Vojska na Prisojnici

Vojska na Prisojnici. Ivan Cankar

Izdano:	Slovenski narod 10.–12. maj (1910), 43/104–106
Viri:	dLib 104, 105, 106
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Lep kraj je Prisojnica, da malo takih v naši s tolikimi lepotami blagoslovljeni domovini. Ob solnčnih olmih sloni, vsa bela, vesela, zmirom prazniško oblečena. Kadar sem prišel tja, se mi je zdelo, da potrkujejo v farni cerkvi svetega Pavla ter odzvanjajo od obeh podružnic. Kakor je solnčna in vesela Prisojnica sama, tako je solnčno in veselo njeno življenje. Kaj ji mar politika, kaj pismarska znanost, kaj ves učeni in pohujšani svet! Tako živi škrjanec pod nebom, klas na polju, smreka v gozdu. Vsi smo mislili, da bodo ostala taka nebesa na vekomaj, ali Bog tudi najbolj pravičnemu prizanese s svojimi izkušnjavami.

Zgodilo se je, da sta se hudo in za zmirom sprla okrajni sodnik Adamura in mogočni župan Barjanec. Ta zgodba je tako imenitna, da je treba natanko in skrbljivo popisati, kako se je vršila.

Na Prisojnici je petnajst krčem, vsaka lepša od druge. Najlepša pa je večerno pribežališče mogočnikov in velikašev. Do enajste ure sedé za veliko mizo kraj peči, rešetajo svet in njegove homatije, nato pa se vzdignejo ter odidejo drug za drugim z resnimi obrazi in šibkimi nogami. Tako je bilo od predavnih časov in prosimo Boga, da bi se povrnilo.

Na večer binkoštnega ponedeljka, tik pred enajsto uro, se je mogočni župan Barjanec naslonil ob peč ter je rekel:

»Čez deset, ali boljše rečetno čez devet dni bo Rešuje telo ... Da bi le vreme bilo!«

»Kaže!« je rekel okrajni sodnik Adamura.

Župan je pogledal v strop in se je zamislil.

»Rad bi videl ljubljansko procesijo ... Ali gre morda, celo sam škof pod nebom?«

— »Gre; in z njim kanonikov brez števila!«

»Pa velikaši in imenitniki?«

— »Mnogotero njih; koj za nebom. Najprvi pride ves v zlatu cesarjev namestnik sam ...«

»Cesarjev namestnik? Zakaj pa cesarjev namestnik najprvi!«

— »Ker je pač cesarjev namestnik. Ali naj pojde občinski pisar?«

»Nisem rekel, da občinski pisar. Kdo je govoril o občinskih pisarjih? Vprašani te: kdo je poglavar dežele, prvi med velikaši? Morda cesarjev namestnik?«

— »Cesarjev namestnik!«

»Res? Če bi jas bil cesar, da rečem tako brez napaka, pa bi napravil našega šepavoga Lukeža za svojega namestnika: ali bi bil Lukež prvi med velikaši?«

— »Bil bi Lukež prvi med velikaši!«

Takemu odgovoru se je župan na vse grlo zasmejal ter se je ozrl po omizju. Suhi učitelj Manira in občinski mož Banderec sta se smejala z njim, sodni kancelist pa je mirno in resno, prav počasi in zlogoma ponavljal:

»Bil bi Lukež prvi med velikaši!«

Župan ga je ošvignil s hudim pogledom ter se je spomnil, da mu je kancelist še za ves prejšnji mesec kosilo in večerjo dolžan.

Sodnik je resnobno razkladal:

»Cesarjev namestnik ima vso cesarjevo čast in oblast, nič manj in nič drugače, nego cesar sam. Kadar izrečem sodbo v cesarjevem imenu, sem cesarjev namestnik, cesar sam govori iz mojih ust. Taka je tudi z mojim adjunktom, kakor je mlad in neumen, in taka bi bila s šepavim Lukežem, ki si ga prej po nepotrebnem klical. Kadar govorim v cesarjevem imena, sem toliko kakor cesar, tudi če imam špehavo suknjo in čeztedenski ovratnik ...«

To modrovanje je kratkomalo prekinil in ustavil župan.

