Vojna in glad in kruh in kuga
| Vojna in glad in kruh in kuga Rudolf Kresal |
| |||||||||||||
GLAD
urediMajhen in droben je bil Ivan. Bled, kakor ga ne bi bilo nikoli obsijalo solnce. Dve sestri je imel, Drago in Anico, ki sta bili obe mlajši od njega. Star je bil devet let. In imel je še mater. Oče je bil v vojni. Bilo je leta 1917. Neko pomladansko popoldne, kmalu po kosilu, ga je mati ogrnila s plaščem, mu dala čepico, majhen košček trdega zelenega papirja in nekaj denarja.
»Ivan, po kruh moraš!« mu je rekla mati resno in žalostno. »Anica in Draga še ne moreta! – Jaz pa moram k nekemu gospodu zaradi podpore,« je tiše dostavila, ko je videla, da so se Ivanu črte v obrazu skrčile od otroške nejevolje in strahu pred gnečo.
Samo pokimal je. Nemo je vzel iz materinih rok čepico, trdi zeleni papir, na katerem so bile natiskane velike številke in nekaj besed. Nazadnje mu je stisnila v roko denar. Ivan je v sebi zatajil jok. Rekel je zbogom in odprl vrata.
»Zdaj bo ura dve,« je rekla mati. »Morda ne bo veliko ljudi in prideš kmalu na vrsto. Jaz se čez eno uro vrnem.«
Nato je odšel. Tiho je zaprl za seboj vežna vrata. Na cesti pa je stekel, da bi bil prej pred pekarno. Vsak dan je tekal po isti poti. Od doma do pekarne ali mesnice in nazaj. Časih je prestal pozimi ali poleti po pol dneva pred pekarno in čakal kruh med majhnimi otroci in velikimi ljudmi, ki so majhne otroke zmerom gledali postrani in godrnjali, koliko je tega drobiža.
Tekel je vso pot. Roka, v kateri je tiščal karto za kruh in denar, se mu je spotila. Pred vogalom pa, za katerim je bila pekarna, se je za nekaj trenutkov ves upehan ustavil. Obstal je pred veliko izložbo z igračami. A komaj je ugledal velikega lesenega konja in zahrepenel po njem, se je spomnil skrbnega materinega obraza in stopil dalje. S težkim srcem se je oddaljeval od čudovitih igrač, od lepih pisanih lesenih konjev, svetlih otroških pušk in sabelj, kock in krasnih pravljičnih slik. Šel je počasi in se poglabljal v svoje sanje o konju in o z zlatom okrašenem jezdecu na njem. Ali ves čas ga je spremljal resni in skrbni materin obraz.
Krenil je za vogal.
»Zdaj! Zdaj! Da bi vsaj ne bilo veliko ljudi!« je pobožno in ves v strahu mislil. Srce mu je močno utripalo.
A ko je napravil še nekaj korakov, mu je zastal dih. Pred seboj je videl velikansko gručo ljudi; dolgo vrsto, ki ji ni mogel videti konca. Vse telo mu je vztrepetalo. V noge mu je legla svinčena teža.
Počasi je prišel pred pekarno. Plašno je postal.
Pogledal je ljudi v prvi vrsti. Bili so samo stari ljudje, sivolase starke in starci. Bogve, kako dolgo so že stali. Zdelo se je, kakor da svojih nog nič več ne čutijo. Nekateri so sedeli na nizkih stolčkih ali pručicah, ki so si jih prinesli s seboj.
Ivan se je zastrmel vanje. Že je hotel steči zdolž vrste in se postaviti čisto zadaj. A pogleda od tistih starih, srečnih ljudi, ki so bili tik vhoda, že čisto pri kruhu, ni mogel odvrniti. Ali je mislil, da se ga bo kdo usmilil? Pred vrati je stal stražnik in mrko gledal. Opazil je Ivana, ki je plašno strmel v prve ljudi. Srečala sta se s pogledi. In Ivan je prestrašeno pobesil pogled. Pričel je hoditi zdaj sem zdaj tja. Prihajal je vse bliže vrsti, prvim ljudem. Potem je počasi, prav počasi plašno in previdno stopal tesno ob njej in iskal prilike, da bi se kje spredaj neopaženo vtihotapil med čakajoče. Ljudje pa so bili drug na drugega in na vse tako hudo pozorni. Ta ali oni je zavpil nanj, naj se izgubi. Neka ženska ga je sunila in pričela vpiti:
»Stražnik!«
»Stražnik!«
A stražnik se za vpitje ni zmenil.
Ivan se je pomikal zdaj sem zdaj tja, da bi se kako utihotapil v vrsto. Najrajši je postajal tam, kjer so bili otroci. A tudi ti so ga odganjali z vpitjem in zmerjanjem. Potem pa je nenadoma začutil, kako ga je prijela za ramo močna roka in ga pahnila na sredo ceste. Bil je stražnik.
Ivan je vztrepetal. Spet je pobesil oči in šel kakor kaznjenec s sklonjeno glavo proti koncu vrste. Hodil je in hodil. Nikjer ni bilo konca. Povsod mrki ljudje tesno stisnjeni na cestnem pločniku, povsod čakajoči.
Zdolž vse ulice se je vila dolga, črna stvar, ki ni bila ničemur podobna. Zdaj-zdaj je vzmrgolela in zavriščala, čudna, neznana, strašna zver. Kadarkoli je zaslišal tenko otroško zmerjanje, presunljiv otroški krik, vriščeče žensko vzklikanje ali oster, odsekan moški glas, se je stresel, ga je zazeblo v dno duše, obšla ga je slabost in pokleknil bi bil sredi ceste in prosil, samo prosil.
Vrsta se mu je zdela brez konca. Vsa ulica je je bila polna.
Prišel je na konec ulice.
Vrsta je zavila v drugo ulico.
Ivanu so že klecala kolena.
Potem pa je stekel.
V glavi se mu je zavrtelo.
Tolklo je njegovo drobno, mlado, obupano srce.
A že po nekaj korakih se je ustavil.
Vrste je bilo konec.
Napravil je še tri korake v stran, proti hišam, in se ustavil upehan, do smrti utrujen za zadnjim človekom, ki je stal v vrsti in čakal kruha.
Nihče ga ni pogledal.
Nikjer ni videl dobrih oči, ki bi ga vsaj malo potolažile.
Naslonil se je na zid in pričel čakati.
