Hajd! kmetje, kupite,
kupite blagá!
Blago moje najlepše je,
najgorše se ceniti sme:
Iz velike fabrike
nemške kulture!
Glejte lepe srajčice,
bele kakor sneg!
Tem se pravi hlače, da!
Preumetnega so stroja:
Iz velike fabrike
nemške kulture!
Imam tudi lajbelce,
oj! kak zali so!
Sukinj takšnih ne najdete
nikjer drugod, ko so te-le:
Iz velike fabrike
nemške kulture!
Kupiti lepe čevljice,
nogovičice!
Klobuke in obramnice,
gumbe, trakí, zapónice:
Vse z velike fabrike
nemške kulture!
Hajdi! ne zamudite!
Zlata vam je prilika!
Ne bodi vam tolarčka žal;
kdor kupi, se ne bo kesal,
iz velike fabrike
nemške kulture!
K stanu prost zdaj stopi kmet:
„Dragi prijatel!
Obleko dajte mi celó,
od pet do glave vso novó –
iz velike fabrike
nemške kulture!“
„„Tak je prav, poglejte le,
krasno vam stojí.
Zdaj smete se pokazati
in vsakemu približati;
je 'z velike fabrike
nemške kulture!““
Močno kmet se veselí,
berž hiti domú,
ošabno hodi čez vasí,
para, misli, nikjer mu ni,
zvun velike fabrike
nemške kulture!
Ko pa domú bliža se,
vtripa mu sercé.
Priijatli ga ne poznajo
in šemi se posmehvajo,
iz velike fabrike
nemške kulture!
Kaj pa maram jez za to,
če se smejate!
Dobim prijatlov koljkor čem,
pajdažiti se z drugim smem
iz velike fabrike
nemške kulture!
Kmali vidi pa naš kmet,
da je ni zadel
v obleki novi se gibat
ne more nič, kakor bi rad,
iz velike fabrike
nemške kulture!
Čevlji hudo ga tiščé,
hlače pokajo,
je srajca komaj do pasú,
in suknja – usmili se Bogú!
Iz velike fabrike
nemške kulture!
Dobro je previdil zdaj,
skušnja mu pové,
da kar pridela se domá,
je boljša roba in več zdá
kot velike fabrike
ptuje kulture!
