Vojak (Franc Kulovec)
| Vojak: Prijatelju stotniku Sočniku v spomin; padel 25. februarja Franc Kulovec |
| |||||||||||||
Marš je bil neizmeren. Zjutraj smo stali že par ur na močvirni njivi. Ko si se prestopil, je pljusknila umazana voda kvišku. Burja je pihala, da so nam premrzli vsi udje. Končno proti pol 10. uri smo nastopili pot nazaj. In potem je šlo dalje po neizmerni planjavi. Ceste so bile blatne in izvožene. Vojaki so nekaj časa izbirali, kam bi stopili. Pa povsod ista zemlja brez temelja. Vdali so se v usodo in korakali gazeč blato do kolena. Z neba je lahko pršilo. Semintja je potegnila burja z velikim sunkom, megla se je zgostila v debele kaplje, dež se je vlil v velikih curkih na nas. Obleka se je že napojila mokrote, postala je težja in ovirala korake.
»Ali ne pridemo kmalu do cilja?« so jeli vsi povprek povpraševati in godrnjati. »Pot je brez konca. Še utopili se bomo v njej.« Sredi pola je obtičal v blatu težak voz. Vojaki so se trudili okoli njega, konji so se napenjali, pa ni šlo dalje. Par korakov dalje se je ponavljal isti prizor. Prosta pot je bila ovirana, kolona se je jela trgati. Mlad človek je prišel in jel vpiti nad moštvom. »Prijatelj, le lepo počasi,« ga je zavrnil mlad stotnik, ki je od zadaj prijezdil pogledat, zakaj ne gre naprej.
»Ali ne vidiš, da ljudje ne morejo naprej? Poleg tega premisli, kaj so prestali v pravkar minulih dneh ti ljudje. Čudno je le to, da jih polovica ne obleži na tej mučilnici.«
»Dobro si povedal, Sočnik,« sem mu rekel in segel v roko. »Mislil sem, da si že v Gradcu ali celo v Ljubljani. Saj je vendar že nekaj dni po Grodcku, ko si jo skupil. In sedaj si zopet tukaj, kakor bi padel z neba.«
Prijazno se je nasmehnil in rekel: »Kdo bi se menil za take malenkosti. V par dneh bo zopet dobro. Če se pa ne bi sedaj vam pridružil, ko ste mimo šli, kdaj vas zopet najdem? Dolgčas bi mi bilo daleč od vas. Tako rad poslušam pesem: Tak, tak, tak ..., ki jo pojo moje mašince.«
»Pred par dnevi je ta pesem tudi meni zelo ugajala. Bili so nam že precej blizu vratu. Dobro si jih kosil.«
Pri Glini, lepem gradu tam nekje blizu Grodeka, so nam bili kozaki precej blizu za petami. En naš bataljon je imel kriti umikanje trena in čet. Pa so slabo naleteli. Zaropotalo in zažvižgalo je po zraku, kakor bi se bil dvignil silen vihar, od strani so zaklopotale strojne puške in silni napad se je sesedel. Ko smo korakali čez veliko močvirje, smo slišali le še sem in tja kak strel. Kozaki so izkusili na lastni koži, da jim tukaj delo ne požene v klasje in so jo odkurili nazaj.
Čez par tednov smo bili zopet na maršu, na potu proti Volez dolnji. Opoldne smo počivali na močvirni njivi. Pred odhodom nas je zbral polkovnik okoli sebe. Častniki so si skrivnostno šepetali: »Danes bo prvo odlikovanje.« In v resnici! Po kratkem nagovoru, v katerem je imenoval tri imena: Gologori, Grodek in Glino, je polkovnik pripel prijatelju Sočniku na junaške prsi vojaški zaslužni križec. Ni ga bilo med nami, ki mu ne bi bil od srca privoščil odlikovanja. Vsi smo vedeli, da ga je dobil vojak.
Takrat sem se zamislil v dneve, ko smo se peljali na bojišče. Slavnostno razpoloženje je vladalo vsepovsodi. Bilo je kakor bi se peljali na slavnostno pirovanje in ne na skrivnostni ples z belo ženo.
Ljudske množice so nas pozdravljale v burnem navdušenju in nas obsipavale s cvetjem in venci. Bil je en sam slavnostni izprevod od domovine do bojišča. Marsikdo je stopil med veselo in lepo družbo, ki ni štedila s priznanjem. Mlad časnik je sedel mirno in skromno na svojem mestu, kakor da zanj vsega tega ne bi bilo. Le eno pot je imel na vsaki večji postaji: do voza, kjer je bilo moštvo strojnih pušk. Že tedaj je bila vsem sodba gotova: To je vojak. In nisem se motil ...
In ko sva tisti dan jezdila po blatni cesti, mi je zopet prišla v misel sodba izza preteklih dni.
»Meni se zdi, da si vendar prezgodaj nazaj prišel,« sem zopet prekinil molk. »V tem blatu, ki bomo po njem brodili v prihodnjih dneh, se ti bo rana še ognojila in potem boš šel za dalj časa.«
»Malo mi brenči po glavi in ob strani malo skeli. Hujšega ne bo,« se je tolažil.
