Vrtirepov koledar/Kako se je opica spremenila

Opica se je ogledovala v jezerski gladini in zmajevala z glavo. Rekla je:

»Ne. Še malo nisem zadovoljna s svojim kožuhom. Zakaj, tristo darvinov, moram imeti ravno jaz gladko dlako, ko ima vendar toliko drugih, manjvrednih živali, kodrasto? Nekaj bo treba ukreniti.«

Odšla je, opica nečimrna, k frizerju, k ptiču marabuju, pred katerim je bila velika prihodnost in se je tega tudi dobro zavedala.

»Prosim lepo, je rekel ptič marabu in zaklopotal s kljunom. Striženje? Pranje dlake? Loščenje nohtov?«

»Kodre,« je na kratko rekla opica. Ptič ma­rabu ji je navil kožušček na devet tisoč paličic in pustil ubogo opico na najbolj vročem soncu, da se ji je že kar bledlo, ko ji je končno snel pali­čice. Ampak sedaj je imela naša opica kodrčke po vsem telesu.

»Krasno. Res, to sem si želela,« je navduše­no rekla. Ptič marabu ji je s krempeljci razčesal dlako in ji naredil po hrbtu prečo, opica mu je izročila sedem banan in odšla.

Kjerkoli je hodila, so jo seveda vsi zelo ob­čudovali, opičjaki so žvižgali za njo, opice, ki so imele gladko dlako, pa so se pačile in zmrdovale in govorile:

»Seveda, take lahko. Take znajo, veste. Ta­ke si to lahko privoščijo!«

Opica se je prizibala do jezerca. Hladna voda je vabila, opici, revici, pa je bilo tako vroče, da ji je jezik visel iz ust, zdaj ko ni bilo nikogar blizu, ki bi to videl.

»Pokvarila si bom frizuro, če grem plavat,« je vzdihnila opica. Potem pa se je počila po glavi in rekla:

»Tristo darvinov! Saj lahko za nekaj časa slečem kožuh in se okopljem, ne?«

Skrbno se je ozrla naokrog in se prepričala, da je sama. Potem je slekla svoj skodrani kožu­šček in ga skrbno zložila pod grm. Obdržala je le kožuh na glavi, saj je znala plavati tako, da je molela glavo iz vode. Počasi se je spustila v vodo in plavala je zelo previdno, da si ne bi zmočila nakodrane glave.

Medtem se je pripodil mimo veter, zagledal je opičji kožuh na jezerskem bregu in zatulil:

»Zanimiva stvar, tole! S seboj jo bom vzel, mi bo že prav prišla, drugače jo bom pa odvrgel.«

In res je odnesel ubogi opici kožuh!

Opica je planila iz vode in poskušala ujeti veter. Ha, le ujemi veter, če moreš!

In tako je morala popolnoma gola po svetu. Povsod so se ji opice izogibale in vse živali so se je bale, ko je bila tako čudna na pogled.

Ista stvar, veste, se je zgodila tudi nekaterim drugim opicam. In tako je nastal človek. Nase­ljeval se je v jamah in kočah, ker ga je zeblo, začel sije izdelovati obleko iz kož drugih živali...

Poslušajte, jaz ne trdim, da je Človek nastal tako. Res je sicer, da se nekatere opice še danes bojijo za svojo pričesko in plavajo tako, da mo­lijo glavo daleč nazaj iz vode... ampak, tristo darvinov, jaz ne trdim ničesar. To zgodbo mi je namreč pripovedovala neka opica, ki si zmeraj domišlja, da vse najbolje ve.