Iz hiše je zaslišal glas, ki je govoril, da je ura pol treh.
Ivana je streslo.
Do večera, do poznega večera ne pride na vrsto.
Za njim se je kmalu nabrala nova kepa ljudi. Neprenehoma so prihajali novi. Povsod je bilo čuti le kletve in tožbe, zmerjanje in divje vpitje. Nestrpnost in zmešnjava sta bili vse večji. Tu pa tam je kdo zastokal, se zravnal in se spet sključil v dve gube. Ženska, ki ni klela ali zmerjala, je jokala ali vpila in delala red. Pa se je spozabila na koncu in zaklela, da je za nekaj trenutkov krog nje vse potihnilo.
Ivanove oči so brezizrazno gledale v hrbet človeka, ki je stal pred njim. Bil je visok, suh starec v rjavi suknji. Zdaj pa zdaj je zakašljal.
Stal je nepremično kakor steber. Kadar se je vrsta pričela gibati od kakega prerivanja, se on ni genil. Ivan se je nehote pomaknil tih za njegov hrbet. Njegovo neznatno telesce je pred njim kar izginjalo. In okrog in okrog so ga obdajali sami odrasli, veliki, mrki ljudje.
Bil je potopljen v mrak.
Zdelo se je, kakor da otroka nihče ne vidi.
Vse je objemala ena sama misel, jih oklepala v žgoč oklep in delala divje:
KRUH! KRUH!
Zdajci je vso vrsto prešinil trepet. Završalo je kakor pred hudo uro. Po ulici se je razleglo sto in sto vriščečih in hripavih glasov: Kruh! Kruh! Kruh peljejo!
Po ulici je počasi drdral velik, težek, zelen voz.
Vleklo ga je staro kljuse. Iz gobca so mu visele in padale na zemljo goste umazanorumene pene.
Voznik je jezno pokal z bičem po njem. Neprenehoma je tolkel starega, iznemoglega konja zdaj z bičevnikom zdaj z bičem.
In ljudje v vrsti so vpili:
»Poženi!«
»Poženi!«
Kakor v odmev posameznih glasov je zarjula vsa dolga vrsta:
»Poženi! Udari mrho!«
»Tri! Tri je ura!« je nekdo zraven Ivana vzdihnil bolj samemu sebi nego drugim in se prestopil. »Zdaj prično!«
Nekateri so pokimali.
Okrog Ivana je nekaj trenutkov trajalo zamolklo mrmranje. Spet je bilo slišati kletve, zmerjanje in tožbe. Potem pa se je vsa dolga vrsta v sunku zgenila.
Odpirali so vrata pekarne.
Ljudje so se pričeli divje prerivati in suvati drug drugega.
Spredaj so se tepli.
Nekdo je vrgel majhen stolček sredi med ljudi.
Neki otrok je glasno zajokal.
In ženska, ki je stala zraven otroka, je opotekajoča se stopila iz vrste s krvavo glavo. Omahnila je in nezavestna obležala v cestnem prahu. Odnesli so jo v pekarno.
Vse se je umirilo.
Po vsej ulici je zavladala tišina.
Življenje v ljudeh je umrlo.
Le prav na dnu vsakega je tlela še majhna iskra upanja, da pride na vrsto, do kruha, in domov, domiov – da se prespi za prihodnji dan.
Kmalu so pričeli mimo vrste hoditi ljudje s temnorjavimi hlebčki v rokah. Šli so veselo, smejočih se obrazov, kakor bi se bili pravkar vračali z gostije. Neki prav vesel mlad fant, ki je nesel dva hlebčka, je smeje se tolkel drugega ob drugega kakor ob činele in žvižgal koračnico. Ljudje so se mu smejali. Zdaj ni nihče več mislil kaj slabega. Vsi so mirno čakali in bolj ali manj delili veselje z vsakim, ki je prišel mimo vrste s kruhom. Le zdaj pa zdaj je kdo ošinil stražnika s pikro besedo. Na ta ali oni način si je moral dati duška v svoji nejevolji. Stražnik pa je molče potrpel vse. Mirno se je odstranil in ga nekaj časa ni bilo blizu.
Ivan je bolj visel nego stal med ljudmi. Zdaj pa zdaj mu je kdo stopil na nogo. Stisnil je ustnice, dvignil nogo in boleče mesto pritisnil ob meče druge noge.
Ure so potekale.
Dan se je počasi nagibal k večeru.
Tu pa tam so gorele že redke cestne svetiljke.
Vrsta pa se je tako neznansko počasi premikala. Časih se je dolge minute zdelo, kakor da sploh nihče več ne dobi kruha. Potem pa se je kje kdo premaknil za pol koraka dalje, in vsem je bilo lažje. Stopili so za njim in znova čakali.
Vendar vrsta je bila dolga. Vsi, ki so še čakali, so vedeli, kako dolga je vrsta. Vedeli so celo, koliko je ljudi.
Le koliko je bilo kruha, niso vedeli.
In počasi se je z rastočim večerom pričela v srca vseh čakajočih seliti skrb.
Nemir je naraščal od sekunde do sekunde.
Ljudje so se pričenjali vse bolj nestrpno prestopati.
Pritisk na spredaj stoječe je postajal vse hujši.
Stražniki so vpili, naj bo mir. Da je kruha za vse dosti. Ne bo ga zmanjkalo. – Ljudi so tolažili na vse mogoče načine.
A ljudje se niso dali več pomiriti.
Začule so se grožnje.
In stražniki so grožnje spet vračali.
Ivan se je od utrujenosti tresel.
Njegovih devetih let detinstva se ni hotel nihče usmiliti.
Pred njim je bilo še kakih dve sto ljudi, za njim tri sto, morda štiri sto.
Ves čas ga je skrbelo, da bi ga ne izrinili iz vrste. Toda veliki mož pred njim se je prestopal tako ravno in močno, kakor da bi ga ne mogla zrušiti nobena sila. Ivan se ga je prav nalahno držal za suknjo, da bi ga ne izgubil.
Vendar tudi ta mož je pričel omahovati.
Zdaj se je tudi tega velikega, močnega starca polaščal nemir. Pokašljeval je vse bolj.
Kdaj pa kdaj se mu je od kašlja streslo vse telo. Tedaj se je naslonil na steno, sklonil glavo in dolgo kašljal. V takih trenutkih se je Ivan zbal moža. Izpustil je rob njegove kratke suknje in pazil, da se ga je čim manj dotikal. Mož se mu je smilil. A hkrati je čutil do njega čudno mržnjo, skoro stud. Vendar pa se je zanj bal. Bal se je, da bi se mu kaj ne zgodilo in bi potem moral oditi. – V bolnem možu je videl svojo rešitev.
