Vse pride na dan!

Vse pride na dan! anonimno

Objavljeno v Domoljub 1893, št. 22 (16. novembra) v rubriki Listek

Spisano:	Postavila Tina Habjan
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

V tem pustem poljskem gnezdu mora biti človeka od samega dolzega konec re ni priha al. Kmalu pa »o se mu zopet izvijali vzklike .Konje krtačiti, j-mena »nalili, straiiti, vedno le vaditi -r, bes vzemi v»o I eumnost — če »mo !•• za to vo:aki, pač se ne izplača! V štirih tedn h odrinem ie na i.dpu»t, a <!•> sedaj lii em bil ie ua najmanjli pra-ki, le pri t« h bedastih minevr. h — »ram te bodi I.idka', iu skoro prtg. rečejo poležal krtačo po »teguu konjeiem. .Ali tudi ti ie nisi duha a sovrainega »ouduika?*"><-*, repen&l •» je čvr»t uan.r Štefan Krtačil je ravno sv nje ru

.Trab, trab", pripodil se je tuj jezd c na dv. r 1'lanci so obstali pri svojem poslu „<ir»d Pioskovo je napadla ruska druhal, gospod grol proai, da mu p..||jete oddelek ulaucev na p,moč*, ptročal je ravno navzočemu ritmojstru tuji jezdec na penečem ae honiu.

.Pol eskadrona na konje — naprej, poročnik Prelog vodi", ukazoval je rilmojsler, in ni preteklo pet minut ko je bil oddelek ie pripravljen. Pogladil je ulanec Stelao svojo Lidko in dejal: .(ilej, konjiček! Ikig vendar nekoliko misli na nas, ko naa na vse zadnje vendar kliče š« k majhni praski, seveda le z ruskimi kmeti, kateri ae premalo menijo za mejo — hudega ne bo, tak-le grof se prav kmalu pretrese, pa boljše nekaj kot uič*. Zelo a« je motil nlaoec Štefan, ko je mislil, da j« to kaj maleg«. (irad Jakova je bil v og„|U, iu razdivjandruhal je vničeč m knčec. dihala pa grajskih h dn kit ter odnašala, kar ji je priiio v roka. Taki napadi »o »e Ktdili večkrat radi betonov na iu»k«m Poljak* m m daai je lila P.oskova iddaljeua več ur od meje, teniar ao «» up«rniai lahko pr.plazili, ker |e bli za gradom do m«*« Koalo zarašien gotd.

V »kok« »o pridirja.i ulanci, a eul:c*ai iz«aniali upornike iz gir«iega gradu.

Tu ^ začu e a * rajskih stopn.c aem otrciki kur na p 'moč I lau>c štelao |e podil a». jega k< nja okrotf a «<»ai m dim sta mu ovirala pogled, tula čal je utroški gia* v bliimi: .Oč.ta so mi ubili, inaUr vrgli v ogenj iu meae — o m-ne b<do tudi pobili — »ojakt. rešite me, r»»ite me}'

Za trenotek »e je zd>lo ulai.ru, da vidi prvd rboj majhnega dečka v sami srajci, a produo |e mogel doUčao spoznati zadela ga je na ramo bojna aekira. katero /e zavihtel nadei,| neki kmet, zdrsnila od tu na koma, ki M divje v spi,* ,„ \r/e jezdeca, kateremu je zadeta roka otrpnila, čei glavo v goreči« razvaline .Dano nalogo sinčno dovršili*, natnanjal je drogi dan poročnik Prelog, ki je bil tudi lahko ranjen ua nogi. ntinojstra. .Napadmke snu. del, mi zajeli, deloma razgnak grofa in g r. hojo |e divja druhal. tal, z mladim grofom »red pobila, še predno smo prišli".

