Vstajenje (Josip Premk)

Vstajenje.
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 15. april 1911 (44/87)
Viri: 87
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Rože so vzcvetele v polju in nebo se je smejalo v solnčnem smehljaju od jutra do večera, od obzorja do obzorja ... koncipist Davorin pa je sedel doma za zastrtim oknom in še ni menil ne za rože, ne za pomlad, ki je romala po deželi vsa mlada in vesela ... Kajti že tri dni in tri noči je objokoval koncipist Davorin svojo nevesto Angelo – pa niso zvonili k pogrebu zvonovi in ni se vila za krsto žalostna vrsta črnih pogrebcev, samo Davorin je bil, ki se je zaklenil v sobo, pretrgal svatovsko obleko od vrha do tal in preklel do konca dni vso srečo in življenje gospoda Blagaja, ki mu je prevzel zorno nevesto. Kajti Angela je bila roža vseh deklet: toliko slasti in pijane opojnosti je bilo v dišeči polti njenega telesa, da je hodil koncipist Davorin ob njeni strani brez misli brez besed in kadar mu je dovolila, da jo je poljubil v smehljajoče ustnice, se mu je zdelo, da se nagibajo k njemu vso zvezde nebeške ... Ali to se je zgodilo redko in koncipist Davorin je štel teh dogodek za velik praznik, za to je težko pričakoval tistega dne, ko mu privoli Angela, da naroči v cerkvi: »Enkrat za krikrat!« 

Tako je bilo vse namenjeno, sklenjeno in zabeljen o z vročim poljubom, pa je govoril zadnjo besedo gospod Blagaj.

Malce čuden človek je bil gospod Blagaj: njuhal je venomer, kašljal in pljuval neprestano, zalit v lica in ves trebušast in obilen, pa je imel tri hiše, tri konje in tri hčere, ki je imela vsaka po tri ženine in še več, po trideset tisoč dote in še več, gospod Blagaj sam pa bogastva preveč in življenja svojega šestdeset let in še nekaj več. Zato se je koncipist Davorin smejal z opravičeno zasmehljivostjo nerodnosti gospoda Blagaja, kadar ga je videl v družbi svoje Angele, ki ju obračala obraz venomer v drugo stran, kot da težko prenaša njegov po masti in znoju smrdeči dih, da pa bi prišlo kdaj tako ... za to bi bil zastavil koncipist Davorin svoje življenje in izveličanje.

Pa se je zgodilo vendar in še kar na kratko: Drobno pisemce mu je pisal gospod Blagaj z nerodnimi kljukastimi črkami, ki so povedale koncipistu Davorinu, v obraz, da naj nikar ne nadleguje neveste gospoda Blagaja.

Zazijal je na široko in oči so mu izstopile, na to pa se je napotil naravnost k svoji nevesti Angeli.

In tam je spoznal vso žalostno resnico Blagajevega pisma.

Na nizki zofi je sedela v svetli halji čarobna Angela, mastna in lopatasta desnica gospoda Blagaja pa je gladila njeno koleno.

In tisti trenotek se je stemnilo pred Davorinovimi očmi, prijel se je za čelo in zdrsnil na kolena.

»Križ božji!«

Gospod Blagaj je zakašljal in vsa soba je bila naenkrat polna njegovega smrdečega diha, na to je pristopil k Davorinu in mu položil obe roki na ramo.

»Vstani sin moj in izpreglej, zakaj čisto ob primernem času se je dogodilo: pomlad je zunaj in Velika noč! ...« 

Samo to je dejal gospod Blagaj, koncipist Davorin pa je razumel vse in je vedel vse: vstani sin moj in izpreglej, zakaj od vzhoda do zahoda je ves božji svet ena sama lumparija, laž in nič drugega in kdor jo taji, je največji grešnik.

Angela je prikimala in mu podala roko.

»Sanje so bile, nič drugega, Davorin, življenje pa niso sanje, ampak velika trpka resnica. Ne pozabi me!« 

»Angela, tisočkrat ljubljena, zakaj si to storila?« 

Gospod Blagaj je odstopil za korak in je razdraženo pomežiknil.

