Ti svetla zvezda, Vodnik moj,
si dal'č pred mano hodil,
pa bil sem zvest učenec tvoj,
ker s'me prijazno vodil.
Prav po domače si nam pel,
in si tud' moje srce vnel,
naj po domače poje,
in brani brate svoje.
Od petelinčka si zapel,
zadonel od Triglava,
Savice pesmico zajel,
vir pesmi bila Sava.
Poslušal te in sem te bral,
poželel, naj bi tudi znal
tak po domače peti,
Slovence oživeti.
Po licu poznal nisem te,
pa poznal sem po duhu:
otroci tvoji, pesmice -
živijo v lepem sluhu.
Očeta slava brzni sin
so hčere matere spomin:
tak' hvala pesmi gladke
so Vodniku nam sladke!
Veselje moj'ga Vodnika
pač bila je gorica;
Najslaja njemu pesmica
res tekla je zdravica.
Na zdravje sladko vince pit',
pošteno se oveselit':
to je Slovencev srce,
naj'nih pesmi jedrce.
Kraljestvo nama bilo ni
Bogastvo tega sveta;
Slovenš'na blišča in časti
Slovencem ne obeta.
Zaupam pa, da bodeva
v nebesih večno združena
Slovenca prav vesela
s Slovenci slavo pela.
(Vodnikov spomenik 1849)
