Vsakdanje zgodbe

Vsakdanje zgodbe. Ivan Albreht

Izdano:	Gruda, 1926 (št. 1–7, 10–12)
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6/7, 10, 11/12
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Često se zgodi, da vzklikne človek, ko pride v kak zanimiv kraj, kjer obstojajo neme priče davnih vekov: razvaline raznih stavb, gradov, starih templjev in amfiteatrov: „Kaj bi vse povedalo to kamenje, ako bi znalo govoriti!“ Res, marsikaj vedo povedati te neme priče in tisti, kdor jih pouči in se zna vživeti v njihovo neslišno govorico. Napačno pa bi bilo misliti, da so bili ljudje one davne minulosti v bistvu drugačni od nas! Vsa duševnost ostaja v svojih osnovah ista, medtem ko se izpreminja le vnanjost in se morda širi okvir. Zato sledeče povesti ne bodo slikale tistih starih časov, ki jih mnogi tako radi ogledujejo v zrcalu zgodovinskih povesti, ampak naše vsakdanje, preprosto življenje, kakor ga živimo sami in kakor se vsak dan odigrava pred našimi očmi.

Drugi ogledujejo stare razvaline in prisluškujejo, kaj bi mogli razbrati iz njih. Zakaj si ne bi kdo dovolil male izpremembe in prisluškoval kopi starega kmetskega orodja in predmetov, ki so nam vsem znani, pa bi poizkusil izvedeti, kaj vedo povedati ti?!

Privoščimo si torej mi to malo zabavo! V zapuščenem delu podstrešja, kjer je vse prepreženo s pajčevino in pokrito z debelo plastjo prahu, se je počasi zbrala tale družba: zibelka, skrinja, osla, plug, brana, srp, kosa, sekira, grablje, vile, koš in kolovrat. Vsi ti predmeti so že stari, nerabni in ne več sposobni za življenje. Vsak ima svojo zgodovino. In starost vendar tako rada pripoveduje. Dovolimo tedaj tudi tem siromakom, da povedo zapored vsak svojo povest. Najraje govore ženske; zato jim dajmo prednost in naj prva

Zibelka pripoveduje
kar ve in kar se večkrat primeri.

Pripeljala sem se k hiši med veselim vriskanjem svatov. Godec je pridno natezal harmoniko, pri vsaki ročici se je košatil mlajček, a na njem so vihrali pestri trakovi. Dolga vrsta voz, dolga vrsta samega razkošja in veselja. Ej, lepo je bilo tedaj, ko sem čisto nova, lepo pisana in zavarovana z moro kraljevala visoko na vozu in se razgledovala po lepem svetu. Dobila sem spodobno mesto v hiši. Mlada žena me je često prihajala ogledovat in je skrbno pazila, da me ni prepregel nadležni prah, ki se tako rad zajeda v nas in zanese k nam razno črvivo nadlego, ki nas polagoma popolnoma uniči. Oj, tisti lepi časi!

Lepega dne so me potem pripravili za sprejem živega daru, malega črvička, ki je prijokal v hišo. Postavili so me na skrinjo k postelji, kjer je ležala srečna mati, ki je vsak hip pogledovala svojega prvega sinka. Za mizo sta sedela boter in botra in modrovala, poleg njiju babica, mladi oče, ki je bil pa še tako nekam bolj tih in kakor sramežljiv. Nazadnje sta prišla še stari oče in stara mati, ki sta tudi bila oba zadovoljna z novim bitjem.

Stara mati je pravila snahi:

„Oh, kako to mine ... Včeraj, se mi zdi, smo imeli tvojega Andreja takole v zibelki, pa imamo že novega, kaj —“

„In čisto njegov je, ali ne, mati?“ se je razveselila mati in se ozrla proti možu.

„Kakor iž njega izrezan, Katra, ti povem,“ je menil boter.

Potem so mu prerokovali najlepšo bodočnost. Oče Andrej mu je želel zdravje, da bi bil lahko trden kmet, ded Jernej bi ga bil rad videl v cesarski suknji, babica Mina pa v mašniškem plašču. Tako so ugibali vsi, le mati Katra ga je ogledovala in skrbno vzdihovala:

„Da bi le živel, moj mali sinček!“

Minevali so dnevi. Drejče je cvilil, da ga je bila vsa hiša polna. Bilo je treba zibati in ujčkati kakor za stavo. Večkrat sem se bala — najsi sem bila tedaj trdna in brez napake — da me bo vrglo s tečajev, tak dirindaj je bil z malim.

„General bo; že zna komandirati,“ se je smejal stari oče, a stara mati je menila: „Pel bo, pel! Novo mašo bo pel, ko ima tak glas!“

Katra, njegova mati, pa je znala samo eno: „Da bi le živel, ko je tako srčkan!“

Drejče ni poslušal ne enega ne drugega, temveč je napravil čisto po svoje. Ko je dopolnil šesti mesec svojega življenja in so pričakovali vsi, ki so ga negovali, da dobi prve zobčke, se je naenkrat vsega naveličal in umrl.

Ko so odnesli mrtvega Drejčeta iz hiše, se ni nihče več zmenil zame.

„Kar videti ne morem zibelke,“ je jokala mati Katra, kadar me je zagledala, dokler me ni nekoč gospodar Andrej popadel in zavlekel v podstrešje. Treščil me je ob tla in zaklel, da je kar zaškripalo po meni, vendar me ni vzel rogatec, kakor mi je želel Andrej, ampak le podgane so jemale od mene, kar so mogle in kar jim je prijalo. Zob časa me razjeda bolj in bolj in samo edini lepi spomin, da sem nudila ležišče tako srčkanemu bitju kakor je bil rajni Drejče, mi je ostal. Da tega nimam, bi menda že tudi mene davno več ne bilo.

Ko je zibelka končala, je želela, da

Skrinja pripoveduje
kar ve in česar se spominja.

Svojih mladih dni ne pomnim več, ker so predaleč; kajti jaz, prijatelji in prijateljice moje, sem preživela že lepo vrsto človeških rodov. Bile so svatbe, ukanje, rajanje in veselje, pa spet žalostni pogrebi, jadikovanje in grenke solze. Hranila sem vezene avbe, peče, čipkasta krila, bele rokavce in svilene rute, poročne prstane in mrtvaške sveče, dišeče rožmarinove vršičke, povezane s koderčki, skrivala sem mnogotero radost in nešteto bridkost in sam Bog ve, kaj bi bila še doživela, da me ni ukazala sedanja gospodinja zanesti sem. Ker pa je mojih doživljajev taka dolga vrsta, mi gotovo ne zamerite, ako povem samo tistega, ki mi je najbolj živo v spominu.

To je bilo pred tremi rodovi. Takrat je živela na tem posestvu vdova, ki je bila brez otrok. Tudi pastorki in pastorke so se bili razgubili po svetu, le najstarejši sin je ostal doma. Domačija je bila sicer njegova, toda mačeha jo je smela upravljati do svoje smrti. Kako jo je upravljala, si lahko sami mislite, zato vam tega niti ne bom opisovala. Le to naj povem, da je bila Magdalena še mlada, krepka in tako sočna, da se ji ni še prav nič mudilo pod rušo.

Pastorek Janez je delal in čakal, dnevi so se pletli v tedne in leta, toda mačeha Magdalena je bila od dne do dne mlajša. Gospodarila je po hiši, kričala, rentačila, pa tudi pela, kakor je pač bila na volji.

