je povedal, da se je Italijan zvečer, približno ob isti uri kot dan pred tem, ponovno podal proti igralnici. Očitno je bilo, da je imel še veliko zalogo denarja in da ga ni bilo potrebno nabavljati sproti.
»Po mojem je to vlomilec, ki dela v valovih. Najprej teden dni vlamlja in krade, potem pa teden dni zapravlja,« je modro menil oči.
»Smola je samo ta, da smo mi prišli na dopust v njegovo bližino prav v fazi, ko je on še vlamljal …« se je grenko nasmehnila mami. Po njenem črnem humorju je bilo slutiti, da počasi le prihaja iz krize.
Moram priznati, da nam je bilo zdaj vsem lažje vsaj v toliko, da smo tako rekoč natančno vedeli, kam je odšel denar in da smo vsaj spali lahko brez skrbi. Na delu je bil samo navaden vlomilec, po življenju pa nam ni hotel streči.
Čarovniške spodnjice uredi
Potem se je zapletlo še huje. In to na plaži. S klovnom!
Ko smo peti dan ugotovili, kdo nam je bržčas ukradel denar, se je na plaži naenkrat znašel v moji bližini oblečen odrasel človek. Prekopiceval se je po travi kot žoga, hodil po rokah, se kar naprej nekaj smehljal in pogovarjal s seboj in se nasploh delal izredno prijaznega.
Meni se je zdel najbolj smešen zato, ker je imel edini na plaži na sebi velike dolge črne hlače. Šla sem k njemu in mu kar naravnost, misleč, da je otrok, rekla:
»A zate pa ne velja … biti brez kopalk?«
Srečala sva se z očmi. Šele tedaj sem spoznala, da pravzaprav ni otrok, temveč odrasli – klovn! Prav tisti klovn, ki je zvečer na terasi počel raznovrstne vragolije in smo se mu otroci nasmejali do solz.
»Ne vem kaj govoriti,« je odvrnil v neki čudni spakedranščini.
»Kopalke tu biti prepovedane!« sem mu pokazala na znak na plaži. Na njem so bile narisane ženske kopalke, prečrtane podolgem in počez.
»To zame ne veljati,« je odvrnil nekam zadržano. »Jaz biti tujec.«
Prasnila sem v smeh.
»Tu smo tujci vsi. Jaz tudi. Jaz sem Slovenka, tista gospa je Nemka, tamle sedijo Čehi …«
»O, Čehi dobra človek!« je poskočil klovn meter od tal in naredil preval proti njim. Ko se je vrnil, se je potrkal po prsih, rekoč: »Jaz tudi biti Čeh. Čeh artista. Nastopati v Magic showu. Morje idealna priložnost za artista. Jaz biti klovn Olio.« Meni nič tebi nič mi je pomolil roko in mi jo prijazno stisnil.
Ko sva se srečala z očmi, sem ugotovila, da sem ga grozno polomila. Nameravala sem se zafrkavati z mulcem mojih let, pred mano pa je stal klovn, star najmanj trideset let.
»Jaz sem pa Stan!« sem se vendarle znašla.
»O, Stan in Olio biti lep par. Ti še nastopati z menoj v Magic showu. Jaz tebe naučiti nekaj trikov. Na primer trik o vodi. Ti skočiti v škaf, jaz pa se smejati na tvoj račun, hehehe.«
Štos pa tak! Še kure bi se mu smejale, ali ne?
Hotela sem se ga čim prej znebiti, toda prav v tistem trenutku sem pomislila – kdo ve, od kod je to priletelo – da je morda prav on vlomil v našo hišico. Pred njim sem imela velikansko prednost. Jaz sem njega poznala, on pa verjetno ni vedel, da smo prav mi iz hišice št. 52. Če je vlamljal on, potem je vlamljal kar podolgem in počez in ga številke hišic niso zanimale, še manj pa njihovi stanovalci. Zanj je bilo glavno, da je v hišico lahko vstopil in da je pobral tisto, kar se je dalo pobrati.
Sklenila sem, da se z njim malce poigram. Predvsem zato, ker … ker je morda imela policija prav. Vlomilec je vstopil v našo hišico skozi okno, stola pod oknom pa ni premaknil zato, ker je bil nenavadno spreten. In kdo bi bil lahko pri vstopanju bolj spreten kot prav tale klovn iz Magic showa!
»Pojdiva se igro!« sem mu predlagala. »Ti boš konj, jaz pa bom tvoja ovira.«
»Kaj to pomeni biti ovira?«
»Boš takoj videl!« sem ga ustavila resno, da bi vsaj to igro vzel zares. »Poglej, ti tekaš naokrog kot konj na tekmovališču, kot za šalo preskočiš vse druge ovire, na koncu pa se ustaviš pred veliko ograjo, za ograjo pa je še ena velika ovira, to sem pa jaz.« Seveda sem si kot oviro predstavljala veliki fotelj ob oknu.
»Zapleteno, a razumeti dobro. Konjske dirke z ovirami. Jaz biti konj in dirkati, ti pa biti … ovira.«
»Vidiš, kako si pameten!«
Porabila sem samo še minuto, da sem mu razložila, kako sem si igro zamislila do vseh podrobnosti. On se prikotali po hribu navzdol, ves čas se meče po tleh in vstaja, nazadnje pa, že ves upehan, se ustavi pred mano in se požene prek mene naravnost v vodo, v morje.«
»Dobra igra, tale konjska dirka!« je bil klovn takoj navdušen. »Lahko izvesti tudi zvečer.« Očitno je bil obseden s tem, da mora vsako stvar spraviti tudi na oder.
»Imam samo še en pogoj!« sem mu strogo dejala.
»Pogoj? Kaj to biti pogoj?«
»Da se slečeš! Ne zaradi mene, ampak zato, da ne bodo drugi na plaži mislili, s kakšnim čudnim fantom se igram!« Priznam, da je bil namen tudi drugačen, a le kdo vidi v mojo glavo, kaj v resnici mislim!
»O, to pa ne!« se je takoj uprl klovn. »Jaz se ne sleči. Igro izvesti, sleči pa ne. Mene biti grooozno sramota. Razumeš, grooozno!«
»Nag ne biti sramota,« sem mu odvrnila po njegovo. »Človek se rodi brez obleke in zakaj bi ga potem bilo sram, če se na morju sleče!«
»A, to ne biti zame!« je bil klovn čisto poparjen. Potem je nekam preveč resno dodal: »Jaz rad imeti te hlače. Hlače z dolgimi žepi. To biti moje prave spodnje hlače! To biti magik hlače!«
Res so bile njegove spodnjice nekam nenavadne. Ne samo, da so bile črne, temveč so imele ob strani tako dolge žepe, da bi lahko vanje spravil pol človeka. V tistem trenutku se mi je klovn zazdel kot kenguru z dvema žepoma, s to razliko, da je imel žepa tako spredaj kot zadaj.
