Vodnjak (Prežihov Voranc)

Borovnikova domačija je stala v bregu. Poslopja so bila na robu, ki je bil toliko vzbočen iz širokega pobočja, da je njegov hrbet tvoril majhno skromno hišo in hlev za osmero glav govedi. Polje samo se je razprostiralo doli po bregu in je segalo s svojimi travniki v ozko globel, ki je segala sem iz doline. Takoj za hišo se je vzdigoval zopet breg in se izgubljal v široko gozdnato sleme.

Sosedje so pravili, da je na Borovnikovem domu trdo življenje. Zemlja je borova, rjava, polna laporja, iz gozda sili vsepovsod na polje praprot in vresje. Ako si hotel kaj izsiliti iz teh njiv, si moral trdo prijeti za delo. Največja napaka, ki je morila Borovnikov dom, je bila ta, da pri hiši ni bilo vode. Daleč doli v kotu, med poljem in lesom, je bil studenec in treba je bilo nositi vodo po strmini navkreber, živino pa napajati pri studencu. Poleti je že še šlo, toda pozimi, kadar je poledenela pot po bregu navzdol, je bilo trpljenje neznosno. Ljudje in živina so padali po ledu, da so jim krvavela kolena. Mladi gospodarji na Borovnikovem so imeli pri ženitvi težavno stališče. Trpljenje zaradi vode je bilo tako razvpito daleč naokrog, da se je vsaka kmetska hči bala iti gospodinjit na Borovnikov dom. In ponavadi so se morali ženiti le pri deklah in bajtarskih dekletih, ki so bile zadovoljne, da postanejo vsaj samosvoje.

Takšna zemlja in takšna domačija sta si odgojili tudi svoje vrste prebivalce. Že odkar pomnijo ljudje, živi na Borovnikovem poseben rod, tih, mračen, žilav in vztrajen; moški imajo vsi nizka čela, kratke, čez ustnice štrleče brke, upognjen hrbet in mehka, vdajajoča se kolena, ženske, ki so zrasle pri tej hiši, pa široke obraze, dolge roke in tenke noge s posinelim stopalom.

Že več gospodarjev zaporedoma se je ukvarjalo s tem, da bi na kak način napravili vodovod in si tako olajšali truda polno življenje. Oče sedanjega gospodarja je preiskal vso, z borovim gozdom poraslo sleme gor do vrha, da bi zasledil vodo, četudi daleč stran, in jo potem po ceveh dovedel domov. Toda zaman. Svet je bil suh in pust na levo in desno. Nekoč, da, je pripovedoval oče, je slišal vodo, kako je žuborela pod rušo, ko je ležal nekje nekoliko višje nad hišo ob robu gozda. Spal je in pritiskal uho na zemljo in je natančno razločil žuborenje studenca. Ko se je zbudil, je pozabil vtakniti kol v zemljo na onem mestu in ko je drugič hotel poiskati tisti kraj, je iskal zaman; legal je križem na zemljo po vsem sadovnjaku, ki je bil nad hišo, in pritiskal tiho na vsako ped zemlje, iskal je po gozdu nad cesto in povsod, žuborenje se ni hotelo ponoviti in mož je bil prepričan, da se je voda prestavila. Osemdesetletna babica, ki je podnevi in ponoči molila na peči, je bila celo uverjena, da se je družina kaj pregrešila in se je voda naznanila le za trenutek, nato pa takoj zopet izginila.

Ko je sedemdesetletni oče umiral in ije z velikimi očmi zrl v svečo, katero je prižgala njegova žena, je nenadoma obrnil oči v strop, ki je bil zastrt s stoletnimi sanjami, odprl usta in kriknil:

„Voda.“

Nato je omahnil nazaj na zglavje, nagnil lice na rob postelje, kjer je klečal njegov naslednik sin, in rekel s pretrganim glasom:

„Ti, Miha! Kadar umrjem ... koplji tam za gorico ... kjer raste bezgov grm — tam notri je — voda —.“

Po teh besedah je stari Borovnik umrl.

Očetove besede, izrečene na smrtni postelji, si je mladi Borovnik vtisnil v spomin kakor testament. Ogledal si je omenjeni prostor ter postal malodušen. Plot je segal prav do ceste, ki je vodila v gozd nad hišo, in tik za plotom je rastel raven bezgov grm. Prostor se mu je zdel nekoliko vzbočen in gotovo najbolj suh okrog poslopja. Skoraj nemogoče, da bi bila tam notri voda. Ako bi oče rekel tamkaj na jami onstran hleva, tamkaj bi bilo prej mogoče, toda tu je skoraj izključeno.