Janez ni spal v hiši. Ležal je najraje na senu. Tam so se mu skozi line smejale zvezde in ga je pozdravljal mesec, tisti bledi mesec, ki je kukal tudi skozi okno njegovega dekleta. Korenova Marička, njegovo dekle, je bila krepka, mlada in tudi s take hiše, da Janez ni bil voljan preveč odlašati s poroko. Tudi njen oče, s katerim sta bila že domenjena, je bil Janezovih misli. Pa je dejal Koren:

„Dam li dekle, saj si pameten fant! Samo čez naj ti da pisana mati. Saj veš kako je. Za dve gospodinji ni v eni hiši nikoli prostora, pa naj bo domačija še tako velika.“

In Janez je videl, da ima Koren prav. Zato je venomer premišljeval, kako bi izlepa dopovedal svoji mačehi, da je dogospodinjila in da naj se umakne. Ali to ni bilo lahko delo. Škrbinka ni še prav nič mislila na kot, ampak je krožila take:

„S’noč’ je bil,
d av’ je šel,
d rev’ bo pa
spet prišel ...“

In še s peto je potrkala kakor fant in kar gorelo ji je iz oči. Ljudje so videli in spoznali ta plamen, le Janez, ki je bil tak pošten dobričina, da je pod milim Bogom poznal in videl samo svojo Maričko, ni opazil, kaj se godi s Škrbinko.

Nekoč mu končno pravi Škrbinka:

„Janez, ali sva se kdaj sporekla?“

Bilo je poletni čas, v nedeljo popoldne, ko dremavo sanjajo hiše med zelenjem in obljubljajo z oken cvetoči nageljni sladke noči. Janez je bil pravkar prišel od večernic, pa ga je mačeha zvabila v hišo, kjer je stal Štefan vina na mizi, zraven pa polna skleda dobrega prigrizka.

„Salabolt, mati,“ je menil Janez, „kaj se bova prerekala, ko se nimava za kaj.“

Mačeha Škrbinka je bila tako praznična in slovesna, pa spet tako prisrčna in prijazna, da Janez res ni vedel, kaj naj si misli.

Sedela je na postelji, Janezu pa je na meni odkazala prostor.

Ponudila mu je kruha in vina in drugih dobrot in je jela govoriti:

„Veš, Janez, tako sem vesela, ko vidim, kako lepo skrbiš za grunt, da ti ne morem povedati. Kar srečna sem, ko vidim, kako gre vse lepo.“

In potem:

„Daj no, Janez! V nedeljo si pa že lahko privoščiš požirek! — In kaj sem še hotela reči?! Ja, vidiš, Janez, tako nekam sam zase si, kakor da bi bil tuj. Menda nisi hud name?!“

Janez, ki ves čas ni mogel govoriti, se je zavzel:

„Hud?! Kaj bom hud!“

Vmes je mislil:

„Kaj mi le neki hoče?! Ce bo hotela prodajati, ji že ne bom pustil! Zemlja je naša, je moja in je ne dam iz rok!“

Medtem se je oglasila Škrbinka:

„Pa tako nekam zamišljen si. Čisto tak, kakor tvoj rajni oče, Bog mu daj dobro!“ Hitela si je otirati oči in je nadaljevala z jokavim glasom: „Čisto živa njegova podoba si. Ah, kako sem ga imela rada! Do črne zemlje ga ne bom pozabila, tako sem ga ljubila. In še tebe imam rada zavoljo njega, kakor lastnega sina. Pa sem mislila in pravim: Kaj se boš potikal in polegal tam po senu,

ko je v hiši dovolj prostora. Dokler bom mogla gibati, bom skrbela zate kakor za lastnega sina in še bolj.“

In mu je napila in ga pogledala tako, kakor da še ni zadela niti drugega križa na rame, kaj šele, da bi nosila četrtega.

Janez si je mislil: „Zdaj je čas!“ In je jel praviti, kako je vesel, ko vidi, da mu ona res nadomestuje rodno mater. Zato ji hoče sedaj tudi povedati vse, kakor bi povedal lastni materi.

Pa je jel praviti zgodbo svoje tople ljubezni in slaviti ljubko izvoljenko, Korenovo Maričko, ki bo prišla v hišo kakor cvetoča pomlad. Še lepše bo življenje, še brže in laglje se bo opravljalo vse delo in tudi njej, Škrbinki, bo potem lepše. Res, da bo vžitkarica, ali samo po imenu, drugače pa ostane vse pri starem. Samo skrbi bo imela manj, gospodinjila bo pa po milji volji. Nihče ji ne bo kratil njenih pravic. Marička je tako krotka in blaga, pravi angelj v človeški podobi.

Tako je govoril Janez, Škrbinka pa je nagnila kozarec.

„Hoj, Janez, kam pa misliš?! Tako mlad, pa bi se rad že ženil? Ali te ni škoda, ko si tak fant? In pa živel si doslej tako samotarsko ... Daj, v hišo se preseli, da ne bodo mislila dekleta, kakšen bavbav je tvoja pisana mati. Potlej se bomo pa že zmenili.“

Janez ni videl skozi besede in je bil tako vesel, da je naglo izpraznil par kozarcev zapored.

„Danes ste me pa tako razveselili, mati, da še nikoli tega,“ se je zasmejal in obljubil mačehi, da odslej ne bo več spal na senu.

Ko sta se tako zmenila, sta oba zadovoljna odšla vsak po svojih opravkih. Janez je šel k živini, Škrbinka pa je veselo pripravljala posteljo. Med delom je veselo prepevala:

„Res predolge so stezice,
pa še daljše so noči,
če ena dekle fanta ljubi
ga prav težko zapusti.“

Janez je po dovršenem delu takoj odšel k Marički, da ji pove, kako se vse obrača na dobro, toda dekle je kmalu zaihtelo:

„Tak je le res, kar govore! Že tri fare vedo, samo jaz reva nisem mogla tega verjeti! Kar beži k svoji Škrbinki! Da te le sram ni!“

Zdaj se je Janezu posvetilo.

„Salament,“ je vzdihnil, „kako je včasih človek slep!“

Pa je jel zatrjevati in prisegati, toda dekle ga ni hotelo niti slišati. Žalosten je tedaj odšel h Korenu in mu čisto odkrito razložil, kako in kaj.

„Sem tudi jaz slišal zvoniti nekaj podobnega,“ je menil stari Koren, „pa sem precej dejal, da so to samo prazne marnje.“

Hlapec Štefan, ki je slučajno slišal, kaj se menita, se je vtaknil vmes:

„Ej, jaz bi že pokazal babi, da bi ji za vekomaj prešle skomine.“

Koren in Janez sta bila radovedna, Štefan pa jima je razložil svoj načrt. Bila sta oba zadovoljna, še Maričko so poklicali

in tudi ona je iz solz naenkrat bušila v smeh, ko so ji povedali, kaj nameravajo storiti.

Domenili so se tako, da je Janez brž odšel domov in poiskal mačeho. V veži je zaukal, da je kar odmevalo. Škrbinka mu je prihitela nasproti.

„Oh, kaj si že doma, Janez! Glej ga, glej, še prav nič se te nisem nadejala! Vidiš, pripravila sem ti pa le že vse. Kar povej brž, kako ti je všeč.“

Janez se je ozrl po sobi in se kakor vinjen veselo zasmejal.

„Samo pogledat sem prišel, pa povedat sem prišel, da nisem res tak, kakor bi kdo mislil. Kaj se bom ženil, ko imam tako lepo doma, ko se mi godi ko ptički na veji, ali ne?“

Škrbinki so se zaiskrile oči.

„Janez, ali res?!“

„No, kako pa!“

„Janez!“

Skočila je k njemu in ga objela, Janez pa jo je pobožal po črnih laseh, ki so tupatam že kazali prve snežne sledove. Potem se je oprostil in odšel — na vas.

Korenov hlapec ga je čakal za kozolcem.

„No, kako si opravil?“

„Čisto tako, kakor si mi dejal,“ se je zasmejal Janez.

Potem sta se zmenila. V vasi je živel bebec Kolovrat, ki je bil vedno vporaben za vsako neumnost. Ponj je tedaj šel hlapec in ga pripeljal h Korenovim. Z Janezom sta mu dala vina in belega kruha in toliko govorila vanj, da sam ni vedel, koga naj posluša.

Hlapec Štefan mu je ponujal kozarec za kozarcem:

„Ali boš še?“ ga je vprašal, čim je Kolovrat izpraznil.

„Bom,“ se je zarežal bebec.