Dokler je bil mož pred njim miren, je bil miren tudi Ivan. Zdaj pa mu je ves čas šumelo v glavi: »Kaj, če zmanjka kruha? Če ne bo za vse dosti kruha?« Stopal je na prste, da bi videl, koliko je pred njim še ljudi. A vrsta je bila zanj še zmerom neskončna. Nikamor ni videl. Krog in krog njega je bila črna, zatohla noč. Le nad seboj, mimo glav svojih starih tovarišev, je videl medli, ugašajoči blesk neba. Bil je kakor majhna, drobna bilka v visoki, razrasli travi. In najbolj ga je zdaj motil veliki stari mož, ki je vrhu svoje velike postave še neprenehoma kašljal. Najrajše bi ga bil prepodil. Udaril! Udaril bi ga bil! Skušal se je zmuzniti mimo njegovih nog dalje. Ali mož je to takoj opazil. Iztegnil je svojo veliko, dolgo roko, jo krepko položil na Ivanovo glavo in ga potisnil nazaj.
Ivanu so po licih zdrknile solze. Zaihtel je. Toda kmalu mu je ihtenje zadušil osoren glas, ki je zavpil nanj:
»Molči!«
V zvoniku je ura bila sedem. Štiri ure so potekle, pet, šest ur, kar so ljudje čakali kruha.
Stražniki so se izmenjali. Novi, ki so nadomestili prve, so izpraševali ljudi, kako dolgo že stoje.
In potem so zmajevali z glavami.
Prvi stražniki so z močnim, samozavestnim in osornim glasom vpili, da kruha ne bo zmanjkalo. Tako so ušli joku, kletvinam, zmerjanju in tožbam – in nemara marsikdo tudi nevarnosti.
Vsi stražniki so se teh množic, ki so vsak dan stale v dežju ali vročini, ki so bile od dne do dne bolj nestrpne in divje, bali. V teh množicah so videli nekaj hudega, ki je pretilo njim – predvsem njim.
Tako se jim je zdelo.
Stražniki, ki so prišli za prvimi, so ljudi takoj pričeli izpraševati to in ono. Bili so prijazni in dobri. Zmajevali so z glavami in delali resne in žalostne obraze.
Da, tako je bilo za vse najbolj prav. Tudi večjemu delu čakajočih je bilo tako najbolj prav. Manj so se razburjali. In skrb jim je segla bolj globoko v dušo, da so medleli ob mislih na dom.
Nad vrsto je legla noč. Iz pekarne je svetila rumena luč in metala na cesto dolgo, belosivo senco.
Trušč na ulici je ponehal.
Nebo je čez in čez potemnelo in se posulo z zvezdami.
Ivan je opazoval nebo in iskal novih zvezd.
Za nekaj trenutkov je pozabil na kruh in utrujenost, na mater in sestre. Obraz se mu je umiril. V lesketu zvezd so mu zablestele velike otroške oči.
Izza temnega hriba daleč v daljavi je vzhajal mesec.
Ivan se je opogumil. Stopil na zunanjo stran vrste – proč od moža.
Ves zamaknjen je gledal v zarjo, ki se je širila in dvigala in vse bolj: obsvetljevala obrise smrek na hribu.
Kmalu je pokukal krajec.
Ivan mu je ves čas sledil z očmi. Čez nekaj časa je ves priplaval izza hriba. Na nočnem nebu je zasvetil polumesec. In Ivan se je zastrmel vanj kakor bi molil in je pozabil še nase. Ko ga ne bi ljudje sami potiskali dalje, bi bil obstal. V sebi je čutil neko omamno sladkost. Tudi zeblo ga ni več.
Večer je bil. In zvezde in mesec in zarja nad hribom, kakor bi se pretakala goreča megla.
Nenadoma pa se je vsa vrsta pretresla, se v krčevitem sunku zgenila.
vzvalovila v en sam val, in se razpršila.
Nastal je vrišč in krik.
Ljudje so zmedeni vpraševali drug drugega in se zaganjali v stražnike:
»Kaj? – Kaj? – Kaj je?«
»Kruha ni?«
»Ni!«
»Kruha ni?«
»Zmanjkalo ga je.«
Pred očmi tega ali onega se je zavrtela ulica. Kletev se je razlegala v večer. Kletev je nasičevala. Kletev je dojila otroka.
Ivan je stal kakor okamenel. En trenutek se ni ničesar zavedal. Potem pa je začutil bolečino, ki ga je hotela umoriti. Njegove široko odprte oči so begale od človeka do človeka in se plašno zazrle v razsvetljeno, prazno pekarno in v stražnike, ki so stali pred njo.
V njem ni bilo drugega nego prošnja, neskončna prošnja in bolečina, ki jo je neslo domov vseh tistih nekaj sto ljudi, ki so morali oditi praznih rok.
Stopil je prav pred pekarno, kjer je stala gruča ljudi in grozeče vzklikala in pretila stražnikom, zakaj niso vsaj prej povedali, da za vse ni dovolj kruha.
Pa saj ne bi bil nihče odšel. Vsak bi veroval do konca v srečo, da bo dobil kruh. Vsak bi bil kljub vsemu hudemu vztrajal do zadnje kaplje krvi, le da bi se mogel domov prismejati. Da bi utrujen in gladen položil na mizo tisti trdi, kakor stara rja rjavi ovseni kruh.
Vendar, kljub vsemu, ljudje so hoteli kruha. In ko je Ivan stal pred gručo, ki je zdaj-zdaj vzkipela, bi bil najraje tudi on zavpil, dvignil svojo majhno, drobno pest in zažugal.
Pa je bil tako majhen in droben in na jok mu je šlo.
In stražniki so že s silo razganjali ljudi.
Ivan je stekel od pekarne in glasno zajokal. Ves upor in vso bolečina je izdal v joku.
Jokal je vso pot in se do doma izjokal.
Mati ga je čakala na pragu. Molče ji je dal v roko denar in trdi zeleni tiskani papir, ki je bil moker od potu. Zatem je šel v sobo in tiho, tiho, v sunkih ihtel. Mati je stopila k njemu. Vsedla se je zraven njega, ga božala in tolažila. Ivan pa se ni dal utolažiti. Jokal je in zdaj pa zdaj udaril s svojo majhno ročico ob zid.