.Gospod poročnik, pokorno naznanjam, deček je še iivel', poseže ime« ulaner fttefan, katerega ao bili »««*» opečenega reiili ,t razvalin; .aliial sem ga vpiti in »idel « stopnic skočiti v umi srajci, v late m trenutku pa me je zadela sekira preklicanega Rusa!" Iu pogledal |e «obvetsuo roko, t drugo pa M J- pogladil Ae prrjšni dan Uko orjaške brke. da bi bil it njih plel lahko kite, a sedaj vse osmojeue.

.Ni najmanjšega sledu ni bilo dobiti za dečkom, II a J brž e M ga nečloveški roparji tudi vrgli v ogenj; oče, mati m dete so mrtvi!

.Čud na oeoda ! Poeeetvo pride sedaj na grofa Lotarja t. mu bode prav prišlo, ker liči do ušea v dolgovih*, pripoveduje ntoojater, maiaje t glavo, rin ti, Štefan", obrne na alanra, .a*-dat ai bil pri praski, po kateri te je tako mikalo, a »kupil ti |o tudi. kaj pa praviš temu?* .Da, goepod ritmojater". pritegne mu Štefan ter si z zdravo levico pogladi osmojeiic brke, .če gre dekle na ples in ne dobi plesalca, je tntmenje da jo vn< zasramuje in vojak, ki ?*• čas. kar služi, m bil za kaj druzega kot za manevre in parade — ta — no, ta ni veliko boljši!" .Ti si bedast*, nmij.1 se je ritmojster. .taka primera I*

.Bedak sem. bed.k tje, veael bi p. le bil. če bi bil rešil ub tega dečka."

. K.jpaila. vsakdo bi r.d - ubogi dtček, ubogi Mariši! Kaj poreče ua to grof 1/ot.r!"

II.

Grof Lotar ae je ravno z.b.v.l v veseli družbi, ko oo mu .poročili smrt br.tovo in njegove družine. Kar sesedel se je, oči so mu itstopile. kupic, mu je p.d a ter se ivetiketaje raibila, in rudeča tekočina se je ratl.la kot kri po grofovi obleki.

Druibr mu je hotela itreči svoje sožalje, toda vidno se je tega branil in zapustil sobo. A predno je prišel do vrat, omahnil je in padel bi bil da ga ni pre-ueglo par gospodov.

(irof Lotar je imel le jednega služabnika, ki je bil ie osem dmj doma na Poljskem, grof mu je dal odpust. Soproga grofova je bila pri svojih stariših, grcf je bil sam v stanovanju. Prijatelji so mu ponujali svoje sluge, a odklonil je neprijazno, češ da nikogar ne potrebuje, ker hoče biti sam.

Sezidali so grad in grof ae je s soprogo naselil v njem. A ves se je spremenil, nekdanji živi plemenitsž. Neka mračna otožnost se ga je polastila, razburila ga je najmanjša toprnost, skoro neprijeten vtis so nspravljsle na človeka njegove črne, bliščeče oči. Drugikrat je bil topel nenadcraa mehak, mil, molil je, dajal miloščino, obdaroval služabnike, vabil prijatelj« in kraljevo jib pogoetil. A med največjo veselostjo nspal je nepričakovano grofa zloben duh, da je pričel divjati. Ločili so se gostje, marsikaterega več ni bilo blizo, naj ga je grof še tako vabil. Po nekoliko letih ee je ločila od njega celo soproga ter »p vrnila k svojim sfarišem v Lvov.