Ko se je zdelo Štefanu dovolj, ga je vprašal:

„Ali imaš kako dekle?“

Kolovrat je zadovoljno pokazal bele zobe in odkimal.

„Pa bi rad imel ljubico?“ ga je motil Janez.

„Kaj, ljubico! Nevesto, nevesto!“ je hitro popravil Štefan.

„Hm,“ je pomislil bebec, „saj me imata za norca.“

„Kaj?“ se je navidezno razhudil Štefan, „midva za norca, pa tebe, ko si tak fant!“

„Nevesto imava zate,“ ga je resno bodril Janez.

„Nevesto,“ se je začudil bebec in jel hlastno mlaskati z jezikom. „Nevesto?“

„Prav res! Če hočeš, ti bo že nocoj krajšala čas.“

Kolovrat je poskočil in se zavrtel na peti.

„Joj, joj, kaj se godi z menoj!“ je zavil in plaho pogledoval zdaj tega, zdaj onega.

Ko je Štefan uvidel, da je revše že dovolj omoteno, je dejal:

„Zdaj pomni: storiti moraš vse, kar in kakor te bova naučila.“

„Bom,“ je pritrdil bebec.

„Ali veš, kje je Škrbinova hiša?“

„Vem.“

„In poznaš vdovo Škrbinko?“

„Poznam.“

„Ona bo tvoja nevesta,“ mu je rekel Štefan, bebec pa: „Saj ta je vendar — Janezova!?“

„Janez ima drugo —“

„Ali res?“ se je obrnil bebec k njemu.

„Res,“ je pritrdil Janez, „Škrbinka je lahko tvoja.“

„Pa pravijo vsi, da ima tebe rada,“ je nekam žalostno odvrnil bebec.

Štefan je pomežiknil Janezu, ki je komaj zadrževal smeh. Potem je hitro poučil bebca:

„Le poslušaj! Tisto je že res, da Škrbinka Janeza nekam rada vidi, ali kaj se hoče, ko pa Janez ne more in ne mara imeti kar dveh naenkrat! Zato je vprašal mene, če bi vedel primernega človeka za Škrbinko. No, pa sem dejal: Kolovrat bo kakor nalašč. Čeden fant je, pameten tudi — drugo pride pa samo od sebe?“

„Ali res?“ se je razveselil Kolovrat.

„Prav res! Seve, kar tako lahko to ne gre. Malo se boš že moral potruditi, no, pa bo že, ali ne? — Ali si že imel kdaj kakšno dekle?“

„Še nikoli,“ je žalostno odvrnil Kolovrat.

„Potem pa poslušaj! Sleci svojo obleko, Janez ti bo pa za ta čas posodil svojo.“

Plaho je ubogal. Ko je bila zamenjava končana, ga je Štefan še poučil:

„Zdaj si Janez, razumeš?“

Kolovrat je prikimal.

Štefan nato:

„No, kako ti je ime?“

Kolovrat.

„Janez!“

„Čigav?“

„Škrbinov!“

„Dobro,“ je zdaj potrdil tudi Janez sam in mu povedal, da ga bo Škrbinka pričakovala doma. Ko pride v hišo, naj ne prižiga luči in naj ne dela ropota, temveč naj lepo mirno stopi k postelji in pozdravi: „Dober večer! Zdaj sem pa že tukaj.“ Potem naj se spravi spat. Ako bo pa Škrbinka hotela še kaj več govoriti, naj bo lepo prijazen ž njo in naj se je ne brani.

Dolgo sta se trudila, predno je bil Kolovrat dovolj izurjen, potem pa so vsi trije in še par fantov ž njimi odšli proti Škrbinovi hiši. Janez je spustil bebca previdno v izbo, sam pa je z ostalimi fanti počakal v veži.

Zgodilo se je vse kakor so pričakovali. Bebec je čisto dobro opravil, kar sta ga bila z Janezom naučila, Škrbinka pa je govorila tako sladko in vabljivo, da se je kar topilo.

Ko se je Janezu zdelo komedije dovolj, je nenadoma odprl vrata, posvetil z gorečo tresko in se zasmejal:

„Dober večer, mati, zdaj sem pa jaz tudi že prišel!“

Škrbinka je planila od Kolovrata in hotela krikniti na pomoč, ko pa je ob nenadni svetlobi spoznala, da je postala žrtev hudomušne nagajivosti, od samega sramu ni vedela, kaj bi počela.

„Janez, Janez, zakaj si mi pa to naredil?“

„I, kaj pa je?“ se je delal Janez nevednega. „A, fanta imate? — Kdo pa si ti, kaj?“

„Janez!“ se je korajžno odrezal Kolovrat. Janez je kakor jezn planil nadenj:

„Ti že pokažem! Ali se mi pobereš, kaj?!“

Kolovrat je hotel nekaj blevskniti, toda Janez ga je že imel zunaj. Še mačehi se je porogal:

„Le potolažite se mati. Bo že kako, bo že!“ Potem je odvedel bebca spet v Korenov hlev, kjer ni bilo smeha ne konca ne kraja do belega dne. Odsihmal je bila Škrbinka ozdravljena in je rada odstopila gospodinjstvo in Janeza njegovi izvoljenki, Korenovi Marički.

Ko je skrinja končala svojo povest, je

Osla

povedala, kar je vedela.

Tako-le je govorila:

— Moja zgodba je res vsakdanja. Da sem romala po skladiščih in trgovinah, tega ne bom pripovedovala in tudi ne opisovala svojega tedanjega življenja, ker mi je minevalo v vsakdanji enoličnosti in brez posebnih zanimivosti. Ivo pa me je dobil v roke zastaven fant, Gorenjčev Andrej, se je začelo veselo življenje. Predno je zora pozlatila nebo, je že odšel Andrej na senožet. Ko je vihtel koso, je zdajpazdaj zaukal in kratko zapel. Med prvimi je bil vedno, zato so ga tudi vedro pogledovale grabljice, kadar so prišle za kosci. Med njimi je bila Nejčetova Nežica živ nagelj, toliko mladega zdravja je valovalo v njej.

Opoldne, ko je nastopil odmor in so grabljice pripravile kosilo, je bila Nežica vsa v zadregi. Ko je polagala na jerbas, ki je nadomestoval mizo, poleg skled in žlic še cigare, cigarete in dišeče cvetne šopke, je vedno v strahu želela, da bi si izbral Andrej tisto mesto, kamor je položila najlepši šopek. Z besedo mu tega ni mogla reči, z očmi si mu ni upala razodeti, pa vendar je Andrej vedel, kaj velja njemu. Veselo si je zataknil šopek za klobuk in s pogledi poljubljal brhko dekle.

Grabljice so medtem razmešavale redovnice in veselo čebljale. V rožastih rutah, belih predpasnikih in belih rokavcih, okrašenih s čipkami, so bile kakor bajna bitja, poslana za okras tej zeleni trati. Včasih so zapele, včasih jih je mamil zvonki smeh, nikoli pa niso pozabile koscev, ki so pod košatim hrastom polegli po obedu k počitku. No, vsi niso bili trudni. Starejši že, tega ne rečem. Nažgali so si cigare, legli vznak in modrovali. Govorili so o vojnah, boleznih in drugih šibah, ki rade obiskujejo človeški rod. Mlajši so nekaj časa poslušali, toda kmalu jim je bilo dovolj modrosti teh zrelih let. Drug za drugim se je izmuznil in hušknil k temu ali onemu dekletu, ki je prestrašeno zavrisnilo in se branilo trde moške roke. Ali te roke so držale kakor klešče. Bolj se je dekle vilo, bolj je bila roka trdna. Naenkrat je morala grabljica ločena od svojih družic spoznati, da je brez moči in razposajenemu

na voljo. Ko sta bila sama v dveh, to spoznanje ni bilo zlo. Oči so se veselo zasmejale in fant je zaukal.

Gorenjčev Andrej je ves čas sledil s pogledi Nežici, ki je kakor prepelica čebljala med družicami. Naenkrat se je odločil, si poravnal klobuk in skokoma planil k dekletu, ki ni zavrisnilo, ampak se samo zdrznilo kakor plaha golobička ...

