Vtisi z dopusta 1917
| Vtisi z dopusta 1917. |
| |||||||||||||
»Dragi! Prihodnjo soboto pridem z večernim vlakom. Prosim, pričakuj me na kolodvoru.« — —
Tako je napovedal obisk prijatelj. Več let se že nisva videla in umevno je, da sem se veselil zopetnega sestanka. Ni pisal izza domačih gora, ne, karta je prišla iz strelskega jarka, v katerem čepi fant že par let. Dobil je dopust in se gotovo veselil zopetnega življenja v zaledju.
Po dokončanem obletavanju za potrebščinami, kakršnim je tekom svetovne vojne večalimanj izpostavljen vsak samec, sem se napotil dotični večer na postajo. Vlak je dospel — naravno — s precejšnjo zamudo, toda dospel je in med izstopajočim občinstvom sem opazil i svojega pričakovanca: obnošena obleka, težki okovani čevlji, utrujeno-trd vojaški obraz in na prsih — hrabrostni znak. Hm, par let vojne! ...
»Ti, koliko pa je ura, da je vse tako temno?« — je bilo prvo vprašanje.
»Oprosti, zmanjkuje premoga. Se boš že razgledal!«
Ker sem opazil, da je od vožnje precej zdelan, zato sem ga po najkrajši poti zvodil do svojega stanovanja. Zdi se mi, da bi on rad še poprej kam »krenil«, a mu nisem dal povoda. Doma sem mu pripravil za silo nekako posteljo, katere se je tudi takoj poslužil. Da bi mi pa na tihem ne očital negostoljubnosti, sem pristavil samovar in prižgal.
»Za spaka, kaj pališ? Smrdi!« je dejal in privzdignil glavo.
»Bencin; špirita ni že par let,« sem se opravičeval ter vmešaval razna vprašanja, da mu tako preženem smrad iz misli.
»Na, pij!«
»Dragi moj — kaj si skuhal,« je vprašal začuden in tlesknil z jezikom.
»Tavžentrože. Oprosti, zaenkrat ni čaja več na razpolago,« sem odvrnil in lezel v posteljo, voščivši mu še lahko noč.
Vstala sva še dokaj zgodaj. Ker sem vedel za njegovo nekdanjo navado, sem predlagal kratek sprehod po Tivoliju in potem na zajtrk pod Rožnik. Bil je očividno zadovoljen z mojim predlogom.
Za zajtrk — isti prostori, isti sedeži kot nekoč — mu je bil brez vprašanja serviran — čaj. Malo začudil se je, a rekel ni ničesar. Poznalo pa se mu je na obrazu, da se je nečesa spomnil ... Da mu pa sedanjost ne bo pregrenka, sem potegnil iz telovnika dvoje papirčkov, v koja sem zavil sladkorni prah, kakršnega nam je razdelila vseskrbna aprovizacija. Tudi za prigrizek sem poskrbel ter izvlekel iz suknje tudi čedno zavit vojni kruh ter ga po bratovski prerezal na dvoje.
Ni hvalil, ne grajal; le ko je izpil, je potlačil roke v žep in zamišljeno dejal:
»Moj dragi, ali se spominjaš — kje so časi! — ko sva tolikrat tukoj sedela ... bela kava — za dva porcijona, čokolada — na mleku, in tisti fini beli kruhek — v čast in slavo — in kolikor si ga hotel?«
»— in poceni!« sem dodal in hitro zaklical: plačam! ker mu nisem hotel vzbujati prelepih spominov ...
Lani mehko, južno vreme — letos bela odeja! In na te pobeljene gričke sva se povzpela, da i tako obnoviva nekdanje najine sprehode. Šla sva povečini molče.
Le človek, ki prekine svojo prisotnost v kakem kraju, opazi najprej spremembo. Tako tudi moj prijatelj, ki me je opozoril, da prav nič sprehajalcev ni po teh vendar vedno priljubljenih šetališčih.
In res — celo pot nisva srečala žive duše ...
Kakor je bil zajtrk prilagoden razmeram, tako je bil tudi obed in tem primerna večerja. Bil sem že mnenja, da mu preskrbim kaj boljšega, kakor imam sicer običajno jaz, toda čemu — sem si mislil, prvič ostane prijatelj več dni — prišlo bi predrago, drugič pa — čemu ga varati o resničnih razmerah? Naj ve, kakor je!
Veliko sva hodila ta dan, skoro do utrujenosti. Zato se je prav prileglo zvečer, ko sva sedla v kavarni k časopisom, kar že dolgo ni bilo usojeno mojemu znancu.
