Vstajenje (Ivan Lah)
| Vstajenje. Ivan Lah |
| |||||||||||||
Ah, ve poljane, kako ste lepe, ko zadehte prvi cvetovi, ki dvignejo z roso posute glavice cvetke proti solncu, kako ste lepe poljane, ko se upre v vas novo solnce, ko blesti v njegovih žarkih ros. Tako vas ljubim neskončne poljane, ko zaživite pomladansko življenje, vedno bi hodil naokoli in vsrkaval čisti zrak, ki plava nad vami.
Tako lepe ste poljane pomladi, ko vse naokoli oživi, ko vzklije novo življenje ...
Toda tako daleč ste lepe poljane in jaz ne morem do vas, samo želim si vašega krasu in vas v sanjah občudujem.
Ko sedim v svoji sobi in gledam skozi okno na ozko ulico, zadrhti moja duša, ko se spomnim na svoje poljane, ki sem jih tako ljubil, ki sem se moral ločiti od njih in v svojih željah in mislih si zaželim tja ven iz mestnih zidov tja daleč do svojih poljan, da bi hodil po njih, trgal lepe cvetove in si jih zataknil za klobuk, da bi se ulegel pod košato lipo in zaprl oči ter zasanjal lepe sanje.
Ali tako težko mi je, ko se zavem, ko spoznam, da sem ločen od svojih poljan, ali kdo zna, se li uresničijo še kdaj moje želje!
Nekaj težkega je ležalo nad našimi mladimi dušami, da smo tavali onemoglo okoli, kakor prazne sence, želeli in samo želeli smo, toda naše želje so bile take, da smo vedeli, kakor hitro so se poródile v nas, da nam se nikdar ne obistinijo, vedeli smo da so naše želje le tihe sanje zimskih večerov, sanje, ki nam objemljejo v lepih hipih duše, ki se pa razprše naglo, kakor hitro se zavemo, da živimo; vedno enake so bile naše sanje, trepetali in drhteli smo v sreči in blaženstvu, toda ko smo stopili ven v zimski dan v zanošenih havelokih, da nam je segal mraz do kosti, smo si potisnili klobuke globoko na čelo, zavili se in šli počasi naprej!
Sanjarske naše duše so tavale naokoli, kakor umirajoče luči, kakor vešče na močvirjih, a okoli nas je bila zima, neznosna zima, ali mi se nismo bali mraza, niso nas ovirale ledene snežinke, ki nam jih je zanašal v obraz veter, da so nas rezale in bodle; šli smo naprej v divjem metežu; in le včasih smo zopet zasanjali o poljanah, ki smo vsi tako želeli po njih.
Toda puste in zapuščene so ležale poljane, pokrite z debelim snegom, in redkokdaj je posijalo solnce nanje, a takrat so bile poljane v svoji zapuščenosti tudi tako lepe, zmrzle snežinke so se blesketale v žarkih, kakòr da bi bila poljana pokrita z brezštevilnimi belimi cvetovi, ki se bleste v solncu, ki je opajalo naravo in jo klicalo, naj se prebudi, kakor kliče fant svojo punco, da naj se prebudi, da naj pride k oknu, ki ga naj mu odpre, da zleze skozi njega k nji v sobo, da jo poljubi, da se ona nasloni na njegove prsi ...
In mi smo zaželeli, da pride trenutek, ko poljubi solnce poljane, ko poljane zažive novo življenje; ko se raztali težki sneg, in takrat bo solnce uprlo vse svoje žarke na naravo in priklicalo iz zemlje pestre rože, da bo ž njimi potkana vsa poljana, kakor bogata perzijska preproga!
In naše sanjarske duše so se veselile tega trenotka, akoravno so vedele, da ne bodo mogle gledati novega življenja, ki se bo pojavilo naokoli!