»Potem pa nič!« sem se nalašč naredila užaljeno.
»Zakaj pa nič? Dirke lahko uprizoriti, toda samo v čarobnih hlačah. Te hlače jaz nikoli ne sleči.«
»Eh, navadna reva si!« sem mu ponagajala.
»O, to pa ne!«
»Pa si!«
»Pa ne!«
Nekaj časa sva se še pregovarjala, potem pa sem vendarle privolila, da sva izvedla igrico konjske dirke.
Klovn se je res znal izredno mojstrsko prekopicevati po hribu navzdol in pri tem spretno preskočiti vsako oviro. Videti je bilo, kot da je iz gumija. Tudi mene, sicer sklonjeno, je preskočil s tako lahkoto, da so mu vsi na plaži na vso moč zaploskali.
Igro je zaradi navdušenja občinstva potem ponovil še enkrat in še enkrat. Vedno pa sem bila na koncu, tik preden je skočil v morje, zadnja ovira prav jaz.
»Spoštovane dame, cenjeni gospodje, na svidenje zvečer!« se je na koncu priklonil klovn na vse strani neba in prav tako veselo, kot je prišel, tudi odšel s prizorišča.
Vsi so ga hitro pozabili, samo jaz ne. Vzrok je bil jasen. Na plaži sem našla nekaj, kar je padlo iz njegovega velikega žepa. Veliko belo šminko.
Dan pred tem pa sem doma v hišici med pospravljanjem pod posteljo našla rdečo šminko. Drugega proizvajalca, pa vendarle. Hotela sem jo pokazati mami, pa sem jo raje shranila zase. Če bi jo dala mami, bi jo takoj vrgla v smeti. Ničkolikokrat mi je rekla, da se še ne smem ličiti. Bila pa je prav alergična na vsa tuja ličila. Sama pa sem že tisti trenutek, ko sem šminko našla, vedela, da jo bom jeseni odnesla s seboj v šolo in se na stranišču prav po žensko naličila. O, to bodo mulci zijali, ko me bodo zagledali!
Zdaj sem imela dve šminki! Rdečo izpod postelje in belo klovnovo s plaže. Kaj pa … če sta bili nekdaj obe v istem žepu!?
Domišljija je delovala kar sama. Klovn dopoldne nima kaj početi. V morju se ne kopa oziroma ga je sram, da bi se kopal brez obleke, v svojih črnih spodnjicah pa povsod zbuja pozornost. Zato se bolj iz dolgočasja kot iz potrebe poda na ogled hišic. Kjer so vrata ali okna odprta, se splazi v hišico in vzame, kar se mu zdi takega, da mu ne bi moglo škoditi. Denar je povsod enak, zato krade predvsem denar. Če bi na primer vzel fotoaparat, bi ga policija lahko hitro prijela, glede denarja pa mu vlom težko dokaže.
»Policija je imela prav! Res je šlo za klasiko, čisto klasiko! Prav pa ima tudi mami. Fotelj ob oknu sploh ni bil premaknjen. To pa ni bil zato, ker ni šlo za ›klasičnega‹ vlomilca. Samo klovn je bil lahko tako spreten, da se je splazil skozi okno v hišico, pri tem pa stola ob oknu sploh ni premaknil …«
Obstajale so seveda še podvariante, povezane s snažilko, vodovodarjem in receptorjem. A najbolj verjetno je klovn deloval kar na svojo roko.
Ko sem vse to povedala očiju, je rekel, da iz mene še nekaj bo. Morda bi šla po gimnaziji res študirat kriminalistiko. Gotovo bi hitreje odkrivala kriminalce kot pa tale policija, ki je očitno še sama na dopustu.
Zadeva pa ima tudi slabo stran. Ko sem svoje sumničenje glede klovna zaupala mami, mi je ta takoj vzela obe šminki.
»To pa res ni za otroke!« je dejala in ju vrgla v kontejner z odpadlo hrano. Najbolj sumljivega tipa sem torej odkrila, izgubila pa sem ves bojni plen.
Kljub temu smo vsi štirje iz naše srečne oziroma smešne Erjavčeve družine sklenili, da bomo pazili na čisto vsak klovnov korak. Morda pa se bo čez dan še kaj »oglasil« pri nas. In … kdo ve, zakaj se je sploh igral z menoj. Mogoče pa je to storil namenoma?
Osamljeni Maži uredi
Šestega dne nas je doletela nenavadna novica. Takoj nam je vsem pognala kri v glavo. Ko smo se zvečer vrnili s plaže, je na vratih stalo nepodpisano sporočilo v hrvaškem jeziku.
»Zglasite se v recepciji. Nujno. Nekdo vas išče.«
Mami je na ves glas vzkliknila:
»Kakšna sreča! Odkrili so vlomilca! Denar nam bodo vrnili. Zdaj si bom pa le lahko kupila tisto poletno oblekico.«
Tudi vsi trije preostali člani družine smo upali podobno vzneseno. Pa ne samo zaradi njene oblekice.
»Kaj pa, če bodo zdaj mene zaprli? Kdo ve, kako se je odločil direktor?! Ko je sprevidel, da nismo prehudo jezni, tiste prijave o kaljenju nočnega miru ni vrgel v koš, temveč jo je predal naprej …«
»Če ni vmes spet posegla teta Konigunda,« je na glas pomislil Nejc. »Včeraj sem jo srečal, pa me je tako grdo pogledala, kot bi ji ukradel ves nakit. Kdo ve, kaj si je spet izmislila.«
Njegova izjava je delovala tako odraslo, da smo jo že kar morali vzeti zares.
»Morda pa se nam je prišel klovn opravičit in nam vrnit ves denar. Vlomil je le za šalo, ker pač ni imel česa drugega početi.«
Vsi so menili, naj gre misel iz mojih ust v božja ušesa.
Na recepciji nas je čakalo čisto preprosto sporočilo, napisano na koščku papirja.
»Upam, da ste še živi … Obiščite me kaj. Saj še veste … tretja hišica ob obali. Vaš Maži.«
Ob tem smo vsi prebledeli. Nekateri od presenečenja, drugi od jeze.
