Vodotop
| Vodotop Jovan Vesel Koseski |
| |||||||||||
Vodotop.
uredi(Po Fr. Schilleejevi „der Taucher".)
To čudno prigodbo smo scer še v trojnih druzih bukvah popisano našli: "Dies geniales Alexandri ab Alexandro" knjiga II. glava 21; Thomas Fazelli de rebus siculis," Die unterirdische Welt vom Athanasius Kircher", knjiga druga, glava 15. — Pripetila se je na Siciljskim otoku dolenolaške zemlje o vladanji kralja Friderika II. iz Aragonske hiše v drugi polovici petnajstiga stoletja. Mladeneč, o kterim se to pripoveduje, je v Kataneji blizo Mesine rojen, in tako čudne natore bil, de je cele ure brez dihanja pod vodo plavati zamogel. Nar imenitniši plavarja so ga imeli. Večkrat je v daljne kraje, do Kolabrije in še dalje plaval. Zatorej, in ker mu je bilo Nikola, pokrajšano Kola, to je Miklavž imé, se ga je priimek "Pescekola" — Riba Miklavž — prijel in tako od njega govoreči, ga še dandanašni Lahi imenujejo.
Blizo Mesinskega mesta ležeča voda, v kteri je ta žlahtna riba poleg naše pesmi zadnič poginila, se je v stari dobi Karibda imenovala. Zdaj se ji Kalofaro ali Karilo pravi. Nebrojnokrat je popisana bila, vselej strašno in čudno. Fazelli v šestnajstim stoletju o nji tako govori: "Tukaj morje strašno vrè in kipí, kakor de bi mu se dno na kviško dvignuti ter zemlji oserčje iztočiti hotlo. Valí in preobrača se tako čudnih vrtincov, de strah in groza ne samo brodnike in barkarje, ampak clo na bregu stoječe gledavce zvije. Zdi se ta strašen prepir silovita bitva protivno puhajočih valov. Nekteri kakor premagani beguni stermoglavno v brezden gromijo, drugi kakor ošabni zmagovavci na kviško se spenjajo. Tu se čuje tulenje kipečiga slapovja, tam zdih in stok v globočino derečiga morja". — Homèr v dvanajstih bukvah krasne svoje Odiseje od stiska 234 do stika 243 poje:
"Plašno kormanimo zdaj po voskimu robu proliva,
Skila na desni grozí, na levi divja Karibda,
Gladno valove v prepad serkaje solnate morja.
Kadar izbluje, divjá kot kotel na silnimu ognju.
Kalna vali iz brezdna se zmes in kviško brizgaje,
Z belimi penami skal obojnih verhe zagerne.
Kadar poserka potém valove solnate morja,
Kalna se zmes pogrezne v prepad, in strašno v okrogu
Grom po skalovju doní, globoko zine kernica
Blata černa in muž, in bleda groza jih prime".
"Kdo s' upa, bodi oproda ali knez,
V kernico potopiti se?
To kupo zaženem zlato v objez,
Pogoltnilo černo žrelo jo je.
Ki kupo prinese iz burke neznane,
Jo sebi prinese, njegova ostane."
To reče kralj, in iz verha pečí,
Katera čez brezden sirov
Dreveno v neskončno morje stermí,
Zažene kupo v tulenje valov.
"Kdo ima med vami serce gotovo,
Podati v Karibdo se? prašam na novo."
Oprodje in vitezi krog in krog
Poslušajo, tiho so kar,
Oziraje plašno se v divji tok,
Nobenimu kupe doseči ni mar;
In kralj besedo v tretje izreče:
"Al tega se nihče podstopiti neče?"
Vse tiho ostane kakor poprej,
In derzno en mičen dvorán
Iz množice stopi boječe zdej,
In pas in kolor on verže na stran.
In žnske in moški okoli stoječi
Na krasniga zrêjo mladenča stermeči.
In ker se vstopi na skalen kraj,
In gleda v strašan vodovrát,
Karibda tuleča derví nazaj,
Valove pogoltnjene gladno v prepad,
In kakor bi v dalnim oblaku gromelo.
Jih bluje rjovevši peneče žrelo.
Valí se in herka in vrè in kipí,
Kot vode in plamena hlap,
Do neba brizgaje se megla kadí,
Neskončno pritiska za slapam slap,
Ne da se izprazniti strašno točilo,
Bi mislil, de morje bo morje rodilo.
Naposlej premeni se divja oblast,
In černo med stenami pen
Odprè v globočino orjaška se past,
Razor neizmeren ko brezden peklen,
In kakor sò snegam pokriti bregovi
Gromijo v kernico bijoči valovi.
Zdaj urno, preden se verne pritok.
Se Bogu mladenč poročí,
In — straha začuje se krič globok —
Že jaderno v liv ga valovje derví,
In žrela zagerne se skrivnoma kalej,
Prederzen plavavec ne vidi se dalej.