»Same prazne in nespametne besede! Bog se usmili nedolžnih ljudi, če so tvoje sodbe iz take pameti porojene, kakor ti je nocojšnja! ... Recimo torej, da si ti res cesarjev namestnik v naši občini, na Prisojnici, ali bi si morda lastil čast in oblast nad menoj, nad županom, občine poglavarjem? Ali bi morda celo zahteval, da stopaš, kakor tisti ošabni ljubljanski namestnik, prvi za nebom, jaz pa da bi ti škrice držal?«

Sodnik Adamura še pogledal ni župana, temveč je odgovoril čisto mirno in brez jeze:

»Ne boš mi držal škricov, kakor mi jih še nobeno leto nisi. Ali stopal boš za menoj in za mojim adjunktom, kakor je bilo od nekdaj in kakor se spodobi. Stopaj sam, ali s svojim pisarjem, ali s svojo deklo; s hrbtom te ne bom gledal!«

Župan je izbuljil oči kakor nikoli, odpiral je usta, pa dolgo ni mogel izpregovoriti.

»Burke uganjaš!«

— »Ne uganjam jih!«

»Norce briješ!«

— »Ne brijem jih!«

Gledala sta si iz lica v lice; županu so bile oči zalite in rdeče, sodnika pa čisto mirne in jasne.

»Ali torej nisi pijan in si prav resno mislil, kar si govoril?«

— »Nisem pijan in prav resno sem mislil!«

Takrat je župan udaril s pestjo po misi, da so odskočili kozarci.

»Če si resno mislil, kar si neresno rekel, si bahava, po žabje napihnjena žvirca, ki je v svoji pijanosti pozabila, kaj da je, pa bi rada bila, kar ni! Toliko ti rečem: rajši rasbijem s pisarjem in biričem vso procesijo in najprej tebe, preden se bo zgodilo po tvoji neumni besedi!«

Sodnik ni trenil z očesom.

»Jaz bom storil po svoje, kakor ukazujeta šega in red; ravnaj ti po svoje, kakor ti svetujeta ošabnost in trmoglavost!«

Tako je rekel in je vstal; prav počasi je premeril sobo do klobuka in palice, kakor da bi se mu nikamor ne mudilo, čeprav je bilo že blizu polnoči. Z njim je vstal tudi sodni kancelist, učitelj pa se je vzdignil samo napol in ni vedel, kako bi napravil.

Ko je župan ugledal kancelista, se je še hujše razljutil.

»Ti spletka ti suha, zadolžena: toliko ti povem, da nikar več ne motovili krog moje hiše in krog mojih deklet! Lakot lačna bi se najprej nasitila in si gorko postlala, nato pa bi še prodajala svojo predpustno modrost!«

Z umerjenim korakom je stopil sodnik do vrat, pozdravil je molče in resnobno ter je šel; kancelist je šel za njim, ves majhen in poparjen.

S trdim glasom, kakor da bi žeblje zabijal, je prisegel župan to-le prisego:

»Kakor mi je Bog priča: recite mi lažnjivec, šleva in šalobarda, če ne pojdem prvi za nebom! In še nadalje mi recite mevža, strahopetec, in kurja čevca, če s tole svojo nogo ne odbranem tega skisanega škrica, kadar bi se predme silil!«

Tako se je pričela vojska na Prisojnici.

II.

Po vsej fari se je pobliskoma razlegel glas o hudi pravdi med okrajnim sodnikom Adamuro in mogočnim županom Barjancem. Božja šiba je švrknila ponoči preko fare in je razcepila nadvoje. Županovi zavidneži so koj stopili na sodnikovo stran. Očitali so županu:

»Sam napuh ga je bil in sama bahavost, zdaj pa bi se kar čez cesarja samega povzdigaval!«

Ali tudi župan je imel prijateljev nemalo; koj so stopili na njegovo stran in so očitali sodniku:

»Sam napuh ga je bil in sama bahavost, zdaj pa bi se ta pritepeni škric kar za cesarja samega delal!«

Kuga razprtije in sovraštva je šla po fari. Sosed je postrani gledal soseda, oče sina, sin očeta. Preklicane so bile dogovorjene kupčije, zaroke so se razdirale, mir zakonskega življenja je bil pri kraju. Nazadnje pa se je vrnila vmes še politika, ki je bila od nekdaj kvas vsega zla. Dotlej se veseli Prisojničani niso menili, kaj kaj da se godi po Slovenskem, po Francoskem in Turškem; zdaj pa bi kmalu pes ne zacvilil v Solunu, da bi ga Prisojničani ne slišali. Sodnikovci so govorili, da je župan bolj potuhnjen, grabežljiv in krvoločen, nego silni Abdul Hamid sam; županovci so odgovarjali, da je sodnik kakor Šefket paša, ki je moril, požigal in obešal v imenu reda in pravice. Nikoli poprej ni bilo toliko zabavljanja, preklinjanja in pretepa po petnajsterih krčmah prisojniških.