Mati je vzdihnila.
Vstala je in šla s trudnimi koraki v kuhinjo.
KRUH
urediKo je odšla, je Ivanu bilo lažje. Materinega obraza ni mogel gledati. Tudi v njeni bližini ni bil rad. Zdelo se je, kakor bi bila mati to vedela. Drug proti drugemu sta si bila časih nenavadno tuja. Ivan je gledal tako široko in svetlo, kakor bi bil razkrival v človeku najbolj skrite misli. Mater je ta pogled veselil, a hkrati jo je skelel. Ni ga mogla razumeti. On pa, kadarkoli ji je pogledal v obraz, v njene resne, zmerom tiho tožeče oči, ga je okrog srca nekaj zgrabilo, in ni vedel ali je bila jeza ali bolečina. Ali ljubezen, ki jo je v sebi nemara tajil zato, da je skril vsako čuvstvo? – Otrok je tajil svetu in pokopaval v sebi najlepše, ker svoje lepote ni hotel kazati svetu.
Otrok se je z vso silo svoje mlade duše prilagojeval času, surovim dnem, ki so ga s trdo pestjo križeve vsakdanjosti bili v obraz. Čutil je, kako bije ta pest mater in sestre in vse ljudi. Neprenehoma je živel v strahotnem občutku, da ga uklepa nekaj v življenje, kar sovraži, nekaj, kar se je njegovi naravi z vso silo upiralo.
Ne na sebi, ne okrog sebe ni trpel najmanjšega madeža.
Pa umazano je bilo vse, prav vse.
In tako je svojo dušo skril. Bil je na videz hladen in miren in kdaj celo surov.
V materinem obrazu je videl samo bolečino, trpljenje in neprestano skrb. V njem je videl življenje polno bridkosti, iz oči, iz vsake črte pa ji je odsevala neskončna dobrota, ki ji je dajala nepremagljiv pečat potrpežljivosti in usmiljenja. Videl je, da njegova mati mirno in brez tožb prenaša vse hudo. Videl je, da za njo ne more priti nobena tako velika nesreča, ki je ne bi mogla prenesti in potrpeti, dokler je trajala. Najbolj čudno pa se mu je zdelo to, da je vse hudo trpela silno lahko in z nekim čudnim veseljem, da se je nesreči pokoravala in delala prav tako v njej kakor pred njo. Njenega življenja ni moglo ničesar izpremeniti.
Zdelo se je, kakor bi bila vedela, da mora vse tako biti, kakor je, da se mora zadovoljiti s tistim, kar ji daje usodnost dneva. Verovala je v neko čudno, Ivanu povsem nerazumljivo usodo, da je zaradi te svoje vere jemala nase najhujša bremena in celo tuje grehe. »Božja volja je,« je rekla. In šla po svojih opravkih.
Videla je samo otroke in moža. To je bil ves njen svet, v katerem je živela. Sanj ni nikoli izdala. In tudi otrokom ni nikoli pripovedovala nikakih pravljic.
O, pač – kdaj pa kdaj si je zaželela lepih stvari in lepih dni. Tedaj se je zmerom zamislila. Nekaj časa je sanjala. Kadar jo je Ivan v takih trenutkih opazoval, se je vselej zdrznil in ga je bilo nečesa tujega, neznanega strah. Materin obraz je bil nenavadno lep. Oči je imela mirno uprte kakor v daljavo. Krog ustnic se ji je risala rajska milina. In njene roke so bile sklenjene kakor v molitvi. Ivan jo je časih skrivaj nepremično gledal. In bilo mu je neprijetno, ker je bila tako hudo podobna MARIJI.
Vendar dolgo ni nikoli sanjala. Obraz se ji je kmalu čudovito zresnil in bil spet vsakdanji, poln zatajevane bolesti in skrbi. Skrb je legla nanj z vso svojo težo. In pričela je razmišljati o otrocih in o kuhi.
Tako je k Ivanu mati prihajala in odhajala. Ljubil jo je le, kadar je sanjala, kadar ji je vsa notranja lepota sijala iz oči v svet njenih sanj. In Ivan, ta čudni, tako zgodaj zreli otrok, ki je sestram skoro nadomestoval očeta, je sanjal, neprenehoma sanjal. Njegove oči so gledale široko in svetlo in pred njimi se je zdelo, kakor bi se pozibavala rahla megla. Mati je poznala to meglo, poznala je zamaknjenost v svet domišljije, in jo je bilo teh resnih in neprenehoma lepih otrokovih oči strah.
Bala se je zanj.
In. – Bila je suženjska ženska, ena tistih, ki žive le zato, da nudijo s svojim trdim neprestanim delom drugim užitek in zabavo.
Skrbela je za svet.
Skrbela je za vse življenje.
Ivan je nekoč slišal razgovor med njo in neko gospo.
Gospa je govorila čudovito izbrano, počasi, in vsako besedo je posebej poiskala, kakor bi se bila pravkar naučila govoriti.
Ivan se je natihem smejal njenemu govorjenju. Niti ni kdovekako pazil na to, kaj je hotela, ali kaj je povedala. Poslušal je bolj zvok. Pač pa je poslušal svojo mater, ki je zmerom govorila s čudno toplim naglasom, mirno povdarjala zdaj to zdaj ono besedo in ni bila zaradi odgovora nikoli v zadregi. Gospej, ki je morala biti, sodeč po velikem črnem svilenem klobuku, imenitna dama, je dajala z mirno spoštljivostjo, s čudnim dostojanstvom, prednost celo tedaj, kadar ji je gospa nasilno in nejevoljno pretrgala misel sredi stavka. Rekla je: »Prosim, gospa!« In če se je gospa po teh dveh spoštljivo in dostojanstveno izrečenih besedah obotavljala povedati svojo trenutno misel, je mati rekla: »Prosim, gospa, kaj ste hoteli reči?« Potem se je gospej usula toča besed, da ji je mati komaj sledila.
V tistem pogovoru, ki ga je Ivan poslušal, se je gospa precej in veselo smejala. Govorila je o samih veselih stvareh.
Takrat je materin glas s silno trpkostjo skoro zadonel, njen dobri, čisto zveneči glas je zadonel:
»Gospa,« je rekla, »jaz sem bila v vsem svojem življenju samo dvakrat na veselici. Tam sem tudi našla moža.«
Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Potem je mati tiho dostavila: »Svojo nesrečo.«
V očeh je imela solze.