Pri Grodeku je bil med neštevilnimi drugimi tudi on med zaznamovanimi. Strojne puške so bile postavljene na ugodnem kraju, da so obvladovale važne sovražnikove pozicije. Zato jih je jela obdelovati težka ruska artilerija. Uro za uro so padale spredaj, zadaj, na levo, na desno težke granate na tisti kraj, da se je zemlja stresala v temeljih. In prigrmela je ena, se zarila globoko v zemljo pod strojnimi puškami, eksplodirala in raznesla vse na vse štiri vetrove. Druge nesreče ni bilo, kakor da so bili omamljeni is so le polagoma prišli zopet do sape. Le poveljnik je dobil po glavi več brazgotin. Pa kjer je ena nesreča, se ji pridruži že druga. Kmalu nato ga je opomnila tudi krogla na istem mestu, da ni neranljiv. Pa vojak ni zapustil svojega mesta, dokler se ni unesel bojni vihar. Šele tedaj se je dal obvezali in je odšel z drugimi ranjenci v Przemysl. Če par dni smo mi prišli za njim. Pridružil se nam je in z obvezano glavo nadaljeval z nami velike marše.
»Brečalo ti bo še dolgo po ušesih. Kdor je bil tisti dan v ognju, temu bo pač vse življenje brenčalo in žvižgalo po ušesih. Za tebe je bil pa še posebej precej krepak opomin, kako ozka je brv, ki po nji hodiš med življenjem in smrtjo,« sem zopet začel pogovor bolj iz potrebe, da se prepričam, če nisem morda sam na široki planjavi, kakor da bi pa moža, ki ni poznal strahu pred smrtjo, opomnil na nevarnost malošmarnega dne. Bilo je že pozno v noči in stemnilo se je, da nisi videl konja pred seboj, ki si na njem jezdil. Vse je utihnilo in se pomikalo mehanično naprej, vdani v svojo usodo. Teža je težila, noge so omahovale, želodec se je oglašal. Kako sladko bi se zaspalo v cestnem jarku. A moč mase je bila večja kakor želja posameznika. Kolona je šla naprej in vlekla posameznega naprej.
Proti polnoči smo prisopihali na precejšen hribček, kjer smo imeli prenočevati. Nikjer nobene hiše, vse odprto in burja je piskala kakor na Krasu. Doli v dolinici so se pa svetila svetla okna in tako ljubeznivo vabila pod streho.
»Nikar se ne boj; glej v dolino. Tudi tukaj bomo spali, da bo veselje," je rekel.
Že je stal vojak pred nama in pokorno javljal, da je šotor že postavljen in v njem na debelo slame za mehke postelje. Odkod so jo tako hitro dobili, je meni bilo še drugi dan uganka, ko sem se ozrl naokoli. Pa za svojega »havptmana« jim ni bila nobena pot predolga, nobena stvar pretežka.
»Tvoji fantje bi dali še življenje za tebe,« sem se pošalil, ko je prišel od svojih ljudi in se vlegel k meni in tovarišu, ki sva bila že zakopana v slami.
»V resnici! Fantje so mi vdani in me imajo radi,« je rekel z mehkim smehljajem, ki si ga tolikokrat opazil na njegovih ustnicah. »Tudi ni težko pridobiti si njihove ljubezni. Prijazno z njimi ravnaj in oviješ ga lahko okoli prsta. Rad imam te ljudi. Ljubim te bistre oči in brezskrbne obraze, ki jih opaziš okoli sebe. Sebe menim videti v njih. Mislim si: rojeni vojaki.«
Še dolgo smo se pogovarjali ob gorkem čaju, ki ga nam je kuhal zvesti sluga. Zvezde so kazale že pozno čez polnoč, ko smo sladko zaspali, bolj sladko kot doma na mehki postelji ...
Stali smo pred grško-katoliško cerkvijo in čakali povelja za odhod. Prišli smo iz kraja, kjer so prejšnji dan naše čete vršile krvavo delo, kakor ga še nisem videl v tej vojski.[1] Otožne melodije so donele iz cerkve in tako čudovito mehko božale človeško dušo. Nisi mogel razbrati, je-li to pokvebna melodija ali žalna pesem preroka Jeremije ali žalna pesem o togi in bolesti, ki je v nji zavita vsa vas in okolica.
»Lepše pesmi si ne morem misliti, kot to, kar smo včeraj izvršili,« je rekel stotnik Sočnik, obrnjen proti cerkvi. »Ti nisi med zadnjimi, ki so krivi včerajšnjega razdejanja,« sem ga podražil, Očividno mu je ta indirektna pohvala ugajala. S svojim delom je precej pripomogel k uspehu. Divizijsko poveljništvo je samo postalo pozorno nanj in je v posebnem povelju zahtevalo od polkovnega poveljstva, da ga takoj priporoči k visokemu odlikovanju.
