Vrač mazač
| Vrač mazač: Resnična prigodba |
| |||||||||||||
Nekega dne so mati zapazili, da se je moji mlajši sestrici kakor proséno zrno velika bunčica na čelu nad desnim očesom naredila. Bunčica je bila tako neznatna, da o njej dalje še govorili niso. Za oko ni bila vidljiva, le če se je s prstom potipalo, ošlatalo se je trdo zrnce pod kožo. Čez mesec dni je bila bunčica pa že tako narasla, da jo bila tudi že za oko vidljiva. Mati niso bili ravno v skrbeh, kajti mislili so, da so bo iz bunčico naredil mali čirec, ki se bo ognojil, iztekel in potem posušil; to da bunčica so le ni hotela gnojiti. Mater jo začelo čem dalje bolj skrbeti. Drugi mesec jo bila bunčica že kakor konopno zrno. Zdaj ni bilo več odlašati. Mati denejo robec na glavo, vzamejo sestrico za roko, pa hajd na ravnost k ranocelniku. Ranocelnik je bunčico potipal pa dejal, da zdaj še ne more nobenega vraštva dati, ker se še ne dá razsoditi, kakšne narave je bunčica, naj mati čez nekoliko časa z detetom zopet k njemu pridejo. Na to preide še en mesec. Bunčica je dan na dan vse veča prihajala, tako da je že bila velika kakor grah. Mati gredo s sestrico zopet k ranocelniku. Ta zopet pogleda pa reče da tu ne pomaga nič, nego bunčico dokler je še mala odrezati, sicer bo še narasla do veličine gosjega jajca, in potem bo rez za dete celo nevaren. Mati se niso mogli odvažiti, da bi bili dali takoj tačas že ranocelniku dete pod nož. Šli so še drugo diplomirane doktorje v bližnje mesto za svèt prašat, mislé da jim bo ne mara vendar eden ali drugi kakšno drugo vraštvo za dete zapisal, ali — vsaki jo dejal kakor ranocolnik, da jo za to bunčico edino vraštvo, edino sredstvo le nož. Mati so bili vsa zdvojena, eno zato ker se jim je dete smililo, drugo pa zato, ker so se bali, da ne bi vsled spodrezanja bunčice brazda na čelu ostala, kar je za deklico vsikako neprilična stvar. Niso vedeli tedaj, ne kaj bi, ne kako bi! — Babe v trgu, kjer smo stanovali, so jim vsaka kaj drugega svetovale. Vse so poslušali, pa no eno sredstvo ni pomagalo. Bunčica je med tem vedno le bolj in bolj naraščala, in nazadnje bila že kakor dober lešnjik velika, trda in svitla. Sestrica ni več mogla hoditi ne v šolo ne v cerkev, kajti vsi ljudje so jo čudno pogledavali, in ona se je tega sramovala. Nekteri so jo celo izpraševali, kako jej je bunčica zrastla in enake stvari.
Slučaj je hotel, da so mati tudi neko ženo iz ene bližnjih vasi za svet poprašali. Žena jim sicer ni nič gotovega svetovati vedela, pa obljubila jim je, da jim bo nekega moža poslala, ki večkrat v vas prihaja in bolne ljudi vrači. Vaščanka tega moža ni mogla dosta prehvaliti, kako je učen in razumen. Več slučajev je naštela, kako je tega in onega, ki je bil tako rekoč že z eno nogo v grobu, in kteremu so že vsi drugi zdravniki življenje odrekli, v malem času zopet ozdravil in trdno na noge postavil. Drugi zdravniki, jo skrivnostno pridodala, so temu možu zelo zavidni, ter zato povsod nanj prežijo, da bi ga kje zasačili in zaprli, češ ka jim škodo dela. Pripovedavala je, da je že enkrat celega pol leta zaprt bil, in kako so ravno ob tistem času ljudje po vseh bližnjih vaseh hudo umirali. — Vse to se je sicer materi čudno in nekako sumljivo videlo, vendar pa so ženo prosili, naj jim le moža ob prvi priložnosti pošlje, saj človek, kader je v sili ni zbirčen v sredstvih.
