Vrane za plugom
| Vrane za plugom Leopold Lénard |
| |||||||||||
Pa sem vendar vzljubil kmetijo!
Ranjki oče je zatrjeval vedno, da iz mene ne bo kmeta, da se še pluženj ne bom naučil ravnati – in res se do sivih las nisem naučil razločevati svore od ojesa.
Sedaj sem se pa vendar pokmetil!
Ne, ker vedno zabičujejo časniki in vsako nedeljo oznanjata birič pred cerkvijo in župnik v cerkvi, da moramo obdelavati zemljo, orati, sejati, kositi, potem pa ne preveč pojesti, nego… služiti domovini…
… vzljubil sem kmetijo, ker mi je iz tihe, vlažne, od žarkega solnca prežete zemlje zavela pravljica, ki je prej nezavestno odmevala v moji duši, ter sem je iskal po tujem svetu in po zaprašenih knjigah. Orjem, orjem, orjem zemljo, hodim za plugom s povešeno glavo, v curkih prelivam znoj in do onemoglosti hrkam suhi prah grude, samo da poslušam pravljico zemlje.
Resničnost je glupa, podla, neumna, lažnjiva, kar je v pravljici, je resnično, je dobro, pravljica je sedaj za nas življenje in poezija.
Nastopi dan, ko pride pravljica, kot kraljičina iz zamorskih dežel, o kateri je ded pripovedoval unukom, ter se nastani med nami in takrat boste izprevideli, da so bile naše sanje žarenje velikega dna, vaša realnost pa duševna topost.
Jaz sem potepuh, človek brez doma, izgnanec, tujec med tujci. Včasih se spomnim: imel sem hišo, okrog nje so šumeli kostanji, v razdalji je bučalo morje, z neba pripekalo solnce. To ni bilo tisto solnce, kakor ga poznate vi, ki tako leno in zamišljeno vozi po nebu in se vsak čas plaho skrije za oblaki. Vaše solnce je podobno bosanskemu trenu, a naše: to je jezdec, ki dirja, ropoče, kreše iskre, razliva kri.
Ljudje me gledajo pomiljevalno:
Hlapec si in še slab hlapec, ker nisi vajen. Revež si!
A jaz nisem revež!
Ni hiše, ni kostanjev, ni morja in ni solnca, sam sem, potepuh, svet bredem, bogastvo moje je pravljica, katero nosim v svojih prsih. To je pravljica o morju, ki buči v daljave, o solncu, ki pripeka z višav, o kostanjih, ki pojejo pesmi, to ni mrtva pravljica, kakor iz tisoč in ene noči, moja pravljica kipi in polje, tvori in snuje, je polna življenja in poezije. Ponoči v snu je stopila pred me kakor začarana princezinja in jaz se nisem začudil in sem jo pozdravil tako po domače, kot da bi bila stara znanca.
Pred mano vse na okrog suho, sežgano strnišče. Kamor stopiš, se ti drobi pod nogami, tako ga je razžgalo solnce, a med bilkami se praši rjava, topla zemlja. Solnce pripeka z višin nepretrgoma, lije svoje žarke v širokih raztokih na zemljo. Zdi se mi, kakor da bi bil v cerkvi pri slovesni službi božji. Orglje razlivajo po cerkvi svoje melodije, pevci pojo, sveče gore, duhovnik moli zdaj glasno, zdaj tiho, a ljudstvo kleči sklonjeno po tleh, tiho zatopljeno v svojo molitev.
Držim za plug in orjem strnišče.
Pred mano korakata dva vola, vesela nista svoje službe, a se tudi ne obotavljata. Danes orjeta, jutri ju mesar ubije, to je njuna postava in pravica. Tudi jaz sem hlapec, hodim s povešeno glavo, orjem, me sujejo, toda jaz imam pravljico v prsih, ki bo nekoč stopila iz sanj, kot začarana princezinja.
Moj gospodar je požel žito. Pravzaprav niti ne vem, če je gospodar! Stroj je tako kot tale plug, seje, orje, žanje, kakor je predpisano. Ne moli in ne kolne, ker pravi, da je vse zastonj, jaz pa molim in kolnem, ker vem, da je resnično, kar se pripoveduje o pravljicah. Prav za res, da bi bil raje za vola kot za gospodarja pri tej hiši. Kadar je vol razoral, kar mu je bilo prisojeno, ga peljejo k mesarju, da ga ubijejo. Saj je za to na svetu, da pase lačne trebuhe! Moj kmet pa nič, kot: »saj je vse zastonj!«
Lemeža se svetita, kot meča. Izbojevala sta že marsikatero bitko, tiha sta in pokorna, zvesta služabnika velikega gospoda. Čez zimo zarjavita v kotu za hlevom, kjer se nikdo ne meni zanju, a ko prične znova ogrevati solnce, pride gospodar, ju ogleda, nekoliko osnaži, ter veli upreči. Zažvenketata veselja, ko dirjata po razdrapani poti na njivo, se vgrizeta v zemljo, režeta, režeta, da je veselje. Lemež reže, vol vleče, hlapec poganja, solnce greje, zemlja rodi, gospodar pridela, žandar pa vzame. Vse poje eno in isto melodijo, kakor da bi udaril umetnik z veščo roko na tipke klavirja in mu izvabil ubran akord.
Tako hodim za plugom, vola vlečeta, lemeža pa režeta strnišče.
Poželi so žito in sedaj orjemo za ajdovo setev. Sedaj je najvišje poletje, ko solnce pripeka najbolj žarko in se izmučeno telo koplje v lastnem potu.