Kak bilo je vesélo,
ko dnarcov sem imel!
Vse k meni je hitélo,
ko v družbo sem prišel:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobêden se ne zméni več!
Glej! dokler so čutili
da v mošnji kaj imam,
so za menój hodili,
bil nisim nikdar sám:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobeden me ne najde več!
Za mošnje stán se trésel
nikoli ni kerčmár;
kar želel sem, prinesel
je mož mi koj in kar:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
brez dnarjev ne dobim nič več!
Poprej so me vikáli,
veljal sim kot gospod,
in tudi onikáli
me čez moj nizki rod:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobeden ne časti me več!
Vse, vse so mi verjeli,
če prav je bila laž,
soglasno so groméli:
Prijatel, prav maš!
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
kar zinem, ni résnica več!
Če kdo se je zarekel,
da mi ni všeč biló,
kako se je opekel!
Vse je čez njega šló:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
z menoj ne vleče nikdo več!
Za mene so se bili,
če boj se je začél,
v zobéh jih ven nosíli,
da sem se jaz otél:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nikdó ne brani mene več!
In téh, ki so praznili
bokale kdàj z menój,
pri meni se mastili,
je bil kaj velik roj:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobeden ne pozná me več!
Če kdaj bi to bil védel,
kakó vračuje svét,
ne bil vsega se znebil,
pomislil bi popréd:
Al zdaj, al zdaj je vse to preč, –
nobeden nič ne verne več!