Tako je mislil mladi Borovnik, pokopal očeta in napajal še dalje doli pri studencu. Čas je tekel in medtem se je mladi gospodar z velikimi sitnostmi oženil. Vzel je gostačevo hčer iz sosednjih hribov. In mlada žena je nosila vodo po bregu navzgor, kakor jo je nosilo toliko njenih prednic.

Prišla je pomlad, topla in zgodnja, Borovnikovi so vstajali zgodaj in neke noči se je gospodar zopet spomnil očetovega izreka, ko je ležal na hrbtu v postelji in čul težko sopenje svoje žene poleg sebe. Zdelo se mu je, kot bi prihajalo to njeno težko nenaravno sopenje od prenaporne nošnje vode od studenca. Dolgo se je obračal neodločen po ležišču in ko je zopet zadremal, se mu je sanjalo, da je prišel oče v sobo in mu rekel, naj koplje tam, kjer je bezgov grm. Natanko je videl njegovo sivo brado, kakor takrat, ko je ležal na smrtni postelji.

Drugo jutro je omenil to svoji ženi. Skomignila je z rameni in počasi rekla:

„Koplji! Mogoče je pa voda pod bezgom. Pomagala bom.“

Ravno takrat se je delo na polju malo prekinilo. Setev je bila v zemlji in do košnje je bilo skoraj še dva meseca. Borovnik je sklenil kopati po očetovem naročilu. Nekega jutra je vzel lopato in kramp in odšel tja za plot; naredil je križ z orodjem čez zemljo in odkopal velik krog ruševine s kosom ceste. Ko je stal sredi odkopanega kroga s krampom v rokah, je vzdihnil in pogledal ženo ter mater, ki sta stali na trati ob robu odkopa. Njegov pogled je bil en sam vprašaj, poln dvoma in upanja. Spustil je orodje k tlom in se naslonil s telesom na topor. Ženski sta stali nemi poleg njega; čutili sta težo in pomen tega trenutka. Tako so onemeli vsi trije. Nato se je pa mož razkoračil, pljunil v dlan rumeno slino in zavihtel kramp, da se je zasadilo železo do ušes v lapornati svet. Ženski sta se oddahnili.

Potem so delali vsi trije skoraj brez prestanka. Borovnik je začutil veliko veselje in vera v njem, da mora najti na tem mestu vodo, kakor je rekel oče, je postajala vedno trdnejša. Pri delu mu je pomagala žena; medtem ko je on odkopaval prst in jo metal iz jame, jo je ona odvažala na samokolnici tja na odor njive in nasipala prazen svet.

Toda že četrti dan ni več dosegel z lopato vrha in se ni mogel iznebiti prsti. Napravil je dvigalo. Štiri bruna je postavil navpik čez vodnjak, prevezal pod vrh primerno izrezano kolesce in nategnil nanje povezano vrv, na katero je privezal majhno kad. Sedaj se je delo zopet nadaljevalo. Žena je vlačila kad za kadjo iz globine, ki je postajala vedno večja.

Do nedelje je bilo izkopano že pet metrov globine. Ko je zlezel Borovnik v soboto ob zvonjenju k počitku iz jame in je pogledal nazaj, je bil skoraj ponosen na svoje delo. Do takrat je delal brez prestanka, v neki strastni napetosti, ko so umolknile vse druge misli in želje. Ves teden se mu med delom niti za trenutek ni porodila misel, da mogoče koplje zastonj in da ne bo našel vode. Sedaj pa, ko je stal na robu vodnjaka in strmel v mračno globino in videl, koliko zemlje je že izkopal, se mu je za hip porodil dvom. Ko je začel kopati od vrha, ni mislil, da bo moral kopati tako globoko. Bog ve, kje bo voda. Njegov mračni obraz je še bolj potemnel.