»Saj vem, kam cika!« je takoj ugotovila mami. »V Poreču se je zgodil trojni umor, zato pa nas zdaj tale tvoj partnerček v sporočilu sprašuje, ali smo sploh še živi. Briga naj se zase in naj ti raje vrne ves dolg!«
»Mogoče pa bi ga res obiskali. Mi vsaj ne bo treba hoditi po denar v Slovenijo,« je menil oči, potem pa dodal: »Če ima sploh kaj denarja s seboj! Kot vem, na Hrvaškem vedno plačuje s plačilno kartico. Spomnim se, da mi je nekoč o tem razlagal celo uro. Menda plačuje s kartico samo zaradi takih primerov, kot se je zgodil nam ... Ah, ne bomo ga obiskovali. Samo norčeval se bo iz nas, denarja pa od njega ne bomo dobili!«
Hudo razočarani, da nismo dobili nobenega pozitivnega sporočila, smo se zvečer odpravili na sprehod ob obali. Hodili smo in hodili, ko smo naenkrat naleteli na prijatelje iz Slovenije. Nekdaj sta se oči in mami veliko dobivala z njimi, potem pa sva prišla midva z Nejcem, onadva pa sta ostala brez otrok, pa so se njihove poti razšle.
»Saj bi te peljal na pivo,« je rekel prijatelj. »Pa še nisem dvignil nobenega denarja. Veš, tu kradejo kot srake. Jaz dvigujem denar samo za sproti, zadnji dan pa toliko, kot je treba.«
»Pa imaš pri sebi za, recimo, štiri piva? In dva sladoleda?« je bil oči kar nekoliko nevljuden.
»Ne vem …«
»Poglej ali pa pojdi dvignit! V zahvalo za pivi in dva sladoleda ti bom povedal tako zgodbo, da ti bodo šli lasje pokonci. Resnično zgodbo z letošnjega dopusta.«
»Pa ne tisto o umoru?«
»Ne ne, veliko milejšo, pa vendar še bolj zanimivo. Pravzaprav gre za pravo detektivsko zgodbo. No, me prav zanima, v koga bi posumila vidva. No, boš dal za pivo ali ne?! Mi … vsi štirje … smo namreč že ves teden brez prebite pare. Vse so nam namreč – pokradli!«
»O, za tako zgodbo se pa že splača dati za pivo. Ne za eno, za tri! Pa če grem takoj dvignit denar.«
»Ti greš lahko vsaj dvignit. Jaz pa še tega ne morem, ker nimam kreditne kartice.«
Rezultat je bil ugoden. Oči in mami sta dobila vsak po tri piva, midva z Nejcem pa dvojni sladoled.
Ko sva šla drugič ponj, me je Nejc potegnil k sebi in dejal:
»Poglej, tamle spodaj je Mažijeva počitniška hišica. Kako bi bilo, če bi šla vsaj midva k njemu na obisk … Na še en sladoled … Na morju so vsi ljudje radodarni čez mejo.«
Ker sem diplomirala iz šole lepega vedenja pri gospe Maši Erjavec, torej pri moji mami, sem prej stopila še k njej in ji rekla:
»Midva gre malce naokrog. Ne bojta se, ne bova se izgubila. Do noči bova nazaj. Tako se boste vi vsaj lahko v miru pogovorili. Potem pa nam bosta sporočila, kdo je po mnenju prijateljev najbolj sumljiv.«
»Prav! A do noči se le vrnita!«
Mami mi zaupa prav vse, le šmink ne.
Nato sva z Nejcem kar poletela navzdol. Pomislite samo, da sva ves teden pila samo vodo, zdaj pa sva pojedla že dva sladoleda in tudi tretji se je obetal …
Podjetnika Mažija sva našla brez težav. Res je stanoval v tretji hišici ob morju. In – to naju je najbolj presenetilo – bil je popolnoma sam!
»O, saj vidva sta pa Erjavčeva,« se naju je razveselil kot svojih otrok. »Ja, kje pa imata starše? Prideta za vama? Ste dobili sporočilo?«
Ni bilo lepo, a kaj sva hotela drugega, kot da sva rekla, da sva samo »Erjavčeva predhodnica«. Prepričana sva bila, da bova starša, ko bosta že malce razigrana od piva, zlahka prepričala, da skupaj še enkrat obiščemo gospoda Mažija.
»Bosta kaj popila? Kokto ali kaj drugega? Hja, pa sladoled imam tudi v hladilniku. Sem ga kar cel kilogram kupil v trgovini. Z denarjem je treba varčevati, dokler ga imaš.«
Odločila sva se za trojno porcijo sladoleda. Samo enkrat se živi.
»No, povejta kaj o sebi! Sta bila res v šoli odličnjaka? Ja, lepo, lepo … Z vama je vse v redu, le starša sta pretirano škrta, ali ne? Poglejta, kako hišico sem si kupil jaz! Hja, to je to! Treba je znati živeti. Ne pa vajina starša, ki za celo družino najameta tako hišico, ki ima samo en dnevni prostor z dvema posteljama. Treba je znati živeti kot jaz. Šparali bomo lahko še na drugem svetu. Sta slišala, kaj se je pripetilo v Poreču? Grozno, ali ne? Danes si, jutri te pa ni! Zato pa sem si rekel, da si bom tudi sam končno privoščil pravi dopust. Štirinajst dni. Hvalabogu, da imamo že od sobote naprej lepo vreme, ali ne? Hudič je samo v tem, da moja partnerka – no, žena nikoli ne bo – sploh noče z mano na dopust. Pravi, da je to zapravljanje časa. Mogoče pride še za mano. Kdo ve, kaj jo bo pičilo. Hudič je tudi v tem, da ti počasi na morju postane dolgčas. Zato pa sem vam pustil listek, da se kaj oglasite. O, kako sem bil vesel, da sem vas našel! Na srečo so tu samo trije nudistični kampi in ni bilo toliko iskanja. Avto pa imate tako umazan, kot bi se vsak dan vozili po teh istrskih rovtah naokrog. Hodite veliko na izlete? Lahko bi šli kdaj skupaj.«
Žlobudral je in žlobudral, povedal pa bolj malo.
Ko se je že močno zvečerilo, sva midva z Nejcem vstala in rekla:
»Hvala za sladoled. Bil je izvrsten. Obiskali pa vas bomo jutri ali pojutrišnjem. Potem pa gremo tako in tako domov. Koliko časa pa boste še tukaj?«
»Še cel teden. Vse do prihodnje sobote. No, se jutri vidimo! Če ne vi k meni, pa pridem jaz k vam. Zvečer po osmi uri, po vaši večerji.«
»Prav, bova povedala staršema.«
Videti je bilo, da misli resno. Prav gotovo bo gospod Maži tudi tako dobrega srca, da bo dal vsaj toliko denarja, da bomo lahko plačali stroške bivanja. V nekem pogledu sva bila torej na poslovnem sestanku.