Natanko teden dni pred procesijo, v četrtek zjutraj navsezgodaj, je Bog poslal misel županu in sodniku, obema enako in obema hkrati.

»Naj tisti razsodi, ki je veri, cerkvi in ceremonijam najbližji!«

Oblekla sta se prazniško ter sta se napotila k dekanu.

Prelep spomladanski dan je bil. Solnce je veselo sijalo na zelena brda in na belo Prisojnico, ker nič ni verjelo o črni pravdi, iz noči porojeni. Župan in sodnik sta stopala vštric po široki cesarski cesti. Sodnik se je držal jarka na levi strani, župan pa onega na desni. Župan je gledal na brda, v katera so se spenjali cvetoči in zoreči sadni vrtovi; sodnik se je oziral po lehah in senožetih, v dolini zelenečih. Bistro in bojevito je gledal župan, sodnik bolj mirno in zamišljeno. Sodnik je imel brke in dolgo, častito brado, župan pa samo brke, toda zelo košate. Obema je bil korak umerjen, trd, moški; nobeden ni prehiteval, nobeden zaostajal. Molčala sta resnoben molk; prepevalo pa je spomladansko nebo in škrjanci so mu odpevali.

Farani, ki so ju srečavali, so pozdravljali ali na to, ali na ono stran, na obedve nikoli. Kadar je bil počeščen sodnik, se je prijazno nasmehnil in priljudno odkril; župan pa je pogledal še višje v brda in je časih celo pljunil daleč preko jarka. Če je bil pozdravljen župan, je iztegnil desnico ter je krepko zamahnil in stresel z njo, kakor da bi stiskal roko udanemu prijatelju; sodnik pa je narahlo odkimaval z glavo in v njegovih očeh se je razodevala tiba misel: »Tak je svet!«

Tako sta molče in moško, polagoma in umerjeno, obadva polna trdne volje in neomajne vere prišla do farovža.

Bel in prijazen je stal farovi sredi košatega vrta; tisoč rdečih gartrož je pozdravilo okrajnega sodnika Adamuro in mogočnega župana Barjanca, ko sta stopala vštric po ozki peščeni stezi do vrat.

Vrata so bila odprta le napol, tako da je bilo prostora le za enega samega rejenega človeka; rejene pa sta bila obadva, sodnik in župan. Zato se je zgodilo nekaj, kar je bilo nerodno gledati. Župan in sodnik sta hkrati stopila na prag, župan z levo, sodnik z desno nogo; zategadelj sta se tako zagozdila ter se uprla drug ob drugega, da nista mogla ne naprej, ne nazaj in da sta si gledala prav tik iz lica v lice. Župan je bil kmalu rdeč ih zaripel v obraz, tudi sodnik je nekoliko zardel in je težko dihal. Molčala sta; slišati ni bilo vsenaokoli drugega nič, nego zamolklo sopenje ter visoko na strehi grulenje zaljubljenega goloba. Dekan je slonel ob oknu, kadil je iz dolge pipe ter je gledal proti nebu, v lepe spomladanske misli zatopljen. Na dvorišču je stala dekla, odpirala je usta in je premišljevala, zakaj da se tako prečudno ravnata okrajni sodnik Adamura in mogočni župan Barjanec.

Sodniku je pohajala sapa; tudi županu je pohajala, ali volja njegova je bila silna: »Ne odneham, če izdihnem pri tej priči!« Sodniku so se zašibila kolena, tudi brada se mu je že tresla; za hip se je ozrl na vrt, na rdeče gartrože, na veselo nebo, tako kakor se bolnik, ki sluti smrt, s koprnečim pogledom ozira proti oknu. Nenadoma jo omahnil, izgozdil se ter je stal pred pragom na peščeni stezi, da sam ni vedel kako in kdaj. Najprej si jo otrl potno čelo, nato se jo trdo vseknil ter se napotil iz vrta z imenitnim korakom, ker je bil po vesti in do zadnjega opravil svojo dolžnost. Črna suknja mu je bila na hrbtu nekoliko zgrbljena in zmečkana.

