Volitve za Frankobrod na Krajnskim

Volitve za Frankobrod na Krajnskim
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 10 (7.3.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pretečeni teden so bile na Krajnskim v 4 krajih nove volitve za Frankobrod, ki so očitno pokazale, de Krajnci nočejo nič opraviti imeti z Frankobrodam, kjer se edini in močni Avstrii grob koplje.

Po tem takim niso Krajnci nič volili? Pač, volili so ‒ tode povsod je tako malo volivcov vkupej prišlo, de téh volitev noben pošten človek ne more za veljavne spoznati. Po volitnih postavah našiga avstrijanskiga deržavniga zbora morajo pri vsaki volitvi nar menj tri četertinke (Drei Viertel) volivcov skupej priti, sicer se volitev za veljavno ne spozná ‒ in to je prava, poštena postava. Tudi po druzih deželah so enake postave zastran števila volivcov, ‒ samó Frankobrodčani, ki so že izkonca dobro vedili, de bi jim utegnilo postavno število njih reč zmešati, niso v tem nobene postave dali, kakor samo to: de izvoljenc mora čez polovičnico (absolute Stimmenmehrheit) imeti, to je, če je ‒ postavimo ‒ 150 volivcov za en volitni kraj odločenih, je že dovelj, če le trije pridejo, in če dva med temi tremi volivci enimu svoj glas (štimo) dasta!!! ‒ ‒ ‒ O Frankobrodska zadovoljnost! O preserčna ljubeznjivost! To so Frankobrodčani dobro vedili, de bi tudi v Kini za Pavlovo cerkev kake 3 volivce skupej spravili, če bi treba bilo, torej so rêkli: Trije naj bojo, to je, „ganz Deutschland muss es seyn!”

Krajnci že od začetka niso clo nobene zaupljivosti do Frankobroda imeli, kér so vedili, kakó se je zbor v Frankobrodu začel. Nekterim nemškim avstrijanskim pisateljem je dopadlo, lani mesca sušca v Frankobrod iti, in tam z nekterimi drugimi Nemci zbor začeti. Noben cesar in neben kralj jih ni poklical, ‒ nobeno ljudstvo jim ni oblasti dalo ‒ zbrali so se ob svojim in ob času lanjskih deržavnih prekucíj, in so se, kér jih je 50 bilo, petdesetincarji (Fünfziger-Ausschuss) imenovali. Velikanska Nemčija jim je po glavi šuméla, in kér je ta misel kmalo veliko Nemcam dopadla, so petdesetinčarji kmalo veči imenitnost zadobili. Nemcam tega ne more nobeden očitati, marveč jih mora hvaliti, de jih je misel edinosti tako lepo nadušila ‒ pa kakó je prišla Avstrija v to edinost, kér je dosihmal le v nekaki rahli deržavni zvezi bila, in kér veči del Avstrijancov ni nemškiga rodú?‒ Naš pervi vstavni minister Pillersdorf, kteri ‒ kakor celi svet vé ‒ je hotel vsim strankam pràv storiti, je dovolil tudi množici v Frankobrodu, de so se volitve za Frankobrod po Avstrii razpisale, in jo je tako zapletel v dandanašnje zadrége, iz kterih se še ne vé, kako se bo naše cesarstvo rešilo. Ko bi ne bil Pillersdorf petdesetinčarjev nikdar poslušal, in ko bi jim bil na ravnost odgovoril, kar so sedanji ministri v svojim programu 27. listopada zastran Frankobrodskiga zbora rêkli, bi ne bili ne sedanji ministri, ne celo naše cesarstvo zdej v taki zadrégi, de §. 2. in 3. visita kot Damoklov mêč nad našo glavo! Nikjer bi se ne bil stari pregovor, ki pravi: „boljši je perva zaméra kot druga” boljši skazal, kakor v ti reči. Kaj imamo zdej iz Frankobroda pričakovati, ko nesrečna §. 2. in 3. še nista preklicana, ‒ ko se je 64 avstrijanskih poslancov v svojim očitnim razglasu našim ministram na ravnost nasproti postavilo, ‒ ko je Prajsovsko vladarstvo že nekoliko razdraženo!

Pa pustimo vse to na strani in vernimo se k volitvam za Frankobrod.

Perva volitev je bila v Ljubljani. Namesto 114 volivcov jih je prišlo samó 23, ki so volili ‒ in ti so izvolili gosp. grofa Karlna Hohenwartha in za namestnika gosp. Drja. del Cotta.

Druga volitev je bila v Kamniku, kjer je mende tudi čez 100 volivcov, pa prišlo jih je le 16, ‒ in ta mervica je izvolila žlahniga gosp. Jožefa Scheuchenstuela in za namestnika gosp. viteza Miroslava Kreicberga.

Tretja volitev je bila v Postojni, kjer je okoli 160 volivcov, in kjer se je le 50 ‒ 60 volivcov zbralo, ki so izvolili gosp. Jerasa in za namestnika žlahniga gosp. Karlna Golda. Kakó grôzno je nagnjenje do Frankobroda oterpnilo, se je tukaj očitno pokazalo; lani je prišlo čez 140 volivcov vkupej, ki so izvolili žlahniga gosp. Golda, vèrliga Avstrijanca, ki je lani Frankobrodu slovó dal. Letas se jih je zbralo le kacih 50‒60.

Četerta volitev je bila v Krajnji. 50 volivcov je prišlo skupej, ki niso nič volili, ampak vsi so enoglasno protestirali in se odpovedali vsaki volitvi za Frankobrod. Dva pisana protesta iz Ceklján in Selc sta posébno krepka. Krajnci in sploh Gorenci govoré odkritoserčno kot pravi prijatli avstrijanskiga cesarstva, de naše poslance spoznajo le v Kromerižu in nikjer drugod, in de Avstrijanci nimajo nič v Frankobrodu opraviti, kér avstrijanskim deželam imajo samo naš Cesar z našim deržavnim zboram postave dajati in noben drug. Naše dežele zdej niso tako bogate, de bi môgle denarje še za poslance po ptujim trositi, ki nikakor ne morejo upati, de bi tisto stranko premagali, ki v Frankobrodu Avstrijo podkopuje.

Peta volitev bo 8. dan tega mesca v Mirni.

To je resnični stan krajnskih volitev za Frankobrod. Nadjamo se, de bo naše c. k. deželno vladarstvo ta stan ministram na Dunaji odkritoserčno na znanje dalo in razložilo: koliko bi bilo imelo volivcov biti, in koliko jih je bilo, de tedej take volitve, pri kterih večidel še četertínka ni pričijoča bila, nobene veljavnosti nemorejo imeti, čeravno bi utegnili izvoljenci male množice zoper voljo večine (der Majorität) krajnskiga ljudstva v Frankobrod iti! Gospodam ministram morajo misli in vošila vsih deželá natanjko znane biti, sicer jim prave podpóre manjka, na ktero se zamorejo pri svojih napravah in poveljih ravnati.