Vvod.

Vvod. Prvenci Janez Bilc

Sveti sonetje. →

Izdano:	Ljubljana: Jožef Blaznik, 1864
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Diki jugoslovenski, prevzvišenemu g. g. škofu djakovaškemu Josipu Jurju Strosmajerju.)

Sercé nemirno v persih bije,
Nemirno kri po žilah teče,
In duša iz telesa ječe
Zleteti hoče tje, kjer solnce sije.

Pretesna mi je hiša bila, —
Na prosto želja me je gnala;
Neznana moč me je vabila
Tje, kjer je pomlad rože stlala.

In pustil ozke sem zidove
Očetove preljube hiše:
Duh zdrobil težke je okove
In prosto, čisto sapo diše.

Po kranjskih hodil sem dolinah,
Slovenske tergal si cvetlice;
Po naših hodil sem planinah
Poslušal drobne pevke — tice.

Zahajal sem v zelene loge,
Vetriči čisti so pihljali;
Svetá pozabil sem nadloge,
Kjer vrelci bistri so šumljali.

Na groblje me je pot vodila,
Kjer bratje, sestre mi ležijo;
Jih černa zemlja je zakrila,
„Naj v večnem miru mirno spijo!“

Ko tak po hribih, dolih hodim,
Pripelje pot me v log prijazen;
Zamišljen ko po logu blodim,
Prikaže čudna se prikazen.

Visoke, lepe je postave,
Prijaznega in mil’ga lica;
Oblečena od nog do glave
V obleki beli je ženica. —

Križ v desni roki je imela,
V levici gosli je deržala,
Na njih je vejica zelenela:
Slovenske lipe vej’ca zala. —

Prestrašim čudne se prikazni,
In skoraj hotel sem bežati:
Pa vstavi me nje gled prijazni,
Na mestu zapové mi stati:

„Ne boj se“, reče zala vila,
Ne boj se! križ in gosli vzemi;
Lej, tebi sem ju namenila:
Poprimi gosli, križ objemi!“

To reče žena, da — in zgine,
Pustivši v rokah mi darove;
Po nji sem gledal tje v daljine,
In križ in gosli javorove.

Povernem se v domovje svoje,
Poprime goslice levica;
In čuj, že strune glas zapoje,
Ko z lokom takne jo desnica.

Srebérnega voditi loka,
Prebirat stranice doneče,
Navajena ni mlada roka;
Zatorej pesmi so boječe.

Bojé se med ljudi zleteti —
Razsaja tamkaj strasti sila:
Jim varha treba je imeti,
Ki bi jih vzel pod svoje krila.

„Na dan, oj pesmi! saj iskati,
Vam dolgo treba ni mecéna;
Saj kaže vam ga Slava mati,
Vam kaže verlega Slovena“.

Saj boljš’ga Slava nima sina,
Ko Tebe, verli naš vladika!
Časti in ljubi domovina
Te, roda naš’ga „kinč in dika!“ —

Zatorej pesmice pohlevne,
Vladika, Tebi posvečujem;
Boječe pesmi so in revne,
Jih krilu Tvoj’mu izročujem.

„Ve pesme pa na dan vesele!
Ne bojte se; med rod stopite!
Ste „dom in vero“ vedno pele,
Na dan zatorej poletite!“ —