Župan se je v veži odhrkaval, par krat je pljunil, nato pa se je nameril k dekanu. Ker nikoli ni tratil besed, je vprašal kar naravnost:

»Kdo je prvi v fari, ali župan, ali kdo drugi?«

Dekan se je tako začudil, da jo iztegnil pipo daleč predse, odgovoril pa je brez pomišljanja:

»Župan je prvi, kdo pred županom!«

Župan je še nadalje vprašal:

»Kdo gre prvi za nebom: ali tisti, ki je prvi v fari, ali morda šepavi Lukež?«

»Tisti, ki je prvi v fari, menda!« je odgovoril dekan bolj počasi in bolj premišljeno, kajti zasanjalo se mu je o črni pravdi, kakor zasluti človek hudo uro.

»Menda že!« se je zasmejal župan. »Zdaj vem, kar vem! Adijo!«

Rekel je in je šel. Dekan je gledal skozi okno za njim in težka skrb je bila v njegovem srcu.

Tako je mogočni župan Barjanec prvikrat premagal svojega sovražnika.

III.

Nenadoma je udaril v faro glas, da je prišlo do sodnika Adamure pisno od cesarja samega. V tistem pismu da je cesar zaukazal sodniku, naj nikar ne meša med take ljudi, kakor je župan Barjanec s svojimi podrepniki in da naj se rajši kar nič ne zmeni za procesijo. Naj barjani za nebom župan sam, če se mu zdi — tako je bilo v cesarjevem pismu — ter naj razkazuje svoj ošabni trebuh, kakor ga je volja; pravica le ostane pravica; kajti če je bila sedla nečedna bolha na župnikovo štolo, se nikakor ni maševala in tudi pri maši ni bila. Prisojničani pa naj gledajo, kako bodo opravili brez cesarjeve mlosti.

Bog vedi, ee je bilo vse prav tako pisano ali ne; kdo bi govoricam verjel! V krčmi so izpraševali adjunkta, pa je molčal tako trdovratno, kakor da bi imel zaklenjena usta. Izpraševali so tudi kancelista, celo za pijačo so mu dajali; nesnaga je pil, povedal pa ničesar; šele ko se je dodobrega upijanil, se mu je razmajal jezik, ali klatil je take čenče, da ljudje niso vedeli, če bi se mu smejali, ali če bi ga pretepli. Pravil je, da je cesar obljubil svojemu namestniku, sodniku, da se pripelje na Prisojnico sam, z zlatim vozom in s šestnajsterimi pari konj ter da nažene Barjanca s srebrnimi vilami, devet metrov dolgimi. Nato se je kancelist začel jokati, pa ni povedal zakaj; nazadnje je z nemarnimi besedami obdelaval župana Barjanca, sodnika Adamuro in vso prisojniško faro; celo cesarju samemu ni prizanesel, ko se je utrudil, je položil glavo na mizo ter je na ves glas zasmrčal.

Take govorice, kakor kancelistove, so bile res vse prav zelo bebaste in prismojene; ali naredile so, da je razcep v prisojniški fari zadobit pravo besedo in podobo. Sodnikovi so zmerjali županove za farške puntarje, ki jim je več do procesije in do bander, nego do cesarja ter njegove pravice in postave. Očitali so jim zlagano pobožnjaštvo, svetohlinstvo in licemerstvo; nadalje so jim še rekli, da skrivajo pod talar svoje gobave duše in da le zategadelj tako silijo k dišečemu kadilu, da bi lažje svobodno smrdeli. Narobe pa so županovi zmerjali sodnikove za brezverce in bogotajce, ki so se skrili za cesarja, da bi tam za njegovim svetim hrbtom Boga odstavili. Očitali so jim, da so zavrgli vero očetov, to najdražjo svetinjo slovenskega naroda, in da se le zategadelj ogibljejo procesij in dragih svetih šeg, ker jih je strah, da bi jih Bog skrunivce pri tisti priči ne udaril s svojo pravično jezo. Tako so letele hude besede na to stran; plot je bil zmirom višji, jarek zmirom globlji. Nikogar ni bilo, da bi gladil črne valove, divje viharje miril; dekana ni bilo nikamor na izpregled: zaklenil se je bil v svojo izbo ter je molil za faro.