Zloben duh je gospe daril » gradu. Podložni so sovrtiili io se bali grof., ker je bil ž njimi trd. Se nepri- Ijubljenejši p.je bil grofov služabnik Iv.n. Zopern je bil že po zunanje, obraz od koza torin. (irof p. je kazal posebno naklonjenost do teg. služabnik., vč»sih je bilo celo vidati, k.kor da im.Iv.n neko demonsko moč do svojega gospoda. Polagoma „e je ud.l Iv.n tudi pij.fi. j« «e l e t*dne- 00 da bi kdo vedel, da je bolan, potem je lazil topet po več dnij po gotdu s puško, ne da bi ustrelil le jedno tverjad. Nekdaj, kmslu po nesreč, pozvedel je tudi o vojakih ki so bili r.njeni, ko so preganjali napadnike. Obdaril jih je prav bogato. Ulanec Štelan, ki je imel jedno roko popolorma irdo in vsled op«ki.o lice pr<cej spačeoo, dobil je najvrčjo nagrado. Kupil si je s tem denarjem v tvoji domovini bii:co .n nekaj sveta, oženil se s pridnim dekleUm in tivel srečno in tsdovcljno.

III.

Preteklo je deset let. Sti fan se je vrsčal m-k>ga večera s polja, otroci so mu nasproti hiteli, oe m meč se u silen veter.

.Nevihta bede, le brž domov, priganja oče. potisne otroke skoti vrata ter jih skrbno »klene ta seboj. V hiii je te meti uprla vss okna, pripravila blagoslovljeno svečo m se poboino prekr.ials, ksdar je preiinil obiske bl.sk. Kmalu je legla popolna tema, le taroi blicek je ratgntl včasih temine, grom pa je polressl tidovje. Drotina je klečala okrog mite in molilt. Otroci »o se tresoč oprijemsli lUriiev, ti pa so te itročevali v bolje roke.

Nenadoma se tačuje tuotj ptuj glas. Nekdo je Irkal na okno io milo prosil: ,Za boijo voljo, vtemite pod streho mojega umirajočega očeta!* Štefan je del prrcej odpret, t. na pa mu je svetila io otroci so se rsdovedno in hkrati boječe oprijemsli » materino krilo.

Mlad, slaboteo mladenič, oblečen kakor potujoči Slovaki, sandale na nogah in rujav dolman če t pleča, pripelial je starega mota v hiio. Bledo obličje Harčkovo je lilo vse oblito s krvjo, ki je tekla it odprte raoe na čelo. Štefan je podprl starfckovo glavo, a silen kaielj je pretresel vse telo.

.Oh moj oče, moj obogi oče«, td hoval je mlsdenič .Uko je bil te slaboten, ds je korosj hodil. Tu oav je prehitels nevihta, poiskala sva varstva p<d nekim dvev^M-m t drevesa vrže veter težko vejo. ki jo »dela ubotega »četa ravno na čelo m ga ranila. Nisem tedel pomoči, dokler nisem zagledal tukaj svetlobe; prijel sem ubotega bolnika in ga pripeljal do >*>m — o dajte mu u Boga prestirček. kjer bode v miru*.

Štefan je le prikimal, solte ao mu »lile oči, ko |e skrbno pckladal ta posteljo ptujega, umirajočega m»ža Cloveika pomoč je bila tu »HIODJ. S« je tivel starček do polneči, t taiedel se 01 reč. Nstadnje ga je napadel te hud kaielj. ki je prešel v težko grgranje, smrtno grgraoie lilssnoje jokal in tot.l mladenič, sloneč nad truplom starčevim

.0 oče, oče!* klieal je. .sedaj ai me »pustil ie ti, jedim ki si ml izkszovsl i« ljubezen na tem mrzlem, bretsrčnem svetu !*

Jasno je vzhajalo solnce drugo jutro itta pogoria Se vedno je mladenič nem čul pri mrtvem »larčku, roki je imel trdno sklenjeni, ustni pa ata se mu premikali v tihi molitvi. Sufao si ni mogel kaj, da ne bi bil primerjal ob. h obratov; te po noči je opati, dasi nista ptu;ca oi osjmtnj podobna, ob srločnem svitu spotnsl je Isl.ko vsakdo. Mladeniča bledo lice je kstalo neioe potote. nos je bil orlov, v plavib očeh ratkrita je bila dola. Mrličev obrat je katal močne, itrleče kosti, ustne napete, k o l a t e obrvi. , Ali je bil mrlič vsi pravi oče?* sočutno vprada Štefan, ko je v jutranji potdrtv pokrepil po poboini navadi nrliča t blagoslovljeno vodo.

