Glej, Velika noč!
Ne čutiš njenega diha
tako skrivnostnega, opojnega?
Na mladi poljani je novo življenje,
kako se raduje svečanega dneva!
Iz polja, iz njive kipi, izpuhteva
po solncu hrepenenje.
In žarki zlato in srebro že kujejo,
da polja in travnike z njim obsujejo.
Pa cvetka za cvetko se drami, se vzbuja …
in tam na pobočju trobentice prve veselo
že trobijo in oznanjujejo:
Pomlad – aleluja!
In vedno ko v sapi se veje zazibljejo
in ko se vrhovi šumeč pripogibljejo,
na čuješ akordov visokih in svetlih:
Pomlad – aleluja!
In z grude puhteče se v jutranji zrak
dviguje škrjanec in spev se krepak
glasi: Aleluja!
In ta melodija se spaja se zgrinja
in širi in rase in polno doni –
v daljavi pomladni tiho izginja
in nežno, ko pesmica vil, izzveni.
Glej, Velika noč!
Ne čutiš njenega diha
tako svečanega, opojnega?
Skoz gaj gre ta dih in skrivnosten šelest
ti pravi tako čudovito povest
o vstajenju …