Bilo je kakih četirnajst dni potem. Že ob trdem mraku pride nek kakor žrd dolg, suh in v gorenjem koncu malko sključen mož že bolj kot srednje starosti k nam v hišo. Na hrbtu mu je visel star raztrgan koš. Med vpletjem so iz koša lukale vsakovrstne cunje in drugo prnje. Klobuk je imel na obrvi potisnen, mrklo je gledal izpod čela, ter vsakega v hiši nazočih nezaupno in skušaje nekoliko trenotij motril. Vsa njegova prikazen je bila podobna beraču postopaču, kterega bolj lenoba nego siromaštvo od kljuke do kljuke goni, in kteri ne prosi samo, nego če se mu priložnost poda tudi kaj zmekne, časih celo siloma vzame. Mati so že po žepu iskali, da bi mu kaj v boga ime dali, ter se tako nepriljudnega moža pred ko preje iz hiše znebili; pa ker mož ni v boga ime prosil, tudi mali niso hoteli dara iz žepa potegniti. Ali je rekel v hišo stopivši: dober večer! ali ne, tega pozneje, ko smo se o njem pogovarjali, ni nobeden vedel za gotovo reči. Eni so trdili, da je pozdravil v hišo stopivši, kakor se spodobi, drugi zopet, da ne.
Potem ko je svoj koš na klop poleg peči odložil, in tudi svojo dolgo s železnim klinom okovano palico, kakoršne navadno hribovci imajo, po dolgem na klop položil, se tudi on poleg koša in gorjače vsede pogledavši še enkrat pazno po hiši okrog. Klobuka ni snel z glave. Kamižola mu je bila na obeh lakteh predrta; iz predorov jo vmazana srajca molela. Prtnene črne hlače so bile od kolén gori dobro oguljene, tako da je bilo platno mesto črno, rujavo kakor tačas ko je od tkalca prišlo. Škorni so bili v stopalih strašansko veliki, pa je imel zares tudi prave Krištofove noge! Klop okoli peči je bila precej visoka, ali njegovi koleni sta bili še viši, na nju je lakti oprl, glavo med roki vzel, pa molče v tla zrl. Nas domače z materjo vred jo začelo strah biti moža, ki ni ne ene besedice čmrknil. Molčé je sedel na lakti vprt kakor nem. Čakal je, naj ga kdo domačih prvi ogovori. Nazadnje se vendarle mati osrčijo, ter ga resko vprašajo: »kaj bi radi? — Mož na to vprašanje ni takoj odgovoril, in že smo mislili, da ni samo nem, ampak tudi gluh, kajti njegov molk po stavljenem materinem vprašanji je bil precej dolgotrajen. Mati so ga kanili že v drugo se ve da glasneje in odločneje vprašati, kar mož naenkrat glavo zakopano v svojih širokih dlanih privzdigne in proti materi obrnen reče: »Čul sem, da imate bolno deklico!« — Zdaj še le so mati vedeli, kdo je ta mož! — »Imam« — odgovoré mati z glasom, iz kterega smo mi domači povzeli, da bi bili morebiti raje rekli: nimam. — »Ali ste vi tisti mož« — dodati so še hteli: kterega je ta in ta žena iz vasi sem poslala, — ali mož jim je naglo v besedo segel rekši: »jaz sem, jaz! Pokažite mi deklico.