Vožnja z vlakom
| Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Vožnja z vlakom
V soboto zjutraj sta lisica in Delfina prikorakali po hribčku nizdol na železniško postajo. Načelnik je pravkar dvignil piščalko in skoraj že zamahnil z zastavico.
Ko pa je zagledal popotnici, je spoštljivo počakal, da sta stopili v vlak. Vlak je bil majhen in vagončki rdeči, modri, rumeni in zeleni. V vlaku sta sedli vsaka na svojo stran, da bi lepše videli skoz okna. Sobotna pot je potemtakem peljala po železniških tirih.
- Ti ni vječ? je vprašala lisica, kot da ne bere Delfini-nih misli.
- Pa še kako mi je všeč, je pohitela deklica. Zato se ti je sanjalo, da so se utrinjale zvezde in da boš doživela nekaj lepega.
Lisica se je na ves glas zasmejala.
- Delfina, ne bodi otročja! Za potovanje v vlaku se ne uthnjajo zvezde. Doživela bom v nedeljo in najlepše je, da ne vem, kaj bom doživela.
Vlak je ropotal in prijazno sopihal in Delfina je bila že spet lačna, kot zmeraj, kadar se je peljala z vlakom.
Šele sedaj je opazila na klopi ob lisici pisano torbo in se je na ves glas razveselila malice.
Medtem pa je že vstopil sprevodnik in lisica ga je povabila, naj pomaga prazniti torbo z dobrotami napolnjeno.
Družno so malicali še gorak jabolčni zavitek. BiS je tako slasten, da se je topil v ustih. Jedci so se samo spogledali in brez besede vedeli, da tako odlično zameše-nega in spečenega jabolčnega zavitka v življenju še niso jedli.
Sprevodnik je pozabil vprašati po voznih kartah ali pa je bil to tiste vrste vlak, da si se z njim lahko zastonj vozil.
Lisica je sedela tako, da je gledala v smer vožnje, Delfina se je pa razgledovala po pokrajini, ki je naglo izginjala v daljavi.
Zlati ključ je varno visel okrog njenega vratu. Včasih se ga je previdno dotaknila, a le, če je vedela, da je lisica ne gleda. Zdelo se ji je, da tudi lisica želi imeti zlati ključ, ni pa vedela, če je to prav njen ključ, ali bi se zadovoljila s katerimkoli.
- Tvoj ključ, je rekla lisica in zaprla oči, kar je pomenilo, da se ne želi pogovarjati ne o ključu in o ničemer ne.
Delfina je pa vedela, da ključa nikoli in nikomur ne bo dala, tudi lisici Zvitorepki ne.
Bil je imeniten vlak Le malo si obračal glavo in si videl na obe strani proge. Na levi strani je tekla bistra, sinje zelenkasta reka. Bila je prav ljubezniva reka, take je imela Delfina najraje. Široka, prijazna in plitva reka. Na dnu si videl velike, majhne, bele in pisane kamne. Nad njimi so se igrale prečudno lepo pobarvane ribe. Sončni žarki so jim svetili skozi rumenkasto rdeče plavuti.
Zdaj je Delfina vedela, počemu lisica vztrajno miži.
Zakaj pa ne gleda na drugo stran proge? Počasi je drsel mimo nenavaden gozd. Drevesa so se sklanjala drugo k drugemu kot iskreno si naklonjeni prijatelji, ki se veselo pogovarjajo.
Pod drevesi je raslo grmičje, ovešeno s prelepim cvetjem, pa z lešniki in orehi hkratf. Kot bi visoka drevesa varovala nemočne, radostne otroke pod sabo. Pod grmi so se igrale brezskrbne zajčje družine.
Je bilo že prav, da je lisica mižala in ni pogledala na desno stran.
Kaj naj misli na ribe in zajce, ko ima pa čarovno torbo In vzame iz nje, kar se ji zahoče.
Medtem pa so se že prikazovale na bregovih majhne
hiše.
- Ko boš zagledala hišico Mojce Pokrajculje, me prebudi, prosil, je naročila lisica in se pokrila čez glavo v tanek čtbkast šal. Take šale nosijo gospe na starih španskih slikah.
- Bom, je rekla Delfina in trdneje objela skrivnostni zlati ključ.