Peto porcijo sladoleda sva dobila še enkrat pri prijateljih iz sosednje ulice.
»Revčka, vse počitnice brez sladoleda!« naju je pobožala prijateljeva žena. »Kaj hujšega se vama na počitnicah ni moglo zgoditi.« Bila je zelo nadarjena za plačevanje sladoleda.
Tudi midva sva bila prepričana, da sva preživela skorajda najhujše počitnice v življenju. Ob tej misli sva se skoraj zjokala nad svojo usodo in se z užaloščenim obrazom spravila še nad peto porcijo.
Resnici na ljubo je treba povedati, da naju je ponoči močno bolel trebuh, a sva to raje zamolčala, saj se je prihodnji dan obetal kar dvojni obisk: po večerji naj bi nas obiskali prijatelji, ki naj bi s seboj prinesli tudi posojilo, midva pa sva bila prepričana, da nas bo obiskal še gospod Maži. To pa je pomenilo, prevedeno v sladoledarski jezik, najmanj dve novi porciji.
Trenutek resnice uredi
Komaj smo šestega dne prispeli na plažo, nas je oči vse pozorno pogledal, nato pa nekam skrivnostno dejal:
»Vse skupaj vas povabim v slaščičarno tamle zgoraj! Vidva bosta verjetno sladoled, midva pa po svoji stari navadi kapučino.«
»Od kod pa ti denar?« mami ni mogla razumeti nenadnega preobrata.
»Miha mi ga je dal. Posebej za danes. Samo zato, da ne bi trpel dnevni ritem dopustovanja.«
Ko smo se usedli za mizo pod velikim borovcem, je oči na lepem izjavil:
»Tu je zdaj trenutek resnice! Po včerajšnjem pogovoru in po vseh opazovanjih nam je zdaj verjetno že vsem jasno, kdo je vlomil v našo hišico. V tej prisiljeni detektivski zgodbi smo nehote sodelovali tudi mi, vsi enako prizadeto, zato predlagam, da nehamo lagati drug drugemu, potem pa na listke napišemo, kdo koga sumi, da je vzel denar iz denarnice. Pri tem mi sami seveda nismo izključeni. In če smo bili res vpleteni mi sami, predlagam – ker smo se na teh počitnicah vsi tako lepo zabavali – da denar tistemu, če ga je vzel seveda kdo od nas, tudi ostane oziroma ga razdeli za potrebe, o katerih smo se pogovarjali prej.«
Midva z Nejcem sva presenečeno pogledala mami.
»Si ga vzela – ti?« sva skoraj kriknila.
»Morda …« se je zasmejala mami. »A to bo treba še dokazati. Sama vem, da ga nisem in da je bil ves tale direndaj okoli vloma precej drugačen, kot je bil videti na zunaj. Od sinoči naprej vidim krajo s povsem drugimi očmi.«
»Potem si bil – ti sam!« sva pokazala s prstom na očija.
»Mogoče se vama tako zdi. Tudi sami smo že na začetku rekli, da ne smemo izključiti niti najožjih članov družine. Kaj pa, če sta denar smuknila – vidva!« S prstom je pokazal najprej name, nato pa še na Nejca.
Zase sem vedela, da sem nedolžna, za Nejca pa ne bi dala roke v ogenj. A tako veliko denarja si ne bi upal vzeti. Vzgojena sva bila v poštenem duhu in nama še na kraj pameti ni padlo, da bi komu vzela denar iz denarnice. Če pa ga je res vzel Nejc, pa čeprav bi ga skril samo za šalo, mu bo zdaj trda predla. Toliko sem starše že poznala.
»Počasi, počasi!« je oče dvignil roke kot kak misijonar, ki prinaša mir. »Najprej sladoled in kapučino, potem pa listki. Da pa se bomo lažje odločili, se najprej pojdimo igrico z naslovom Trenutek resnice.«
»Kako pa se to gre?«
»Tako, da vsakdo od nas pove o drugem tisto, kar si misli o njem. Brez žalitev seveda. A tako, kot ga vidi!«
»No, pa začnimo kar pri tebi!« se je takoj vključila mami nenavadno dobro razpoložena. Posumila sem, da že ve, kdo je denar ukradel oziroma je nekje celo izvedela, da ga bomo dobili nazaj. »Da vse vendar ni tako, kot je videti na zunaj, priča to, da sem te kar trikrat zalotila pri pitju piva v grmovju. Pomeni, da si ti denar vendarle imel in da si se nam ves čas lagal.«
Vsi smo se zagledali v očija. Naš idealni oči, pa laže? Nemogoče!
»Ja, pa si se res hudo zlagal!«
»Priznam!« je sklonil glavo. »Ujela si me pri pitju piva iz pločevinke. A piva nisem ukradel, pač pa sem ga plačal s svojim denarjem.«
»In od kod ti denar?«
»Saj sem vam vendar povedal, da sem v igralnici dobil za žeton celih pet evrov. Kupil sem si tri pločevinke piva, to pa je tudi vse. Preostalo pa bomo porabili zdaj. Preveč me je pekla vest, da bi vso nagrado sam popil.«
»No, bomo še videli …« se ni dala ugnati mami. »Po mojem pa si bil vendarle ti tisti, ki se je tedaj, ko je rekel, da gre na stranišče, splazil nazaj v hišo in vzel denar.« Ob tej ugotovitvi se je tako skrivnostno smehljala, da sva bila tudi midva z Nejcem stoodstotno prepričana v to.
»Napaka! To ni bilo izvedljivo. Dokler si ti v hišici razporejala perilo in obleko, nisem mogel vstopiti, pozneje pa si imela prav ti ves čas ključ hišice v svoji torbici.«
»To je tudi res. Vendar sem vmes za celi dve uri zaspala. Medtem pa si ti skočil v hišico, denar, ker se ti je preveč smilil, spravil v sef v recepciji, nas vse pa ves dopust mučil s svojimi zvijačami.«
»Ne drži! To bi lahko veljalo samo v primeru, če bi jaz slabo spal. Pa vsi dobro veste, da spim trikrat bolj trdno kot vi vsi trije skupaj. Zato ta varianta odpade.«
»Recimo, da res …« je zamišljeno odvrnila mami.