« Sestrica se je bila materi vsa v krilo zamotala in strašen jok zagnala v strahu pred možem. Mati so jo tolažili, naj se nič ne boji, saj jej mož ne bo nič zlega storil. »Ta le je,« rečejo mati pokazaje na deklico, »vidite, kaj se jej je za pet ran božjih tukaj-le na čelu naredilo!« — Mož se vzdigne, pride bliže, potipa s svojim velikim prstom bunčico, videti se ni več dalo, ker je bila že skoro trda noč, pa bolj sam za se, kakor za nas druge dé: hm, hm! — Na to gre nazaj k svojemu košu, pa reče materi, naj luč naredé. Mati gredo v kuhinjo luč pihat. Ko z lučjo nazaj v hišo pridejo, vzame mož sestrico, ki se je bila malo vtolažila, med svoji dolgi nogi, jej nagne glavico vnak k sebi, mater prosé naj bliže posvetijo. Zdaj mož natanko pretiplje in pregleda bunčico. Mati so čakali, kaj bo rekel, kako se mu zdi ta izrastek, kaj o njem sodi, ali je nevaren, ali se bo dal brez noža odpraviti, ali bo deklici ne mara kaka brazda na čeli ostala! — Mož pa o vsem tem ni besedice zinil. Pregledavši bunčico se vzdigne, začne molčé roči svojega koša čez rami vleči in nazadnje tudi še za palico prime. Mati so mislili, da se brž ko ne neče postopiti dete v vraštvo vzeti, ter so možev molk kot zelo slabo znamenje imeli. Še le ko je mož svoj koš na hrbtu, in svoj popoten les v rokah imel, je spregovoril in dejal: »Mamka, to-le jim bom rekel, namakajte žemljo v mleko, pa jo pokladajte na bunčico dokler zopet pridem.« To jo bilo vse, kar je rekel. Mati so mu nudili naj pri večerji ostane, še celo posteljo so mu hoteli prirediti, ker je že noč bila, toda mož je z roko odmajeval. Vprašali so ga, kdaj se imajo nadejati, da zopet pride, to da on jim ni rekel dana, morebiti ga še sam ni vedel. Mati so mu hoteli na dvorišče svetiti, pa on jih je z lučjo samo do vrat pustil. Odšel je kakor je prišel, nobeden ni vedel kam. Samo toliko smo zapazili, da jo iz trga okrenil. Ko mati nazaj v hišo pridejo, je njih prva bila, da so deklo po žemljo poslali, jo v mleko namočili, ter jo še tisti večer sestrici okolo čela povezali.
Mati so eno za drugim mlečno žemljo na bunčico pokladali. Prešlo je s takim pokladanjem nekoliko dni, in glej! — poprej kakor šprih trda bunčica, se je počasi mehčati začela in nazadnje se je bila celo ranica naredila. Mati so bili v skrbeh, kaj bo, če moža skoro ne bo, in že so se bali, da je stvar zdaj morebiti huja, nego je bila popreje, pa vendar so še naprej mlečno žemljico na bunčico pokladali, zanašaje se na moževe besede, da le naj tako dolgo pokladajo, da bo zopet prišel. Ker pa moža vendar še zmerom ni bilo, poslali so mati deklo v vas, naj gre tisto žensko, ki jim ga je priporočila bila, vprašat, kaj je z možem, ali bo prišel skoro ali ne? — Ženska jim je dala po dekli poročiti, da moža ni v vasi, in da tudi ne ve, kdaj bo zopet v vas prišel; sicer pa naj ne bodo v nikakih skrbeh in straheh, kajti če jo rekel, da bo prišel, bode ob svojem času čisto gotovo prišel.