Fant jo je molče odpeljal na višino, kjer jo je objel.

„Nežica!“

Dekle je molče naslonilo svojo razgreto glavico na njegove orjaške prsi. Fant jo je tesneje privil k sebi:

„Nežica moja ...“

Dekle je odgovorilo z rahlim vzdihom, tako lahnim, kakor dihljaj vetra, ki poljublja snivajoče cvetke tople poletne večere ... Potem sta legla na zemljo ... Joj, ali poznate to veselo, razposajeno igro zdravja, ki je bila nekdaj tako razširjena po naših krajih kakor je še danes naša pesem?! Danes umira, ker umira vsa tista preprosta odkritost, ki ne more živeti med svetohlinsko navlako naših dni ... Ej, pa raje pustimo modrovanje! Povem naj samo, kakšna je bila ta igra, ki so jo imenovali „valjanje“. Fant je objel dekle, dekle se je privilo k fantu in živi klopčič se je jel motati po brežini. Vedno urneje, vedno urneje je šlo navzdol, da je kar kipelo po žilah. V dolini sta se potem odmotala, sedla in se spogledala ...

„Nežica, ali si moja ...“

„Andrej,“ je zdaj dahnilo dekle. Seglo mu je v roko, v njegovo močno roko in mu s tem povedalo vse, kar je želel.

„Joj, pa oslo sem razbil,“ je po prvi omotici opazil fant in me položil pred Nežico.

„Nič ne de, saj si moj,“ je dejalo dekle. Fant je zaukal in tudi jaz sem bila vesela, dasi sem morala s svojo propastjo plačati radost dveh mladih življenj.

Andrej in Nežica sta bila kmalu mož in žena, jaz pa sem ostala, dasi nerabna, v velikih časteh pri hiši. Ko pa je slednjič čez mnogo let pokosila smrtna kosa srečni par, se mladi niso več zmenli zame. Pozabili so, s kakšno ljubeznijo in s kako toplimi spomini so me ogledovali stari, pa so me zavrgli sem, kjer sem še danes. Vesela pa sem le, da sem enkrat vsaj v svojem življenju smela gledati solnčno srečo, ki je ni tisti hip senčil niti najmanjši oblaček.

Plug
pripoveduje, kako se mu je godilo.

To je bilo jesenski čas, ko smo orali za ozimino. Stari Klančar je bil že bolj v zemlji nego na njej, tako so ga težila leta, vendar je še hodil na polje, oral pa je njegov sin Miha. Pastir je gonil voli, dekla je vodkala, no, stari Klančar je gledal in hodil po razorih, Miha pa je držal za drevo (plug).

Dekla je bila mlada in brhka in je raje pogledovala Miho nego vodko. Tako se je dostikrat na črtalu nabralo toliko prsti in razne šare, da je živina kar obstala.

„No, no, ali ste zaspali,“ je zagodrnjal stari Klančar iz razora. Dekla je zardela, hitro z vodko očistila črtalo, pa smo šli dalje. Miha je zadovoljno ogledoval čvrsto Lizo in dobro se mu je zdelo, ko je opazil, da se umika z očmi njegovim pogledom.

„Le glej, da se kaj ne vtrga,“ jo je dražil, ko se je spet nabral pred črtalom cel kup.

„Pa naj,“ se je zasmejala dekla Liza in spet hitro vodkala.

Malo ji je bilo nerodno; kajti dobro je poznala staro vero, da pomeni krst, ako se pri oranju kaj vtrga.

„Ali bi ne bila nič huda?“ jo je podražil Miha.

„Jaz?“ se je delala nevedno. „Čemu naj bom huda? Saj mi ne manjka ne dela ne jela.“

„Nič ti ne manjka?“

„Nič,“ je odvrnila Liza. S tem je bila beseda za nekaj časa prišla tako iz tira, da so vsi obmolknili.

Bilo je še toplo, lep jesenski dan.

„Bog daj, da bi ne hodil letos zadnjič tod,“ je menil stari Klančar v razoru.

„Joj, oče,“ se je hitro oglasila dekla Liza, „jaz bi vam voščila vsaj še petdeset let!“

„Hoj, kdo bi pa nosil toliko križev. Že osemdeset, ki jih imam sedaj, je dosti težkih,“ se je zasmejal stari. Bilo mu je všeč, ko je čul, kako dolgo življenje mu vošči Liza.

Dekla je hitela: „Bi pa malo poklicali na pomoč. Dva ali trije pa lahko preneso marsikaj, če bi tudi bilo za enega samega pretežko.“

„Šment,“ je mislil Miha, „ta pa zna!“

In stari je mrmral:

„Kar nič bi ne branil, ko vidim, da je pridnih rok.“

Tedaj je pastir pognal. Voli so potegnili in — plug je ostal naenkrat zadaj. Vtrgala se je stremenica.

„Križ božji,“ se je veselo prestrašila Liza. „No, zdaj je, kar je,“ se je zasmejal Miha, stopil k plugu in začel popravljati.

„Ali se še v edno nič ne bojiš?“

„Nič,“ se je zasmejala Liza.

Potem Miha:

„Oče, ali veste, da ta nesreča pomeni krst?“

„I, naj ga! Saj mora biti tudi mladine kaj na svetu!“ je odvrnil stari Klančar.

„No, vidiš,“ je dejal Miha Lizi. „Tak boš le Klančarica!“ Dekla je zardela in se poredno naslonila nanj.

„Bova pomagala očetu nositi križe,“ je dejala, „saj so rekli preje, da jih sami ne morejo.“

„In vse to je povzročil pravzaprav plug,“ je dejal Miha.

„Res, samo plug,“ je pritrdila Liza.

In še tista jesen je z mojo pomočjo združila mladi par.

Brana
pove, kar ve zanimivega.

Izmed vas najbrže nihče ni poznal Trklinove Tončke. To je bila mladenka, kakršnih je malo pod solncem. Kakor mleko in kri, vam pravim, pa vitka ko jelka.

Bila je revnega stanu, dninarska hči. Trklina zimski čas večinoma ni bilo doma. Hodil je gozdarit na Koroško. Samo na poletje, ob času najhujšega dela je prihajal domov in prinašal s seboj svoje prihranke. Trklinka se je pehala in trudila, kakor je vedela in znala. Bila je pridna in pametna ženska in ne smem reči, da bi bili Trklinovi ravno trpeli pomanjkanje, najsi je tudi bilo otrok ko lešnikov.

Tončka je bila najstarejša. No, ker je bila lepa in tudi čvrsta, so jo imeli povsod in vsi radi, fantje pa že celo. Zagledal se je bil vanjo tudi Strnadov Janez. Saj veste, kaj to pomeni! Strnadovi imajo skoro tri grunte, fant si izbere pa dninarsko hčer ...

Dokler sta bila sama, je bilo prav lepo. Janez je bil še mlad in je znal govoriti, da je bilo veselje. Tončka je bila kar omamljena, kadar ga je poslušala. Vse lepote in dobrote tega sveta je pričaral prednjo, da ga je res morala imeti rada. Večer za večerom je bodil v vas, ukal in pel, dokler ji ni vzel, kar je mogel. Sicer je takrat

Tončka res jokala, bila pa je kmalu tudi vesela, ker ji je Janez povedal, da je nikoli ne zapusti ...

Polagoma so jeli ljudje malo šušljati. Ta je rekel nekaj, oni je malo preokrenil, tretji je vedel še več, dokler niso začeli dražiti starega Strnada, češ, da bo dobil tako revo za snaho.

Stari se nekaj časa ni dosti menil za govorice, nazadnje ga je pa le prijelo.

„Fant,“ je dejal nekoč, ko sta orala, „ali veš, kaj ljudje govore?“

Janezu je bilo nerodno. To mu še nikoli ni bilo prišlo na misel, da bi o svoji ljubezni govoril z očetom. Zato je bil naenkrat ves zmeden in je molčal.