Pa ni čital s posebno pozornostjo. Mnogo je bilo gostov, svetlih gumbov in lesketajočih se draguljev. Neprestano je pogledoval preko časopisa po družbah — gladko počesanih in spočitih obrazih.
»Bogme, prijatelj,« je pošepnil, »to je pa nekaj! Glej na ono mizo tam, to tukaj, to —: najprej bela kava s keksi, potem liker s piškoti, nato črna kava in zdaj vino, šampanjec ali kaj!«
Z mračnim čelom je motril tudi omizje poleg naju, odkoder mu je posebno lepo duhtel dim najfinejših cigaretk, ki so ga izpuhtevale dražestne gospodične ...
Glede tobaka sem ga že naprej poučil, zato mu ni šlo v glavo, kako je mogoče, da »nežni« spol kar svojpot naprej kadi, medtem ko marsikdo — nič ne dobi. Povedal sem mu, da so predvsem drugačni časi, treba daljše prakse itd. ter da dandanes igra protekcija veliko vlogo.
Da pa ne bo moj prijatelj prav brez dima, sem se skušal po možnosti preskrbeti ter mu razodel tajnost, da se dobi to zelišče v »trafikah«, kjer se prodaja — kruh itd. — Ponudil sem mu »dramo«, in zdaj je šele opazil, dani kot nekoč vžigalic na mizi. Prižgal je ob mojo.
Ko pravkar udobno izpuhti prvi dim, stopi k njemu neki gost, ki se nemo skloni s cigareto v ustih do njegove, prižge in pravtako nemo tudi odide.
»Pa da bi vsaj hvala rekel!«
Pojasnil sem mu, da ima ta gospod tako navado: ko hoče kaditi, gre po dvorani, če kdo kadi, prižge pri dotičnem, če ne, spravi svalčico zopet v žep. Neredko se tudi vidi družba ob peči, ki čaka kot dečki na velikonočno soboto blagoslovljenega ognja pred cerkvijo. —
Ker sem moral v službo, je bil naslednji dan moj prijatelj sam. Slučajno sva se sešla šele zvečer in se napotila v moje stanovanje, Vstopivši je zagnal zavitek na posteljo in sedel na moj kovčeg. Ko ga vprašam, kaj nosi, reče zagonetno:
»Jabolka v starih cenah!«
Da sem dobil pojem, vprašal: »Kako misliš?«
»Beri! Na zadnji strani!«
Pogledam, bil je »Domoljub« pred vojsko, in tam je stalo; »Tržne cene z dne 17. dec.: Pšenica 25, rž 21, ajda 18 50, proso 15, ječmen 16, fižol 20 vin. kg — —
»In za te-le jabolčka-pobirančke sem dal pa dve kroni šestdeset!« je dostavil z obupnim glasom. — Res, neprijetno!
Ne spodobi se, da bi človeka, ki je prišel s takim veseljem na dopust in — razvedrilo, zadrževal v svoji sobici — mimogrede omenjeno: mrzli — zato sem svetoval, da kam »stopiva«.
Tam pod našim mogočnim gradom stoji še vedno najina nekdanja gostilnica, v njej stari, gostobesedni krčmar. In ker je bilo vse kakor svojčas, je postal prijatelj dobre volje. Naročil si je tudi kranjsko klobaso, ki jo je seve tudi pohvalil, posebno ker mu je dala gostilničarka kos vojnega kruha, s pripombo, da da »od svojega«.
Ker sem ga videl tako dobro razpoloženega, mi je bilo kar težko, ga opozoriti, da bo treba zapustiti lokal, ker je ura že deset.
»Pusti, bom jaz plačal!«
Nisem si pustil dvakrat reči. Smejal bi se mu pa skoro, ko je ob računu okamenelo držal napol odprto denarnico. Cena mu ni šla skup: pol litra 3, klobasa 3, kruh 16 ... Vzkliknil je:
»Bogme, včasih bi to stalo kvečjem petdeset soldov!« —
Lahne snežinke so naju obletavale, ko sva stopala proti domu. —
Tudi naslednje dni je bil prijatelj prepuščen samosvoji družbi. Še ponajveč sva se razgovarjala na večer pri takozvani »kavi« in časopisih.