To ženskino poročilo jo mater utolažilo. In res dva dni po tem jo mož prišel, in sicer zopet kakor prvokrat o mraku. Pregledal jo bunčico, ki je bila vsled pokladanja z mlekom napojene žemlje že vsa razvlažena in tako rekoč že na pol ognojena. Mati so ga, pregledajočega bunčico, skrbno opazovali, ne bi li iz njegovega vedenja, iz njegovega lica razbrati mogli, ali gre z bunčico na bolje, ali na slabše. Mož pregledavši sestrico ni nič rekel, nego začel je po svojem košu nekaj premetavati, nekaj iskati. Vrh koša so bile samo prnjaste cunje, v cunjah pa sredi koša bila je zamotana lepo olikana, na oglih s žoltim plehom okovana skrinjica. To skrinjico vzdigne z obema rokama iz koša, in postavši jo na mizo, odklene jo s prav drobnim ključem. V tej skrinjici je imel svoja vraštva, tako rekoč svojo apoteko. Kakšna so to vraštva bila, to bog ve! V belem mehkem bombažu ležale so male stekleničke z raznobarvenimi prahi. Tekočin, kolikor smo opazili, ni imel, brž ko ne zato ne, ker bi se mu bile pri hoji preveč stepale in po stekleničicah plakuncale. Pač je pa imel razen prahov v belih z mehurjem čedno zavezanih loncih razne mašče. Iz ene stekleničic, ki jo je bil pazno izmed drugih izbral, natrese nekaj rumenkljastega, zmletemu žveplu naličnega praha na papirček, ga zamota, ter materi izroči. »Pokladajte, dejal je, še dva dni mlečno žemljo na bunčico, da se bo do dobrega razdelila, potem pa potrosite ranico s tem le prašcem, ki sem vam ga dal, vsak dan dvakrat, v jutro in na večer, dokler se ranica ne osuši. Čez nekaj dni bom že zopet pogledat prišel.« — To so bile njegove besede.
Mati so bili vsa potolažena, kajti mož je z veliko samosvestjo govoril. Hranivši prah bi bili rada moža še kaj vprašali, pa se niso upali. Pomignejo tedaj dekli, ki je že dalje časa hud kašelj imela, naj zdaj ona z vračem za sebe govori.
»Naj še meni kaj dájo za kašelj!« dekla vrača ogovori. Vrač vzdigne glavo, pazno jo pogleda, ter jo čez nekoliko trenotij praša: »kaj že kaj dolgo kašljaš?« »že od spomladi sem.« — »Ali te kaj bode v prsih?« — »Časih, če naglo grem, ali pa če polno vedrico na glavo vzdignem.« — »Ti bom že nekaj dal.« —
Predno je skrinjico zopet v cunje zakopal, seže še globljeje v koš, pa iz dna privleče celo grmučo tistega maha, ki mu apotekarji pravijo lichen islandicum. Pri tem ko je on v koš segal, sva mi dva z bratom videla, da je imel na dnu koša še razna druga suha zelišča, razne korenine in celi šop črne volne. Dekli vrže celo grmučo planinskega maha v predprt. »Na, reče, ta-le mah si kuhaj zjutraj in na večer, pa njegovo vodo pij, pa ti bo že odleglo.« — Jaz in moj brat zagledavši ta mah, rekla sva dekli, da tak mah tudi po rantah okoli našega vrta raste. Vrač to čuvši pa naju poduči, da je sicer tisti po starem lesu rastoči mah zelo temu podoben, da pa ta, ki ga je dekli kot vraštvo dal, le po najvikših planinah raste.
Dekla je prašala vrača, kaj je dolžna, on jej pa ni nič računil. Tudi mati so za svoj račun prašali, on je pa dejal: »saj še enkrat pridem.« — »Ostanite vendar pri nas pri večerji!« — »Ne morem pravi, mudi se mi!« — In odšel je v noč in v temo, kakor je prišel.
Materi se je bil ta vrač zelo prikupil. Lejte-si no, dejali so, kdo bi si mislil, da zna ta priprosti človek ljudi zdraviti! — Pa kako je tista skrinjica lepa! sva midva z bratom rekla. — Denes je bil pa še precej zgovoren, opazi dekla. Bog ve, ali mi bo ta mah za kašelj kaj pomagal! — Pa še nič ni hotel vzeti, mora vendar dober človek biti! — Bog ve, od kod je le doma? — Nekako drugače govori, kakor pri nas govorimo. — Pa zakaj neče z nami večerjati? — Pa kamo se mu le vsakokrat tako mudi? — Tako in enake stvari smo celi večer ugibali.
