Vrnitev (Ada Negri)
- Za druga istoimenska dela glej Vrnitev.
Vrnitev Ada Negri |
|
Djal ji je tako: „Goré in ocean
moram prehoditi, prebroditi,
med poljub jih tvoj in moj zvaliti.
Misli kaj namé, ko pojdem v tujo stran!“
Le počakaj me! Pač ostavim dom,
moja pa ljubezen bo ostala
in razdalja je ne bo razdjala,
v mislih bôm s teboj! Pozabil te ne bom!“
Ona čaka ga. Minut in ur in dni
konca ni; gredo ledena leta
medlo ji brez žarka in brez cveta
nad nje črnimi deviškimi lasmi.
Že odpada ji s trudnih lic pomlad
in perot lahkotna od koraka,
gube jo kazé, a vedno čaka;
v svojem srcu ni še izgubila nad.
Tu pa pride on, kot bi z mrtvih vstal,
à poljubi niso ju ogreli,
lave vgasle niso jima vreli;
kot gospod pred njo — sužnjo je obstal.
Kar je ljubil prej, je zastonj iskal;
stala sta, na tla s pogledi vprta,
kakor hrasta dva od strele strta;
in med njima črn se je prepad razklal.