Vrabec in lisica

Lonček, kuhaj
Vrabec in lisica
Bolgarska pravljica

Spisano:	Urška Kadunc
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

VRABEC IN LISICA

Dolgo, dolgo je že, kar sta bila vrabec in lisica neločljiva prijatelja. Kamor je tekla lisica, tja je frčal tudi vrabec.

»Bratec vrabček,« je nekega dne rekla lisica, »če hočeš, bova zdajle posejala pšenico.«

»Hočem, botrica,« je rekel vrabec.

Posejala sta pšenico. Zrasla je in lepo dozorela in prišel je čas žetve. Navsezgodaj zjutraj sta vrabec in lisica pričela žeti. Lisica pa, ki je bila vseh lenob lenoba, se je domislila, kako bo prelisičila vrabca.

»Bratec vrabček,« je rekla, »jaz bom šla na tale hribček in bom nebo podprla. Bojim se, da bi padlo na naju. Če nebo pade, nama bo pomečkalo najino lepo pšenico.«

»Le pojdi, botrica,« je privolil vrabček in se spet lotil žetve.

Lisica je šla na hribček, usedla se je in glavo podprla s tačkami, kot bi podpirala nebo. Vrabec je požel njivo, povezal pšenico v snope, jih znosil na skedenj in zaklical lisici na hribu:

»Pridi, botrica, omlatila bova.«

»Bratec vrabček, ti kar mlati in omlati, jaz moram podpirati nebo, da ne bo padlo in pomečkalo najine lepe pšenice.«

Vrabec je zapregel vole in omlatil pšenico. Potem je spet poklical botro lisico:

»Pridi, botrica, bova pšenico razdelila!«

»Že grem,« je zakričala lisica.

Pritekla je, vzela merico in rekla:

»Tebi, vrabček, eno merico, meni pa pripadata dve, kajti moje delo je bilo napornejše kot tvoje, jaz sem nebo podpirala.«

Vrabec je vedel, da ga je lisica opeharila, a kaj je hotel? Pobral je svoj kupček pšeničnega zrnja in odletel na dvorišče.

Zagledal ga je pes in ga vprašal:

»Kaj le se ti je pripetilo, da si tako žalosten?«

Vrabček mu je povedal, kako ga je lisica opetnajstila.

Pes se je razjezil in je rekel vrabčku:

»Povedi me v lisičino žitnico.«

Vrabec ga je spremil do lisičine žitnice, pes je zlezel vanjo in se zaril v žito.

Naslednji dan se je lisica odločila, da bo peljala pšenico v mlin. Prišla je v svojo žitnico, pričela grebsti žito v vrečo in zagledala pasje uho, ki je štrlelo iz zrnja.

»Kaj neki je to?« je pomislila in zgrabila z zobmi. Pes je poskočil kot blisk, zdrvel za bežečo lisico in jo pregnal.

Vrabček je dobil vse žito, z lisico pa nista bila nikoli več prijatelja.

Bolgarska pravljica