Da, tam je našla moža, Ivanovega očeta. Pijanca in zapravljivca. Ivan ni nikoli mislil nanj. Tretje leto je bil oče že na bojišču, Bog ve kje, živ ali mrtev, a Ivan ni nikoli pomislil nanj. Kadar ga je mati omenila, se mu je pred očmi zameglilo. In da matere ni pogledal grdo, je pobesil oči ali se umaknil v kak kot in se zamislil.
Počasi se je umiril. Hitenje mu je pojenjavalo. Spomini in misli so bile v njem vse bolj ostre. Prvič v svojem mladem življenju je začutil vso bedo siromaštva. V kotu sobe, kjer je preživel vsa svoja detinska leta, je ihtel. Ali njegov jok ni bil nič več otroški. V njem ni bilo jeze, ne otroške kljubovalnosti, ne užaljenosti. V njem je že jokal mož, je jokal človek. Na svojih šibkih ramah je začutil vse veliko breme uboštva.
Njegovo srce je ožgala krivica in zakoprnelo je po dejanju. S svojimi drobnimi, trudnimi rokami je bil po steni, ril z glavo v neizprosni zid in samo ihtel, poihteval, da se mu je stresalo telesce.
Mati ga je pustila samega. Vedela je, da mu v tej bolečini ni mogla pomagati. Šla je v kuhinjo in nekaj časa nepremično stala. Gledala je na prazni štedilnik. Skozi steno je slišala rahle udarce svojega majhnega sina, ki je sestram že skoro nadomestoval očeta, ki jih je učil, vzgajal vprav s trdo roko in vodil na izprehod, kar pri svojem očetu ni nikoli doživel. Čutila je ves njegov obup, njegov otroški, prvi obup, bolečino, ki ji ni leka, in zbala se je. V prsih je čutila neznosno bol. Po belih, že malo velih licih so ji tekle solze. Dušila je jok. In premagala je bolečino.
Neslišno je pospravila mizo. Pogrnila nanjo prt. Potem se je ogrnila s kocko. Tiho je zaprla kuhinjska vrata, in še bolj tiho šla skozi vežo na ulico.
Tačas je Ivan zadušil v sebi zadnje ihtenje. Mrko je buljil predse. Njegov nežni obraz je bil postaran. To ni bil več obraz devetletnega otroka. To je bil obraz tridesetletnega bolnika, ki je po dolgi bolezni prvič zapustil posteljo.
A njegov tenki posluh je dojemal vse, kar se je dogajalo okrog njega. Slišal je, kako je mati tiho zapirala kuhinjska vrata. In nehote se je nasmehnil.
»Misli, da ne bom slišal!« je pomislil. Odleglo mu je. Mislil je vse bolj mirno.
»Zdaj gre!« si je dejal. »Zmerom, kadar je tako, gre kam in zmerom kaj prinese!« je mislil.
Vstal je in šel v kuhinjo. »Vse je pospravljeno!« je opazil. Od nikoder ni bilo slišati najmanjšega šuma. Sedel je k mizi in si z rokami podprl glavo. Ali v tem miru ni dolgo strpel. Vzel je iz predala knjigo in pričel brati.
Poteklo je pol ure. Mati se je vrnila. Lica so ji rdela. Morala je teči.
»Zakaj ne večerjaš?« je vprašala Ivana, ko je odložila kocko.
Ivan jo je začudeno pogledal. Tako mu še nikoli ni bila rekla. Bila je stroga ženska in otrokom ni dovoljevala, da bi karkoli vzeli sami.
Ivan toliko da se ni zmedel. A mati je takoj spoznala, da ni storila prav. Da bi morala drugače reči. Najbrže je rekla kar tako, da bi pretrgala molk. Samo da je bilo v gluhi večerni tišini nekaj slišati. Ali pa je bila česa vesela? Morda nejevoljna? V njenem glasu je bilo vsekakor nekaj narejene veselosti. Zatajevane nejevolje.
Na mizo je položila majhen zavoj in nekaj premišljevala. Opasala si je predpasnik. Iz omare je vzela majhno skodelico in vlila vanjo nekaj mleka in črne ječmenove kave. Zamišljeno je stopila k mizi in postavila skodelo pred Ivana. Nato je v roko vzela zavoj. Potežkala ga je. V njenem obrazu ni bilo opaziti najmanjše izpremembe. Počasi je odvila časopisni papir. Roka ji je lahno trepetala. Pod časopisnim papirjem je bil še debel rjav zavojni papir. Odložila je zavojček, kakor bi se ga bala razviti. Pogledala je Ivana. Ni trenil. Negibno je strmel predse v skodelo.
Zdaj pa zdaj je namršil svoje temne obrvi. Lasje so mu padali v gostih, kratkih pramenih na čelo. Mehki, otroški lasje, ki so se svetili kakor svila svetlokostanjeve barve. Mati je stopila z nasmehom k njemu, ga pobožala po laseh in vprašala:
»Ali si hudo truden?«
On pa ni od nikogar trpel nobene nežnosti. In mati se je samo izpozabila, ker ni vedela, kaj naj bi storila, kaj naj bi mu rekla, da bi se mu obraz zjasnil. Trdo, skoro osorno je odgovoril:
»Ne!«
Materi se je pomračil obraz. Spet je dvignila majhni zavoj in odvila drugi papir.
Na mizi se je zabliščal velik kos belega, čisto belega, maslenega kruha.
Ivan je odrevenel.
Mati pa se je milo smehljala. Tako bolno, nežno in presunljivo se je smehljala, da so se Ivanu napele prsi in bi bil zbežal, če mu ne bi ta smehljaj ubil vsako misel. Zastrmel se je v prazno.
Mati ga je gledala. Gledala je vanj, ki se je počasi zavedal spet trenutka in strmel zdaj v kruh zdaj v njo. Na mizi se je ob medli svetlobi, ki jo je dajala majhna petrolejka, pobliskavala čista, snežnobela kruhova sredica in gladka, z jajcem prevlečena skorja.
Minute so počasi potekale. Potem pa je Ivan nenadoma, kakor bi bil hotel planiti, vprašal:
»Kje si dobila kruh?«
Mati se je zdrznila in se zmedla.