In verha vtolaži se brezden pust,
V globini le tuli vihar,
In žalostno čuje od ust se do ust:
Bog s tabo, zgubljen si, pogumen plavar!
In dalej in dalej zgubí se tulenje,
In strašno mudí se pritoka vernenje.
Če veržeš krono v kernico letó,
In rečeš: ki krono mi dá,
Nej dene na glavo jo, kralj nej bo!
Ne mika me dar, mi ne gane željá.
Kaj ta globočina tuleča zakriva,
Ne ve pripovedati duša živa.
Mnogotero barko so trešili not
Valovi v pozrešen okraj,
Po so pridervili raztergan hrod,
Razbito jamboro iz brezdna nazaj.
In bliža se bliža vihre veršenje,
In hujši in hujši vertinca šumenje.
Valí se in herka in vrè in kipí,
Kot vode in plamena hlap,
Do neba brizgaje se megla kadí,
Neskončno pritiska za slapam slap,
In kakor bi v dalnim oblaku gromelo
Jih bluje rjovevši peneče žrelo.
In glej! iz krila kipečih kališ
Dviguje se belo ko sneg,
Zasveti se rama in tilnika bliš,
Marljivo poganja in krepko se vprek,
In on je, in suče veselo z levico
Oteto kupo nad jadno kernico.
In zdihne globoko ter diha na moč,
In kviško obrača očí,
Razlega se v množici glas krikajoč:
On živi, otet je, vderžalo ga ni!
Iz groba, iz morske globine šumeče
Je verli prinesel oserčje živeče.
In pride — vriskaje ga truma ospè —
Pred kraljem poklekne v prah,
Ponudi mu kupo v obilnosti slè,
Kralj hčerici migne prijazni rah,
Ta z vinam nalije morečim jo jako,
Mladenč pa h kralju oberne se tako:
Bog živi vladarja, veselje vsim,
Ki dihajo v zraku svetá!
Al strašno je bitje v prepadu tim,
In človek ne skušaj derzno Bogá,
Ne želi si gledati nikdar očito,
Kar milostno v grozo in tmino je skrito.
Dervilo ko blisk me je jaderno not.
Zdaj skozi pečovnat obok
Pridere mi reka gromeča nasprot.
Serdito popade me divji dvotók,
In kakor vertavko v okrogu derví me
Tiraje v globino, omota me prime.
Zdaj v sili nar veči pokaže mi Bog,
Ko živo do njega kričím,
Iz brezdna skaline moleči rog,
Objamem ga urno in smerti vbežím,
In tu na korali je kupa visela,
Scer padla v neskončnost bila bi žrela.
Še hribe globoko pod mano stermí
V škerlatno temnoto prepad,
Če ravno posluhu nenehama spí,
Okó trepetaje ozira se v čad,
Ki v nedriju brezdna peklenskiga krije
Drakone, modrase, razkačene zmije.
Tu černo gomazi in vije se v zmes
Ostudne červadine plast,
Skat ojstro bodeč, repon skaloplez,
Kladivana grozniga ljuta pošast,
In jadno grozivši mi zobe očita
Pomorski pes, jezera risa serdita.
In tu visím, in groza mori me in mar,
Ker upa otetbe ni več,
Med zvermi jedina občutljiva stvar,
Samotež v ostudni pušavi gineč,
Globoko pod glasam človeške besede,
Pri divjih strahotah nevsmiljene čede.
To z grozo prevdarim, zdaj vidim pošast,
Ko širi sto členov na mah,
Me hoče popasti; oklenjen izrast
Korale spustiti omami me strah,
Koj zgrabi valovje me divjiga vira,
Pa v blagor je bilo, na kviško me tira.
O temu vladar se začudi zlo
In reče: "Bokal ti je dan!
Tvoj tudi ta perstan kraljevi bo
Z nar dražjim kamenjem krasno kovan,
Če v drugo poskusiš in daš mi na znanje.
Kaj vidil na zadnjimu dnu si vertanje."
To čuje kraljevna rahle vestí,
Prijazno ga prosi rekoč:
"Moj oče, pustite te grozne rečí,
On storil je, kar ni nobenimu moč!
Če vas pa li mika ponovljenje zgoda,
Nej vžugajo knezi mladenča oproda".
Zdaj jaderno kupo popade vladar,
Zažene v kernico jo not,
In če mi jo spraviš na suho, plavar,
Nar goršiga kneza storim te uasprot,
In to, ko prositi za tebe jo čuješ,
Zaročeno ženo še danas miluješ.
Ko sila nebeška ga zbôde ta glas,
Oko se mu radosti vžge;
On deklice vidi zapečen obraz,
Bledeti jo vidi — in pasti tje;
Zdaj tiran zaslužiti krasno devico
On verže se — živi al umri — v kernico.
Še tuli valovje, se verne nazaj,
Ropot ga oznani strašan,
Tu klanja se željno gledaje čez kraj.
Vsi toki, potoki derejo na dan,
Kipijo na kviško, veršijo v prepade,
Mladenča nazaj — nobeden ne dade.