Vrtiljak (Jarc, DiS)
Vrtiljak (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
V drznih linijah, lokih razvratnih
pode se v krogih divje rastočih,
v krogih vedno se menjajočih
otrok … dekle … postopač … vojak …
opojnost nebeška jim vriska na obrazih,
brez besed … le smeh, le kriki z globin …
vrtenje … vrtenje … vrtenje … vsi eno.
Love se v krogih divje rastočih,
v krogih vedno se menjajočih,
vsepozabljenje … vsepozabljenje …
Zdaj si le človek, ki drvi …
V divjem zanosu gore mu oči
zletel bi v dalje v premem pogonu,
godba na poti k nebosklonu
boža ga, objemlje … ni več zemlje,
le naprej, le naprej … ni več mejâ,
le vrtenje, vsepozabljenje, vrtenje, vrtenje. —
A uklenjeni v kroge se vedno povračajo
nazaj in spet znova naprej mimo nas,
o bedni: v krogih divje rastočih,
v krogih vedno se menjajočih,
le v krogih vas žene melodija čudesna.
A mož skrivnostno smejé
ročico glasbila vrti
in premirno motri
neobičajnih ujetnikov ples.
Kje si, kje si titan,
ki bi se mu prezirno zakrohotal v obraz
in planil v blaznem skoku iz kroga v prostranost!