Vrag je nesel konja
← Sv. Miklavž in parkelj | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Vrag je nesel konja Vinko Möderndorfer (1894) |
Vinska trta → |
|
K pastirju je prišel mešetar na konju in ga vprašal, čigav da je. Muhasti pastirček se mu je odrezal: » Čigar je živina, tega sem tudi jaz!« »Čigava pa je živina?« je vprašal mešetar. »Tistega, čigar sem jaz,« je kljubujoče odgovoril pastir. Mešetar je nato odjahal v vas in zatožil porednega pastirja. Vaščani so ga kaznovali in ga brez večerje zaprli v sosedovo klet, kjer je bila slanina celega prašiča s kožo vred. Pastir je bil zelo hud, da so ga po krivi kaznovali, kajti bil je sirota in je pasel živino vseh kmetov v vasi, torej ni bil ne tega ne onega kmeta pastir. Odtrgal je deske z okna in pobegnil, s seboj pa je vzel vso slanino. Prišel je v gozd, skril slanino v grmovje in legel v senco, da bi se odpočil. Ko je kmet opazil, da je pastir ušel in odnesel vso slanino s seboj, se je strašno razjezil na mešetarja, češ, on je kriv, da je ob slanino, ker je zatožil pastirčka. Mešetar je odhajal v gozd, da bi dohitel beguna. Zbudil je spečega pastirja in ga vprašal, če je videl kakšnega mladca s slanino. Pastir se je zlagal mešetarju, da se je tak fant skril v skalovju. Mešetar je rekel pastirju, naj drži konja, da bo peš zasledoval tatu. Pastir ga je vprašal, kaj naj napravi, če bi mu hotel konj uiti. Mešetar je ves razjarjen odgovoril: »Reci mu, naj ga vzame Vrag!« Komaj je mešetar izginil med skalami, je zapeljal pastir konja v grmovje, kjer je imel skrito slanino, ga dobro privezal, mu odrezal rep, in ga zakopal na mestu, kjer mu je mešetar izročil konja v varstvu, tako da je gledal samo kos repa iz zemlje. Mešetar se je po brezuspešnem iskanju vrnil in nahrulil pastirja, kje da ima konja. Ta pa mu je odgovoril: »Rekel sem mu, naj ga Vrag vzame, pa se koj tukaj v zemljo pogreznil, da se vidi samo še rep.« vsi vaščani so prihiteli mešetarju na pomoč, potegnili za rep, ki se je utrgal, a konja niso mogli potegniti iz zemlje. Mladenič pa je že prej zajahal konja in odjezdil v sosednjo vas, kjer so bili ljudje bolj usmiljenega srca. Tudi na slanino ni pozabil in jo je vzel s seboj.