Vojno sodišče
| Vojno sodišče Jože Zavertnik |
| |||||||||||||
V sodni dvorani je bila grobna tišina. Mlad pomorski podčastnik, pisar stotnika auditorja je hitro pisal, da je bilo čuti škripanje peresa. Na čelu so mu stale debele znojne kaplje, katere si je brisal z belo ruto, ki je imela svoje mesto poleg nakupičenih sodnijskih aktov. Zunaj je pripekalo solnce, da je vročina postala neznosna za ljudi in živino.
Nakrat so se vrata odprla in v sobo so stopili stotnik-auditor, pomorski linijski lajtenant, dva pomorska poročnika, dva podčastnika in eden mornar I. razreda.
Zasedli so podolgovato mizo in stotnik-auditor je dal znamenju ordonancu, naj pripeljejo zločinca v sodnijsko sobo.
Ustopil je mlad in bled mornar, za njim pa mornar z nasajenim bajonetom na karabinki, poleg njega pa profos.
Auditor je zaukazal pisarju, naj prečita obtožnico. Po prečitani obtožnici je auditor vprašal mornarja ali ima še kaj navesti v svojo obrambo. Mornar je molčal. Auditor je še enkrat ponovil vprašanje. Sedaj je mornar mirno odgovoril: »Nič! Zaspal sem. Meni je še danes to zagonetka, kako se je to zvršilo.«
»Odpeljite ga,« je zaukazal auditor.
Ko je bil obtoženec zunaj na hodniku, je auditor pričel z obtožnim govorom. Govor je bil kratek. Saj je bila krivda mornarja jasna kot beli dan. Zaspal je na straži pri smodišnici na oklopni fregati »Habsburg«. Auditor je v jedrnatih besedah slikal velik zločin, katerega je mornar zakrivil s tem, da je zaspal na straži, kjer se čuva strelivo za bojno ladjo. Predlagal je pet mesecov zapora, z enim postom v tednu. Predsednik vojnega soda je vprašal mornarja I. razreda kot prvega se li strinja s predlogom g. auditorja.
Mornar se je nekoliko zamislil in odgovoril:
»Ne. Bil sem tudi jaz pred letom dni ukrcan na oklopni fregati »Habsburg« in straža pri smodišnici mi je dobro poznana. Velik človek mora stati sklonjen prostora pa nima toliko da bi storil tri korake gorindol. Kako naj bo človek v grozni vročini na straži dve dolgi uri, ko mora stati sklonjen in ne more hoditi gorindol, ne da bi zaspal. Prosim, da vojni sod še enkrat zasliši obtoženca.«
Predsednik vojnega soda je vprašal vse vdeležence vojnega soda, se li strinjajo s predlogom mornarja I. razreda. Vsi so odgovorili z »da«.
Auditor je pozvonil ordonancu in obtoženca so takoj zopet pripeljali v sodnijsko sobo.
Predsednik vojnega soda je zapovedal obtožencu naj še enkrat razobloži, kako je zaspal na straži. —
»Bila je ura polnoči, ko sem šel na stražo. Vročina je bila grozna. Od devete ure sem, po rondi pa do dvanajste ure nisem zatisnil očesa. Valjal sem se po volneni odeji, ki je bila razgrnena po baterijskem krovu, toda zaspati nisem mogel. Rad bi se bil slekel da bi se malo ohladil in zaspal, pa nisem smel, ker prepoveduje kaj takega pomorski službovnik. Nakrat je bila ura tri četrt na polnoč in oditi je bilo treba na stražo. Ko sem nastopil stražo udaril mi je sila gorak in zaduhel zrak nasproti. Prvi četrt ure je še šlo. Nakrat me je prijel zaspance ali omotica. Mislil sem, zaspati ne smeš. Poskušal sem korakati gorindol. Kako? Saj nisem mogel več storiti kot dva koraka. Sedaj sem se naslonil in sem špico od sablje postavil pod brado, če bi zadremal, bi se zbudil, ker bi se ubodel v sabljo. Dvakrat se mi je posrečilo. Ali oči so postajale čim dalje težje, vse je pričelo plesati okoli mene. Vsaj dozdevalo se mi je tako. Mislil sem, da je to le domišljija. Hotel sem storiti korak naprej … Drugo vam je pa znano, saj je izpovedal častnik, ki je vodil rondo.«
»Zakaj niste zahtevali, da se straža vsake pol ure premenja, ko je bila tako grozna vročina,« je vprašal predsednik vojnega soda.
»G. pomorski linijski lajtenant,” je odgovoril mornar, »saj nisem bil še pol ure na straži; pa pri nastopu straže tudi nisem vedel, da je pri smodišnici tako soparno in vroče. Bil sem prvič na straži.«
»Želi g. auditor še besedo,« je vprašal predsednik vojnega soda.
»Hvala, g, predsednik,« je naglo odgovoril auditor.
Obtoženca so zopet odpeljali iz sobe. Posvetovanje vojnega soda je bilo kratko. Predsednik vojnega soda je zaukazal naj pripeljejo obtoženca v sobo, da se mu prečita izrek vojnega sodišča.
»Vojno sodišče,« je čital predsednik, »spozna mornarja A. B. .. nekrivim zločina zanemarjenja stražarske dolžnosti. mornar A. B. … ni zanemaril svoje stražarske dolžnosti, pač pa je bil žrtev hude vročine. Ako bi ga ne bila ronda našla še o pravem času, bi bil mornar težko zbolel.«
Mornarju A. B. … so kanile dve debeli solzi po lici. Mornarju I. razreda so pa zaiskrile oči, zavedajoč se, da je strgal žrtev kruti vojaški justici iz žrela.
Mornar I. razreda je bil zadnjikrat sodnik v vojnem sodišču. Taki vojaki, ki znajo misliti samostojno, so po vojaških načelih grobokopi vojaške discipline in justice. Že drugi dan je dobil zapovednik njegove stotnije tajno povelje od pomorskega kornega zapovedništva, da ga ne sme nikdar več predlagati kot sposobnega za vojno sodišče.