Mladenič osupnjeno pogleda, nato odmaje « glaro io "e zjoka.

.Ne, o ue! Moj pravi oče ui bil, a ljubil me je, kol bi bil, in mi storil mnogo dobrega. Nesrečne dri« »em — oče Jakoš m« j* našel pol tmril«j.'a m sestradanega v gozdu, velikokrat mi je praiil. da n -em imel drutega na srbi, kot tenko srajco, m bilo je v novembru. Pot<-m aem bil dolgo bolan, celo MIIU rut je slregel Jakti kot skrbna mati.

.Io kaj je bilo pr.-j, kako ti prišel v gozd?' vprašuje n-kak'. hlastno huf*o.

.Kako? (»J, tega sam ne vem več prav. V bolezni sem izgubil vse spomine, »aj sem bil še mal otrok, komaj »edem let »Ur*.

.In koliko si seda) star?'

.Sedemnajst, detet let je tega*.

. I)e*el let, kako »e vjetna! Iu kje, v katerem kraju te j« dobil tvoj rednik?'

.V Galiciji blito ruske meje".

.Bog! Povej, ali se čisto nič ne speminjaš več, kaj je bilo prej, kdo ao bili tvoji stariii'* .Ne vero — kot daljne, daljne sanje se mi «di. da aem prebival v velikem gradu, da je bil imeniten gospod moj oče. iu bleda boleh.a gospa moja mati; nato se je tgodilo nek.) grotneg., nek.j kar ja .mešalo duha. Kaj je bilo prav ta prav. ne vem več-.

.Napadniki ee pridrli v vaš grad, oropali ga in taigah. ubili tvojega očeta m mater vrgli ? ogenj —* Mladi Slovak je poskočil in stopil t.rudel v obrat pred Štefana. .Od kje vse to veš?« vakjikni I ,e vtnemtj - ,,da, tako je bilo, grad in ogen), d«, da - »j, " l'kSe?el"e° pokril obrat t rok.mi in bridko jokal. „Bil sem tedaj pri ul.nc h, in poklicani smo bili gradu ua pomoč. Sevrda smo polotili iu piepodili upornike, s grof in grofliijs sta bila mrtva, malega dečka v sami srajci pa sem še sam videl, slišal njegove žilostne klice, a v Um trenutku sem začutit hud udarec na de-no ramo — še sedaj je ta roka IrJa — tudi konj je bil zadet vspel se je ter me vrgel v tleče razvaline. Ko sem se rešil, o dečku ni bilo ne duha ne sluha. Pozneje so pravili, da je tudi mladi grofic zgorel; nspo-led ti morebiti še ti mladi grof Pioskova — čudna božja pota!« .0 oče Jakoš, zakaj nisi še tega doživel, kakšna radost bi bila za te, ko bi videl, da so mojo sanje bile vendar npkoliko resnične*, ibtel je mladenič.

..Ali ne misliš, Štefan, da moramo pomagati mladeniču do njegovih pravic", dejala je žena. ki je stala pri kuhinjskih vratih in čula vsako besedo.

..Seveda, ko bode pokopan stari Slovak, podam se ssm t mladeničem na pot v grad megovih starišev".

IV.

Grof Lotsr se je povrnil t lova. Silno ttburjtn podal se je čret grajski dvor naravnost na ono stran, kjer je bila sodnijska pisarna. Po tedanji navadi so imeli namreč grajščaki sami tudi sodno oblast nad svojimi podložniki. Sodnik mu je šel naproti, ker ja mislil, da je kaj nenavadnega. Skoro bret s.po je obstal grof pred uradnikom ter jetno udaril s puškinim kopitrm ob k.mentt. tlak. Kdo |e sodnijski uradnik na mojem svetu, gospod?' besno vpraša.