»Jaz pa natanko vem, da si denar … smuknila … ti!« je s prstom pokazal nanjo. »Ti si bila edina, ki si vedela, kje je skrit, in ti si bila tudi edina, ki je imela dovolj časa, da je vse skupaj prikazala kot krajo. Natanko sem te opazoval, kako odlično si odigrala, da denarja ni. Dobila bi lahko Severjevo nagrado za najboljšo amatersko igralko. Od vsega začetka vem, da je denar pri tebi. Vso to paniko si naredila samo zato, da bi drugič bolj pazili na vse svoje osebne stvari. To je bila neke vrste počitniška šola. Šolnino pa smo porabili za suha grla.« »No, zanimivo!«
»In veš, zakaj to vem? Ne veš! Zato, ker si se kar dvakrat na samem basala z breskvami, ki jih imaš najraje, in ker si obsedena od tega, da moramo čim več privarčevati za slabe čase.«
Mami je pred poroko res veliko nastopala v amaterskem gledališču, pa tudi recitirati je znala odlično. Kdo bi si mislil, da bi nas naša resna in zadržana mami tako potegnila za nos. Glede varčnosti pa je včasih res že prav pretiravala.
»Slišati je lepo,« se je grenko nasmehnila, »žal pa ne drži. Če bi se že hotela ponorčevati iz vašega nereda, bi to morda res lahko storila, vendar več dni zagotovo ne bi zdržala. Mislite, da bi kar tako šla k direktorju kampa? Vsaj tedaj bi vam povedala resnico, prmejkokuš da bi vam jo! Žal pa je resnica ta, da so nas res okradli. Se pravi, da sem na žalost nedolžna. Kar pa se tiče breskev, so bile tiste, ki sva jih s Tino pobrali na poti na sprehodu po vasi.« Glede na njeno staro »prmejkokuš« smo ji skorajda morali verjeti.
»Hm, škoda …«
»Pač pa sem prepričana, da je denar nekam shranila naša ljuba … Tina!« je dejala takoj zatem.
Po vsem telesu me je spreletel hladen srh.
»Jaz?«
»Seveda! Na počitnicah ti je vedno dolgčas. Tole pa so verjetno tvoje zadnje počitnice z nami. Že letos si hotela s taborniki v Pulo. Oči in jaz sva ti to obljubila za prihodnje leto. Ker veliko bereš kriminalke in ker nisi želela, da bi ti bilo na morju pretirano dolgčas, si denar – medtem ko smo mi spali – nekam shranila. Zdaj pa nas ves čas vlečeš za nos. Kajne, da je tako, moja ljuba Tinca?!«
Čeprav je bila mami nadvse prijazna z menoj, oči pa me je pobožal celo po laseh, sem ogorčeno protestirala.
»Zelo slabo me poznate! S tako veliko denarja se ne bi nikdar šalila.«
»Hm, kdo pa je potem?!«
Vsi trije smo se zagledali v Nejca.
Ta je komaj čakal, da bi nam povedal svoje.
»Seveda, denar sem vzel jaz! Jaz in nihče drug! Če bi bili dobri detektivi, bi to lahko že sami ugotovili. Medtem ko ste vi trije spali, sem mamici vzel iz torbice ključ, se odplazil domov, vzel denar, si kupil pet računalniških igric, jih skril v gozdu, potem pa sem v lastno veselje prebil noč v avtomobilu in to samo zato, da sem lahko celo noč igral igrice. Gospa Konigunda pa me je prijavila samo zato, ker sem bil v avtomobilu preveč glasen. Primer je jasen, kajne?!«
Vsi smo se nejeverno zagledali vanj. Govori resnico ali se samo norčuje?
»Seveda sem nedolžen, kaj pa drugega! Če je kriv kdo od nas, potem sem jaz od vseh štirih najbolj čist. Ali res ne razumete tega?!« Govoril je tako odraslo, da bi mu najraje čestitala za osemnajsti rojstni dan.
»Kaj pa tisti sladoled, ki si ga lizal sam tretjega dne?« sem vendarle posumila v resničnost njegovih izjav.
»Tisto je šlo iz mojega črnega fonda.«
»Oho, pa si mi rekel, da ga nimaš več …«
»Saj ga nimam. Imel sem samo za en sam sladoled, pa še tega sem polizal tretji dan. Res, da sem to storil sam in na samem, vendar pa to s krajo denarja nima prav nič opraviti.«
Pa smo bili spet tam! Vsi štirje smo bili sila sumljivi in vsi štirje povsem nedolžni. Videti in slišati je bilo kot kako velesoočenje na televiziji. S to razliko, da smo ga vodili kar sami.
Trenutek resnice je bil nadvse zanimiv. Žal pa pravega vlomilca še vedno nismo odkrili. Zato je bilo tudi to soočenje na ravni, kako pregnati burjo s Krasa in pri tem celo zmagati.
Odločilni listki uredi
Ko sta oči in mami počasi posrebala kapučino, midva pa polizala sladoled, smo se vsi štirje naslonili z rokami na naslonjala stolov in se predali globokemu premišljevanju. Po moji skromni oceni smo razmišljali tako globoko, kot bi se potopili dobrih tisoč metrov pod morsko gladino.
Saj res, kdo bi sploh lahko ukradel naš denar?
Snažilka?
Bila mu je najbližja, časa je imela dovolj. Verjetno je to storila že večkrat. Pri njej doma so bili v resnici že kar preveč bogati, da bi si vse to lahko pridobili z delom in varčevanjem.
Protiargument. Rada je delala, bila je pridna kot čebela, močno si je prizadevala, da bi lahko še naprej delala v kampu.
Njen mož ključavničar. V kampu je bil le občasni gost, povsod je imel dela čez glavo, nanesla je pač prilika, pa je vzel denar.
Protiargument. Zaradi dobrih dveh tisoč evrov si ne splača zapraviti ugleda za vse življenje, še posebej v tej sredini ne, kjer bosta z ženo ostala za vedno.
Gospod Sergio. Potreboval je veliko denarja za igranje v igralnici. Ker je veliko izgubljal, ga je moral nekje na hitro »nabavljati«. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je malo pobrskal pri sosedih. V igralnici je najprej zapravil tolarje, zatem kune, šele nato evre.
Protiargument. Vsi so vedeli, tudi na policiji, da zahaja v igralnico. Zato je bil uradnim organom najbolj sumljiv in so zagotovo preverjali tudi njegov denar. Torej si ni upal tvegati preveč.
Raznašalec pic. Deloval je povsem samostojno, na denar oziroma na nove naivne dopustnike pa ga je lahko opozoril kar gospod Sergio, s katerim sta se očitno dobro poznala.
Protiargument. Raznašalec pic bi tvegal preveč, nasploh pa je bil gotovo človek s socialnega roba, saj je očitno moral opravljati več del hkrati: dopoldne in zvečer je raznašal pice, ponoči pa stregel v igralnici.