Naslednji dan ni šel v cerkev kakor po navadi; šli sta le žena in mati. On pa je ležal vznak v izbi na postelji, na kateri je umrl njegov oče, in brezizrazno zrl v sajasti strop. Premišljeval je o vodnjaku. Drugi teden je upal, da pride že do vode. Nekajkrat se mu je že itak zazdelo, da je postajala prst malo mokra, bolj ilovnata in sodeč po teh znamenjih mora priti do vode. Ako najde vodo, potem najame zidarja, ki bo vodnjak obzidal in Borovnikov dom bo polovico več vreden. V takem premišljevanju sta ga zmotili žena in mati, ki sta trudoma prilezli po bregu iz doline.

Popoldne je bil lep, zgodnje pomladni dan. Sonce je pripekalo v rjavi breg, da je zadišala po vzduhu topeča se smola iz bližnjih lesov. Bilo je prijetno in Borovnik je sedel popoldne k čebelnjaku, gledal v roje muh in mislil na vodnjak.

Žena je sedela na hišnem pragu in šivala; starica pa je izginila nekam v breg za hišo. Takrat je prišel po poti od soseda sem tesar Krivonog. Po hoji se mu je poznalo, da je nekoliko pijan. Ko je zagledal množino navožene, mrtve prsti po odoru, se je začudil, ker je poznal navado Borovnikovih, da ne zasipljejo odorov. Še bolj se je pa začudil, ko je zagledal tik ob cesti izkopano luknjo, ki ji je komaj videl dno. Takoj se je domislil, da koplje Borovnik vodnjak. Tisti hip je zagledal Borovnika, čepečega na klopi pri čebelnjaku. Borovnikovih ni nikoli maral, ker so bili pretrdi. Včasih je bil žejen in zahotelo se mu je črnivčevca, katerega je Borovnica vsako leto nažgala dokaj litrov. Toda ti čemerni obrazi niso dali ničesar od sebe, zlasti ne, kadar je bil že malo dobre volje; a ravno takrat ga je najbolj žejalo.

Ko je zagledal jamo in uganil pomen, mu je zaigral okrog usten porogljiv nasmeh. Napotil se je naravnost proti čebelnjaku.

„Dober dan, Borovnik!" je pozdravil in obstal pred sključenim gospodarjem, ki je mrmraje odzdravil.

„Kaj sem videl, ali kopljete vodnjak — ha?" je vprašal Krivonog.

Borovnika je jezilo, da ga izprašuje ravno ta človek o stvari, ki se mu je zdela popolnoma zasebna in nekam preveč vzvišena, da bi se o njej pogovarjal s tem omraženim človekom. Zato ni nič odgovoril.

„Vodo iščete, kaj?" je nesramno nadaljeval Krivonog in zlovoljno poškilil na Borovnika. „Toda prej bi bili vendar koga poprašali, ki bi vam bil razložil, da je zastonj vsako delo! He-he! Pa ravno na najbolj suhem prostoru, kjer lapor že iz zemlje gleda. Vraga! Ali se vam meša? Tam lahko kopljete do sodnjega dne. Prej boste prišli do pekla, kakor pa do kaplje vode. Hej, ali vidite zemljo — Borovnik, suha je bolj kakor moje grlo?"

Borovnik je molčal. Kuhalo je v njem, da se mu roga ta človek, obenem se je pa bal, da znova ne plane na dan malodušje, ki ga je danes že tolikokrat hotelo prevladati, in se ne polasti njegove duše. Kakor udarci s kijem so padale tesarjeve besede na njegovo razpoloženje. Z jeznim pogledom je pomeril Krivonoga, stoječega na trati, in sovražno zarenčal:

„Kaj te to briga?"

„Briga!“ se je ovoselil tesar, da je izzval mirnega Borovnika. „Briga me res ne, briga — koplji, da samega satana izkoplješ — vode ne boš. — He — saj vem, stari je nekaj prorokoval, ko je umiral. On, ki je prevrtal ves hrib in iskal vodo tam, kjer je ni. Bi mari prej mene vprašal! Tako se pa mučiš zastonj — za prazen nič. Bolj pametno bi bilo vleči se na hrbet, gledati v nebo in preštevati zvezde. Se boš vsaj spočil. Tako pa delaš in stradaš, da si že tak kakor trlica ...“

V tem hipu je Krivonog utihnil, kajti Borovnikov obraz so nenadoma prepregle tako grozeče poteze, da so mu je zdelo umestneje, pustiti kmeta samega na klopi. Odšel je brez pozdrava čez dvorišče in ko je zaprl za seboj leso onstran gorice, se je še enkrat obrnil nazaj in zavpil, da je odmevalo v sončno podnebje:

„Voda, voda! Borovnik išče vodo. Vodarji!"