Daleč so naše poljane in daleč od nas je ono lepo življenje, ne moremo ga videti, a naše duše so izsanjale lepe pravljice o fantu, ki poljublja svojo punco, o kraljeviču, ki jo prišel in rešil iz zmajevih krempljev lepo mlado kraljičino; mnogo junakov je že padlo zaradi nje v boju z zmajem, a prišel je kraljevič iz daljne dežele, od tam, kjer vedno cveto opojni cvetovi, iz dežele, ki jo vedno opajajo solnčni žarki, iz krajev, odkoder se preseli k nam spomlad, in ta kraljevič je imel ognjen meč; šel je v boj na zmaja in ga premagal. Potem pa je dvignil na svoje roke lepo kraljičino in jo pripeljal v naše kraje.
Take pravljice so sanjale naše duše, ki so zapele svojo veličastno himno vstajenju!
Vstajenje!
Čujte ljudje to veliko pesem naših duš o vstajenju; našo pesem spremljajo kakor udarci na harfo brneči glasovi zvonov!
Vstajenje!
In vstaja priroda in mi se ji klanjamo in kakor kraljiči ji sipljemo na pot svoja oblačila, iz naših grl pa doni pesem o vstajenju!
Ljudje, ali ne vidite čudežev, ki se gode, ali ne vidite in ne čutite sladkosti, ki vas obdaja, ali ste umrli, ali so otrpla vaša srca sredi ostre zime!
Da, ne vidite jih!
A mi jih vidimo, čutimo jih mi, ki moramo živeti daleč od svojih poljan, toda vendar se tako veselimo njenega vstajenja, zdi se nam, kakor da bi tudi iz daljave priplavali do nas topli opojni žarki, da nas objemljejo, da nam razsvetljujejo prostor pred nami.
In takrat se nam zazdi, da vidimo pred seboj svoje poljane v pomladanskem solncu!
In ti žarki so priplavali do mene in me ogreli, da sem vrgel raz sebe ogoljeni havelok in stopil v solnčni dan iz zadehle sobe.
Šel sem po dolgočasnih mestnih ulicah ven iz mesta; toda svojih poljan nisem našel, nisem videl lepih cvetov, posejanih po blestečih livadah ...
Težko mi je bilo, a nisem si mogel pomagati!
Počasi sem šel naprej, nikamor nisem gledal in najraje bi se vrnil zopet nazaj v mesto v svojo sobo, da bi zopet zasanjal.
Tako močne so bile moje želje po sanjah, da sem se res vrnil domov!
Vrgel sem se na divan, prižgal si cigareto in gledal malomarno za kolobari dima, ki so se valili proti stropu.
In začel sem sanjati o lepoti dalnjih poljan.
Zdelo se mi je, da so se odprla nastežaj vrata moje sobe, da so vanjo priplavali brezštevilni zlati traki in se razkropili naokoli in se poigravali; nad mano pa je zavel lagak vetrič, ki sem ga komaj občutil, ko se je poigraval nad mojim obrazom, bil je tako topel, da se mi je zdelo, da se sklanja k meni moje dekle iz nekdanjih dni, ko ji je obraz žarel veselja in hrepenenja. Zdelo se mi je, da občutim dih njenih rožnih usten, ki se mi približujejo, da me poljubijo, tako topel in nežen je bil vetrič, naenkrat pa se mi je zdelo, da čujem v valovih vetriča poltihe melodije, nežne in čarobne.
Dvignil sem glavo in poslušal ...
Tiho in nežno kakor žuborenje srebrnega potočka so se oglasili prvič glasovi, ki so se spajali v ubrane akorde ... tiho in nežno je koprnela pesem iz polnih src; zdelo se mi je, da živim v svetu pravljic, da plavajo okoli mene vile, da šušti po zraku lahni šum njih dolgih haljin.
Toda pesem je bila vedno močnejša, glasovi so se dvigali in naskoro je zadonela mogočna pesem, iz tihe sanjave melodije se je razvila mogočna in veličastna oda, himna.
Himna vstajenju!
Vstala je priroda in dovzetne duše jo pozdravljajo; iz tihih melodij posameznikov nastali so veličastni akordi, ki plavajo naokoli zmagonosno, ki iščejo dojma v vsakem srcu.
