Vozel
| Vozel. Ferdo Plemič |
| |||||||||||||
Nevem, kaj mi je brenčalo po možganih, a to vem, da nisem videl dva koraka predse. Tako sem hitel po ulicah.
To sicer ni nič čudnega. Po ulicah tava na stotine ljudi v polusnu, in le vsaki stoti vidi to pred seboj, kar mu res kažejo njegove oči, vsi drugi so uglobljeni v razne misli in domišljije. Trezno misleč človek na ulici navadno sploh ni trezen.
Obrnem se okoli ogla tam na boznem trgu. V tistem hipu sem imel občutek, kakor da bi me kdo pozval nazaj. Obstanem, pogledam kaj je. Gumb mojega površnika se je bil zaplel v čipke neke fine, opojno duhteče bluze. Ta bluza pa je krila najkrasnejše prsi najkrasnejše ženske.
To je bilo.
Obrnil sem se proti dami, da bi ročneje segel s svojimi plebejskimi prsti do vozla, ki se je naredil okoli mojega gumba.
A že so zatrepetali njeni nežni prstki po mojem površniku ter nevrozno, a previdno opletali s čipkami ter vrteli moj oguljeni gumb.
Lahna rdečica je zalila njeni lici in prsi sta se ji dvigali v povspešenem tempu pod tenko svilo.
Tedaj pa sta vztrepetali njeni krasni ustnici:
„Ej, ta vozel!“
„Dovolite gospa, bom jaz. Jaz poznam namreč svoj gumb delj časa in bolje nego vi.“
„Ej, jaz pa svoje čipke bolje!“
„Počasi gospa, drugače ne bo nič!“
„Žal mi je, da sem vas ustavila. Vam se gotovo mudi.“
„Nikamor, gospa, nikamor!“
„Ne gre: Pretržem čipke.“
„Ne storite tega, škoda jih je.“
„Res škoda, iz Pariza so.“
„Odrežem jaz raji gumb.“
„Ne, ne, škoda bi bilo.“
„Kakšna škoda, prosim gospa moj gumb ni iz Pariza. Na, vraga, nimam nožiča!“
„Nič ne de. Čakajte, sedaj bo! Zopet nič.“
„Taki vozli so nevšečni.“
„Se vam mudi?“
„Nisem mislil tega, menil sem le vozle, ki se ne dajo več razvozljati.“
„Govorite v figurah?“
„Da, gospa.“
„Prav pravite. Marsikdo bi kaj dal, če bi se mogel rešiti vozla kar tako, kakor se pretrgajo čipke ali odreže gumb.“
In vzdihnila je nehote.
Pogleda sem v njene oči. Nekaj čudnega je zablestelo na dnu tega globokega očesa, ki je sedaj zrlo polno v me.
V tem hipu pa je zlezel moj gumb prostovoljno iz zanjke.
„Ah, razvozljalo se je!“ de ona počasi.
„Res? Škoda! Veselilo me je rečem razočaran.
„Klanjam se!“
„Klanjam!“
Odhitela je lahnimi z koraki. Jaz pa sem obstal še par hipov tam na oglu borznega trga ter zrl za njenim krasnim stasom, potem sem jezno odtrgal svoj gumb.
Vraga, da taki vozli ne drže trdnejše.