»Dala mi ga je gospa dr. Sušnikova,« je odgovorila. Tako nerodno je rekla »gospa dr. Sušnikova«, s toliko pridušene bolečine, nejevolje in ponižanja, da je Ivana streslo. V trenutku ga je objela misel, da se je moralo zgoditi nekaj hudega. Prijel se je z obema rokama mize, da bi spet ne zaihtel, da bi ne planilo v večer vse tisto, kar je dušil v sebi že mesece in mesece in si za to ni mogel najti izraza. Vendar njegov obraz je ostal miren, čudno prazen in hladen. Le v njegovih svetlo zročih očeh se je pobliskavalo, da so se oči zdele vdrte v neskončni daljavi.
Strmele so mu v votlo, nekam v globoko noč.
Zaslišal je žvenket vilic, žlic in nožev. Mati je iskala nož, kuhinjski nož.
Našla ga je. Skrbno ga je obrisala z belo, svežo cunjo. Potem ga je previdno nastavila na svetlo skorjo. Ostro rezilo se je voljno vdrlo v mehko kruhovo meso. Le prav malo, čisto malo se je uprla skorja, kakor bi bil nekje daleč, zelo daleč zaprasketal majhen ogenj, se je udala, in nož je padel kar sam od sebe do spodnje skorje, ki je bila mehka, mastna in tenka.
Materin obraz je čudno sijal, ko je rezala kruh. Gledala je tako slovesno, z neko čudno, žalostno svetostjo, ki je Ivan še nikoli ni bil videl. Zazdela se mu je tako tuja, njegovi otroški duši, ki je doživljala od rojstva dan za dnem isto bedo, isti črni, težki kruh, tako tuja in lepa, nerazumljiva, da mu je ob tem pogledu na mater splahnela vsaka misel, vse sovraštvo in ga objelo doslej neznano, toplo čuvstvo.
Toda vse je bilo kakor blisk.
Bliskovito se je spomnil popoldneva, neskončne vrste čakajočih, vseh kletev in vseh groženj, vsega stoka in vseh tožb. Iznova je zaslišal ves vrišč in krik, zagledal mrke, bolne, obupane obraze. In tedaj se je v njem nekaj obrnilo. Vanj je dahnila smrt svoje življenje.
Mati je položila predenj kos belega, maslenega kruha.
Ivan je zardel.
Planil je s stola in se srepo zazrl v kruh, potem v mater. Nastal je neskončno dolg trenutek. Nato pa se je izza mize dvignila tenka, drobna, prosojno bela roka in sunila tisti bliščeči se kruh od sebe.
Iz grla se mu je v sunku in hlipaje izvil vzklik, da je v tihem večeru oledenelo srce:
»NE MARAM TEGA KRUHA.«
Mati je prebledela, vztrepetala in omahnila na stol.
Vsa prestrašena in otrpla od železno trdega vzklika je tuje gledala v sina.
Lastnega otroka je je bilo strah.
Vsa premagana in tresoča se je z umirajočim pogledom strmela v srepe sinove oči. In ko je videla, da so bile tudi te oči otrple od sreposti, si je pokrila obraz z dlanmi in glasno zajokala.
Ivan se je zavedel. Ves se je sesedel. Vsa trenutna možatost, ves upor, ki je planil iz njega, vse je vtonilo v materinem joku. Dušilo ga je. Zamahal je z rokami. Opotekaje se, je stekel okrog mize, padel pred materjo na kolena in jokal ž njo.
Večer je potekal.
Mati in sin sta molčala. Zdaj pa zdaj je še kdo zaihtel. Bila sta kakor priklenjena drug na drugega. Ivan je klečal tesno ob njej in skrival obraz v njeno naročje. In čez nekaj časa je mati tožeče izpregovorila:
»Ko sem prišla tja, me osorno vpraša, kaj želim. Pozdravila sem in jo prosila ... prosila ... kruha, samo malo kruha. Nekaj časa me je zmerjala. Sama ne vem, zakaj me je zmerjala. Da je bil moj mož pijanec, je vpila. In da bi bil lahko boljše poskrbel za družino. Rekla sem ji, da vem, kje je, da ga že tri leta ni doma, da že nekaj mesecev ni glasu o njem. Hotela sem ji reči, da tudi drugi očetje, ki niso bili pijanci, niso bolje poskrbeli za svoje družine, ampak so šli, kakor so morali oditi vsi, in zapustili doma samo revščino. Pa mi ni pustila priti do besede.
Povedala sem ji, da si stal več ko pet ur pred pekarno, da kruha nisi dobil, da jih je veliko odšlo brez kruha, ker ga je zmanjkalo. Ona pa je vpila, da ga tudi ona nima, in da pri njej ni pekarne. Malo sem še postala. Nisem mogla oditi. Čez nekaj časa se je unesla. Jokala sem. Drugače nisem mogla. Potem pa se je nenadoma nasmehnila. Poklicala je služkinjo in ji velela, naj prinese kruh in veliko papirja. Služkinja je prinesla velik maslen kolač in papir. Gospa je odrezala kruh in služkinja ga je morala zaviti. »Dobro ga zavij!« je glasno in osorno večkrat ponovila. »Vi pa, da ne črhnete!« je rekla meni. »Pojdite!« je dejala, mi odprla vrata in jih za menoj zaloputnila. Potem pa, potem – »Ivan!« je vzkliknila, ga objela in spet krčevito zaihtela.
Ivanovo telo je podrgetavalo.
Ali jokal ni več.
V njem je kipel upor.
Zahotelo se mu je maščevanja.
Vendar vse je bilo tako otroško in nedolžno. Srce mu je nemirno utripalo in hotelo biti samo dobro, samo dobro. Vsake hude misli ga je bilo sram. Ali čutil je, kako ga misel hudega od trenutka do trenutka vse bolj osvaja, in da se duša že pokorava zavesti krivice.
Misel v njem je zmagala. Misel, ki jo je rodilo čuvstvo, misel, ki je zrasla iz ponižanja.
Materi se ni izdal.
Prosil jo je odpuščanja.
Mati pa je odkimala.
Pobožala ga je po laseh in s trudnim glasom rekla:
»Ne, Ivan! Ne smela bi tako prositi. Saj sem vnaprej vedela, kako bo. Pa sem vseeno šla. Morali bi potrpeti do jutri. Potem pa bi ti moral po tolikem čakanju biti brez kruha.«
Ivan je sklonil glavo. Oči so se mu samo zalesketale. A solza ni pritekla.