Takrat mi je pripovedoval, kar je doživel čez dan važnega — zanj. Pozornost so mu zbujale celo ženske z dežele, ki da so se ustavljale pred izložbenimi okni, ter konštatiral, da so bolje oblečene kakor nikdar pred vojsko. Mož iz strelskega jarka ni pomislil na kupčije in podpore, kakor marsikatera teh ne misli danes na — po vojni ... Zato sem mu rekel kratko:
»Da. So to danes trgovcem tudi najljubši odjemalci, prvič, ker imajo cvenk, drugič, ker imajo s seboj »cekar«.« Kakšne važnosti je »cekar«, sem ga kmalu prepričal: Pred trgovino postoji ženica in nekam negotova se je obračala pred vrati. Trgovec jo je moral koj opaziti, kajti že je odprl vrata in dejal vljudno:
»Bog daj, mamka! Kaj bomo, kaj? Kar notri stopite!«
Slutil sem, za kaj gre, zato sem dejal, da greva i midva si »za vsak slučaj« ogledat in povprašat. A ko sva vstopila — ženice ni bilo! Slednjič se je zopet pojavila, topot ne več negotova, lahka in dobre volje — liki bi stopila iz spovednice. Tudi trgovec je bil vidno zadovoljen, kajti kar mimogrede je stisnil dobri ženici lepo ruto v — prazen »cekar«!
Prijatelj je razumel.
Silno so ga zanimali tudi zlatarski izdelki. Skoro povsod si jih je ogledoval in preračunaval njih cene. Izrazil se je, da so te stvarce le za one, ki ne kopljejo strelskih jarkov. Mislim, da je zadel. —
Ker je svojčas rad zahajal tudi v gledališče, sem mu moral tudi tozadevno postreči. A ker ta stroka pri nas že štiri leta spi, je bilo treba seči po surogatu; zato sem ga zvečer peljal pred »Kino«, da tako zadosti svoji želji po umetnosti.
Pri »predstavi« je bil še nekako zadovoljen — zame dve uri trpinčenja — a kdo bi se ne žrtvoval za prijatelja! Ko sva po končanem »užitku« stala pred poslopjem »ki tako nese« — kakor se je izrazil — ter motrila odhajajoče obiskovalce, se je nemalo čudil, kako li si morejo gotovi krogi, ki sicer tako radi stokajo o bremenih, posebno še nedorasla mladina, »privoščiti« to vsekakor ne preceno zabavo.
Je imel sicer prav, a tudi v tem tiči gotova — tajnost. —
Tako je pretekel teden in približala se je sobota — dan tobaka. Spomnil sem se, da sva pokadila vso »zalogo«, zato sem ga opozoril že navsezgodaj, da bo treba — v vrsto ...
Nerad se je sicer vzdignil z gorkega ležišča, a moč želje po tobaku je bila silnejša, zato se je le vzdignil in sopihaje napravil. Bila je še skoro tema, vendar sva našla pred bližnjo tobakarno že precejšnje število častilcev tobačnega listja, ki so se vsled silnega mraza cepetaje prerivali pred zaprtimi vrati, in komaj čakali, da bodo skoro položili novo svoto na oltar potrebne domovine.
Slučajno je šlo nekaj vojakov mimo. Nekdo teh stopi zdajci iz vrste, zapiči pogled v tla, brcne z nogo, se naposled sklone in pobere, a koj zopet zažene vstran. Revež se je zmotil: mislil je, da je — čik. Mimoidoči mesarski vajenec se porogljivo zakrohoče ter istočasno zapali krasno »princezas« ...
»Smrkolin!« sikne moj prijatelj, očividno vzlovoljen, da se upa tak pobalin še norčevati iz starega ... Ni vedel, da temu danes ne manjka ničesar ter da dandanes — žalibog — kadi celo pet-, šestletna mladina, in kar je še žalostnejše: ob vednosti svojih staršev!
Opoldan je izjavil, ko sem ga vprašal po uspehu, da ni bilo vredno stati poldrugo uro za pet »ogrskih«. —
Prišla je zopet nedelja in ž njo tudi konec dopusta.
»Vem, da ti je težko,« sem dejal, ko sem ga spremil na kolodvor, »toda upam, da se skoro zopet vrneš.«
»Vedel sem, da bogzna kako imenitno se nimate, da ste pa v taki mizeriji,« je pristavil odkritosrčno, »— vi, podgane v zaledju — si pa nisem predstavljal. Veruj mi, da mi je ljubša moja vloga krta na bojišču. Hvala ti sicer za družbo ; privoščim vam pa več in boljšega kruha, več in resničnega tobaka in — zmernejših cen. Za tak dopust pa hvala lepa!« je dejal smeje, mi stisnil roko in odhitel s svojim nahrbtnikom na peron.
Resnično mi je bilo žal dobrega prijatelja, ki si je mesto obetajočega si razvedrila nakopal gotovo precej žalostnih vtisov s svojega svetovnovojnega božičnega dopusta.