„Fant,“ je ponovil oče, „kje pa imaš danes besedo, kaj?“

„Kaj pa je?“ je nejevoljno odvrnil Janez, kakor da ga vse skupaj nič ne briga.

Potem je oče na kratko povedal, kaj mu je vse že prišlo na ušesa ter pripomnil, da Janeza ne mara več za svojega, ako je vse to res.

Fant je molčal. Odtlej sploh nikdar nista več govorila o tem.

Kakor sinu, pa je povedal oče tudi drugim ljudem, ki so mu venomer hodili pravit že davno ne več svežo novico o Janezovi ljubezni. Tako je naposled morala izvedeti tudi Tončka, kaj misli oče Strnad. Preplašena je tedaj vprašala Janeza, kako je. V trdni veri je pričakovala iz njegovih ust rešilne besede, Janez pa je mrko odvrnil:

„Saj veš, da ne morem drugače. Ločiti se bo treba —“

Dekle se je zvilo v joku.

„Ali veš, kaj pričakujem?“ Tedaj se je Janez zdrznil. Na to še ni bil nikoli mislil. Od strani je pogledal dekle in takoj spoznal, da govori resnico. „Ne morem pomagati. Kar je, to je! Skrbel bom že zate, moja žena pa ne moreš biti.“

Tončki se je podiral cel svet lepih sanj. Kakor izgubljena je blodila okrog. Ogibala se je ljudi in tudi Janeza, celo lastne matere se je bala. Vsa minula sreča se je sedaj prelila v njej v zavest silne, žgoče sramote, ki je bila tem hujša, ker se je Tončka kljub svoji potrtosti zavedala, da te sramote ni zakrivila sama, ampak še nekdo drugi, ki ga pa sedaj to nič ne boli. Kakor je preje z radostjo mislila na bitje, ki bo zajokalo v svet in s svojim krikom zagotovilo njeno srečo, tako se je zdaj do blaznosti bala trenotka, ko se bo to zgodilo. Kam naj se skrije z malim črvičkom, ako se

lastni oče noče zmeniti zanj?! Kaj je potem ljubezen, ki je Janez govoril o njej? ... Prostrana polja, razsežni travniki in senožeti, temni gozdovi, vrtovi in zanosita poslopja, ki hranijo blagostanje pod svojimi krovi ... Ah, vsega tega Tončka nima in ne bo imela nikoli. Ona ima samo svoje mlado, ubogo telo in koprneče, toplo srce. Oboje je darovala Janezu, ker ga je ljubila, on pa je oboje pahnil od sebe, ker noče imeti živega spomina na tiste trenotke. On ljubi travnike, polja in gozdove, ljubi bahavo razsežnost očetovih kmetij, Tončke pa nikoli. Kako naj tedaj obstane reva s svojim malim, ki bo zdajzdaj zaželel na svet?! ...

Napočil je čas, ko so ljudje sejali ozimino. Tončka se je skrivala, kakor je vedela in znala. Po gmajnah je blodila in le skrivaj se je priplazila na tak kraj, da je mogla videti Janeza. Oj, ona ga je ljubila iskreno, ne zaradi polj in travnikov, ampak zaradi njega samega in zaradi svetosti, ki jo je prejela ž njim, zaradi opojne skrivnosti materinstva, ki se je prelila vanjo z njegovo ljubeznijo ...

V Rebri, kjer so imeli Strnadovi lepe njive, so tisto leto posejali ozimino. Na zgornjem koncu njive je bila košata, bohotna živa meja, ki je delila njivo od gmajne. Tja se je skrila Tončka, ko so Strnadovi orali. Ves čas je gledala Janeza. Na večer, ko so Strnadovi odšli, so jo zmagale bolečine. Splazila se je na njivo, se zvila in zajokala in samo noč je pozdravila novorojeno bitje. Oj, kako čudovito moč je imela Tončka v tej boleči samoti. Vse je poskrbela otroku, zavila ga je in pokrila, kar je mogla, mu je dala, da se mu ne bi zgodilo kaj zlega. Potem je, skoro čisto razgaljena in brez zavesti obležala kraj njega.

Ko so zjutraj Strnadovi prišli sejat in branat, se jim je nudil strašen prizor. S hripavim glasom je iz kupa cunj kričalo malo dete, poleg njega pa je v klopčič zvita in brez življenja s priprtimi očmi molčala nesrečna mati, lepa Trklinova Tončka ...

Srp
pove zgodbo, ki je morda vsakdanja.

Vidite ljubi moji, z menoj je bilo takole. Ob žetvi, ko je vse veselo, so se šalili, katera izmed žanjic bo prva. Oglasila se je mlada gospodinja, da „izžanje“ vsako, pa naj bo še tako urna.

Morda se kdo izmed vas še spominja tiste stare Grudnovke, ki je umrla pred par leti. Bila je brez leve roke, kakor veste, sicer pa kljub svojim devetdesetim letom še vedno čvrsta in vedra.

Ona je bila tedaj tisti čas, ko se je to zgodilo, mlada gospodinja, vesela kot nobena, pridna pa za tri. Z menoj je žela in komaj je vezač sledil, tako je hitela pripravljati snope. Res je izžela vsako, na katero se je namenila, tako da so bile že vse žanjice spehane in kljub smehu nejevoljne. Edina, ki še ni bila premagana, je bila velika dekla Lena. Ta se je krepko upirala čvrsti Grudnovki. Tekma je trajala že dobre pol ure, vendar sta čvrsti žanjici še vedno želi vštric, da ni bilo mogoče reči, katera je urnejša in spretnejša. Nenadome se tedaj zgane pšenica, nekaj ostro sikne in mlada Grudnovka zakriči in se nagne na stran ter pade z levico z vso močjo na ostrino srpa, mimo nje pa v srditih vijugah šine velik modras. Vse žanjice preplašene obstanejo, gospodar hiti k gospodinji, ki je naenkrat vsa v krvi. Tudi modras jo je pičil ...

Tekme je bilo konec, mlada Grudnovka pa je dobila tako močno zastrupljenje, da je morala žrtvovati roko, ako je hotela ohraniti življenje.

Taka so pota človeškega življenja in taka so tudi pota naše usode. Mene so tedaj s trudom zavrgli, kakor da sem jaz zakrivil nesrečo, toda verjemite mi, da se še danes, po tolikih letih, ko mi je od vseh mojih nekdanjih vrlin ostal takorekoč samo še spomin, čutim čisto nedolžnega ...

Kosa
pripoveduje, kaj je doživela.

Prvi moj lastnik je bil Gromov Andrej in mirne vesti lahko trdim, da sem mu dobro služila. Leto za letom je kosil z menoj in najsi je včasih zadel ob kak kamen, da je kar zapelo v meni, sem le opravljala svoj posel po svojih najboljših močeh.

Andrejev mejaš je bil Tonetov Lukež, priden in premožen gruntar. Redil je do trideset glav živine, medtem ko je Andrej premogel samo dve kravici. Lukeževi travniki so bili seveda lepi, bolje gnojeni in kakor gosposki v primeri z Andrejevim. Zato je Andreja premagala skušnjava, da je segel za eno ali dve redi na tujo last. Pa je bil Lukež na straži ko lovski pes. Nikjer ga nisi videl, a komaj si stopil na njegov svet, je že stal kot živa vest pred teboj.

„Andrej, ali se nisi zmotil?“ se je zasmejal, ko je bil Gromov baš sredi druge redi na Tonetovem svetu.

„O, ali si ti? Dobro reže, dobro. Samo da bi ne bilo dežja,“ je odgovoril Andrej po svoje.

Lukež se je še vedno smejal:

„Moče ne bo, moče, malo grmenja bi pa skoraj ne škodovalo, kaj?“

In pokazal je s svojo koso na prekoračeno mejo.

„Ali boš ti tudi začel s košnjo?“ se je še vedno odmikal Andrej.

