Vprašanja
| Trst v žepu-Vprašanja Marko Kravos |
Svet v prstu → |
| |||||||||
Čemu se dogaja dež ali se spreminja oblak? Zakaj je žlica take in ne drugačne oblike? V njej se vidim spačenega kot pošast. Kako da sem doma tu in ne pri sosedih? Ta vprašanja me vztrajno obletavajo.
V vrtcu sem, pravzaprav na dvorišču pred njim. Opazujem skorjo drevesa, kako je vsa luskasta. Drugi otroci se pod obokom divjih kostanjev lepo igrajo: nastopajo v kruti zgodbi o Marički, ki jo brat Karol zabode z mečem:
Marička sedi na kamenu, kamenu, kamenu Marička sedi na kamenu, kamenu. Marička si češe zlate lase, zlate lase… In k njej pristopi Karol brat, Karol brat… Zakaj Marička jokaš se, jokaš se… Zato ker moram mlada umret, mlada umret… In Karol brusi ojster meč, ojster meč… Zabode Marički ga v srce, ga v srce… Marička je zdaj angelček, angelček. In Karol je zdaj parkeljček, parkeljček…
Zakaj bi moral v družbo in imeti rad še koga? Moje domače imam edino rad, z nimi živim. Poročil se bom z mamo ali kvečjemu s sestro Alenko. Ali z obema.
Tako razmišljam pod kostanji. Potem pridejo na vrsto še težja vprašanja: zakaj človek je in pije, ko gre potem vse iz njega kot drekec in curkanje? Najbolj pa me muči, ker so nekatere stvari očitno odveč. Čemu ima človek dvoje rok in nog, dvoje ušes in očes in luknjic v nosu? Je drugi ud ali drugi občutnik za poslušanje za rezervo? Zakaj nimamo tudi dveh ust? Zakaj imamo tam, kjer se začnejo noge, dve ritnici in samo eno luknjico?! Naj bo, da imamo dve nogi in dvoje čevljev, ki jih s trudom obujem: pri teku prideta prav obe. Čeprav polž ali slepič dobro shajata tudi z eno nogo ali celo brez nje.
Še vedno čepim ob strani. Otroci se menjujejo v vlogah Maričke in Karola brata, ki pristopi k njej in ji zabode ojster meč, ojster meč – prav v srce, prav v srce!
Meni se medtem zazdi, da je odvečnih pritlikin pri človeku vedno več in da so vedno bolj nepotrebne: čemu lasje, samo zato, da treba zaradi njih k brivcu? Čemu uhlji? Ne bi bilo dovolj imeti luknjice v glavi, tako kot pri ustih in nosu? Za ušesa te kak grdavš samo povleče, druge koristi od njih ni. Tudi grdi so, štrilo od glave, ki je lepo okrogla.
Pokrijem si eno oko: prav lepo se še da gledati. Ob svojih nogah pobrskam za primerno špičko. Najdem top pecelj, na katerem je visela kostanjeva ježica. Morda se ga bo dalo uporabiti. Čisto zares sem sklenil da si iztaknem odvečno oko. Z eno roko razprem veko, z drugo tlačim tisti štrcelj v zrklo. Obenem pa mrzlično mislim: Morda bo zelo bolelo.
Ne, to v hipu mine: kot če si izdereš piškav zob!
Se bo ulila kri, kot iz nosa? To bi bilo zoprno.
Moj trdni namen se krha. Pomislim, da človek ne krvavi, kadar je cel. In čeprav je oko odveč, ne bom cel, če si ga iztaknem.
Bom pa bolj enostaven in lep. Pa tudi bolj drugačen od ostalih otrok… Vsi me bodo hodili gledat.
A gotovo me bodo dražili, ker sem enook.
Vse to mi roji po glavi. Iz bojazni pred bolečino in zaradi občutka, da počnem nekaj prepovedanega, vztrajno iščem pameten razlog, da mi ne bi bilo treba s špičko močneje zavrtat po očesu.
Seveda ga najdem, in še zelo častnega!
Kaj pa če me takega, z enim očesom, mama ne bo več prepoznala? Morda bo tudi v skrbeh, ker bo tekla kri. Morda se njej ne bom zdel lep.
Otroci se še vedno igrajo: Marička je zdaj angelček angelček angelček, in Karol je zdaj parkeljček parkeljček parkeljček…
Vzgojiteljica je opazila, da se držim ob strani kot čuk na palici. Moram v vrsto, ki se gre most trden kot kost: ali gre lahko naša vojska čez? Lahko. Ampak enega inam morate pustiti!
Priložnost, da bi odpravil kakšno odvečno stvar na svojem telesu, je mimo. Moram se posvetiti igri, v kateri je zadnji mož žrtvovan mostu, da bo še naprej trden kot kost.
Doma, na domačem Klancu, me odvečne pritlikline zaposljujejo na manj boleč način. Čemu nosit obleko, če je pa vroče in če moraš ves dan pazit, da se ne strga in zapacka? Zato si kar se da hitro slečem težke volnene kopalke, v katerih bi moral poleti zaradi spodobnosti pohajat po Sv. Ivanu.
Obstopile so me domače mule z Brandežije: dve ali tri Sonje, Aanita, sosedova Marija, Evelina, Mirella in Giuli, Lili, Mariza, Boži, Marta. Tri do pet let so starejše od mene. Očitno pride tej njihovi klapi prav nedolžen primerek moškega, da si ga dodobra ogledajo in se pogovorijo o spolnih priveskih in čemu služijo? A zakaj se pri tem toliko hihitajo?
Ena od punc začne občudovat moje noge, da so lepe tanke. Kaj bi človek s tako hvalo. Verjetno ni bila mišljena zares. Morda jo je izrekla iz zadrege, ker se oči in roke pasejo drugod po meni. Naj se. Všeč mi je, da sem zanimiv. Mama pravi, da imam noge kot trske. Morda pa niso tako slabe. Ma, Giulijine noge so bolj lepe! Ko ji to rečem, se takoj vtakne Mariza: »Tisto so klobase, ne noge!«
Giuli se potem našobi in ji razkazuje svoja bedra. Tiho sem ko miš, ker se očitno na te stvari ne razumem.
Ah te punce, kako rad sem v njihovi družbi, čeprav so malo divje! Vesel sem, če mi zaupajo in naročijo, da je treba zanje kam steči. Presrečen sem, ko me vzamejo v kako svojo igro. Po navadi mi določijo vlogo dojenčka, s katerim imajo potem toliko skrbi in opravka! Včasih se jim uprem. Sramotno se mi zdi, da bi se delal manjšega. Raje bi jim bil za psa ali kaj podobnega.
Mogoče pa nimam samo lepih nog, ampak sem tudi drugače srčkan.
Meni naše mule kratko malo dišijo: tako odrasle so, kot da prihajajo iz velikega sveta v mestu. Osem do dvanajst imajo: to je pri Sv. Ivanu, kjer so cimbure najboljše, dokler so zelene, že lepa starost. Kdaj bom star kot one?
Morda pa me pri njih privlači to, da nimajo tička kot jaz. Tudi moja bipka se mi namreč zdita precej odvečna stvar. In ženske brez nje veliko popolnejša bitja.