Volk in človek

← Kralj Matjaž (Pripovedke za mladino II. zvezek)

Pripovedke za mladino II. zvezek Volk in Človek Fran Hubad

Sv. Krištof →

Spisano:	""
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Volk in človek.

(Basen. Po „Grimmu.")

Pripovedoval je lisjak volku, kako močan je človek : „Ni je živali na svetu, ki bi se mogla protiviti človeku, komaj do se mu ubrani z zvijačami." — Volk odgovori: „Rad bi poznal človeka, da bi se poskusil ž njim." — „Ako želiš, pokažem ti ga," reče lisjak, „samo jutri zgodaj pridi k meni!"

Drugo jutro na vse zgodaj je bil volk vže pri lisjaku. Lisjak ga pelje na pot, po katerem je hodil lovec vsako jutro na lov. Prvi pride po potu star, doslužen vojak. „Ali je to človek?" vpraša volk. — „Ne", odgovori lisjak, „ta je nekdaj bil človek." Drugi, ki pride mimo, bil je deček, ki je šel v šolo. „Ali je ta človek?" vpraša zopet volk. — „Ne," odgovori lisjak, „ta še le pozneje postane človek." Tretji, ki pride mimo, bil je lovec s puško dvocevko preko ramena in z lovskim nožem za pasom. Lisjak reče volku: „Ali ga vidiš? zdaj prihaja človek; daj! poskusi se ž njim, jaz otidem ta čas domov v svoj brlog." Volk se zakadi proti človeku. Ko ga lovec ugleda, reče sam v sebi: „Škoda, da nisem nabasal krogle svinčenke v puško!" Vender pomeri in ustreli kroglice volku v gobec. Volka je hudo zašegetalo, zakremžil je obraz, ali vender ni izgubil poguma, nego skočil je proti človeku. — Zdajci ustreli lovec drugič. Volk se ne briga za bolečine, nego še dalje se zaletava v človeka. Zdaj potegne lovec nož iz nožnic in udriha po volčji glavi, da se je kri curkoma vlila iz nje in volk tuleč pobegne k lisjaku. „Nu, brate!" reče lisjak, kako se ti dopada človek; ali si ga zmagal?" — „Jojmina!" odgovori volk, „nikoli bi si ne bil mislil, da ima človek toliko moči. Najpred je vzel dolgo palico z ramena, pihnil vanjo, in pri tej priči mi je nekaj čudnega priletelo v obraz, da me je po vsem telesu zašegetalo. Potlej je vzel drugič palico, pihnil vanjo, in zagromelo mi je po ušesih, kakor blisk in grom. In kadar sem prišel prav blizu do njega, potegnil si je rebro iz telesa, ter ž njim udrihal po meni, da me je takoj kri oblila ter bi bil skoraj obležal na mestu." — „Nič druzega nisi, nego grd bahač," odvrne mu lisjak, „ker mnogo si upaš, a storiti ne moreš ničesar."