(Iz Slovenije.)
Žalostno ropoče boben,
od se daje bridke glase,
žalostno na ušesa bije
prebivavcom čuj Ljubljane,
ki v veliki trumi zbrani
čakajo poleg kosarne;
serca imajo pobite,
blede imajo obraze,
in obilne solze liti
vidim gospodične mlade.
Kakšnega, prijatel! prašam,
so pomena znamnja take?
Regiment domač maršira
iz dežele vun domače,
na cesarske gre besede
ki so bile zmir mu drage,
iz preljubega domovja,
puntarske vkrotiti Lahe.
V sredi trume odidoče
najberhkejega zaznate;
iz števila ni majorjev,
ktiri vodijo vojšake,
ni iz kerdela oficirjev,
ampak štet je med prostake,
ker le malokdo do stopnje
izmed kmečkih dojde take.
Je kaj lepega obraza,
najkrepkejši je postave,
sicer z oken gospodične
gledajo ljubljanske mlade
požrešljivega očesa
le na oficirje same,
dans pa gledati nektere
vidim tudi na prostake,
zlasti vsaka se ozira
na junaka sredi rajde,
ki mu v rahlem sercu zbuja
želje on medenosladke.
Zraven njega dekle teka,
dekle kmečko vse naprave,
berhka deklica selanka
berhka kmetiške navade,
da zavidajo lepoto
to ji mlade vse mestjanke.
Lica nje so kri in mleko,
zabledele pak so frajle.
Če pa barve njih katera
vendar se rudeče najde,
umivaje voda barvo
čisto to raz lic oplakne,
ker nič prav ni stanovitno,
kar ne dojde od narave.
Pičlo uro deleč spremi
vun iz mesta ga Ljubljane,
seže tuki mu v desnico.
Poljubivši ga objame,
on stori ji ravno tako,
ter slovo od nje uzame,
in od njega ona tudi,
in morda za večne čase.
Boben zaropoče milo,
merjenih korakov rajde
tje marširajo po cesti;
dekle samo zad ostane
ter očí si solzne briše,
se za trumo oziraje,
dokler da se v dalji skrije,
da pogled je več ne najde;
ino žalostnega serca
se poverne med domače.
Ljubega pa nesla vojska
je na tuji v kraje Laške
kjer se srečno bojeval je
zoper puntarske armade;
srečno prišel je v Milano
mesto vse podobe rajske,
ko Radecki ga je vdobil,
Jože starček sive glave.
Sreda ženski ga vkvartira
rodovine prebogate.
koj ko pervo ga pogleda
rudečica jo prevzame,
lep mladenč presune serce
deklice Milanke mlade;
na dajè posebej jesti
mu navade scer vojaške;
z njo sedi pri eni mizi
z njo vred je jestvila vsake,
ki na mizo jih nevtrudno
nosi kuharca prežlahtne;
zjutrej zajterk mu podaja
iz skudele sladke kave,
kakoršno zavživa sama,
sploh ima ga ko domače. –
Enkrat on in Milaženka
jedla delj sta mem navade,
golo sama sta sedela
okrog mize lika snažne,
púpala sta sladko vince,
čversto praznila kozarce,
da je stopil nji v glavico,
malo zmedel ji možgane.
Prime ga za desno hrabro,
se prilizvat' mu jame:
„Dobra, veš, sem zmir ti bila,
te imela kot domače,
ino še te imam rada
bolj ko druge vse možake;
al čemú bi ovijala?
Škoda govorice daljne,
ljubim te, do tebe pervi
so pogled se želje vžgale,
ki ne dajo se vgasiti,
ker premočno so prižgane.
Moža mi je krogla vzela,
iz ceví poslana vaše,
ko nasproti so si trume
gleda morželječe stale;
solznih sama sem očí ga
vidla past' ga smertne rane;
daj mi roko, daj se meni,
vsmili se me reve same,
daj, odkupim te od vojske,
ako me za svojo vzameš;
stotnika pokčičem tvojga,
tavžent skudov v žep mu vtaknem,
in če bilo bi premalo,
polovico še primaknem“.
On prikloni se ponižno,
govoriti tako jame:
„Gospodična! Bog poverni
stokrat vam dobrote vsake,
ki ste meni podarila
jih obilno volje lastne.
Ljubim tud vas jez ko sestro,
to po uku vere naše,
druže pa ne morem biti,
vam okolšine nikake.
Tam kjer stermi Storžec glavo
povzdiguje nad oblake,
tamkej Milico sem pustil,
deklico lepote krasne,
da pod soncom ni enake,
ki presije kraje Laške.
Ni bogate rodovine,
je rojena iz nizke bajte,
zvesta zmiraj mi je bila,
zvesta zmiraj mi ostane,
to je terdno obljubila,
nje obljuba se ne gane,
ker naravno izrejena
po nikakem se ne laže,
in lagati clo ne more,
ker prisege ne poznade,
kakor delate po mestih
vé prisege čuti strašne,
ki pa večidel zderó se
že navajene navade.
Tej obljubil zvest čem biti
do življenja ure zadnje,
al če umerjem tù na vojski
al če dojdem med domače,
ino ta obljuba sveta
vekovitno mi ostane,
ker Slovencov terdna vera
po nikakem se ne gane.
Vé ste moža tud imela
in morda ga še imate,
krogla morde naredila
ni nakrat mu smertne rane,
lahko utegne se zgoditi,
da se mož nazaj vam dade; –
Ni izustil še besede,
še govoril bil bi dalje,
kar odpró se hišne vrata,
in na sredo sobe plane,
kakor tigra preserdita,
ki pobrane ima mlade,
jeze bledega obraza
možki noše Talijanske,
se oberne k Milaženki,
ki nakrat ko zid postane,
in trepeče po životu.
Reče ji besede nagle:
„Žena zveržel ti človeštva,
stvar nevredna luči časne!
Stal sem dolgo zun pred durmi,
čul pogovore sem vajne. –
Nezvestoba mi plačilo
je zvestosti nehinavske,
meč porinil bi ti v serce,
če ravnal bi po živalje.
Ne dovelj da si zvodla
plam ljubezni moje jasne,
češ še tega premotiti
se mu sladko prilizvaje.
In ne veš da to prelomba
težka božje je postave. –
Gre, in kamlo spet poverne
se z gospodom noše mašne,
ta razdere vez zakona
so močjo oblasti dane. –
Lah junaka, ker ga najdel
je obilno duše blage,
od vojašine odkupi,
ter ga pošlje med domače
mu darivši polovico
premoženja volje lastne,
„Ná, da veš, da tudi tukaj
najdejo se duše blage,
da nikar za pést hudobnih
vse dežele ne psovajte“.
Serčno zahvalivši verne
naš junak se med domače,
v treh pa tednih je obhajal
z Micko god zaročke častne.
