Vodoravnost
| Vodoravnost Miran Jarc |
| |||||||||||||
Na Bledu, v juliju.
Ko je izzvenelo v mesečino dvanajst udarcev iz zvonika cerkvice na otoku, smo položili vesla po gladini in se spogledali. Ne morda iz bolesti, ker je na naša srca potrkal kovinski čas, — saj so ti bronasti udarci prebujali že dolgo, dolgo speče strune, ki so bile na enem koncu navite na breg kopnega, na drugem pa na breg večnosti.
Spogledali smo se, kot da smo se šele pravkar spoznali in ne že pred petimi urami; takrat smo še uporabljali besede »gospodična, gospod ...«, takrat so se naše oči še naslanjale ob svili svetlih, kostanjevih in temnih las, ob mehkobi rok in vitkosti stasa.
In zdaj? Zdaj smo vedeli, da je v nas vseh dobrota in vedrost, ki je vzcvetela iz trpljenja premnogih noči, za katere ne sme vedeti dan.
Zorka je segla v biserno mrežo, ki jo je mesečina sprostrla po jezeru. Kot otrok se je nasmehnila: v mreži se je prav nerodno opotekala in prevračala žoga — luna, ki se je mahoma pretvorila v lutko in nam v zabavo plesala in skakala.
Ko se je prijatelj te igre naveličal je udaril po mreži in že se je zlata igračica razbila na tisoč in tisoč cekinov, ki so se razletavali okrog čolna. Na licih nam je bil smeh, nedolžen in osvežujoč, toda če smo se pobliže ozrli drug v drugega, smo opazili, da je bila črta, ki jo je zarezal smeh preko lic, usločena in je padala navzdol, vedno bolj trudno in težko kot sozvočja, ki izzvenevajo. In spet smo utihnili; ali je bila to radost brezčasja ali pa bolest večnosti, ki teži in kljuje človeka, kateri se še zaveda svojega telesa.
Kjer je nočni vetrič zganil valove, se je čoln pomikal k bregu. Pred barom smo obstali.
Iz škrlatnih žrel so lili žarki mehko rezke godbe: iz shimija so silili vzdihi ihteče Butterfly in ponositi zvoki iz Šeherezade so zmagovalno trgali lahkotne kodre starih arij.
Toda to je bil povsem neki drug svet, nam tuj in sovražen.
V dvorani so se pozibavali pari svetovljanov: tistih ljudi, ki imajo pogum broditi po krvi in solzah, prodajati devize in duše, ki pa se onesveščajo, če preglasno zarožlja žlica na krožniku, in so raje žejni, kot da bi pili iz čaše, ki so je dotaknila usta navadnega smrtnika. Že davno sem molil za te bednike, ki sem jih videl v smrtnem plesu pod nebom, na katerem sijejo namesto božjih zvezd — lire, franki, šterlingi ...
Modra zavesa pri oknu se je odmaknila in ven se je sklonil truden gospod. Še predno je izpregovoril, sem prečital kretnjo njegovega telesa: »ah, miru, miru.« Napol obrnjen h gospe, ki je z očmi pozdravljala vitkega mladeniča, je zavzdihnil: »Ach, diese herliche laue Luft da drau-ßen ...«
In vrgel je cigareto v valove, kot da se hoče sprostiti zlohotnega dima, ki se je predel iz duše v dušo vsem tem zaročencem.
A že ga je prijela razkošna plesalka za roko: »Ach, komm, komm ...«
Okno se je zaprlo in spet je bilo vse kakor prej, le, da nas je ošinil vonj po Tosci, Chrysis in Mystiku.
Iz daljave smo začuli drdranje vlaka . Po cesti sta ropotala žarometa avtomobila. V park sta k vodometu, ki ga je zlatila mesečina, pristopila iz bara dva človeka. Celo do nas je privalovala njihova razgretost. Ona je vzkliknila:
»Ah, kako divno...« In on ji je pritrdil, toda ni mislil jezera, in tišine brezčasja, temveč njeno ramo, ki jo je stradoslastno poljubil ...
Šele udar naših vesel, ga je iztreznil.
Ko smo bili že sredi jezera, se je iz drugega konca oglasila pesem...
Ptičice pojo,
rožice cveto ...
Toda tudi ta pesem je bila nesoglasna, ker ni odmevala čez kmečko vasico, ker je niso peli fantje z nageljni v gumbnicah, a vendar je bila tudi soglasna, kot vse, kar je bilo okrog nas, ker smo pluli po sredini, ker smo vse vtise prekapali skozi prt tihega duha.
Da: vse to je bilo pesem, ker smo se zavedli, da smo večni plezalci na božji lestvici in smo spoznali samo eno delitev kamen, rastlina, žival človek ...; vsaka druga delitev se bi nam zazdela medla in sentimentalna.
In v tej uri božjega sijaja smo se počlovečili v slasti, ki ji ni imena: tihi smo bili in oči niso videle več teles in uho je slišalo skozi dozdevno govorico odzvoke nekih daljnih godb.
Ko smo spet pristali in so zarožljale verige, smo se začudili. Zdrznili smo se, kot da nas je sram veličine, ki smo jo pravkar doživeli. Kajti zdaj je spet sijala žarnica na: deklico z otožnimi lasmi, na deklico s porednimi očmi, na prijatelja, ki se je kakor iz sanj prebudil in name ...