Vsi drugačni, vsi enakopravni - ali zgodba nekega smetiščnega muca
| Vsi drugačni, vsi enakopravni - ali zgodba nekega smetiščnega muca Irena Blazinšek |
Zgodba za natečaju za novinarsko nagrado
| |||||||
Koliko časa je že minilo od takrat, ko smo zadnjič slišali ta slogan? Zase vem, da sem ga prvič - vendar ne tudi zadnjič - videla nekega turobnega jesenskega dne leta 1995 pri vhodu v Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. Od takrat je minilo dobrih petnajst let, in tisti smetiščni muc, ki je takrat stal pred vrati in gledal v črno-beli slogan, se je porazgubil nekam v moje spomine.
Takrat nisem razumela, zakaj tako. Besede sem razumela kot tipična devetletnica - četudi imamo drugačno barvo kože, smo še vedno v bistvu enaki. In na bolj osebnem nivoju - tudi invalidi so ljudje, čeprav so ljudje, ki nekaterih stvari ne morejo opravljati tako dobro kot tisti, ki so zdravi. Zakaj ravno invalidi? In zakaj ravno tisti smetiščni muc?
Na videz sem povsem normalna. Govorim, pišem in poslušam ravno tako kot ostali. Lahko skačem. Lahko tečem. Nič na meni ne daje vtisa, da bi bila invalid. Vendar nimam tistega, kar ima večina zdravih ljudi - nimam sluha. Da, prav ste prebrali - tista deklica, ki je bila oblečena v kostum smetiščnega muca, ko je čakala, da jo s sošolci spustijo na razstavni prostor, je bila gluha. In deček, ki je bil oblečen v kostim siamskega mačka, je bil slišeč. Pa vendar sta bila oba tukaj z istim namenom - da bi odigrala svoji vlogi.
Nihče od gledalcev ni vedel, da je smetiščni muc gluh. Siamski maček je vedel, toda to ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da se igro odigra kot se spodobi - brez napak - in požanje aplavz za dobro opravljeno delo. In takrat je bil smetiščni muc resnično svoboden. Bil je resnično eden od enakih - sicer na svojstven način drugačen, toda po čudnem spletu okoliščin se je lahko za nekaj trenutkov poistovetil s tistimi, ki so, podobno kot siamski muc, lahko slišali.
Smetiščni muc se je porazgubil v teku časa. Toda smetiščni muc v pravljici ni gluh, in deklica, ki je igrala smetiščnega muca, ni pridobila njegovega ostrega sluha. Življenje je teklo dalje, deklica je odrasla v dekle in pozabila na smetiščnega muca, čeprav je smetiščni muc bil z njo.
Ni lahko biti gluh. Ni lahko poslušati ljudi, in komaj razumeti njihov govor. Ni lahko ponovno vprašati za informacije, ker je okolica prehrupna, ali ker preprosto nisi razumel. Ni lahko, ko te ljudje, ki jih vprašaš, pogledajo s tistim značilnim pogledom, češ, tale pa se zafrkava na naš račun, samo zato, ker se sramuješ povedati, da si gluh.
Okolica vse preveč ceni normalnost, enakost in enoličnost, in za invalide se prostor v tej enoličnosti najde le stežka. So kot packa žive barve na drugače popolni črno beli sliki. Toda življenje ni črno bela fotografija, življenje je polno barv in zmede. Življenje ni matematika z njenimi rigidnimi pravili, čeprav verjamem, da si vsak od nas vsaj včasih zaželi, da bi bilo tako enostavno.
V zgodbi smetiščni muc zaključi dialog s siamskim mačkom s pomenljivim stavkom: >Imam svobodo.. Če ti to kaj pove!<
Da, siamski maček je imel vse - skrbne gospodarje, najboljšo hrano - zanemarimo, da ni smel jesti zrezka - lastniki so ga kopali; skratka, imel je idealno življenje. Toda s stališča smetiščnega muca je imel prazno življenje, ker ni imel svobode.
Ravno tako je tudi z današnjo družbo - v njej najdemo vse ugodnosti, kar nam jih srce poželi - dobro hrano, lep poklic, primerne prijatelje - na žalost pa s tem pride tudi strah in odpor pred invalidi, ker so drugačni, kot je bil drugačen smetiščni muc.
Oba muca niti nista bila tako zelo različna. Oba sta bila enake vrste, le da je eden živel bogato življenje v zlati košari, drugi pa se je bil prisiljen potikati po smetiščih v iskanju hrane. Oba nista razumela, zakaj naj bi bilo najbolje živeti, kakor je živel drugi.
Ravno tako je tudi z ljudmi in invalidi. Invalidi smo tudi ljudje, čeprav drugačni. Ko sem stanovala v Rožni dolini v bloku številka pet, sem se imela možnost - in čast - srečati z zelo posebnimi ljudmi, ki so vsak po svoje premagovali omejitve svojih teles. Moja cimra je bila slepa, vendar se je kljub temu odločila za študij prevajalstva, in preživeli sva nekaj lepih skupnih trenutkov, ko sva se smejali slovničnim napakam na njeni domači nalogi. Pa tisto zimsko jutro, ko sva šli peš na fakulteto, in je gluhi vodil slepega, da ni spodrsnil na kakšni zahrbtni zaplati ledu. Nato tudi tetraplegiki in paraplegiki. Na prvi pogled jim človek ne bi pripisal, da so nekateri med njimi že tik pred diplomo v svojem študiju - in to samo zato, ker si morajo za premikanje pomagati z vozički. Eden od mojih kolegov je s težavo videl, tako da je bil prisiljen za branje uporabljati zelo močno povečevalno lečo. Ko sem jih najprej pogledala, sem videla invalide. Vendar, ko sem jih pogledala drugič, sem videla ljudi s humorjem in močno voljo, da uresničijo sanje, čeprav jim je bila v življenju dana težja pot kot običajno.
Bili so zelo podobni smetiščnemu mucu - marsičesa niso imeli, toda imeli so svobodo.
Lahko bi govorila o težkih trenutkih, ko ne veš, kako in kam naprej, ko te na razgovoru za službo zavrnejo samo zato, ker si gluh. Lahko bi govorila o zmešnjavi, ki se zgodi na fakulteti, ko se ugotovi, da nimaš statusa študenta invalida, čeprav si priložil vso potrebno dokumentacijo - vendar tudi to se dogaja. Lahko bi govorila o tem, kako je, ko so tvoji prijatelji na drugi strani sveta, druge narodnosti, in se med sabo sporazumevamo s pomočjo elektronskih pisem, ker se preko videokamere ne moremo, preprosto zato, ker so ti prijatelji slišeči, in poslušanje tujega jezika, še zlasti govorjenega, za gluhega, čeprav uporablja aparat, ni enostavno.
Med ljudmi tako srečamo veliko smetiščnih mucev v človeški podobi - pa naj bodo to slepi, gluhi, naglušni, tetra-ali paraplegiki. Drugačni so, vendar še vedno enaki, še vedno ljudje, še vedno >naši<.
In ta smetiščni muc, ki je skrit v vsakem od nas, pa naj bomo invalidi ali zdravi ljudje, upa, da bo kmalu prišel tisti dan, ko bomo imeli in spoštovali svobodo. svobodo, da smo enakopravni, kljub temu, da smo drugačni.