Uradnik dvigne glavo višje in grof. ostro tavroe: ..Mož. gospod grof, k.tereg. mor.te spoštovati, do katerega se mor.te dostojno vesti". varujete mojega sveta pred tako sodrgo'" ,,1'red kakšno aodrgr, goapcd grof? Ako telit« česa od nieoe, govorite |a>neje". Cigane mi odpravite, cigane." kriči grof od jeir taradel.

..Katere e gane, kje »o in kaj so zakrmli?"

. Ali so kai ukrivili, k»i to m<m mar* Proč ž njim*, praum proč! Ne p> znate teli prsov, v glavi se mi viti — proč ž n;imi — prc č!'

,.Pa kje so trtidar? Ne Vem, k|e naj jih iščem

.V gozdu, oa oni strani nizke/a travnika pri tenkem hrastu !*

.Dobro, poiščimo jih in potlej odločim potrebno!*

.Da odatraoiUi druhal do večera čez mejo m jega oveta, sicer —"

Skoro vzdihoval« je govoril grof t« be*de, p<t m u je stal na čelu in opotekaj« se š-l je v itrad. Maial je t glavo ortdnik, ko je gledal za odbaajočim grofom. Bog ve, kaka skrivnost tare grofovo dušo! Kdor ga je prej pozoal ubozega plemenitoika. pregaojanega io nadlegovaoega vedno od upnikov, — bilje najteselejii in najti vab nejii — in nasprotno aedaj! K-a j« bil pre ialosteo dogodek, nagla, straina amrt brala iu njegove drožine; a rolaišemu bratu je prinesla nesreča vendar I« arečo, bogastvo in lepj posestvo — a I« malo uživa od tega — rea čuduo, ueumljivo!

Nili slutil ni, kako s« bode to ueumljivo v kratkem najotrašneje pojasnilo I

.Ali <ui u * k i t> oni tiratni r gani/ d-jal je urada i »m hljaje. ko j« za<l'dal pod v.liktm bra*t'>m d»a slovaška loncetetca »edeli io uživali avoje akromno kosilo. Stopil t« k nema io zahteval potne list- ftuf.r. — zakaj ta je l il t svojim varovancem — p da. ma :» v U«aje zatit pip r

. J a k o t M droki :n n,-gov sin ^aodor* č.ta uradn k iu pogleduj« mvta. .Slovaka sta?* t prešine nap «ed. .Da*, odtrne £ufan, v strao j« obračal obraz takaj lahka rudeč.c« ga je • bliia radi laii.

.«»d če«a živita?'

.OJ evoj* obrti.'

.Iu čeia iš'• ta ua svetu Pioakovrm ?'

.D-la iiče»»«, odgovarja Pandor.

.Gospod grof v t|u ne trpi tukaj in mi j« n ar-čil. naj vama povem, da morata zapustiti njegova tla io s <vr taioj." »pod gr f oaju nima pravice odganjali", ugoiana Pandor.

.Hm. to bomo videli. Gospod grofje mogočen mož *

.Ooi.pod grof |« pt gotovo tUdI pravičen mož, io midva sva prišla posebno uto a*m. da t njim govorna,- pravi Sufan.

.Ta sklep le opottiu. 7a ko vaja j« videl, ratjsneo I- bil tako da vaju oapodi t psi od grada, kakor hitro s« prikažeta ondi."

.Ko naju je videl? (ioapod grof najn je videl?'