»Kaj hočete, vojaki smo,« je rekel z znanim nasmehom na ustnicah, »Sicer se mi pa prav zdi, da boš tudi meni kmalu zapel podobne melodije. Enkrat sem bil že živ pokopan, zakaj bi ne bil sedaj enkrat mrtev.«
In zopet je zaigral oni mehki smehljaj na njegovih ustnicah. »Ali ima slutnje, da ga zadene kaj hudega?« sem si mislil, »Ali je kaj na tem, da nekateri natanko slutijo svojo smrt, da jo kar vidijo, kdaj bo prišla? Pravijo, da je to resnica v gotovih slučajih. Drugi obraz pokaže nekateremu dogodke, ki so časovno daleč pred nami.
»Tebe more slutnje,« mu je rekel nekdo.
»Kaj moré. Mene ne mori prav nič,« mu je krepko odgovoril mož, ki se v resnici ni bal smrti in ji je gledal hladnokrvno v obraz, »Le to vem: enkrat me je oplazilo na levi, enkrat na desni strani glave in enkrat pride v sredo ...«
»Če tako siliš v zemljo, zakaj nisi ostal v Wolczi dolnji pod zemljo? Takrat si menda bil dovolj dobro zakopan,« smo mi modrovali.
Takrat je udarila težka granata neposredno pred njegovo kritje in je vse zasula globoko pod zemljo. Dolgo so se morali vojaki truditi, da so jih izkopali izpod zemlje. Stotnika Sočnika je po eni strani precej zdelala in ga na eno uho oglušila. Komaj se je privlekel na obvezovališče. Komaj je preteklo par tednov, je bil že zopet pri svojih »mašincah«.
Morda bi še naprej razmišljali in modrovali o slutnjah in usodi, pa ni bilo več časa. Povelje je prišlo za odhod in vsa kolona se jc zazibala naprej, naprej ... Šli smo komaj uro hoda in že je počil prvi strel. Polk se je kmalu razvil v bojno črto in začelo se je zopet poglavje v zgodovini našega polko, ki je popisano s krvjo. Zgodovinar bo pa tudi poročal o izvršenih dejanjih, kakoršnih so zmožni samo najboljši vojaki ... Naskok se je vršil za naskokom. Sovražnik je bil dobro zakopan. Sovražna artiljerija je metala ogenj z naglico, da si komaj mogel s štetvijo strele dohitevati. Pa sovražnik se je moral umakniti. Glavno orožje je bil bajonet.
Pridno so nam nosili ranjence. Enkrat pozno v noč, — bilo je na dan glavnega napada — so nam prinesli mladega stotnika, ki se je boril s smrtjo. Za čas samo se je ločil od svojega moštva. Šel je naprej, da bi poiskal nove pozicije za strojne puške. Že se je umikal sovražnik iz glavnih postojank. Par krogel še in ena jc bila namenjena stotniku Sočniku v čelo. Dolgo časa ga je iskalo njegovo moštvo kakor mala deca svojega očeta ... In našlo ga je ležečega v lastni krvi. Slutnja ga ni va-.
Pogledal sem mu v obraz in tudi v smrti sem videl isti ljubki smehljaj na njegovih ustnicah. —
Drugi dan se je premikal mal sprevod skozi vas. Tako otožno je bilo vreme in tako otožna so bila srca nas, ki smo spremljali mladega stotnika k večnemu počitku. Pred nami in za nami so grmeli topovi. Prav blizu se je glasila pokojniku tako ljuba pesem s tako čudnim napevom: tak, tak, tak ...
Pred vsako hišo so stale ženske in dekleta in nobeno oko ni bilo suho. Zjutraj sem dal poklicati vojta (župana), da je dal skopati jamo na pokopališču. Razglasil je po vsej vasi, da bomo pokopali mladega »kapitana«. In mehka srca so čutila z mehkim srcem, ki je tu počivalo, in oči so se jim porosile. Izprevod je vedno bolj naraščal. Neka skrivna moč je raztezala roko in vlekla vse za seboj ... Sam si bil tako ljubeznjiv, zato Ti še neznanci izkazujejo ljubezen. Ali Te morda objokujejo, ker si se moral tako mlad ločiti od življenja? Ali jim je žal za Teboj, ker je s Teboj legel eden najboljših borilcev v ogroženo zemljo? Ko smo Te položili, daleč od rodne zemlje, na revnem vaškem pokopališču k večnemu počitku, so gorela neznana srca v goreči molitvi k vsedobremu Očetu za pokoj Tvoje duše. Resnična žalost jim je priigrala solzo na oči, ki je padla na Tvoj grob, katerega ne bodo rosile solze domačih. In ko smo mi že davno odšli, so še šepetali tihe molitve ...
Gorje, ki sem ga že gledal, mi je posušilo solzo v očeh. Ta dan mi je zopet zaiskrila v očeh. Mladostni mož, po Tebi se mi toži.
Dr. Fr. Kulovec.
- ↑ Videl sem Slovenca poročnika Grandovca sežganega med mnogimi drugimi sežganimi trupli.