Nato je odšel po poti, ki je vodila skozi lesove k sosedu, ki je bil tam na drugem hribu. V globeli je brezskrbno zavriskal, da se je razlegal glas do doline pod Borovnikom in za trenutek napolnil vse ozračje s prijetnim zvokom.

Borovniku pa je bil ta vrisk, ki je privrel iz brezskrbnih prsi, silno neprijeten. Jezilo ga je, da je ravno ta človek vtaknil svoj nos v njegov vodnjak in da bo raznesel po soseski, kar je videl pri njem. Vedel je, da se mu bodo sosedje rogali, hodili bodo gledat njegovo delo ter mu odsvetovali, češ naj pusti vse skupaj. On pa mora dokončati in najti vodo. In če je ne najde? Streslo ga je ob tej misli. Toda hitro se je je iznebil in se potolažil z upanjem, da sedaj še ničesar ne ve. Razumljivo je, da pri petih metrih globine na takem svetu ni mogoče priti do vode.

Pomirjen je odšel v hišo, povečerjal in se vlegel k počitku. Drugo jutro je zgodaj vstal, nakrmil živino in komaj je sonce posijalo s prvimi žarki na vrh borovega slemena, se je Borovnik že spuščal v vodnjak. Začel je kopati s podvojeno močjo in pošiljal je na vrh kad za kadjo zemlje. Kopal je, krhal lapornate plasti zemlje iz suhega dna, čuteč, da je njegov cilj nekje zdolaj v zemlji. Žena, ki je vlačila kadi in jih ji je od časa do časa pomagala vleči tudi starka, je slišala, kako je prihajalo iz jame sopenje, kakor bi kopal stroj, enakomerno, brez prestanka. In dno se je pogrezalo z vsakim dnem nižje, v naročje zemlje. Voda pa se ni hotela pokazati.

Borovnikova bojazen, da bo Krivonog raznesel vest o kopanju vodnjaka po vsej okolici, se je uresničila. Že prve dni so jeli hoditi po poti, ki je vodila mimo hiše, sosedje. Možje so postajali ob jami, odkimavali z glavami in skomigali z ramami ter delali resne obraze. Nekateri so ogovarjali Borovnika v globini in bi ga bili radi izvabili na dan. Toda Borovnik je bil zadovoljen, da mu ni bilo treba gledati teh obrazov, iz katerih je odsevalo slabo prikrito roganje ali pa pomilovanje, ki mu je bilo še bolj zoprno. Odgovarjal je na kratko in njegov glas se je zdel čuden, spremenjen. Sosedje so drug za drugim odhajali z neprijetnim vtisom.

Že drugi teden se je bližal koncu. Globočina je prodrla zopet za nekaj metrov bolj v osrčje zemlje. Vsekakor pa delo ni tako napredovalo, kakor prvi teden. Zemlja je postajala vedno bolj suha, včasih je bilo treba prekopati cele plasti nenavadno trdega laporja, ki se je le z veliko težavo dal krhati s krampom. Težava je bila tudi z zemljo na vrhu; žena in starka nista utegnili odvažati tako množino prsti, zato sta jo začeli odlagati na kup onkraj ceste. Kup je rastel in rastel.

V nedeljo ni šel Borovnik v cerkev. Bil je tako izmučen od neprestanega trdega kopanja, da si je zaželel počitka. Ker se voda le ni hotela pokazati, sta ga poleg utrujenosti mučila še dvom in strah pred neuspehom. Zgrozil se je ob misli, da vode tukaj sploh ne najde in da bo ves trud zastonj, vse delo za prazen nič. Režal se mu bo Krivonog ... In sosedje! Sosedje se mu bodo rogali. Na trud bi človek še pozabil, ako bi mogel prikriti neuspeh. Tako pa ve ves svet.