Črnogorska mafija. Zanimali so jih samo dobri avtomobili, toda če se je ponudila kaka priložnost, so ukradli tudi kaj drugega dragocenega. Naš denar pa jim je bil tako rekoč pred nosom.
Protiargument. S takimi malenkostmi si dobro organizirana in širokopotezna mafija ne bi mazala rok. Če bi vzela denar, bi odpeljala tudi avtomobil. Pa ga ni.
Klovn iz Magic showa. Ker se v glavnem sploh ni kopal, je imel čez dan časa več kot dovolj. Poleg tega je nastopal v umetniški skupini. Vsi njegovi pajdaši bi takoj potrdili, da je nedolžen in bi dali zanj roko v ogenj.
Protiargument. Poletje je hotel preživeti na morju, zanj sta bila glavna zabava in zaslužek, vse drugo mu je bilo malo mar.
Nečak direktorja kampa. Denarja morda sploh ni potreboval – čeprav ga je pozneje vendarle s pridom zapravil – temveč mu je bila glavna stvar, da onečasti svojega strica. K temu ga je najprej nagovoril oče, pozneje pa, ko je naletel na toliko denarja, je deloval povsem samostojno in je kar sam vsega zapravil. Kljub mladim letom velik zasebnik.
Protiargument. Hrvatje so preveč družinsko povezani, da bi želeli škodovati drug drugemu. Posebno tega ne bi storili na način, da bi bil njihov družinski priimek lahko objavljen v časnikih.
Policija. Zelo verjetna inačica. Najmanj sumljivi so lahko najbolj aktivni in najbolj verjetni zlikovci. Tudi v policiji delajo samo ljudje. Možno je tudi, da je vlomil samo kriminalist, ki se spozna na vlomilce, policijsko spremstvo pa o tem resnično ni imelo pojma.
Protiargument. V vseh državah, še posebej pa v turističnih, mora policija delovati v prid državljanov in njihovih gostov, zato nikomur na policiji niti na kraj pameti ne pade, da bi storil kaj slabega.
Naša srečna oziroma smešna družina Erjavec. Denar je vzel oči. V trenutku navdušenja, da je denar sploh dobil, je obljubil preveč, potem pa mu je bilo žal. Ker nas ni hotel razočarati, je denar preprosto skril v drugo skrivališče.
Kam, nam bo povedal čez kako leto, ko bo vse skupaj samo še dopustniška šala. Morda je denar shranila mami. Vedno nas uči, da denarja ne smemo razmetavati. Ker je oči glede denarja premalo razsoden, se je preprosto odločila, da bo denar »umaknila iz prometa«, vrnila pa ga bo tedaj, ko bo to nujno. Mogoče je tudi, da je denar res skril Nejc. Ko se bo burja polegla, ga bo večji del nekje našel, recimo v avtomobilu, nekaj pa ga bo porabil zase, za kakšno igrico. Zase pa sem vedela, da sem nedolžna, popolnoma nedolžna.
»No, ste zdaj premislili?« nas je pogledal oči nekam skrivnostno. »Kdo je bil tisti, ki je ukradel, vzel oziroma samo nekam preložil naš denar?«
Sumljivi so bili oziroma smo bili prav vsi našteti.
»Da bomo videli, kakšni detektivi smo, vam predlagam, da si vsak posebej napiše na listek svojega glavnega osumljenca. Potem bomo listke pokazali in bomo videli, koga moramo v resnici zasledovati.«
Predlog se je zdel vsem tako dober, da smo navdušeno prikimali. Natakarja smo prosili za štiri listke in eno pisalo, potem pa smo vsak zase napisali najbolj sumljivo ime.
Predlagam, dragi bralec, da to zdaj storiš tudi sam. In prav nikomur ne smeš povedati, koga si napisal na listek. Listek shrani na zadnjo stran knjige. Čez nekaj minut, ko boš tole knjigo prebral do konca, boš lahko sam ugotovil, kako dober detektiv si.
No, si napisal?
Ne odlašaj! Priložnost, da se izkažeš kot dober detektiv, je enkratna.
Hvala, zelo si bil priden!
Zdaj pa nazaj k naši zgodbi!
»Ampak nobenega goljufanja!« je dejal oči. »Pisalo lepo vrnimo gospodu natakarju, zdaj pa bomo videli, kaj piše na listkih. No, obrnimo jih vsi hkrati in položimo na mizo!«
Na očijevem listku je pisalo: Mami Maša.
Na maminem listku je pisalo: Oči Janez.
Na mojem listku je pisalo: Podjetnik Maži.
Na Nejčevem listku je pisalo: Podjetnik Maži.
»Hohoho, zakaj pa Maži?!« se je zakrohotal oči. »Nanj ne bi pomislil niti v sanjah!«
»To je pa res sila nenavadno,« ni šlo v glavo niti mami.
»Zadeva je povsem preprosta. Sam si rekel, da se ljudje v današnjem času ne znamo več poslušati. Vsak govori svoje, drugega pa ne posluša. Mi, otroci, pa smo vas, starše in tudi druge starejše, še prisiljeni poslušati. Zase lahko povem, da sem se poslušanja – naj se sliši še tako čudno – naučila iz knjig. Tam je vedno tako, da se dva pogovarjata. Dva ali več ljudi. Pogovarjata pa se zato, da si nekaj povesta. Nasploh je take knjige, kjer se veliko pogovarjajo, lažje brati.
Bralec knjigo hitreje prebere, pa tudi več izve o osebah. Po mojem je tako tudi v vsakdanjem življenju. Zato vaju vedno z veseljem poslušam, ko se pogovarjata, pa čeprav se večkrat pogovarjata tako, da vsak pripoveduje samo o sebi. Tudi tedaj, ko včasih dvigneta glas. Ko si se ti, oči, pogovarjal z gospodom Mažijem, ti je on med drugim rekel: ›Vidiš, da garam noč in dan, ne privoščim si ničesar, v svojem vikendu v Istri nisem bil sto hrvaških let, ti pa bi me še izsiljeval, buržuj!‹ Že to mi je dalo misliti, da bi tudi gospod Maži rad šel na dopust, pa nima ne časa ne denarja. Ko pa sva bila z Nejcem pri njem na obisku, nama je med drugim rekel: ›Poglejta, kakšno hišico sem si kupil jaz! Hja, to je to! Treba je znati živeti. Ne pa vajina starša, ki za celo družino najameta tako hišico, ki ima samo en dnevni prostor z dvema posteljama.‹ Takoj sem ugotovila, da je bil prav on v naši hišici št. 52. Kako pa bi drugače vedel, da imamo en sam dnevni prostor z dvema posteljama?«
»PP!« me je oči pobožal po laseh. To je namreč pomenilo pametna punca.
