Vodilna misel v »Krpanu mlajšem«
| ← Radio | Vodilna misel v »Krpanu mlajšem« Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Pridiga na novega leta dan o preljubi pameti → |
| |||||||||||||||
Zastran vodilne misli me vprašate, káko ima moj »Krpan mlajši«?
Da, da — razumem: vodilno misel!
Mislim, da jo ima. Ko jo sedaj ima že sleherna tako rečeno figa, pa da je ne bi imel »Krpan mlajši«? — Smešno!
Samo da so vodilne misli različne — nekatere so plitve, nekatere so bolj globoke. One, ki so globoke, so kajpada bolj skrite in ni vsakomur dano, da bi se mu razodele kar na eno, dve.
Na primer se nekaterim igram pravi, da so simbolistične. Te igre so kakor od vraga! Komentarja jim je treba, drugače jim ne najdeš vodilne misli. In so posebni gospodje za to, da pišejo komentarje, in imajo ob njih svoj pošteni kruh.
Zdi se mi: vodilna misel mojega »Krpana mlajšega« je tudi bolj globoke sorte. Kar tako nenadoma in na kratko je resnično ne morem povedati. Za to bi moral imeti časa na razpolago, da igro v miru, počasi in pazljivo preberem. Časa pa imam bolj malo.
Ne rečem, da vodilne misli ne vem. Morebiti jo vem. Morebiti je le izraziti ne morem. Kajti kje je tisti pisatelj, pa naj mu je še tolikšen dar jezika, da bi mogel z okorno človeško besedo vse razodeti, kar ve in čuti v tajinstvenih globinah svojih nedrij!
Pa je vodilna misel tudi stvar, ki bi lahko rekel, da je taka. Potem bi pa prišli komentarji z edino poklicane strani in bi rekli, da ni taka, ampak drugačna. To bi mi bilo jako mučno!
Kdor me razume, ta ve, kaj hočem reči.
Le čisto neobvezno bi omenil sledeče:
Krpan mlajši kihne in od zmagovite sile njegovega kiha zleti župan Hlača v zrak. Ta prizor utegne biti najkrepkejši in najučinkovitejši v tej igri: kihne, krojač pa st! v zrak. — Tudi kritika je jako laskavo omenila dramatično silo tega prizora.
Gospod dramaturg mi ga je odsvetoval, češ kako neverjeten je.
Toda verjetno — kaj je verjetno? Mar je verjetno, da Veronika Deseniška, ki že par sto let molče trobenta v grobu, sedaj, v sedanjem času nastopa na ljubljanskem odru, v dramskem našem gledališču? Našega dramskega gledališča za njenih dni sploh še ni bilo, pa vendar ni gospodu dramaturgu nihče očital neverjetnosti!
Neverjetnost tedaj ne bi mogla biti povod, da Krpan mlajši ne bi kihnil.
Gospoda dramaturga jako čislam. Ako bi mi bilo količkaj mogoče, bi bil črtal Krpanov kih že v izraz iskrenega spoštovanja in v znak neomajnega prijateljstva napram gospodu dramaturgu.
Toda nisem mogel, primojtidelj da ne!
Po prvotnem načrtu igre naj bi namreč tudi Krpan mlajši imel svojo kobilo, kakor jo je imel njegov ded, stari, priznani Krpan. Ta kobila bi se bila sfrizirana in polizana lesketala v igri kakor zvezda v luži, ne bi bila le rezgetala, nego se tudi smejala — ne bi dosti manjkalo in bi govorila in kadila cigarete.
Toda gospod dramaturg je izrazil pomisleke zoper kobilo. Pa sem se brez ugovora pomislekom uklonil in sem kobilo črtal.
Uvidel sem, kritika bi mi jo zamerila in bi mi jo zamerila po pravici. Že dvajset let se ugledna naša kritika hvalevredno in zaslužno bori zoper Krpanovo kobilo in ni odrekati požrtvovalni njeni borbi slehernega uspeha. Sedaj pa naj bi bil jaz tako črn in nehvaležen in bi na mah podrl vse sadove njenega dela? Nak, to ne gre, nikakor ne! Po pravici bi kritika lahko bila užaljena in bi iz rok dala zaslužno in hvalevredno borbo — te odgovornosti ne bi hotel vzeti na svoje rame!
Ne bev nisem rekel! Niti nisem rekel mev — žrtvoval sem kobilo. Kobila, zbogom, pozdravi doma, ne poznam te več!
Ali Krpanovega kiha nisem mogel žrtvovati. Brez tega kiha igre sploh ne bi bil pisal. Če Krpan mlajši ne bi kihnil, se vse to ne bi zgodilo, kar se je zgodilo: župan ne bi priletel na Dunaj, cesar ne bi zvedel o Krpanu in ne bi poslal ponj, Krpan se ne bi zvezal s Kosobrinom, mi Slovenci pa bi nemara še vedno zasužnjeni ječali v jarmu cesarskega Dunaja.
Brez kiha ni šlo. Ali kih ali nič!
Zato je ostalo, da Krpan mlajši kihne.
Pa se vprašujem, ali ni morebiti baš ta kih vodilna misel moje igre?
(Gledališki list SNG 1925/26, 25. decembra 1925)