Vrtirepov koledar/Učena buča

»Ha! « je rekla rumena buča na njivi in se pomembno ozrla okoli sebe. »September je tu — vse buče morajo v šolo.«

Koruza je pošumevala z listi in ni rekla nič. Storži na koruznih steblih, zaviti v mehke ze­lene liste, so vznemirjeno potrepetavali s čopki svilenih zlato zelenih las in začeli siliti na dan. Koruza pa je nejevoljno zasikala:

»Mir, mularija tam notri! Zorite in debelite se, namesto da poslušate neumnosti, ki jih klati nekakšna buča!«

»Ha!« je spet rekla buča in se napihnila. »Kako lepo sem rumena, kako lepo zalita in okrogla. Zrela za šolo, ni kaj!«

Po poljski poti so hiteli šolarčki s torbami na hrbtu. Strašno so se bali, da ne bi prvi šol­ski dan zamudili pouka.

»Čas bo,« je rekla buča in se odkotalila za njimi.

Prišli so do šole. Buča za njimi. Stopili so v razred. Buča za njimi. Posedli so v klopi. Buča tudi, seveda! Sedla je v prvo klop in ne­strpno čakala, da se začne pouk.

V razred je stopila učiteljica. Buči se je zde­la prekrasna, čeprav nekoliko drobna v glavo.

»Dobro jutro,« so si rekli.

Učiteljica je dejala:

»Ko pridem v razred, morate vstati, ve­ste.«

Šolarji so vstali.

»Kaj pa ti?« je vprašala učiteljica bučo. »Zakaj ne vstaneš?«

»Nimam nog,« je rekla buča.

»O, to je pa smola,« je rekla učiteljica. »No, zdaj se bomo učili abecedo.«

Narisala je na tablo veliko črko A. Šolar­ji so črko prerisali v svoje zvezke, pa precej krevljasto. Buča je pa kar sedela in debelo gle­dala.

»No, ti, je rekla učiteljica. Zakaj ne pi­šeš?«

»To ni prava črka zame,« je skrivnostno odgovorila buča.

»No, tudi prav,« je rekla učiteljica. Boš dobila pa cvek.«

»Ga pa bom,« je predrzno odgovorila bu­ča in vsi šolarji so obnemeli, tako so bili osupli zaradi bučine nesramnosti.

In buča je dobila cvek iz abecede.

Vsak dan je dobila nov cvek! V petnajstih dneh je dobila petnajst cvekov! Učiteljica je bila vsa iz sebe.

»Nesrečna buča,« je vpila in se držala za glavo. »Nikoli ne boš ničesar znala!«

»Ha!« je rekla buča in se še bolj napihnila. »Počakajte do jutri!«

Naslednji dan bi morali pisati črko O. Uči­teljica je rekla:

»Tole, kar bom zdajle narisala na tablo, je črka O.«

Vzela je kredo in stopila k tabli. Tedaj pa se je naša buča prikotalila iz klopi in zaklicala:

»Jaz! Jaz bom narisala črko O!«

Vsi so se zelo začudili. Buča pa je kar po­tegnila učiteljici iz roke kredo in narisala na tablo velik krog.

Potem je ponosno pogledala po razredu in zaklicala:

»Tole, vidite, je O, najlepša črka na sve­tu. To je moja prava črka!«

»Kako neki si vedela, kakšen je O?« je vprašala učiteljica. Doslej si vendar dobivala same cveke.«

Buča se je zvito namuznila.

»Kako neki,« je ponosno zavpita, »Saj ta črka je vendar natanko taka kot jaz, tako lepo okrogla in zalita kot zrela buča, ne? Veste, kdorkoli gre mimo mene, se ustavi in zakliče: ,,Ooooooo, kako debela buča!" Zdaj razume­te? Ha! Ali bom morala še celo večnost čakati na odlično oceno?«

Vsi so se smejali, učiteljica pa je napisala buči veliko odlično oceno in ji hotela narisati še čebelico.

»Oh, čebelice pa ne potrebujem, hvala,« je rekla buča. »Čebel je na naši njivi več kot do­volj. Sploh pa hvala in adijo, zdaj, ko sem dobila odlično oceno, mi ni treba več hoditi v šolo.«

»Pa si res prava buča,« se je zasmejala učite­ljica in vsi šolarji tudi. Potem je bu­ča še enkrat rekla: Ha! in se odkotalila ven — pa do­mov, na njivo.

»No, vi,« je re­kla koruzi in svo­jim sestram bučam. »Zdaj sem izobraže­na. Dobila sem od­lično oceno. To je že skoraj toliko kot doktorat.«

Zdaj so jo vsi spoštovali. Celo sončnica se je za hip ozrla nanjo, pa spet brž zamežikala v sonce. To pa, če se sončnica ozre nate, velja na polju za največjo čast. Ha!

Za učeno bučo je slišal tudi prašič Adolf z bližnje kmetije. In nekega popoldneva jo

je prišel obiskat in dolgo dolgo sta se po­govarjala o črki O in o tem, kako f je buča krasno okrogla in zalita in kako je tudi Adolf lepo okrogel in zalit... pa sta se nazadnje celo za­ljubila drug v drugega. In od same ljubezni je prašič Adolf bučo poje­del — buči je bilo pa to celo všeč. Zaljubljena buča je pa res — trikrat buča!...