»Ali nisem govoril?! Kdo je večji – gospodar ali hlapec?«

Davorin je stisnil pesti in mu pogledal v oči.

»Pred pravičnim sta enaka oba.«

»Kdo ima večjo oblast?«

Davorin ga je pogledal še bolj srdito.

»Oblast je kraljica vseh hudobij!«

Angela se je nasmehnila in je skimala.

»Spoznala sem, da ne veš in se ne zavedaš, kako si nezaten.«

»Ali Angela, čim manjši je od tebe, tem bolj ga ljubi, ker največji med vsemi, je najneznatnejši! Kaj sem te ljubil mar zaradi tvoje zlate zapestnice?«

Gospod Blagaj se je zasmejal na glas in zasmejala se je tudi Angela, na to sta mu obrnila hrbet in odšla z roko v roki v drugo sobo.

Koncipist Davorin pa je povzdignil oči k nebu in dvoje debelih solz je pripolzelo po njegovem obrazu.

Nato je odšel in zavil po temni ulici tja, kjer so se skazali, ki so spoznali življenje ...

Že dvajset korakov od krčme ga je srečal sošolec pisatelj Jakob Golida, ki je tisti dan zajtrkoval Župančičeve pesmi in obedoval Murnove romance in se napotil nato tako božansko nasičen k natakarici Tončki. Svoj koščeni neobriti obraz je zasenčil z vehastim mehikancem, ki je kazal precej očito konglomerat različnih mlak, golaža in enakih dičnosti, po katerih je potoval nekoč svojo zavrženo pot. Tudi njegov površnik je bil ves margast, posebno zadnja stran je pričala, da je pustil nedavno pisatelj Golida bogve po kakšnem naključju fotografijo svojega hrbta v kupu ilavičastega blata.

Koncipist Davorin mu je podal roko in izpovedal svoje gorje.

»Zaradi tako vsakdanje zgodbe,« – ga je hotel podučiti pisatelj Golida, pa se je mahoma premislil. »Nesrečen si, pojdi z menoj, saj ako si mislil na svatbo, moraš imeti v žepu tudi kaj pravice.« 

Koncipist, Davorin je segel v svoj srebrni žep, na to je objel pisatelja Golida in vskliknil skoro veselo:

»Ves sem vaš ...« 

In tako je vstopil med začudene ljudi, potisnil si je klobuk na desno oko in komaj je odprl vrata je objel natakarico Tončko, kot da se poznata že od nekdaj.

Slikar Boštjan se je prestrašil, da mu ja padel kozarec iz rok in vsi so onemeli zavzeti in začudeni. Koncipist Davorin pa se je poklonil do tal in je skočil nato na mizo. In pri tem je bil njegov obraz tako židane volje, kot da so ves božji dan deževali na njegovo pot sami cekini.

»Kaj se je zgodilo?« je zastokal literat Luka in se stisnil plaho v kot, a pisatelj Golida je iztegnil roko in pokazal na koncipista Davorina.

»Zakoni so na svetu in postave, v debelih knjigah so zapisani paragrafi in toliko jih je, da bog pomagaj. Z ognjenim mečem straži pravica uboge in majhne, enkrat zamahne in kaznovana je cela vojska, koncipist Davorin pa je bil najubožnejši med ubogimi, najneznatnejši med neznatnimi, pa ni bil deležen tega blagoslova in nikogar ni, ki bi povprašal na glas: »Kam ste s pravico, da trpi koncipist Davorin po krivici, ko je bil vse življenje dober in posten človek! Zato je prišel, da napravi svatbo med nami.«

In tako se je pričela gostija, ki je trajala do belega dne. Z jutrom pa se je napotil koncipist Davorin domov in se zaklenil v svojo sobo, kjer je pričel žalovati za svojo nevesto Angelo.

In žaloval je tri dni in tri noči, ko pa so zunaj zazvonili zvonovi k veselemu vstajenju, se je poslovil od svoje žalosti in ni mislil na njo nikoli več ...