Zdaj je bil Lukež že resnejši:

„Ne imej me za norca, saj sva vendar soseda! Ali ne vidiš mejnikov?“

Andrej je debelo pogledal:

„Joj, saj res! Hotel sem bil že davi stopiti k tebi, da bi te opozoril. Veš, tukaj svet precej visi, pa pozimi sneg vedno premakne mejnike s tvojega na moj svet. Ce ne bi sproti popravljal, bi bilo v par letih vse tvoje, kar premorem.“

Lukež je namršil obrvi.

„Veš kaj,“ je zarentačil nad Andrejem, „pograbi lepo mejnik, pa ga hitro zanesi, kamor spada!“

Zdajci se je Andrej razpenil:

„Kaj. samogoltnež, kaj praviš?! Jaz da prestavljam mejnike?“

„Jaz sem samo dejal, da zanesi kamen tja, kjer mora biti!“

Andrej, ki je bil majhen in krivenčast, se je zaletel ko puran in zamahnil z menoj proti Lukežu, ta pa se je odmaknil in s strani zgrabil za kosišče. Ko gad je siknil:

„Tole svojo jezico boš pomnil!“

In je prijel Andreja za vrat ter ga začel premetavati ko snop na njivi. Gromov je rjul in vzdihoval, a vse zastonj. Lukeževe roke so bile kakor klešče. V tem boju sem seve trpela tudi jaz. Kosišče je zahreščalo, a jaz sama sem odletela in se zadela na vso moč ob trdo skalo, da je bilo joj. Kljub temu bi bila še ostala vsaj za silo pri moči, da nista možakarja med ruvanjem skakala po meni, zdaj eden, zdaj drugi s tako silo, da so se kar kresale iskre. Tedaj je zaškrtalo, da me je vso pretreslo, pa me je precepila zobčasta razpoka, da bi se bila skoro razletela na dvoje. Odtlej nisem za nobeno delo več ...

Moža sta kričala o tožbah, pa ni bilo nič. Lukež ga je navil, da je zanesel mejnik na pravi kraj, mene pa je mati Andrejevka zavlekla o polnoči na Lukeževo dvorišče in me položila pred prag, češ da bom nosila nesrečo v Lukeževo hišo. No, nesreč menda nisem prinesla, pač pa so mene ljudje nosili in premetavali semtertja, dokler nisem nazadnje našla miru tukaj v vaši druščini ...

Sekira

pove zgodbo, ki se je še vedno spominja z grozo.

— Blagor ti, — se je zdajci oglasila sekira, — da si še imela toliko sreče! Jaz sem, žal, morala doživeti vse kaj hujšega, predno so me izročili rji v oblast ...

Glotovo se še kdo izmed vas spominja Tomejca in Tomejke? No, vidite, tisto nesrečo sem morala preživeti! ...

Dokler je bil Tomejc fant, mi ni bilo kaj reči. Tudi potem, ko se je poročil in je lepa Katrica postala njegova žena, je šlo vse lepo v redu in gladko pri hiši. Naenkrat pa se je zgrnilo gorje kakor črn oblak nad hišo. Začelo se je pri živini. Ni šlo, pa ni šlo,

je bilo vse zastonj! Enkrat je poginilo živinče, drugič prase, kakor da je narejeno! Potem je potolkla toča. Tako je oklestila polje, da Tomejc še semena ni pridelal. Komaj se je siromak dobro zavedel, mu je voda razrila njive in odnesla najboljšo zemljo s sadeži vred ... Tako so ga leto za letom teple nadloge, da je bil revež že čisto iz uma. Pa je prišlo leto odmora in Tomejc je že jel spet upati, da si opomore. Dobra letina je bila za seno, žito je bilo lepo, sadje je dobro obrodilo in vse je kazalo, da prihajajo spet boljši časi. No, na jesen, ko je bilo že vse pod streho, se je naenkrat zgodilo. Nebo se je stemnilo kakor v avgustu, pa je jelo grmeti in se bliskati ko na sodnji dan. Strele so švigale križem, da so ljudje kar trepetali od groze. Naenkrat se je posvetilo, rezek tresk je stresel ozračje in Tomejčeva domačija je bila v plamenih ... Bilo je pod večer, ko že objema mrak zemljo. Tomejc je planil in delal kakor brezumen, toda vse zaman. Plameni so z besno vztrajnostjo objemali posamezne predmete in se širili in širili, da ni bilo mogoče nič oteti. Vse se je zrušilo v pepel. Ko je bilo razdejanje končano, se je vsula ploha, ki je razgretega Tomejca premočila do kože. Krčevito je oprijemal moje toporišče, ker je bil preje z menoj sekal tleče tramovje. Naposled so ga skoraj s silo odvedli k sosedu, kjer ga je priklenila na posteljo zavratna pljučnica. Zena je čula pri njem noč in dan in mu stregla po svojih najboljših močeh. Sedmi ali osmi dan je bilo, ko je Tomejc v vročični zmedenosti zahteval, naj mu prineso mene-sekiro. Tomejka, ki je bolnemu možu izpolnila vsako željo, ako je le mogla, mu je storila tudi to. Komaj pa je imel bolnik mene v rokah, je zarjul:

„Hitro, hitro! Presekajte onile prečnik, saj vidite, da se ga že prijemlje ogenj!“

Pa je planil pokonci in divje zamahnil z močjo človeka, ki je zblaznel, a jaz sem obtičala v Tomejkini lobanji. Žena je kriknila in se zgrudila, iz globoke rane je curljala kri, vsi, ki so bili poleg, pa so le s težavo obvladali poblaznelega Tomejca.

Katra se je še tisti dan preselila v večnost, dva dni kasneje je pa rešila smrt tudi njenega nesrečnega moža. Nekaj ur pred smrtjo se je bil še zavedel in vpraševal po ženi, toda nihče se mu ni upal povedati, kaj se je zgodilo.

Joj, še danes me strese mraz, kadar mislim na to grozno nesrečo! ...

Grablje.
Povedo odlomek iz življenja.

Morda se tudi vi spominjate Mitičkovke, tiste sključene in rogovilaste ženske, ki je še pred letom dni motovilila po vasi. Smrt jo je medtem rešila trpljenja. Ubožica zadnja leta pač ni imela nič dobrega na svetu. Omračena na umu, skoro slepa, pa tako čudno na dolgo zverižena je hodila okrog, sebi v nadlego in drugim v breme. Bog ji daj dobro! — No, kdor jo je poznal nekdaj, ko je bila Mitičkova Zalka mlado dekle, ta se je moral zgroziti, ako jo je zagledal na stara leta! Kar poslušajte!

Takole kakih petdeset let bo tega, kar je služila Zalka pri tej hiši za deklo. Komaj dobrih sedemnajst let je štela, pa je bila lepa ko v jutranji rosi cvet. Moški svet je poželjivo obračal oči za njo, ta in oni ji je sladko govoril, celo trdni gruntarji so bili vmes, Zalka se je pa samo smejala, pela, pridno delala in imela vedno šaljivko na jeziku. Noben fant se ni mogel pobahati, da bi mu bila izkazala kakšno posebno prijaznost.

No, tako je bilo. Tisto leto so potem prišli vojaki k nam na manever. Kamor je kdo ganil, povsod je bila sama uniforma.

„Zdaj si boš pa lahko izbirala,“ so nagajali domači fantje Zalki, a ona jih je zavračala:

„Kje pa je zapisano, da bi morala imeti fanta?!“

„To je prava morska deklica,“ so nejevoljno mrmrali mladeniči, Zalka pa je dalje živela po svoje.