.Da, in on mi j« ukstsl, naj vaju preienem t njegovega sveta.*

.0 Gospod, pomagajte nama. da tmaga praiica,' klical je Štefana ter se vrgel pred sodnika na koleni.I.Vadoik je »t «ptl kor.k nazaj in o«upn|en p<<gledaval klečučega. pVatanito," pravi, .in p"»ejte. ka| želite! Tako malo ste vi loncevetec. kakor Slovak Vi ste 1'oliak." ,I>a. g<>«pod' Io vesteh, k Jo je t* mladenič? To je s n grola Hruna Pioakoie, ki je itgiuil pred desetimi leti ob ailnem požaru.*

. A l i bled.te, ali Ste pa slepar*. ostro p.mdaria uradilik, .mladi grof Pandor je bil tudi umorjen v oni grotni noči. kakor njegovi star ši."

.Xe, mladi grof je bežal v sami srajci v gozd, da bi ušel avojim morilcem. Ondi g. |* n»šel p, I zmrzlega in pol sestradanega potujoč S ovak iu ga je prijetno sprejel kot oče "

Iu Štefan je povedal zvedavemu uradniku vse, kar ae je bilo tgodilo v oni »trašoi noči. 0 goapod, pustite me v grad, ».daj, ko sem g» videl, tjaanil »e mi je topet spomin, »se gled.m pred seboj, stopnice vidim. v»ak hodnik, vae sobe. vsak kot trem pred .abo, in grof L-Ur m. p.č mora verjeti, da em njegov netjak!" govoril je ftandor.

Premišljev.je je hodil or.doik po travniku sem in tja. Pogosto se je otrl v loncevezc. Dobro jo poznal svoje dni grola Ilrunona. ..j »ta bila kot dijaka celo prijatelj*. In ako je pogledal revnega loorereiM. in č.m večkrat ae je vanj otrl. tem več podobnosti , . našel rmd njim in grofom. A kako bode prejel poro Ho o sv tn netjaku Jrof LoUr? Kaj - .k. - • d. a tedaj n, Wl umor.en, ako ga je danes c e l o videl in spotn.L .Ali tvoj rednik ni nikdar poiskal grola m se potecnil za te?' vprašal je natadnje mladeniča.

'oČgLrofJa, ,.. .1 d o»biUl r-.Ml « pro'-' iIl. ' d" ." ' p ..I župnik je celo nekdai rekel — pa saj je to golo obrekovanje, ne morem in ne smem ponavljati.*

.Kaj je rekel g»«pod župnik? Ako ti hočem pomagati, moram vse vedeti !*

.Dejal je*, in sprelet.vale so razne barve Sandorja, .dejal je, da se govori: ruski uporniki so napadli grad ua grofa Litarja prigovarjauje in njegov sluga Ivan umoril je grofa Hrunona in njegovo soprogo." .Obtožba ta je huda. katere ni mogoče dokatati. A poskusiti hočem — predstavil te bodem grofu, a ne tako, ne v tej obleki. Pojdita proč, na oni strani tega gotdiča je gostilna, tja pojdita in se skriju, dokler vama n« pošljem obleke ali je sam prinesem. Naročim vama tudi tedaj, kdaj pridiU v grad."

V.

.Grotno je, ekoro neverjetno! In vendar — takaj se mi oglaša v srcu glas, ki potrjuje I Bodemo videli. It svojih dijtških let imam še baržunasto obleko, v tej bode mladenič ve. podoben grofu Brunonu — v Uj ga predsuvim grofa UUrju in op.tujem, k.k vtis uspr.vi n.nj." Jesensk. megl. je legi. n. ravnino, tema je igodaj nastopila, v grsdu so se prikatale prve luči. Ob tem času je igral n.v.dno grof Lottr s svojim sodnikom šah. Tudi daues je poslal ponj.

Ko je stopil Ivan v sodnikovo sobo, tsgledal je Ukoj mladeniča, slonečega ob miti. Osupnil je sluiabnik in grotno viknil: .Mladi grof!"

A tudi S.ndor je t.klical: '.Ta jel T. je umori mojeg. očeU in vrgel mater v ogenj, U me je preg.njJ daleč v gotd!"

