Vračajo se, kakor se vračajo hudodelci ...
Stopajo molče s povešenimi glavami, razcapani in bolni.
Njih pogled se onemeli, njih roke je izsesala tujina, ona, ki
jih je nekoč tako zapeljivo vabila. In oni, v cvetu mladosti,
žarečih lic, kipečih moči, so ji zaupali, verovali njenemu
zapeljivemu pogledu, čarobnemu smehljaju. Zapustili so varno okrilje
lastne matere in hiteli k mačehi. A ta neusmiljena, objela
jih je strastno, jim izčrpala mlade moči in oslabele in vrez
krvi jih pahnila v bedo in smrt.
Sedaj leži pred njimi domovina. A oni se je boje in niti
se je ne upajo prositi odpuščanja za ta veliki greh, ki jim
leži na bolnih, usahlih prsih, ne drznejo si, poljubiti krvavečih
materinih ran, katere so ji zadali sami.
Tako stopajo, kakor zločinci, nestalen je njihov korak ...
Pred mnogo leti hodili so po isti cesti, mladi in polni
samozaupanja. A tedaj jih je bilo več in veseli so bili. Vriskali
so in popivali so, ko so se poslavljali in hiteli v naročje mrzle in
hudobne mačehe. Stokali so pod črno zemljo tujine, z bolestjo
v srcu so se spominjali domovine, katere kruh je bil trd, a
vendar sladak. Umirali so tam, gladovali in trpeli. In ko so bili
oslabljeni in stari, poslala jih je mačeha k pravi materi. Kajti
trdosrčna tujina rabi le sveže moči.
In prišli so umirat v domovino, ker njena zemlja je lahka
in ne tišči mrzla in težka zemlja tujine one, ki so odšli, pa
se niso vrnili.
Vračajo se, kakor hudodelci se vračajo in njih mati umirajoče
in zapuščena objokuje nezvestobo lastnih otrok ...