Med vojaki je bil eden, ki ga je vse takoj spoznalo iz celega polka. Velik, korenjaški, res kakor hrast, v obraz pa tako grd, da ga je bilo groza pogledati. Kocinast, ves brazgotinast od koz in tako čudno pepelnato siv, mestoma pa spet kovinasto črn je bil njegov obraz, da ne pom nem kaj takega. Poleg tega odurno spačen in skrivljen: čelo je v grapavi izboklini štrlelo venkaj, nos je bil majhen in privihan, ušesa skoro viseča ko pri psih, zoperno zelenkaste oči pa poševne in ozke ko pri mački. Tak je bil ta grdoba, postave pa lepe, ko da je bil vlit iz brona. Klicali so ga Kakuj, ker se je menda pisal tako. Ljudem je ostal v spominu, ko o vojaštvu že davno ni bilo več ne duha ne sluha. V prispodobe in rekla so ga vpletali in s prav slanimi šalami so ovenčali njegov spomin. Nihče ni niti opazil, da bi se Zalka kaj spremenila, kadar nanese beseda na Kakuja. Ah ko je minil čas — ravno prva košnja se je začenjala, je Zalka naenkrat zastokala med grabljicami. Dejala je, da ji je slabo, pa je od lezi a domov. Še name se je opirala spotoma in ves čas vzdihovala in molila. Res, molila je in prosila Boga odpuščanja. Doma je zlezla v listnik in ne v hišo. Mene je položila kraj sebe kot edino tovarišijo. V mukah je nato dala življenje novemu človeškemu bitju ter ga mu takoj spet vzela. Zagrebla je v listje, zabrisala sled in odšla v hišo. Večerjala ni z družino, a ženske so se spogledovale. „Zalka ni čisto zdrava —“ „Če le ne nosi druščine —“ „Od koga neki?“ je menil gospodar. Hlapec se je zasmejal: „Ej no, od Kakuja! Vse omizje se je zasmejalo. Ker je bilo že toplo, so večerjali v veži, zato je Zalka vsako besedo razumela v zgornjico, kjer je ležala. „Križ božji je ledenela od groze, ko je slišala iz veže takšno govorjenje in grohot, „zdaj vedo vse, zdaj sem izgubljena!“ Res, dete je bilo Kakujevo. Bog vedi, kaj jo je zmotilo, da je bila njegova! Saj se ji je studil, vendar ni zavpila na pomoč, ko jo je bdi Kakuj zagrabil nekega večera v senci za kozolcem na vrtu. Drhtela je od groze in studa, kričala pa ni. Kakuj jo je potem prosil, naj postane njegova žena. Povedal ji je, da je prišel samo na orožne vaje, da je sicer mesar, in da bi imela dobro pri njem. Zalka je poslušala, odkimala in zbežala, čim je čutila, da so popustile njegove jeklene roke. Kaj bo iz tega, na to takrat ni niti mislila ... Zdaj pa — Nič! Ko ležejo vsi k počitku, pojde v

listniik in zanese v vodo. Tik za vasjo ponikne potok v globoko brezdno, ki bo pogoltnilo in zabrisalo njeno sramoto ...

Tako je sklenila Zalka in komaj čakala, da se je vse pomirilo pri hiši. Kakor mačka se je splazila iz hiše, zlezla v listnik in odgrebla mrlička. Mene je porabljala pri tem strašnem poslu. Hitro je nato šinila na vrt in treščila črviča v potok, toda križ božji! Na vrtu se je zganilo in k potoku je planil hlapec, ki je slišal, da je štrbunknilo v vodo. Kakor ris je pograbil ubogo Zalko, ji izpulil mene iz rok in kmalu potegnil truplece iz vode.

„Aha, zdaj te imamo, Kakujeva svetnica!“ je začel vpiti na ves glas. Zalka se je vila in branila ter se mu hotela za vsako ceno iztrgati, toda brez uspeha. Ko sta se še tako ruvala, se je na hlapčev krik nabralo vse polno ljudi, ki so takoj obkolili ubogo Zalko in jo jeli obkladati z majgršimi priimki.

Ubogo dekle je nekaj časa presunljivo ihtelo in klicalo vse svetnike na pomoč, potem pa se je topo udalo v svojo usodo. Nobene besede ni več črhnilo, nič se ni branilo, čisto nič. Kamor so jo porinili, tam je obstala.

No, potem je bilo kot je pač vedno v takih primerih. Orožniki, preiskava, zapor, porota, sodba in obsodba. Revica je morala v kaznilnico za šest dolgih, težkih let. Sramota in notranja bolečina sta jo tako potrli, da se ji je omračil um. Ko se je vrnila iz kaznilnice, je bila čisto izgubljena. V samoti in preziranju je preživljala svoje trpke dneve, dokler je ni rešila dobrotnica smrt ...

Ko so grablje končale svojo povest, je završalo po vsem prostoru. Trpka zgodba nesrečnega dekleta je vse globoko pretresla. Komaj so si malo oddahnili, so začele

Vile
praviti, kaj posebno pomnijo.

Bilo je to še njega dni, ko je imela vsaka vas svojo zbadljivo ime. Gorje človeku iz drugega kraja, ki je prišel na vas, pa se je v gostilni med mladino hotel malo ponorčevati zaradi takega imena. Bil je lahko vesel, če je odnesel zdrave ude, za kožo se pa niti ni smel dosti zmeniti. Včasih se je tudi zgodilo, da mu je enkrat za vselej prešlo veselje do nerodnih šal. Niti spokoriti se kakšen revež ni utegnil. Sredi porednosti se je moral preseliti na Oni svet.

Jernejčev Jemač je prišel iz Lomov na Breg, kjer je imel svojo izvoljenko. Bil je korajžen in zastaven fant, tak, ki noče

dosti slišati o tem, da bi kdaj urno pobral pot pod noge in jo odkuril.

Njegova Rezika ga je imela zelo rada in je bila tudi ponosna nanj. Če jo je hotel kdo kaj dražiti, mu je kar naravnost zabrusila v obraz, da ga ne bi zamenjala za devet domačih fantov. Ti iz Brega seveda niso bili tega posebno veseli in so na tihem kuhali hudo jezo zoper Reziko in še hujšo zoper Jernejčevega Jernača. Slednji se ni dosti menil za to. Ukal sicer res ni, kadar je prišel ob luninem svitu vasovat, bal se pa tudi ni.

Na zahvalno nedeljo so praznovali na Bregu žegnanje. Jernač je seveda prišel in pridno plesal z Reziko vse popoldne in pozno v noč. Ko pa se je že vseh polastila vinska prešernost, je sedel za mizo in z zvonkim glasom zapel:

„Pa smo fantje vas’val’, pa se nismo nič bal’ —“

Nekaj jih je potegnilo ž njim in se pridružilo njegovemu petju, nekaj jih je bilo pa tudi takih, ki so jeli škripati z zobmi, zlasti tisti, ki je kdaj v svojem fantovskem srcu imel pripravljen kotiček za Reziko.

Na Bregu so bili „mački“. Kdor jih je hotel razdražiti, mu je bilo treba samo popraskati po mizi, pa je že bil ogenj v strehi. Ko je tedaj Jemejčev Jernač videl, da nekateri rilec kuhajo, je krepko zaukal in popraskal po mizi, da je bilo joj! Potem je hitro še enkrat zaukal s tako silo, da je ugasnila luč. Tedaj je pa že tudi zabesnelo po sobi. Stoli, mize, kozarci in druge steklenice, vse je kar frčalo križem. Oštir je prosil, klel, grozil in rotil, ženske so vriščale in jokale, rinile iz sobe in vlekle razdražene moške po svojih najboljših močeh iz gostilne, fantje pa so bili vsi spoprijeti v živ klopčič. Kar žehtelo je, tako so se zagrabili. Kmalu se je vse skupaj zakotalilo na piano, kjer se je boj nadaljeval. Polena, kamenje in kolči so švigali po zraku. Nenadoma se je vse razvozijalo in cel tok se je pocedil proti Bemotovemu hlevu. Tam je nekdo pograbil zame, zavihtel in — Uu, še danes ne morem pozabiti. Moji roglji so se ogreli v topli človeški krvi, Jernejčev Jernač pa je zarjul na ves glas: „Marija pomagaj!“ In je bilo po njem. Na mestu je obležal mrtev. Rezika je jokala in žalovala, a mrtvega ni mogla več priklicati v življenje, jaz pa imam izza tistih dni svoje mesto tukaj med vami — — —

Tako so povedale vile!

