Vremenske pravljice

Vremenske pravljice Kokalj Tatjana

Spisano:	Veronika Hribar
Viri:	Kokalj, Tatjana (2002). Vremenske pravljice. Ljubljana: Grlica. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ku - ku skozi daljnogled

Miška je stopila pred vrata svoje hišice. Globoko je zajela sapo in tiho šepnila: "Kako lep sončen dan je danes. Sonce imam najraje." Brž je poklicala prijatelja jazbeca. Sivček si je pripravljal ležalnik, da bi nastavil tačke toplemu soncu. A miška ga je prehitela: "Danes se bova povzpela na vrh hriba. V jasnem vremenu bova videla do morja." Jazbec jo je komaj dohajal, ko sta čez nekaj hipov hitela po gozdni potki. Na vrhu hriba je bilo mnogo živali. Kukale so skozi daljnoglede in se čudile: "Vidim zajca, ki puli debelo korenje na njivi," je rekel jež. "Jaz pa volka, ki se pelje z rdečim avtom na izlet," je glasno zaklical jazbec. "Iiijoj," je čisto tiho zacvilila miška, "vidim račko, ki peče palačinke." Takrat je zaropotalo, kot bi se podrla gora. Jazbec, jež in miška so zdrveli po pobočju navzdol. Kam neki? K rački na obisk. Njene palačinke so najslajše v gozdu. Sonce pa se je zadovoljno smehljalo na nebu.

Pozabljen dežnik

Miška je pokukala skozi okno svoje hiške in veselo dahnila: "Dežuje! Dež imam najrajši." Brž je stekla v klet. Tam je med kozarci z marmelado, košarami in steklenicami jagodnega soka našla dežnik. Modri dežnik ji je lani podaril jež. Razprla ga je kar v kleti. Skozi ozka vratca se je s težavo prebila v prelep deževen dan. Zadovoljno je skakljala po razmočeni zemlji in se ogledovala v velikih lužah na cesti. Čisto nepričakovano je zagledala jazbeca. Bil je moker od nog do glave. Miški je zaupal, da hiti v mesto. Na avtobusu številka tri je pozabil dežnik. Miška se mu je pridružila, saj ga ni mogla pustiti samega na dežju. Na končni avtobusni postaji je jazbec zagledal svoj dežnik. Prislonjen je bil na veliki hrast. Miška in jazbec sta še ves dan tekala po deževnem gozdu in lovila kapljice v svoje majcene dlani.

Izgubljeni balon

Miško je zjutraj zbudilo ropotanje. Pokukala je skozi okno. Opazila je, da se vrtna vratca kar sama zapirajo in odpirajo. "Prekrasno, veter piha. Vetroven dan imam najraje," je zaklicala. Preko glave si je potegnila vetrovko in stekla na travnik. V daljavi je zagledala ježa. Na dolgo vrvico je privezal zmaja. Spustil ga je visoko pod nebo. Pridružil se mu je tudi jazbec z rumenim zmajem. Zmaja sta plavala visoko k oblakom in se ogledovala v modrem jezeru. Nenadoma se je oglasil tih jok. Veter je rački iztrgal iz rok rdeči balon. Odnesel ga visoko pod oblake. Račka je točila velike solze in si brisala kljunček. Jazbec se je spomnil na svojo pisano vetrnico. Brž je stekel domov. Še preden je račka potočila sedem solz, je v rokah že držala vetrnico. Veter je posušil solze. Račka je veselo stekla z vetrnico po travniku. "Kadar piha veter, ni nikomur dolgčas," so ugotovile živali in se zabavale do večera.

Gledališče na nebu

Bil je večer in miška je legla v posteljo. Ugasnila je nočno lučko. Hotela se je pokriti čez glavo in zaspati. Njena sobica je svetlo zažarela. Miška je široko odprla oči in takrat je strašno zagrmelo. Grmenju in bliskanju ni hotelo biti konca. "Rada imam grmenje," je šepnila miška sama sebi in sedla na prvo stopničko pred hiško. Nebo je zažarelo in ognjene strele so švigale na vse strani. Kar naenkrat je miška zagledala ježa, račko in jazbeca, ki so tekli, kolikor so jim noge dale. "Le kam hitite?" jih je vprašala, ko so prišli do njene hiške. "K tebi. Samo ti se ne bojiš bliskanja in grmenja," so zasoplo hiteli pripovedovati drug čez drugega. Čeprav so bili utrujeni in zaspani, so ostali pri miški. Sedeli so poleg nje na stopnički in radovedno opazovali ognjene strele. Osvetljeni oblaki so se spremenili v nebesno gledališče. Z neba so na zemljo kukali levi in tigri, krokodili, čarovnice na metli in neskončno dolgi parni vlaki. Morda bi miška, račka, jazbec in jež kar do jutra zrli v daljavo, a naenkrat je pričelo deževati. Grmenje je utihnilo, bliski so se izgubili in živali so zaspale v miškini hišici.