Popoldne je prišel k hiši stric iz sosednje fare. Zvedel je, da koplje njegov nečak vodnjak. Zato je kljub starosti prišel čez hribe na obiske, da se prepriča, kaj je resnice na govoricah. Ko je zagledal razkopano zemljo in globoko jamo, se je ustrašil. Skoraj boječe je pogledal Borovnika in si skraja ni upal govoriti o vodi. Sedela sta drug ob drugem in cele ure govorila razne brezpomembne stvari; slednjič pa, ko je bilo treba oditi, se je stric nerodno odkašljal in naravnost rekel:

„Ali misliš, da bo tam voda?“

Borovnik, ki se je ves popoldan bal, kdaj bo stric pričel o tem, se je oddahnil. Nobenega očitanja ni bilo v vprašanju. Tako se je že davno želel govoriti s kom, ki bi mu odkritosrčno razložil svoje skrbi in upanje. Začel je sam in na široko, kako hudo je z vodo pri hiši, kako se je odločil za kopanje tam, kjer mu je svetoval oče na smrtni postelji. Šla sta s stricem ven in si ogledala jamo, toda stric je na vse odgovarjal dvoumno, malodušno. Na površju zemlje ni bilo videti, da bi mogla biti kje voda. Tam na oni strani hiše, da, tam preje, ker je svet nekoliko jamast, toda ravno tukaj na robu brega!

Borovnik mu je razložil, kaj je prerokoval oče na smrtni postelji, toda stric se je namrdnil in dejal:

„Kadar človek umira, se mu blede, na to ne dam nič. — Ko bi bil jaz na tvojem mestu, bi ne kopal," je pristavil čez nekaj časa.

Borovnik se je trdovratno ugriznil v ustnico. Vedno ista pesem. „Teden dni bom še kopal; če do takrat ne bo vode, pa pustim vse skupaj," je slednjič brezpomembno pripomnil.

Ko je stric odšel, je postal Borovnik žalosten. Pri večerji sploh ni govoril. Molčali sta tudi žena in mati. Po večerji je takoj legel, dasi ni mogel spati. Obračal se je po postelji pozno v noč; žena, ki je ležala ob nasprotni steni izbe, je slišala, da bedi.

»Ali ne moreš spati?" ga je vprašala.

»Skrbi me!“ je kratko odgovoril mož.

»Stric je rekel, da tam ni vode," je boječe dahnila žena.

»Kdo ve!“

„In če je ni?“

„Saj pravim: teden dni še in če se voda ne pokaže, pustim vse skupaj," je sklenil mož pogovor.

Kopanje, ki ga je začel drugi dan, je enakomerno nadaljeval ves prihodnji teden. V soboto pa še ni bilo vode, čeprav je zlezel Borovnik tako globoko v zemljo, da je moral že močno zavpiti, ako je hotel doklicati ženo iz jame. Na svoj sklep, da odneha s kopanjem konec tedna, če vode še ne bo, ni več mislil. Zagrizel se je v vero, da mora priti do vode na tem kraju. Včasih je prenehal s kopanjem, preizkušal prst, ki je sestajala iz enakomerne mase lapora in ilovice, deval jo je na jezik, da bi mogoče okusil kaj vlage. Toda prst je bila suha kakor zgoraj pri vrhu. Kdaj pa kdaj se mu je zazdelo, da čuje neko žuborenje. Takrat je legal na dno, pritiskal uho k zemlji in poslušal dolge minute, odkod bi prihajal dozdevni znak vode. Toda žuborenje se ni hotelo ponoviti in kopal je zopet dalje.

Tudi tretjo nedeljo Borovnik ni šel v cerkev. Mrk in sam vase zatopljen je polegal okrog hiše in zdelo se je, da se izogiba ženi in materi. Ženski sta s strahom opazili to spremembo; najbolj ju je vznemirjalo, da že tretjo nedeljo ni šel v cerkev, medtem ko prej ni zamudil maš brez vzroka. Naslednji teden pa je zopet kopal brez prestanka. Ženski sta mu molče pomagali in nobena si ni upala ugovarjati njegovim čudnim, zapovedujočim pogledom. Ker je bila globina že precej velika, ni ena sama ženska zadostovala za dviganje zemlje iz jame; morali sta vleči obe za mastno očrnelo vrv, na katero je bila privezana kad s prstjo. Široko razkoračenih, bosih nog in s podvezanimi krili sta stali ob vodnjaku in molzli vrv, da so se jima napenjale žile na suhih bedrih in sta se jima bočila koničasta trebuha.

