Vrtiljak (Jarc)
← Okamenelost | Vrtiljak (Človek in noč) Miran Jarc |
Večerni sprehod → |
|
V drznih linijah, lokih razvratnih
pode se v krogih divje rastočih,
v krogih vedno se menjajočih
otrok, dekle, postopač, vojak …
Opojnost nebeška jim vriska na obrazih,
brez besed … le smeh, le kriki iz globin …
Vrtenje, vrtenje, vrtenje, vsi eno.
Love se v krogih divje rastočih,
v krogih vedno se menjajočih,
vsepozabljenje … vsepozabljenje …
Zdaj si le človek, ki drvi …
v divjem zanosu gore mu oči
zletel bi v dalje v premem pogonu,
godba na poti k nebosklonu
boža ga, objemlje … ni več zemljé …
le naprej, le naprej … ni več mejá …
le vrtenje, vsepozabljenje, vrtenje, vrtenje …
A vklenjeni v kroge se vedno povračajo
nazaj in spet znova naprej mimo nas,
o bedni: v krogih divje rastočih,
v krogih vedno se menjajočih,
le v krogih vas žene melodija čudesna.
A mož skrivnostno smejé
ročico glasbila vrti
in premirno motri
neobičajnih ujetnikov ples.
Kje si, kje si titan,
ki bi se mu zakrohotal v obraz
in planil v blaznem skoku iz kroga v prostranost.