Na podstrešju

Miška je listala po knjigi z lepimi slikami. Naenkrat je opazila, da nič ne vidi. Slike so postale temne lise. Čeprav je napenjala majcene oči, ni več spoznala škratov, povodnega moža in tudi pastirčka ne. Pokukala je skozi okno in opazila, da so se na nebu zbrali težki temni oblaki. Beli dan se je spremenil v sivo noč. "Oblačen dan imam najraje," je zaklicala. Miška je hotela prižgati lučko in si razsvetliti kuhinjo, pa je ni nikjer našla. Pokukala je pod posteljo, za omaro in zlezla celo na najvišjo polico, a lučke ni bilo nikjer. Po stopničkah je stekla na podstrešje. Odprla je vrata in v koti zagledala svetilko z rumenim senčnikom. Prižgala jo je in podstrešje je zažarelo. S svetilko se je hotela vrniti v kuhinjo, a je na lesenem stolčku zagledala slamnik. Poveznila si ga je na glavo in zaplesala z njim. V zaprašenem kotu se je pokazala svilena obleka. Opazila je tudi jopico z pozlačenimi gumbi, čevlje z visoko peto in dolg bel šal. Miška je ostala na podstrešju. Oblačila si je pozabljena oblačila in se veselo vrtela pred starim zaprašenim ogledalom. Ko se je zvečerilo, je zaslišala klice. "Miška, kje si?" "Igram se modno revijo," je odgovorila. V dolgi obleki in s slamnikom na glavi je pritekla odpret vrata. Jež, račka in jazbec so se ji pridružili. Še pozno v noč so se zabavali s starimi oblačili. Oblačen dan je res najlepši dan za brskanje po podstrešju.

Po kostanj

Miška je zgodaj zjutraj tekla po gozdni potki. Bil je mrzel dan. Rumeno listje je šumelo pod njenimi nožicami. Miški se je mudilo. V košarici je nesla belo pismo z dobrimi željami za račkin rojstni dan. Naenkrat je zaslišala jazbeca in ježa. Tekla sta po gozdu in se nista zmenila za mraz. "Se skrivata ali se igrata črnega moža?" je vprašala miška, ko je prišla do njiju. "Kje pa, nabirava kostanj. Nesla ga bova rački za rojstni dan," sta zaklicala in s paličico brskala po listju. Tudi miška je na mahu zagledala kostanj. Poleg pisma so drug za drugim padali v košaro rjavi sadeži. Ko so imeli prijatelji polne košare, so z njimi odhiteli k rački. Račka jih je že čakala. Na vročo žerjavico je stresla narezani kostanj. Ponudila je jabolčni sok in prebrala rojstnodnevne želje. "Mrzel jesenski dan imam najraje," je povedala miška. "Ko ima račka rojstni dan, pade prva slana. Tega nikoli ne pozabim," je rekel jež. Takrat nas prvič zazebe v tačke,« so mu vsi pritrdili in stegnili nožice k toplemu ognju.

Snežene živali

Miška se zbudila zgodaj zjutraj. V hišici je bilo mračno. Hotela je odpreti vrata in pokukati ven. A vrata se niso hotela odpreti. Prestrašeno je pomislila, da jo je kdo po pomoti zaklenil z druge strani. A ključek je bil v ključavnici. Po telefonu je poklicala račko. Ta je zelo kmalu prišla. Zunaj je na vso moč ropotala. "Zapadlo je veliko snega," je zaklicala račka, ko je končno odmetala sneg in pokukala v sobo. Miški so se raztegnila usteca v nasmeh: "Sneg imam najraje." Brž se je oblekla v topla oblačila in si okoli vratu zavezala moder šal. Miška in račka sta po beli potki odhiteli k ježu na obisk. Jež je slabe volje stal sredi zasneženega vrta. "Že celo dopoldne gradim sneženega ježa, pa mi je uspelo narediti šele sedem bodic," je jezno godrnjal. Miška je obljubila pomoč. Z ježeve strehe je nalomila ledene sveče in jih previdno spuščala na tla. Kmalu je pritekel tudi jazbec. Na ježevem vrtu so do večera zrasli snežena miška z velikimi ušesi, snežena račka s klobučkom na glavi, sneženi jazbec z veliko košaro in sneženi jež s tridesetimi ledenimi bodicami. Zadovoljni jež je povabil prijatelje na čaj in vsi skupaj so pritrdili miški, da je sneženi dan najlepši dan.