Po okolici se je pa raznesla čudna novica. Sosedje so si pripovedovali, da Borovnik ni pri pravi pameti: venomer koplje tisti vodnjak, ne govori z nikomer, niti z ženo, ne gre nikamor in zanemarja vsako drugo delo. Marsikdo, ki je bil prej iz radovednosti krenil mirno Borovnikove hiše, se je zdaj od daleč ognil samotnega poslopja. Ta in oni se je opogumil in vseeno stopil mimo, da bi videl, kaj je na stvari. Nekateri so se celo sklonili nad globino in zaklical na ves glas v vodnjak:

„Kaj pa delaš, Borovnik?"

„Vodo iščem!" je zavpilo po kratkem presledku iz temine.

Razen o vodi se ni dalo nič izvedeti od Borovnika. Žena je vedela toliko kot nič; imela je objokane oči in je strahoma čakala, kaj bo. Ako ne pride kaj nepričakovanega vmes, se bo zgodila nesreča. Na polju se je bližalo poletno delo, toda mož se ni zmenil niti za najnujnejše; še živine ni hotel več opravljati. Mati starka je onemela in je vsa izpita od prenapornega dela zadnjih dni čepela za pečjo; roke in noge so ji odpovedale in njeni stari možgani so s topo negotovostjo slutili zlo. Zato je molila mnogo več kot prejšnje čase.

Tako je minilo mesec dni in še več. Vodnjak je bil že petindvajset metrov globok, Borovnik pa še ni nehal kopati. Delal je s podvojeno silo. Ženski sta komaj utegnili spravljati zemljo iz jame. Medtem ko je preje mož še prihajal opoldne po vrvi na dan h kosilu, je sedaj nekaj dni ostajal v globočini in mu je morala žena spuščati jed v jamo. Komaj zvečer, pozno v mrak, je zlezel na dan, sključen, ves prašen in rjav od zemlje. Tak je zaužil nekaj večerje in legel spat brez besed, popolnoma ravnodušen za vse okrog sebe.

Nekega dne pa ni nenavadno dolgo prišlo znamenje iz jame, da je kad polna. Navadno jo je mož takoj napolnil, da se je dvigala venomer gor in dol. Žena se je naslanjala na bruno in držala vrv, starka pa je čepela na kupu zemlje poleg nje.

Takrat se je zaslišal iz globočine presunljiv, radosten, skoraj divji krik:

„Voda — voda!"

Ženski sta prvi hip onemeli od neznanega, prijetnega občutka, nato sta hkrati skočili k odprtini in zapičili poglede v temno brezdno.

„Ali res?" je zavpila žena na ves glas.

„Voda — voda!" je zavpilo še močneje iz brezdna.

Na ponoven klic žensk ni bilo iz jame nobenega odgovora več. Zdelo se jima je, da prihaja od spodaj neko čofotanje, nekak šum, ki je bil podoben žuborenju močnega studenca. Čez čas pa je utihnilo tudi to. Potegnili sta za vrv in ko je prišla posoda na vrh, je bila polna vode, grde, rjave, z zemljo pomešane vode. Ko sta pomočili roke vanjo, ju je zazeblo kakor led.

Iz vodnjaka pa ni bilo nobenega znamenja več, niti odgovora na klicanje. Ko sta spustili vrv v globino kakor druge krati, da je prilezel mož z njeno pomočjo na vrh, se je potopila v brezkončno dno in nihče se je ni oprijel.

Takrat ju je obšla grozna slutnja. Spogledali sta se in kriknili od strahu: Zalilo ga je. Radost nad uspehom je mahoma razbila zla slutnja in legla na nju z vso grozo. Žena je stekla k sosedu. Ljudje so prihiteli z lestvami in vrvmi na pomoč. Tesar Krivonog, ki je bil slučajno pri sosedu in se je z drugimi vred prignal na kraj nesreče, se je privezal na vrv in zlezel v vodnjak. Dolgo, dolgo so ga spuščali navzdol; nato je dal znamenje. Nekaj časa je čofodralo zdolaj temi, nato se je zabliskalo gor do oči, ki so strmele za njim, ker je prižgal svečo.

»Utopil se je, potegnite!" je zavpil Krivonog. Možje so nategnili dvojno težo in s trudom je privlekel tesar mrtvega Borovnika na vrh.

Voda pa je nenavadno hitro naraščala in v nekaj urah je napolnila vodnjak. Pričela se je razlivati čez rob po bregu navzdol do njiv in travnikov, po katerih so odnesli čez dva dni mrtvega Borovnika na pokopališče.