»In zakaj ti prav tako sumiš očijevega družabnika Mažija?« je mami vprašala Nejca.
»Iz istih razlogov, kot jih je navedla moja sestrica Tina, pa čeprav se o tem z njo nisem nič pogovarjal, v ušesih pa mi je ostal še en stavek gospoda Mažija.«
»In to je?«
»Ko sva bila na obisku pri njem, nama je povedal tudi tole: ›Danes si, jutri te pa ni! Zato pa sem si rekel, da si bom tudi sam končno privoščil pravi dopust. Štirinajst dni. Hvalabogu, da imamo že od sobote naprej lepo vreme, ali ne?‹
Takoj sem si rekel: Kako pa ve, da je od sobote naprej lepo vreme?! Na celini je ves čas nekaj grmelo in so padale plohe. On je očitno tu prav toliko časa kot mi. Verjetno mu je bilo potem, ko si mu ti, oči, vendarle izpulil denar iz žepa, zelo žal, da je tako popustil, pa je šel kar naravnost za nami na morje. Ker dobro pozna naše navade, se je takoj zatem, ko se je namestil v svoji hišici, zapeljal v naš kamp. Morda je imel na začetku povsem poštene namene. Samo družabne. Hudo je biti sam. Od svoje partnerke glede tega nima veliko.
Tudi nama je to jasno povedal. ›Hudič je samo v tem, da moja partnerka – no, žena nikoli ne bo – sploh noče z mano na dopust. Pravi, da je to zapravljanje časa.‹ Gospod Maži bi bil rad vsaj ob večerih z nami, to pa nam je želel povedati že takoj prvega dne. Verjetno nam je celo sledil vse do kampa, potem pa nas je pustil toliko časa pri miru, da smo se namestili. Hitro se je želel dogovoriti za večerni obisk, potem pa … Kje živimo, je odkril po parkiranem avtomobilu in naših osebnih stvareh v sobi, priprto okno pa ga je kar samo zvabilo v notranjost. Ko je zagledal zaklenjeno omaro – verjetno pa je že prej videl, da denarja sploh nismo oddali v recepciji v sef – nam je denar preprosto vzel iz omare.«
»Kako pa je prišel v hišico?« je zanimalo mami, oči pa je ob tem globoko prikimal, češ, no, kako pa je bilo s tem.
»Skozi okno. Pravzaprav je okno odrinil samo toliko, da je lahko odprl balkonska vrata.«
»In jih potem, ko je odšel, spet za seboj zaprl? Ne, to ne more držati. Tega se preprosto ne da narediti …«
»Potem je vstopil skozi vrata. Kaj pa, če ima ključ hišice?«
»To je še manj verjetno!«
Oba z Nejcem sva bila prepričana, da je lahko vlomil samo skozi okno. Ključavnica na vratih je bila nepoškodovana. Res pa je, da ob odhodu ne bi mogel za seboj zapreti balkonskih vrat in res je tudi bilo, da skozi okno ni mogel priti v hišico, ne da bi pri tem premaknil fotelj ob oknu. Kaj takega bi morda lahko uspelo samo klovnu, vsem drugim pa ne.
»Če ste za to, ga pojdimo obiskat!« je poskočil oči. »Tako in tako nas je vabil, midva z mami pa sva ga povsem spregledala … Vsaj toliko, da vidimo, kako se bo vedel. Če je kriv on, potem mu bom razbil…«
»Oči, tako se vendar ne govori!« sem ga ustavila. »Jeza lahko povsem zamegli pogled. Ti ga moraš jemati kot svojega najboljšega partnerja.«
Oči je ponovno zaškrtal z zobmi. Videti pa je bilo, da mi je dal prav.
Čeprav je sonce že lezlo nad krošnje borovcev in se je obetal še en vroč dan, smo se takoj pobrali s plaže in se napotili proti hišici št. 52.
Srečen konec uredi
Pri hišici nas je čakal srečen konec. Pravzaprav se je srečnemu koncu res reklo podjetnik Maži. Čakal nas je kar sredi dnevnega prostora naše hišice. Vhodna vrata pa so bila do kraja odprta.
Oči bi kmalu izgubil živce.
»Kaj pa ti … tukaj … v našem počitniškem stanovanju?!«
Videti je bilo, da bo prišlo do fizičnega spopada. Oči se sicer še ni nikoli – vsaj jaz ne vem za to – fizično spopadel z nasprotnikom, tokrat pa je iz njegovih oči sijal tovrsten resen namen.
»Kako pa ste vstopili?!« je zarohnela mami s skoraj nečloveškim glasom.
»Počasi, počasi … Vse vam bom pojasnil!« V rokah je držal novo ključavnico. »Sem že dogovorjen z gospodom vodovodarjem, ki tu menja tudi ključavnice, da vam jo zamenja …«
»Maša, pokliči policijo! Zdaj mi je pa tega dovolj. Najprej nas okradejo, zdaj pa še tale … tujec … v stanovanju!«
Mami je res takoj segla po prenosnem telefonu in se delala, da nekoga kliče.
»Počakajte, lepo vas prosim!« je komajda izdavil podjetnik Maži. »Saj sploh ni bila kraja! In tudi vlomil sem samo z dobrim namenom.«
Za dobronamerni vlom sicer še nismo slišali, kljub temu pa nas je Mažijeva izjava še bolj vrgla iz tira. Še sreča, da smo bili na počitnicah oziroma na dopustu. Drugače bi se že tepli.
»Govori, sicer ti bom takoj razbil butico!« Oči je bil tako prepričljiv, da sem mu verjela še jaz.
»Zadeva je preprosta,« se je na hitro izpovedal Maži. Pohitel je predvsem zato, da jih ne bi dobil po glavi. »Ko si me tako rekoč prisilil, da sem ti dal denar, so mi padli vsi načrti v vodo. Razočaran nad celim svetom sem se takoj podal za vami na morje. Že po nekaj kilometrih, ko pa voziš tako počasi, sem se znašel za vašim avtomobilom. Nekaj časa sem vam pomežikoval z lučmi in vam dajal znake, da se ustavite, vi pa nič. Vozili ste kot pod hipnozo. Pozneje sem sklenil, da vas pustim vsaj kak dan pri miru, da si pač odpočijete. Medtem me je po prenosnem telefonu klical nekdo iz Pule in od mene takoj zahteval dva tisoč evrov. Grozil mi je celo s smrtjo. Kaj sem hotel drugega, kot da sem šel za vami. Prepričan sem bil, da mi boste denar lahko posodili nazaj za kak dan, do danes, ko sem bil stoodstoten, da bom dobil večjo vsoto. No, saj sem tudi jo!«
»In kako ste prišli v hišico?« je vsa zgrožena, da smo bili ves čas opazovani, vprašala mami.