Mati so vestno še dva dni pokladali z mlekom napojeno žemljo sestrici na čelo, tretji dan pa ranico s prašcem potrosili. Za čudo! Razmekčana bunčica začela se je res vsled prašenja naglo sušiti, spremenila se je v črno skorjico, in malo dni potem je ta sama od sebe odpadla. S prva jo bila tam kjer je popreje bunčica bila, mlada kožica temno rudečkasta, pa tudi ta madež se je v kratkem zgubil, in nazadnje ni bilo celo nič poznati, kje je popreje bunčica bila. Mati so hvalili boga, in blagoslovili vrača!
Dekla si je marno kuhala svoj planinski mah, sicer čmerno držala se pijoča njegov žuhki zvašek, pa pomagal je — kašelj je zgubila!
Mati so vsak dan vrača pričakovali, da bo saj po svoj račun prišel, vrača pa le ni bilo. Pretekel je teden za tednom, pretekel je eden pa tudi drugi mesec, vrača pa še zmerom ni bilo od nikoder, tako da smo že mislili, da je morebiti kje umrl. Še le čez več kot pol leta je prišel, in sicer tudi kakor prejšnje krati, o mraku. Mati brž pošljejo deklo po bokal vina, in vržejo par klobas v lonec, da bi saj zadnjekrat mož pri njih kaj zagriznil. V njegovem ponašanji ni bilo več preješnje nezaupnosti in opreznosti in opaznosti. Pripovedal je materi to in ono, in ko je sestrico s čistim in gladkim čelom videl, nabrali so se mu ustnici, ko da bi trenil, na smeh. — Pravil je materi, da je na Ogerskem doma, (brž ko ne je bil prekmurski Slovenec) da se le zato tako poredno, tako beraško, tako capinasto nosi, da pred svetom skrit ostane, ker ga preganjajo in zasledujejo. Njegovi bolestniki so več ko na deset milj v okrogu razkropljeni, časih, je dejal, imam jih več kot sto naenkrat v vraštvu. Samo če bi noge bolje bile, pa noge so me začele zapuščati. Nazadnje jim je celo rekel, da je že v »črni školi« bil. Ko so mati o črnej školi slišali, so vsi trdi postali, kajti dasiravno niso vedeli, kje je ta črna škola, in kaj se v tej črnej školi vse uči, vendar si kaj dobrega gotovo niso mislili. — Pri ljudeh po bljižnjih vaseh je bil res tudi na glasu kot vedež, kot čarovnik, ki zna točo delati, huda vremena preganjati in odganjati, govorilo se je, da njegove oči o mraku vse stvari drugače vide, nego oči drugih ljudi. Ljudje so se ga radi zogibali, in to mu je bilo brž ko ne tudi ljubo. Neki so si celo kot skrivnost na ušesa pravili, da je s hudičem v španoviji. Kje se je čez dan zadržaval, tega nobeden ni vedel, svoje bolestnike je navadno le o mraku obiskoval.
Ko so ga mati prašali, koliko so dolžni, je dejal: dajte mi, kolikor se vam zdi, in kolikor zmorete. Mati so mu dali nekaj v denarjih. Vrač še pogledal ni, koliko je. Spustil je denar v svoj globoki bregešni žep, in račun je bil gotov. Mati so ga sicer prosili, naj prizanese malenkosti dara, kajti on je več zaslužil itd. Vrač pa mahne z roko, češ tega izpričavanja ni treba.
Okrepivši se malko z jedjo in pijačo, poda materi roko, pa odide. Od nas domačih ga pozneje ni nobeden več videl, pa tudi nobeden nič slišal o njem.
Dasiravno sem jaz tačas še-le osem ali devet let star dečarec bil, vendar se mi je skrivnostna prikazen tega moža za vse življenje v spomin vtisnila.
—p.