In naša srca so odprta ti pesmi, sprejemajo jo vase in vanjo se zlije tiha melodija naše duše, da doni z veličastno odo vred, da si išče vhoda v srca vseh!
Vsa srca so odprta.
In kakor mogočni kerub plava ta pesem zmagonosno in čarobno, vsi se klanjajo in poslušajo to neskončno lepo pesem!
Kakor silni kerub plava pesem vstajenja.
Težko mi je bilo, ko sem se predramil iz svojih lepih sanj, ki so mi napajale dušo; solnce je zahajalo in zadnji žarki so se blesteli na strehah mestnih hiš. Tupatam prikradel se je tudi v sobo žarek in zatrepetal na golih stenah in ugasnil.
Polagoma se je stemnilo.
V temnih konturah so se dvigale hiše pred mano in v daljinah so blestele luči, ki so zdajinzdaj ugasnile in se zopet prikazale.
Še vedno so mi zvenele v duši one tihe melodije, ki so se dvignile do mogočne in strastne pesmi.
Bilo mi je, kakor da še vedno zvene strune na harfi, ki jih je ravno ubirala neznana roka in iz njih izvabljala najlepše pesmi, ki sem jih kdaj slišal.
Kako mogočna in lepa si pesem o vstajenju, vedno bi te poslušal, poslušal bi te in rad bi izdahnil svoje življenje v ono ozračje, ki je ravnokar sprejelo vase drhtajoče glasove umirajoče pesmi.
Vstajenje!
Vstala je narava in naokoli done ditirambi, rad bi se pridružil ti pesmi, da bi se moji glasovi spajali z drhtaji strun na harfi.
Saj je moja duša harfa, ko zadrhte na nji strune, ko plavajo naokoli glasovi mogočne himne.
Toda razglašene so strune moje harfe in moja roka je pretrudna, da bi jih ubirala; večkrat dvignem roko, da bi se dotaknil strun, toda obnemrli so moji prsti, vselej mi omahnejo in le včasi se začuje par disonanc, ki zahrešče okoli mene, da me postane strah teh glasov.
Razglašena je moja harfa in le disakorde morem izvabljati iz nje!
Razglašena je moja harfa, kakor je razglašeno moje življenje, nestalna in temna je moja pot po zapuščenih krajih, kjer ni lepih poljan, kjer ni dehtečih cvetov, kjer ne done lepe pesmi, le včasi prineso oddaljeni vetrovi iz daljine akorde, ki zatrepetajo okoli mojih ušes, ki segajo do moje duše, toda moja harfa je razglašena in na nji ne najdejo odmeva mogočne himne vstajenja.
Nekaj mehkega in toplega je ljubezen in najsi bo že do kateregakoli; kako blažilna je ljubezen do matere, ki je tako mehko njeno srce, tako topla njena duša.
Ah mati, tako si hrepenim po tvojih mehkih rokah, da bi me zopet privile k sebi; tako si želim trenotka, ko se vrnem zopet k tebi.
Spominjam se starice visoke starosti, sključene, nagubanega čela in velih lic, a vendar tako dobrovoljnega pogleda, tako smehljajočih oči.
Bila je to stara Gregorinka.
Sama je živela v ozki in dolgi sobici v neki stari hiši; samotno in enakomerno je bilo njeno življenje; a imela je hčerko, ki jo je tako ljubila, da bi žrtvovala vse zanjo; ponosna je bila nanjo in veselila se je njene sreče; poročena je bila namreč z nekim višjim uradnikom.
Toda sram jo je bilo one starice, ki ji je dala življenje, zanjo tako lepo in brezskrbno, sram je je bilo one ljubezni, ki jo je starica gojila do nje, sram jo je bilo njene slabe, ponošene obleke, a ni se spomnila, da je žrtvovala ta starica vse zanjo, da se je zaradi nje odrekla vsemu in se preselila tja v ozko sobico, samo da živi hči srečno, umaknila se je, da bi nje ne spominjala na ljubezen.
A vendar je bila staričina ljubezen do hčerke tako velika, da ji je zadrhtelo srce blaženega veselja, ako jo je včasih za hip obiskala.