»In Anica in Draga sta bolni,« je dostavila mati.
»Bolni?« je tiho vprašal Ivan.
»Da. Popoldne sta zboleli. Moj Bog, pozabila sem nanju.«
In je stekla k njima.
KUGA
urediZima je bila dolga in huda in pomlad je prišla pozno. Prišla je, da so ljudje gledali, kako je zmagovala mračne dni. In ko je španski bezeg ozelenel, ko se je popje divjega kostanja razvilo in pognalo prve svetle, nežnozelene liste, so ljudem pričele oči stekleneti in v udih so čutili vsak dan večjo otrplost. Lotevala se jih je čudna utrujenost, da so kar iznenada sedli v kak kot in niso več vstali. Gledali so široko, oči so jim bile zalite s solzami, da so se neprenehoma lesketale, kakor svetlo motno steklo na solncu. Nekaj časa niso vedeli, kaj jim je. Potapljali so se v misli, a misli so bile od minute do minute vse težje. Na koncu jih je obhajal samo še nerazumljiv občutek nečesa sivega, neskončno mračnega in zoprnega. Potem jim je pešal vid. Gledali so skozi neko sivo, mrzlo meglo, ki se je uro za uro bolj gostila. In gledali so tako široko, da so v očeh začutili skeleče bolečine. Oči so imeli vsak dan bolj izbuljene od napora, da bi tisto težko, ubijajočo meglo razpršili. Pa je bilo vse zaman.
Ljudje so umirali. Umirali so na smrt utrujeni. In zadnji dih je bil edina rešitev.
Mrtvaški zvonec je neprenehoma zvonil. Cerkovnik je zvonil, da so se mu dlani do krvi ožulile. Obvezal si je roke in spet zvonil. Potem je omagal. Za njim je zvonila nekaj dni njegova žena. Zvonila je samo nekaj dni. Med zvonenjem mrtvaškega zvonca jo je obšla smrtna utrujenost; pred oči ji je stopila megla. Postalo ji je vroče. Oblil jo je pot.
Potem jo je ledeno streslo. Legla je. In umrla.
Cerkovnik je jokal in rekel:
»Zdaj bom zvonil z zobmi.«
In ko se je vrnil od ženinega pogreba, je šel oznanjat spet novo smrt. Ljudje so trepetali in gledali vse bolj plašno. Zdravim je v oči stopila groza. Bolnim smrtna megla.
Skozi tiho mesto se je vil pogreb za pogrebom.
Sprva so živi spremljali umrle na njihovi zadnji poti. Čez nekaj časa pa so pogrebi bili vse krajši. In kmalu so krsti sledili samo najbližji sorodniki umrlega.
Le nekaj je trgalo mrtvaško tišino in izpreminjalo grozo v blazne sanje.
Skozi ulice so neprenehoma drdrali veliki, dolgi avtomobili s priklopnimi vozovi. Njihove platnene strehe so v diru vihrale in se napihovale kakor veliki mehurji.
Ljudje niso več videli vozov. Tudi neprestanega trobljenja hup niso več poslušali. Samo slišali so nekaj, neprenehoma so slišali nekaj. Dan in noč isti svareči in groze polni glas hripavih hup. In gledali niso nič več. Samo videli so nekaj, samo videli: velike rdeče križe na avtomobilih.
Videli so neprenehoma vse rdeče, neprenehoma rdeče križe, ki se jim vpili v oči.
Kadar so se avtomobili ustavili pred dolgimi in visokimi hišami, tedaj so začuli stok, dolg, zategnjen, rastoč in pojemajoč stok, obupne vzklike.
In iz vozov so stopale postave. Ne ljudje, suhe postave. Medle, opotekajoče se sence, ki so se premikale med šklepetom bergelj in palic v veliko vežo, kjer so druga za drugo izginile.
Iz vozov so jemali nosilnico za nosilnico. Bledi, spačeni obrazi so zrli v mračno ali sinje nebo. Strmeli so z blaznim lesketom v očeh v solnce ali dež, dokler niso izginili v veliki veži.
In ljudje so potem sanjali o raztrganih, od krvi umazanih postavah, sanjali o tistih, ki so zrli od voza do veže v nebo in v veži umrli.
Drevje je zelenelo in nihče ni spletal vencev.
Ko je mati stopila v sobo, je našla obe hčerki v vročici. Ugledala je mrzle oči, zamegljen pogled, dvoje majhnih bledih obrazov, ki sta se še smehljala.
Popravila jima je odejo in zasopla stekla v kuhinjo. Zakurila v štedilniku in postavila nanj ponev z vodo. Voda je kmalu zavrela. Mati je vrgla vanjo raznih domačih čajev. Nekaj minut je še počakala in potem nesla čaj v sobo.
»Ivan, pojdi k njima,« je rekla, »in pazi, da se ne razodeneta. Jaz grem po zdravnika.«
Mati je odšla.
Ivan je zaklenil kuhinjo in šel k sestrama. Vsa soba je bila polna vonja po melisi. Vzduh je bil težek. Legel mu je na prsi. Zadnje leto je bil vajen svežega zraka. Časih je čakal na kruh ali meso od jutra do večera. In vsak drugi dan je šel že ob petih zjutraj dve uri daleč iz mesta po mleko. Zdaj mu je bil ta zrak neznosen.
Sestri se nekaj časa nista genili. Postelji sta stali druga za drugo. Soba je bila majhna. Draga, ki je imela zglavje čisto pri oknu, je tožila, da jo zebe. Ivan je pobral, kar je bilo podobno blagu, in stlačil kos za kosom med oknice.
»Ali ti še piha?« je vprašal.
»Še!« se je oglasil šibek, tenek glas.
Stopil je po svojo suknjo in ž njo odel sestro.
»Ali je zdaj dobro?«
Sestra ni odgovorila.
Ivan je molče sedel zraven postelje. Nekaj časa je brez misli gledal predse. Stenska ura je močno tiktakala. Zdaj pa zdaj je pogledal nanjo. Matere dolgo ni bilo. Sestri sta bili vse bolj nemirni. Obe sta rahlo stokali.
Anica je hotela vode.
»Ne!« je rekel Ivan. »Čaj si pila!«
»Ivan, daj vode!« je ponovila.
