Volkodlak (bajka)

Volkodlak (bajka)

Spisano:	Na Wikivir je bajko objavila Urška Žerjal.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vsebina

Zimske večere smo sestre prele, oče, ki so bili dobro star mož in so veliko skusili v svojem življenju, so nam pa kaj pripovedovali, bodisi kakšne storije ali pa kar so sami res prebili na svetu. Ko mi je neki večer brat nagajal, obregla sem se vanj: "Oh, ti grdi volkodlak, ti!" Oče so me posvarili ter so dejali: "Franica, da mi nikoli več kaj takega ne rečeš! Ti še ne veš, kaj je to volkodlak. Volkodlak je pol volka, pol človeka. Kdor je od rojstva volkodlak, tisti je v dolnjem koncu volk, kdor je pa zaklet, tisti pa v gornjem kraju." Potlej so nam pa tole pripovedovali:

Nekoč sem šel s konji po vino na Hrvaško; z menoj je bil neki Bukovčan, ki je vozil "suho robo". Po poti sva se menila - kakor imajo vozniki navado - kaj je kdo izmed naju pri vožnji že hudega skusil ali čudnega videl. Ko prideva globoko dol v Hrvate in se tako meniva, reče mi Bukovčan: "Glej, France, kadar hodim po tem samotnem kraju, vselej mi je tako strašno dolgčas, ker me je nekoč tukaj spremljala taka zverina. Kar tako je prišlo k meni pol volka, pol človeka, pa me je ves čas spremljalo ponoči in podnevi. Pri kateri gostilni sem se ustvil, ustavil se je tudi on; jaz sem šel noter pit, on je ostal zunaj pri konjih; jaz sem se bal, da ne bi konj kaj poškodoval. Tako me je spremljalo do doma. Ko pridem domov, rečem ženi: "Jezus, komaj živ sem prišel domov. Taka zverina me je spremljala, pol volka, pol človeka." Hočem se skozi okno ozreti, pa ga spet zagledam. Poglej no," pravim ženi, "saj že skoz okno gleda!" potlej je pa rekla ona: "Beži, beži, gotovo kaj potrebuje." Pa je šla in odrezala kos kruha ter mu ga vrgla skoz okno: "Na, jej v imenu božjem, kar potrebuješ, da bi bil rešen!"

Potlej se ji je pa prišel v hišo zahvaliti: "Srečna ti in tisti, ki te je naučil. Glej, že toliko in toliko voznikov in tovornikov sem spremil, a noben mi ni tega storil, da bi me bil rešil. Bili smo trije bratje, pa so nas mati zakleli. Prosili smo jih kruha, ko so ga ravno iz peči jemali; ko smo jih kruha prosili, rekli so mati: 'Nate, hudičevi volkodlaki, požrite, da boste siti!' - Pa smo se precej tisti trenutek v volkodlake izprevrgli ter se v gozd razšli. Bili smo trije bratje, no, jaz sem zdaj rešen, onadva pa sta bogvekam šla in če sta že rešena ali ne. Ko smo se razšli, bili smo še mladi, zdaj sem pa še siv."

Moj oče so bili dobro stari, ko so nam to pripovedovali; umrli so pred tremi let, imeli pa so osemdeset let.