Napočil je dan svetega Rešnjega telesa. Takega maja ni doživela prisojniška fara, in v tistem maju ne takega dne, kakor je bil ta rešnji praznik. Jutro je bilo brez megle, že navsezgodaj tako toplo in žareče, da so se potili fantje, ko so šli ob peti uri potrkavat. »Nič dobrega ne pomeni tako jutro!« so rekle ženske.

Ne, takega jutra ni doživela fara prisojniška, pa tudi ne takega pohujšanja. Kolikor je bilo sodnikovcev, moški, ženske in celo nedolžni otroci, so se kazali po cesti v obnošenih oblačilih, nepočesani in neumiti, kakor cigani. Čisto za nalašč, da bi v obraz pomolili županu in njegovim: »Nate, toliko nam je do vaše procesije!« Zelenja ni bilo pred njih hišami, v njih oknih nič svetih podob; le pijani čevljar Hojzič je postavil v svoja tri okna cesarja, cesarico in Garibaldija; sam Bog vedi, zakaj Garibaldija.

Ko so oznanjali zvonovi od farne cerkve svetega Pavla in od obojih podružnic, da te je procesija napotila iz cerkve, so se vstopili sodnikovci kraj ceste ter so tam stali tako nemarno, cigansko in prešerno, da se je izgledaval celo kozavi in škiljasti cerkovnik, ki ni bil najsvetejši med svetniki. Dekanu so tekle po licih debele solze; ministrantje, ki so nosili bandere, so gledali v tla, ker jih je bilo sram. Ciganski špalir je zijal in molčal, procesija pa se je resno držala, samo litanije so bile malo bolj glasne in jezne nego po navadi in pevke so prepevale z višjim glasom. Ko je šla procesija mimo Hojzičeve bajte, mimo cesarja, cesarice in Garibaldija, je stal Hojzič golorok na pragu in se je smejal. To je cerkovnika tako razjezilo, da je kar izpod neba zaklical: »Kaj se režiš, muha pijana!« Hojzič pa je odgovoril: »Molči, kozel izpodrecani!« Cerkovnik je res imel rdečo haljo, izpodrecan pa ni bil.

Kjer se je prikazalo nebo, so v špalirju odpirali usta od osuplosti in strmenja. Kajti človeško oko še ni videlo takega veličanstva, kakor ga je razkazoval mogočni župan Barjanec. Stopal je sam in samoten za nebom; petnajst korakov pred njim ni bilo nikogar, petnajst korakov za njim nikogar. Gledal je predse gosposko in zmagoslavno, kakor kralj, ki se razgleduje po svojem kraljestvu ter hodi tako, da oznanja sleherni korak: »Moja je ta zemlja!« Naročil si je bil iz Ljubljane novo obleko, čisto črno, z dolgimi škrici; na glavi je imel visok klobuk, na rokah svetle bele rokavice; ko se je poslavljal z doma, se je županja zmotila ter mi je rekla gospod ...

Bog se je oziral po zemlji in po svojih procesijah ter je pogledal tudi na prisojniško faro. Videl je napul županov, jezo sodnikovo, zdražbo med farani ter vse veliko in nezaslišano pohujšanje. Ko je vse to videl, je bil tako hudo užaljen, da je pograbil pest črnih oblakov ter jih zagnal proti grešni fari. Vsula se je strašna ploha; kriče sta se razbežala špalir in procesija, ministrantje z banderi so udarili v tek, tudi možje, ki so nebo nosili, so pričeli dolgo stopati. V tistem nevarnem trenotku pa je zaklical župan Barjanec s takim glasom, da se je razlegal do hribov, njegov ukaz:

»Ostani, kdor ni mevža in šleva! Procesija, počasi naprej!«

Pod črnimi oblaki, v plohi in vodi, po blatu in lužah se je neprenagljeno, počasi in mirno pomikalo rdeče nebo; od štirih oglov je curljala z njega rdečkasta voda. Petnajst korakov za njim je stopal župan Barjanec; curljalo mu je od klobuka, od rokavov in od škricev; on pa se ni menil ne za ploho, ne za blato, ne za vso jezo božjo.

Tako je mogočni župan Barjanec navsezadnje Boga samega premagal.

Oj Prisojnica, ti nekdaj bela, solnčna, vesela, kedaj se ti povrneta mir in bratovska edinost? Mi vsi, ki te poznamo in ljubimo, molimo zate vsak večer, da se nagneta k tebi milost božja in cesarjeva ...