Vrbanov ples
| Vrbanov kres Rudolf Maister |
| |||||||||||
Iz zbirke «Trubar».
«Le vkup, vi dobri, ljubljeni ljudje,
le vkup, vse žene, greha čiste,
le vkup, bogáboječi vsi možje,
ki nikdar še grešili niste.
Hitite sem, naj reven, naj bogát,
naj v gradu, v koči naj stanuje,
le sem, le sem, naj star, naj mlad,
da le z menoj bogá spoštuje.
Da bi se morda ta pomembni dan
molitve glas v nebo ne dvigal,
ko jaz, presvetli, vredni škof Vrban,
grmado silno bom zažigal?!
Grmado silno staremu bogú,
ki nas s ponosom božjim gleda
in zna o verskem kužnem zlu,
ki srca verna nam razjeda.
Spokorni kres, ki se bo zdajle žgal,
naj znak nam bo mirú in sprave
in pa na grešnih tleh svedok svetal
češčenja prave božje slave.
Le vkup zato, bogačasteči svet,
vsi stojte danes mi ob strani,
ker pravim vam, ljudje, proklet, proklet,
kdor praznika se tega brani!
Naprej, maziljeni duhovniki,
zvestí namestniki Jehove,
a vi, pobožni mi cerkovniki,
potégnite za vse zvonove!»
V Šenklavžu zdaj zvonovi zapojó
in v dolgi vrsti iz škofije
na trg vikarji, prošti se vsujó,
mrmraje svete litanije.
V nebo pogled, prekrižane roké,
— talarji zlikani šumijo —
a od vratóv verižice zlaté
črez prsi čiste jim visijo.
Za prošti pa kaplani se vrsté,
v rokáh kadilnice puhteče,
škropilnice in kelihe težké
in drage darovane sveče.
Dijakoni brevirje pa nesó
in olje čisto kakor solnce
in miro, blagoslovljeno vodó
in oglja živega tri lonce.
Bandero svilno suče čvrst kaplan,
vse v škapulirjih in svetinjah,
kar našel jih je vredni škof Vrban
po hrastovih cerkvenih skrinjah.
Nazadnje frančiškani prinesó
kuriva tovor v kutah volnih.
Nikdar še od napora ni tako
pot tekel jim po licih polnih …
Na trgu zbrane vrste so ljudí
ko mrtev zid, a v moči silen,
srd bliska jim iz resnih se oči,
talarjem zlikanim pretilen.
«Le sem! In pravim vam proklet, proklet
naj tisti bo, kdor se mi brani
bogú zdaj iti večno slavo pet! …
Naprej, vi ljubljeni kristjani!»
In Tekstor jim preti s pestjó …
A ljudstvo zapusti Vrbana
in kmalu ob vladiki še samo
duhovniška je družha zbrana.
No, sključenih in bolnih par ženic,
ki smrt že blizu jim koščena,
prišlo je z molki k škofu vernih lic
in padlo trudno na kolena.
«Prokletstvo vam je zmagalo srcé,
vam vsem, naj staro je, naj mlado!
Gospod! Umijem čiste si roké,
a v žrtev Ti zažgem grmado. — »
Iz stolpa zvon mogočno zadoni,
noseč v višine zatrdilo,
da zdaj Vrbanov slavni kres gori,
ki ni enakega še bilo.
Na kup žerjavico prošt zgrne zdaj
in črez zgrmadi vse kurivo
in olja nanje, da rudeči zmaj
zaganjal bi se kvišku živo.
In ponosito ogenj se v nebo
iz tolstega kuriva vzpenja,
duhovniki pa psalme vmes pojó
o slavi božjega češčenja.
In vse voščenke in svetilnice
se ob grmadi zablestijo
in vse škropilnice, kadilnice
škropijo kres in ga kadijo.
Škof Tekstor od veselja zarudi,
ko v dimni zrak monštranco dviga.
Grmada gine, v kresu spepeli
se Trubarjeva — zadnja knjiga …