Lepa beseda in pozabljeno je bilo vse.
In kadar je po obisku svoje hčerke stopila na ulico, bila je po njenem obrazu razlita tiha radost, vela lica so se napolnila in v očeh so ji zablestele solze: »Vendar me še pozna!«
In šla je počasi, drsajočih korakov naprej in lepe misli so ji polnile dušo; a vse to je bila le ljubezen, nepremagljiva ljubezen do svoje hčerke.
Počasni so bili njeni koraki, a misli tolikanj hitreje in vse so plavale tja k hčerki, in vsaka misel je bila prepojena s željo po sreči svoje hčerke ...
Stara je bila Gregorinka in vedela je, da ji ni daleč smrt; ni se bala smrti, želela je samo umreti v zavesti ljubezni svoje hčerke, da bi umrla v trenotku, ko bi čutila, da jo hči še vedno ljubi ...
Zima je ležala nad zemljo in debel sneg je pokrival vse naokoli; stara Gregorinka pa se ni bala zime, mislila je, da jo dovolj greje ljubezen.
Tako mehka in topla je ljubezen, da nas greje in tolaži v najhujših trenotkih; složna in bela je pot ljubezni, mehko je njeno okrilje.
Ljubezen!
Ona je ogenj, ona je večni plamen, ki tli v naših srcih, ljubezen nas dviga; toda kako prazno je srce brez ljubezni, prazno kakor peščena ravnica brez cvetja in potov.
Mrzlo in megleno jutro je ležalo nad mestom, skozi debele megle so se jedva svetlikale mestne svetilke, tiho in mirno je bilo naokoli, a stara Gregorinka je šla drsajočih korakov v cerkev.
Sedla je v klop in njene izsušene ustne so se zagibale v pobožni molitvi ... nepremično je sedela; toda naenkrat je postala tako trudna, vse moči je naenkrat izgubila in začela je lesti v gube.
Temnilo se ji je pred očmi, hotela se je dvigniti, toda bila je tako slaba, roke so ji omahnile, ko se je hotela oprijeti, da bi se prerila iz klopi.
Ustrašila se je!
Umreti!
In smrt ji je naenkrat postala strašna!
Želela si je smrti, toda ko si je umišljala, da je prišla, prevzel jo je strah; umreti, tako zbala se je te besede v tem trenotku!
Zbrala je vse svoje moči in se dvignila iz klopi; posrečilo si ji je; tedaj pa se je hipno potolažila, ko je videla, da ima še nekaj moči.
Drsajočih korakov je šla domov, dolgo je hodila; večkrat ji je pošla sapa in morala se je ustaviti, naslonila se je na zid in počivala.
Potem pa je šla zopet počasi naprej.
Slednjič je prišla v svojo sobico.
A tu ji je zmanjkalo moči, komaj se je slekla in ulegla v posteljo in zdelo se ji je, da se je ulegla na mrtvaško posteljo, odkoder se nikdar več ne dvigne ...
Nikogar ni bilo k nji, skušala je klicati, a njen glas je bil tih in se je izgubljal med zidovi sobice.
Zaprla je oči in čakala smrti.
Trudna je bila in nekaka otrpnelost se ji je razlila po vsem telesu, zdelo se ji je, da je prišla k nji hčerka, ki je plakala, a ona jo je tolažila ... zaspala je ...
Ko se je prebudila, je stala ob njeni postelji njena gospodinja, ki jo je prašala:
»Kaj Vam je?«
Stara Gregorinka pa je odgovorila:
»Umrla bom!«
Gospodinja ji je odgovorila:
»Kaj bi to govorili!«
Gregorinka pa reče:
»Pošljite po hčer in po zdravnika!«
Gospodinja gre najprvo k zdravniku, ki pride kmalu, vidi, da je Gregorinka stara in da potrebuje dobre oskrbe in jo praša:
»Ali nimate nikogar, da bi skrbel in vam stregel?«
Gregorinko zadenejo globoko v srce te besede; spomnila se je svoje hčerke, ki bi jo lahko vzela k sebi, da bi ji stregla, kakor je ona stregla nji, ko je bila pri nji, kakor je ona bdela v skrbeh cele noči nad njo, kadar je bila bolna!