I>aii |e bil pobit po teb *r<>mečih besedah, a>iroil je roke m lecijal: .M lo?t, u»tniljerjje, »toni •••m. »vr mi je ukaial irr f |/.tar !• A kak«r bi re bil na>:ioma tatrdej, kaj j« udal planil je pr ti vraU'm a bile so taklenjene, t ta d>a a*Jnij »ka alutabnika »ta prijela.

Skrbita, da vatna ue uid-!* takltcal Jima e . Joik in »e po<ial R Mojim varovancem k cr< fu. Ta je bil ie rieie»oljen. .Kje neki dane« b<Te pisač Uko dolgo, iti ludi Itaua ui/ jeni v je m v tem pratnil kupico ia kupico. Nenadoma se obrne ua pol proti vratfm in omabue, takaj m^d vrati ae |e prikazal mladi Pandor, iiva p >doba nje^.jte^a brala pHrunon !* klical je, .Brunon, duh mojega umorjcn^ Ka brala. proč. proč, jat «e ue prerinem! .lat te** nisem »U-ril, in ko sem dal vražjemu Ivanu U tikat, nisem roMil. da bode v resnici to »toni!

Pal je na kolena, obrat mu je bil »mrtn.ibled, u»ta »o s« mu penila: .bol^ovi so to storili, d -ltrovi! Lshkr^ iivnost je dra*s, telo dra^a, in jat nisem imel denarja, in bral pa ni dal! Toda iivljenje. kakorlao je bilo moje udnpb deset let — rajši elradam in beračim. rajM vse trpim, kot take muke"

Nenadoma se otre. .Kje je Ivan - vraiji fin! Naj čuti tudi on te muke, a tloba nima vesti, njemu oi na tem!*

Ivan je te zavarovan, in prav ial mi je. gospod grof, da moram tudi van prijeti!* .Ha, dobro st« jo itvedli, bore pisač. a odpustite' Glejte, kako umira morilec brala!' Predno je mogel ubraniti uradnik, potegnil je gr. f ma pisa samokres in pognal ai kroglo skoti sence.

Ker je I«an prtnaial »«oj tl<»čin. d•••rgel j ali f labao pravice Nao je pr poved »»al. da •• •• bil obrml gr>'f 1. '.ar v aioji bupnnsti, pntiakan od up • • pogo«t« na »vojega brata a u ga j* vedao tavrača' N-«i» { |e bil »tlno rat;ar en, m d»jal je, da bi ta v»dt, i t poti spravil brata, ako bt bil pr«-I njim Ivan je imel ra»t lako je t,i na grla Mnti-r.a. č»l da ga )- nekdaj taioa. z bičem, in Uko »e ponudil gr"fa I/>Urja, da p brata .Ako na*Une na ru<k>ai Polj>ketn topet kak ur r. prat lahao prider<> up- rmki na grad Piuskovo, dejal ••m grcfu Lolariu, m n mi je pruimal t glavo t«r r-*' St-.n. kar hoč«*š. tako pa«j«» n«» b>d.-rn Itv^l K" pa "tn »toni. kar je ielrl na poti »PRI mu bil vedno — tak m g"«P"dom naj mkdo nič*«ar ne »tori. hval«-lno»ti De p>- tnajo *

Ni najman|4ega kesa ni katal Ivan med »vo tm pripovedovanjem, umrl j« tudi oeskesan na vislicah Soproga grofa I. .tarja povedala, da je i«po«edal njen soprog svoj tločtn v tanjah Ko ga je drugo jutr* itpraševala. m*ičil jo je grotovito, Tuliko pogumna oi bila. da bi bila »oproga natnamla sodni|i, a ludi iiveli ni mogla »eč i njim, zato se je dala popolnoma ločiti. Grad P.oskova ima topet svojega gospodarja; tudi Stelan biva tam s svojo drulino, in nadiornje gospodarstvo. Le veaale obrate gledat sedaj v gradu, ker je iz grada izginil zlobni duh slabe vesti.