Po svetu tí pošiljaš svoje sine,
Sloven, iz učenosti vira pit;
Najboljše sine svoje, cvet mladine,
Da bodo kàj, deželi v čast in prid:
Na Dunaj ali v Gradec? to se vpraša –
To je nesreča, to sramota naša!
Sirota! Žar prijaznega pogleda
Ne sije tam iz tujih mu oči;
Domača ne pozdravlja ga beseda,
Slovenski sam naj tiho govori;
Po tujih hišah služi, da se hrani,
Kjer vse oblastno gleda ga postrani!
Kjer drugi se gosté, ostankov prosi,
Drobtine naj pobira on, prosjak;
Ko drug ponosno ga pred svetom nosi,
On skriva naj, taji trobojni trak:
Ko sin »gospod-naroda« javno vriska,
Ob zidu on naj plazi, v kot se stiska!
Življenja del najlepši, doba mlada,
Brez solnca, cvetja gine mu, zakaj?
Ljubezni siromak v tujini strada,
In tega, onega ni ve nazaj:
Pokrila ga je rano tuja ruša —
Mir ti, uboga ti slovenska duša!
Slovenija! daj sinom svojim mesto,
Da uka žejo si doma gasé;
Srce ohranijo narodu zvesto,
Močí si za življenja boj krepé:
Za drugimi Slovenec ne ostani,
Grad vedam dvigni v beli se ljubljani!
