Voda
Jurček in Packarija (Voda) Mateja Reba |
|
»Umazan sem kot pujs,« je rekel Jurček, ko so prišli domov. »Moram si umiti roke!« Mici ga je spremila v kopalnico in mu dala brisačo. »Pipa pušča,« je povedal Jurček, ko se je vrnil. »Ah, nič zato,« je menil Florjan Packa in se zatopil v branje časopisa. »Kakšna kapljica ali dve več!« »Dajte mi kozarec,« je zaprosil jurček. Odšel je v kopalnico in se čez nekaj minut vrnil s polnim kozarcem. »Glejte, toliko vode sem ujel pod pipo,ki pušča, v tako kratkem času!« Florjanu je bilo nerodno. »Na to nisem pomislil. Moral bom zamenjati tesnilo!« »Potem preglejte še druge pipe in kotliček na stranišču!« je predlagal Jurček, Berti pa se je zahihital. »Nič se ne smej! Pri nas, v Zeleni deželi, pravimo, da skozi pokvarjene pipe odtekajo zlatniki. Saj si videl, koliko vode odteče v nič. In vso morate plačati! Poleg tega je čiste vode vse manj. Pri nas z njo varčujemo!« je povedal Jurček. »Tudi mi bomo morali,« je pritegnila Mici. »In ko smo že pri vodi Berti, čisto marogast si od umazanije. Kopat se pojdi!« »Dobro, da ste me spomnili!« je rekel Jurček. »Zakaj bi se moral kopati?« »Zato, ker je umazan!« je presenečena odvrnila Mici. »Zato, ker ni nič lepšega kot ležati v kadi, polni tople vode, in se igrati z ladjicami!« je pojasnil Berti. »In nič potratnejšega! Z vodo, ko jo porabiš za eno samo kopel, bi se lahko nekajkrat oprhal!« je pojasnil Jurček. »In veš, kje še zapraviš veliko vode? Če jo pustiš teči, ko si umivaš zobe!«»Nič ne boš, zapravljal, kar oprhat se pojdi!« je dejala Mici. Berti jo je razočarano pogledal, a rekel ni nič. »Ne gre le za zapravljanje,« je dodal Jurček. »Nek znanstvenik je nekoč dejal, da je voda za zemljo to, kar je kri za človeka. Kroži in omogoča življenje. Če si človek zastrupi kri, umre. Kaj bo s človeštvom,če bomo tako nespametno ravnali z vodo? Kar poglejte vašo reko Packarono!« »Res je,« je pritrdil Florjan. »Ko sem bil še otrok, smo se lahko v njej kopali, bila je čista in zelena. Danes se tistemu, ki bi se kopal v njej, ne bi ravno dobro pisalo!« »To je zato, ker zlivate vanjo vse mogoče odplake. Ste videli, kako umazana voda se izliva v reko iz tovarne? Čistilno napravo bi potrebovali!« »Jutri stopim k našemu direktorju Ferdinandu. Predlagal mu bom, naj v tovarni kupijo čistilno napravo za vodo.« »Vprašajte ga, če si je že kupil kolo!« se je zasmejal Jurček. »In spomnite ga na čistilne naprave za zrak!« »Samo klepetamo in klepetamo,« je rekla Mic;i. »Mene pa čaka še vsa umazana posoda. Vse je že presušeno, ostanki hrane so se dodobra prijeli na krožnike! Grozno! Morala bom vzeti dvojno mero sredstva za pomivanje posode!« Zmetala je umazano posodo v pomivalno korito. »Prej smo se pogovarjali, kako tovarna onesnažuje vodo, pogosto pa nismo sami nič boljši,« je menil Jurček. »Zakaj?« je zanimalo Mici, ki si je že natikala gumijaste rokavice. »Zato, ker pralna sredstva in čistila, s katerimi hočemo odstraniti umazanijo okrog nas, pogosto še bolj onesnažujejo okolje. Sredstva za pomivanje posode, na primer. Več ko jih vzamemo, več jih bo prišlo v vodo in bolj bo onesnažena!« »A posodo je treba pomiti!« je nemočno zavzdihnila Mici. »Seveda. Toda vroča voda včasih zaleže prav toliko kot nekaj kapelj pomivalnega sredstva. Včasih, ko ga niso poznali, so pomivali predvsem z vročo vodo, s soljo, sodo, kisom in pepelom. Danes tega resda ne bomo več počeli, a s pralnimi in pomivalnimi sredstvi moramo vseeno varčevati. Najbolje bi bilo, če bi uporabljali le tista, ki so okolju prijazna!« je povedal Jurček. »A danes ne bom samo govoril, bom jaz pomil posodo!« Mici je bila njegove ponudbe seveda vesela. Prepustila mu je rokavice, Jurček pa se je lotil pomivanja umazanih krožnikov.