»Ne, prehladila se boš!«
Sestra ga je čudno pogledala s svojimi bolnimi, motnimi očmi. Saj je bila bolna, in da bi se prehladila? Ni mogla razumeti. Mislila je: – dvakrat naenkrat pa ne morem biti prehlajena! Trmasto je ponovila svojo prošnjo. Rekla je skoro jezno:
»Daj vode!«
Ivan je molčal. Ni se genil. Vendar dolgo ni zdržal. V ušesih mu je neprenehoma zvenelo: Daj vode!
Vstal je in stopil k Anici.
»Ali si hudo žejna?« jo je vprašal.
Pokimala je in ga lepo pogledala.
»Samo malo daj!« je lepo prosila in ga pogledala z otroško zaljubljenimi in hudomušnimi očmi.
Ivan je nekaj trenutkov premišljeval. Majhen je bil in droben, komaj tako visok kakor znožna posteljna končnica, in njegov resni obraz je bil v čudnem, v nekem žalostnem nasprotju s telesom in s trenutkom, ko je stal kakor velik in zamišljen pred svojo sestro, ki je bila le dve leti mlajša od njega. Gledal je sestro in potem nemo odkimal. Čez nekaj časa pa je spet izpregovoril:
»Ne smem,« je rekel. »Počakaj, da pride zdravnik. Prej si pila čaj. In na vroče ne smeš piti mrzle vode.«
»Ali je mama šla po zdravnika?« je vprašala tiho, s pojemajočim glasom.
»Da, po zdravnika je šla!« je odgovoril Ivan. »Kmalu se vrne.«
V sobi je spet zavladal molk. Dolgočasno je bilo. In sestri nista mogli biti mirni.
»Ivan!« je poklicala Draga.
»Kaj je?«
»Ali veš, da je pojutrišnjem moj rojstni dan?«
»Ne. Ne vem. Da je že pojutrišnjem?« se je čudil Ivan, ki res ni vedel, kdaj je Dragin rojstni dan, in ker je hotel sestrama delati veselo voljo.
»Da, pojutrišnjem!« je potrdila Draga.
»Koliko pa boš stara?«
»Osem let!«
»Osem let!« je vzkliknil Ivan. Hotel je še nekaj reči, pa mu je zmanjkalo besed. Ali nenadoma se je oglasila Anica:
»Jaz bom pa čez eno leto!«
»Kaj?« je vprašal Ivan.
»Stara osem let.«
»Koliko pa jih imaš zdaj?«
»Sedem! Mama je rekla! – Ali daš vode?«
Od zunaj so se začuli nagli koraki. V sobo je stopila mati.
»Kako je? Ali je kaj bolje?« je vprašala sestri.
»Glava me boli!« je rekla Draga.
»Mene tudi!« se je oglasila Anica in tiho vzdihnila.
»Ali čutita še kaj drugega?« je spet vprašala mati.
»Tako me vse boli!« je rekla Draga.
Mati ju je tolažila, da bo jutri že bolje in da pojdeta z Ivanom na izprehod. In da pride zdravnik čez eno uro. Potem se je obrnila k Ivanu.
»Ivan, ti pojdi spat. Utrujen si. In zjutraj moraš po mleko. Zdravnika bom sama počakala. Tačas bom pletla.«
»Saj ga jaz tudi lahko počakam.«
»Ti zdravnika ne moreš počakati. Le pojdi spat. Za danes imaš dovolj,« je rekla in stopila k njemu. Hotela ga je pobožati. Vendar se je v trenutku premislila. Ivan ni trpel, da bi ga ona božala. Zmerom, kadarkoli je bila ž njim nežna, se mu je zdelo, da njemu nežnost ne pristoji. Zakaj naj bi ga ona božala? In prav zdaj, v teh dneh? Prej se kaj takega ni nikoli domislila. Ali se je izpremenila? Ali je čutila potrebo, da izda svoja skrita in zmerom zatajevana čuvstva?
Ivan je stal pred njo in ji pogledal v oči. Razumel jo je. A približal se ji ni. Urno se je obrnil, krenil proti vratom in želel lahko noč.
Sestri sta umrli. Obe sta umrli v enem tednu.
Draga je umrla tretji dan svoje bolezni. Umrla je na svoj osmi rojstni dan.
Dopoldne tretjega dne ji je mati prinesla čokolade in ji voščila. Tudi Ivan ji je voščil. A dati ji ni mogel ničesar. Zbežal je iz sobe. Zdelo se mu je, da bi moral sestri tudi on kaj dati. Saj je bil že tako velik in star! – Tako čudno so se ji zalesketale oči, ko ji je voščil. Bilo je, kakor bi mu bile očitale, ker je samo voščil.
Tisto dopoldne so ji bile oči nenavadno izstopile. Bile so vlažne in motne.
Popoldne je umrla.
Ivan je tekel k cerkovniku in mu javil sestrino smrt.
Cerkovnik je jezno gledal.
»Draga, si rekel?!« je osorno vprašal.
Ivan je samo pokimal. Po licih so mu tekle solze. Moža se je zbal.
Ni se mu upal priti blizu. Ponovil je še enkrat ime in stekel iz župnišča.
– Med pot jo je začul mrtvaški zvonec, ki je zvonil Dragi.
Mati mrtve hčerke ni spremila do groba. Do groba jo je spremil samo Ivan. Mati pa je šla domov, k Anici, k svojemu najmlajšemu otroku.
Našla jo je v hudi vročici. Govorila je nerazumljive besede. Zdaj pa zdaj je vztrepetala in vzkrilila z rokami.
V sobi se je zmračilo.
Ivan se je pozno vrnil domov. V roki je imel majhen hlebček črnega kruha. Prišel je žalosten in truden. Vendar skozi vežo je šel čisto tiho, da bi mater in sestro presenetil.
Tiho je odprl sobna vrata. V sobi je vladala popolna tema.
Anica!
Mama, je klical.
Od nikoder ni bilo glasu.
V sobi je gospodarila mrtva tišina.
Prižgal je luč.
Ozrl se je na posteljo.
Anica je ležala bleda in nepremična.
Anica!
Anica se ni zgenila. Ni trenila s trepalnicami.
Pogledal je okrog sebe.
Kje je mati?
Mati?
Pogledal je na tla.
Mati je ležala na tleh, negibna, mrtva.
Umrla je.
Ivan je v svojem devetem letu izgubil vse.
Imel je samo še sebe.
In imel je svet. A drugega nič.
Nekoč je imel mater in očeta in dve sestri.
Ostal je sam.
In bil je mlad.
Kdo ve, kaj se je zgodilo ž njim?