»Z vašo pomočjo, gospa. Pred vašo hišico sem se pripeljal prav v trenutku, ko ste vi odnesli snažilki nazaj v toaletne prostore vedro. Verjetno ste ga uporabili pri svojem čiščenju hišice. Sam sem medtem vstopil v hišico, s povsem dobrim namenom, da vas osebno zaprosim za denar. Vi pa ste ob vrnitvi, verjetno zato, ker ste imeli v dnevnem prostoru vse na novo pomito po tleh, samo zgrabili prtljago za na plažo in takoj odšli na obalo. Vse skupaj se je odvilo v nekaj sekundah, tako hudo se vam je mudilo. Tako vam nisem uspel reči niti dober dan, kaj šele, da bi vam povedal, zakaj sem prišel. Ko sem sprevidel, da ste me pravzaprav zaprli v hišico, vsi vi pa ste bili na plaži, sem imel časa na pretek. Vedel sem tudi, da je denar nekje v hišici.
Zadnjič sem bral v časopisu, da dvaindevetdeset odstotkov dopustnikov shranjuje denar in zlatnino pod perilom. Osebno perilo je pač intimna stvar vsakega človeka, pa zato vsakdo misli, da se ga tat ne bo dotaknil. Ko sem v pepelniku zagledal ključ omare, mi je bilo takoj jasno, da ste ves moj nekdanji denar shranili v omaro, pod perilo. Omaro sem brez težav odprl, si denar sposodil še za nekaj dni, potem pa spet vse pospravil za sabo tako, kot je bilo prej. Prepričan sem bil, da mojega vstopa sploh ne boste opazili in da vam z njim ne bom pokvaril dopusta.«
»In kje si izstopil?«
»Popolnoma običajno, skozi vrata. Da pa ne bi v vašo hišico vstopil kdo drug, sem pod vrata zataknil kamenček. Ko ste se vrnili s plaže, ste imeli verjetno kar nekaj težav z odpiranjem vrat. No, če nič drugega, vas je vsaj toliko zavedlo, da niste niti za trenutek premišljevali o tem, ali so bila vrata zaklenjena ali ne. Verjetno sploh niste opazili, da so se nekam trdo odprla …«
»O, ti moja … Pomanjkljivka!« je zavzdihnil oči in pogledal s ta belimi. Vzdih je bil seveda namenjen mami. »In kje je zdaj … denar?« je sunkovito vprašal, ko se je ovedel.
»Tam kot prej, pod perilom!«
Mami je kot navito prožno pero skočila k omari, zagrabila zmanjšan kup perila in ga vrgla na posteljo.
Res se je na lepem pred našimi očmi znašlo veliko bankovcev.
Mami je denar brž preštela.
»Tisoč šeststo evrov … štiristo kun … dvesto dvajset tisoč tolarjev … Zakaj pa prav toliko?«
»Hja, z obrestmi vred! Kot vidite, dajem boljše obresti kot vse banke,« se je zarežal podjetnik Maži. »In tu, dragi moj partner, imaš še dva tisoč evrov, ki ti jih dolgujem. Na petsto iz prejšnjega leta si gotovo že pozabil. Nikoli me nisi spomnil nanje. Tako, zdaj imava poravnane vse račune!«
Oči je v trenutku postal dobre volje. Objel nas je z vročim pogledom in dejal:
»No, zdaj smo pa na zeleni veji.«
Kdo ve, kako bi šla zgodba naprej, če se ne bi prav tedaj znašel pri naši hišici ključavničar.
»Kje so vlomili? Aha, pri vas! Hja, gospod, pri vaših letih bi pa človek že pričakoval toliko pameti, da ne bi puščal denarja v hišici. V prihodnje bo treba bolj paziti na vlomilce. Vlomilci delajo poleti. Potem pa mi popravljamo za njimi.«
Zgodba je dobila piko na i v taverni ob morju.
Oči in podjetnik Maži sta se ga po stari navadi nekoliko napila, mami je bila vsa navdušena nad tem, da si bo kupila celo zimski plašč, midva z Nejcem pa sva v enem samem večeru skušala na hitro nadoknaditi z vsemi sladoledi, sladkarijami in igricami.
Poduk. Izmislila sem si ga povsem sama. Gotovo boste opazili, da sem res PP. Pametna punca. Ne samo, da se premalo pogovarjamo in premalo poslušamo drug drugega, temveč si tudi premalo zaupamo. Če bi se oči in gospod Maži doma drugače dogovorila, bi se vse že takoj zasukalo v pravo smer. Predvsem pa me je bilo kar sram, v koliko ljudi, ki pošteno opravljajo svoje delo, smo posumili in jih celo zasledovali pri njihovem poštenem poslanstvu.
Vsi na svetu NISO kriminalci. Ljudem je treba zaupati. Šele ko izkoristijo naše zaupanje, se lahko sprašujemo o njih. Vse drugo pa je naša obremenitev. In vlomilka? Tista, ki sem jo nakazala kot najbolj sumljivo na začetku?
Namesto domnevne sumljive vlomilke vam bom raje povedala šalo, ki kroži med nami.
»V kopalnici na steni je frotirasta stvar, ki je rumene barve in žvižga.«
»Kanarček!«
»Le kakšen kanarček! Kdaj pa si že videla frotirastega kanarčka. To je vendar brisača!«
»Brisača? Saj brisača ne žvižga!«
»Imaš prav, en podatek je preveč.«
Tako je tudi v primeru naše sumljive vlomilke. Nasploh v primeru vseh domnevno sumljivih ljudi. Skoraj pri vseh smo imeli preveč podatkov. Zato pa je bilo toliko sumljivih.
Pripis! Mnogi pravijo, da sem si zgodbo v celoti izmislila. To ne drži. Do zadnje pike je, kot sem napisala na začetku, resnična. In tudi avtorica je znana. To sem jaz, Tina Erjavec. Vse sem popisala samo zato, da bom popravila popravca pri slovi. Ob tem pa sem tudi sklenila, da bom v prihodnje vedno pogledala, kdo je kaj napisal. Zdaj šele dobro vem, da bi bila tale zgodba čisto drugačna, če bi jo zapisal pisatelj Ivan Sivec. Toda on je Sivec, jaz pa se pišem Erjavec. To pa je povsem nekaj drugega. Morda pa bo nekoč iz tega nastal celo niz zgodb o naši srečni oziroma smešni družini Erjavec.