„Tako je res bilo včasih,“ so pritrjevali vsi zapored v tem pestrem zboru. Za tem se je oglasil

Koš
z zanimivo zgodbico.

— Ne vem, če še nosijo „škarje“ dandanes. Menda so stroji pregnali to staro navado. Njega dni je bilo seveda vse to čisto drugače. Brez „škarij“ ni bilo mlatve, višaj vesele mlatve ne.

Tisto leto, ko je prišel Andrejev Jože iz Amerike, je bila za pšenico posebno dobra letina. Obrodila je kakor že davno ne. Zato so bile tudi „škarje“ vesele, da še nikoli tega.

Motnikovi mlatiči so jih dobili prvi, pa kakšne! Komaj so zjutraj prijeli za cepove, je že stalo pred skednjem šest litrov vina, velik šopek rož, škarje, obroč, masten štrukelj in vse, kar je treba zraven. Hoj, to je bilo veselja in smeha!

No, Brustovi mlatiči pa tudi niso bili kar tako. Vrnili so gostom milo za drago — četverno so jim nesli nazaj. Rože so naložili kar vame, da sem bil ko cvetoč grm, posebno pa Andrejev Jože, ki ga je bilo v Ameriki že davno jelo žejati po domačih ljudeh in domačih običajih.

„Hej, hoj,“ je poskakoval, „zdaj pa lahko grem pod nišo, samo da sem še enkrat videl take „škarje“!“

Mlatiči so ga povabili medse. Bila je kar cela gostija. Harmonike so se tudi oglasile v skednju in mladi pari so se zavrteli, da je v oblakih bežal prah s pšenice. Domov grede je nesel mene Andrejev Jože. Ker so ga pa tako temeljito pogostili, ga je zaneslo v jarek. Zavalil se je vznak in z vso pezo lopnil name ter mi tako zrahljal rebra, da nisem več mogel vršiti svojih dolžnosti.

No, jaz sem res moral končati svojo slavo, vesel sem pa le še danes, da sem bil takrat poleg. Ej, prijatelji, veste, „škarje“, to ni kar tako! Kdor jih je enkrat videl v življenju, jih ne pozabi nikoli več. To je bila pesem naše vasi, vesela zahvala in počaščenje dobre matere zemlje, ki v svoji ljubezni nudi vsemu žit ju in bitju svoje najdragocenejše sokove, svojih črnili grudi skrivnostno kri! ...

Tako je pomodroval koš. Eden in drugi iz druščine se je potem oglasil, da je tudi on že videl „škarje“, tako imenitnih in razkošnih pa ni pomnil noben.

No, nazadnje se je oglasil starina

Kolovrat,
da pove še on, kar ve.

— Ej, ljubi moji, je dejal, — skoro težko mi je začeti, ko sem že toliko slišal. Vsi ste povedali žalostno ali veselo, okroglo ali ganljivo, kakor sem hotel reči, jaz pa niti sam ne vem, kaj naj pravzaprav povem. Da sem bil nekoč mlad, lep, svoji mladi gospodinji v veselje in ponos, to ni nič posebnega, kaj ne? To si itak lahko mislite brez mojega pripovedovanja. Da sem slišal mnogo v dolgih zimskih večerih, ko sem brnel v zakajeni hiši in so na desniin levi pele predice, zaspani pastir pa leno otrinjal trsko na peči, to vam bo tudi znano. Vendar mi je marsikaj izza tistih dni izginilo iz spomina. Res, mnogo sem pozabil, enega se pa le še živo spominjam.

Saj veste, da ljudje radi govore o strahovih. Tako je bilo tudi na preji. Zbrali so se včasih fantje in očanci in jeli moževati. Pa je povedal oče Nardin, da za cerkvijo straši med grobovi. Straši pa zato, ker so tam pokapali v francoskih časih človeka, ki je hotel pred smrtjo še nekaj povedati, pa ni mogel. Bil je vojak, Francoz. Bog nebeški vedi, kaj je zagrešil, da so ga obsodili na smrt! Tako se jim je mudilo, da mu niso niti pustili govoriti na zadnjo uro. Prosil je z rokami in takorekoč z vsem životom, toda v tistem trenotku mu je šestero krogel ugasilo življenje. Izza tistega dne ni miru na pokopališču. — Tako je pravil oče Nardin. Predice so poslušale, med njimi pa najbolj vneto lepa Barbara, domača hčerka, ponosno in pogumno dekle, ki ni poznalo bojazni na svetu. Bila je čisto kakor moški. Odločna, nagle jeze in pa vztrajna, da se je bilo težko kosati ž njo.

„Oh,“ se je namrdnila, „rada bi le vedela, kakšne pravice naj bi imel tisti Francoz po naših krajih. Če mu je dolgčas, naj gre strašit na Francosko!“

Vsi so se zdrznili ob takih nevarnih besedah in tudi oče Nardin je dejal:

„Deklina, pametna bodi, pametna, pa premisli, kaj govoriš!“

„Kaj bom premišljevala,“ se je zasmejala Barbara. „Da sem fant, bi bila že davno šla povedat tistemu Vašemu Francozu, kar mu gre.“

Izzivajoče je pogledala po fantih, ali nobenega ni bilo, ki bi se bil hotel ponuditi, da pojde mesto nje na pokopališče preizkušat svoj pogum. Zato reče Barbara sama:

„To ste šleve, vsi, kar vas je! Kaj stavimo, da pojdem jaz in preženem Francoza?!“

Zdaj se je ta in oni opogumil, češ, le pojdi, le, ti, ki se žive duše ne bojiš! In so se res zmenili za stavo. Ako se vrne srečno s pokopališča prejme petdeset kodelj lanu.

Tako so se šalili, a Barbara je vzela vse za res. Ko se je približala enajsta ura, je vstala in se podala na pot.

„Nocoj grem jaz, jutri pa se greste lahko vsi prepričat, da res Francoza ni več.“

Iz radovednosti je šlo nekaj fantov za njo, da bi videli, kaj se bo zgodilo.

Barbara je res zavila na pokopališče in krenila za cerkev. Lunin soj je bil razlit po grobeh in kakor pošasti so se razprezale sence spomenikov po gomilah. Barbara previdno stopa in se oprijemlje križev. Ko odbije ura v zvoniku polnoč, naenkrat obupno zakriči in se ne gane z mesta.

„Zdaj je po njej,“ si mislijo fantje. Ker pa dekle le ne neha kričati, se opogumijo in ji hočejo na pomoč. Barbara krili z obema rokama in vpije na vse grlo, ko pa zagleda fante, napne vse svoje sile, se iztrga nevidni moči in lopne na gomilo.

Ker vidijo, da ni nikogar blizu, planejo fantje k njej in jo dvignejo. Nezavestno prineso potem domov, kjer šele opazijo, da je brez vrhnjega krila. Ko se je namreč naslanjala na križe, je naletela na majav kamen, ki se pod pritiskom njene močne roke seve nekoliko nagnil. Čim ga je spet izpustila, je kamen omahnil spet nazaj in priščenil njeno krilo, da ni mogla dalje, dokler ni krila odpela in se na ta način rešila kamenitega objema.

Joj, to je bilo smeha dan za dnem, ko se je razvedelo, kako je Barbara „s svojim krilom mrtvece preganjala!“ Tako jo je bilo sram, da si nekaj dni skoro ni upala izpod strehe. Enkrat za vselej si je pa zapomnila, da prehuda korajža tudi nič ne velja. —

Tu je kolovrat obmolknil in v podstrešju je spet nastala tišina. Motilo jo je samo brenčanje muhe, ki se je bila vjela v pajkovo mrežo.

Takšne so torej te vsakdanje zgodbe. Kdor bi jih poslušal in znal res prisluškovati, joj, koliko bi jih nabral. Saj jih je poln vsak naš korak in slednja naša kretnja ter vse, kar nas obdaja! Toda kje je tisti, ki bi jih popisal?! Naši dnevi so zanje gluhi kakor smo gluhi mi vsi za vse, kar je našega. Zato pero v kraj in zbogom vsem, ki so me doslej poslušali! ...