Toda bala se je, da bi se ona branila, kajti vedela je, da je hčerka ne ljubi.
In zdravniku ni hotela povedati, da ima hčerko, ki bi jo lahko oskrbovala; zato mu je odgovorila z bolestnim glasom, ki je žalostno drhtel:
»Nikogar nimam!«
Zdravnik pa je zmajal z rameni in rekel:
»Potem pa je najbolje, da vas prepeljejo v bolnico, kjer bodete najbolje preskrbljeni!«
Gregorinka malo pomisli in odgovori:
»Storite, kakor vam drago!«
Gospodinja je srečala Gregorinkino hčer na ulici in ji rekla:
»Vašo mater bodo prepeljali v bolnico!«
In lice hčerke je preletel neki mrak, kakor senca očitanja! Hitela je do stanovanja svoje matere, toda odpeljali so jo že v bolnico; srce ji je bilo polno očitanja, da je ona kriva temu! Zakaj ne ljubi svoje matere, zakaj je ni vzela k sebi, ko je videla, da je tako bolna in stara!
Toda te misli so se ji kmalu razpršile; ko je prišla v bolnico, so jo peljali v sobico njene matere!
Gregorinka je ležala na postelji s poluzaprtimi očmi, bledo je bilo njeno lice in nagubano ...
Hčerka stopi k postelji in reče:
»Kako vam je?«
Gregorinka pa odpre oči in reče:
»Ti si prišla?«
Toda naglo zopet zapre oči kajti na obrazu svoje hčerke videla je nekaj tako mrzlega, da se je ustrašila in da je ni mogla več gledati.
Zastonj in izgubljene so se ji zdele vse želje, da bi umrla, kadar bi bila prebričana, da jo hči ljubi.
Toda iz njenih oči ne sije ljubezen, z njenega lica ne žalost, ona v sebi ne čuti ljubezni.
Hotela ji je to povedati, zopet je odprla oči, toda hči je stala ob oknu in gledala na vrt.
Gregorinka se dvigne in iz ust se ji izvije bolesten klic:
»Hči!«
Hči se obrne in stopi bliže k postelji.
Gregorinka hoče nekaj povedati, toda iz grla ji prihaja pridušeno hropenje, roke ji omahnejo in zgrudi se na posteljo; mrzli pot ji porosi čelo ... strese se po vsem telesu ...
In v zadnjem trenotku upre še svoje osteklene oči v hčerko, strese se še enkrat, blažen smehljaj ji priplava na ustne in bila je mrtva.
Včasih umre ljubezen, toda naenkrat zopet oživi in toliko silneji je potem ta ljubezen!
Tudi v naših dušah je za hip umrla ljubezen po poljanah, ko so ležale pokrite z debelim snegom.
Toda ko je prišla pomlad, ko je zasijalo solnce tako mehko in gorko, ko so objeli opojni žarki poljane, porodila se je zopet v naših dušah ljubezen in koprnenje po onih večno lepih poljanah!
In akoravno so izigrane naše harfe, kakortudi je razglašeno naše življenje, vendar se topli dih zefira v pomladanskem solncu dotika strun in izvablja iz njih tihe glasove umirajoče melodije, ki se spajajo z veličastnimi akordi!
In vse te pesmi in vsi ti akordi in tihe molodije pojo slavo vstajenju!
Vstajenju!
Mi ne moremo vstati, kajti razglašene so naše harfe, zaigrano in presanjano naše življenje, a vstala je priroda, nova, močna!
In naše sanjarske duše pozdravljajo vstajenje!
Vetrovi, ki so sprejeli vase disonance naših razglašenih harf, plujte tja do cvetočih poljan in jih pozdravite!
Pozdravljamo vas vstale poljane, pozdravljamo vas priklile cvetove!
In to so naši pozdravi vstajenju!
Vstajenje!
Zvonovi brnite čez poljane in oznanujte, da je vstala priroda!
Vstajenje! Vstajenje!