Vzori
- Za druga istoimenska dela glej Vzori.
| ← Ob vrnitvi | Vzori (Pesmi 1) Anton Medved |
| |||||||
V lepem vrtu šeta se Palmira,
žena krasna, slavljena kraljica.
Dve devici stopata na desni,
dve devici stopata na levi,
štiri verne drugarice dvorne.
Dobrovoljno se gospa nasmiha,
brzo teče govor ji z jezika,
liki potok raz prisojno reber.
In trepalnic dolgih črna svila
vodoravno nad očmi počiva.
Pred tolmunom hladnim se ustavi,
lene alge klonijo nad vali,
in med stebli roj zlatic igra se;
hlad prijeten lica ji poljublja.
»Tu sedímo!« zaželi Palmira.
Na kameno klop omahne. »Krasno!
Krasno v hladu sanjati je mirno.
Ali ne? O mrzla, mrtva bitja!
Lamuh, Orza, Kalijat in Lasna,
ali ni na svetu lepo, divno?«
»Da, kraljica naša, sončnolepa,
kakor praviš, res je lepo, divno!«
Vse družice ji vele soglasno —
»Ni res, ni oh, miljene device,«
dé Palmira, »ni res in zakaj ne?« —
Molk objame vrt in mlado družbo.
A kraljica skoro se predrami,
k spremljevalkam ljubo se obrne
in začne jim tiho besediti:
»Nikdar ni na zemlji trpel človek
vedne zime v srcu vse življenje.
Žar ljubezni vsakemu prešine
enkrat vsaj, vsaj enkrat celo dušo,
in ogreje čustva v njenem hramu
sladko, mehko, kot pomladno sonce,
kdo naj dopove — oh tako sladko . . .
Poslušajte me dvorjanke ljube!
Ve pri meni bivate. Med svetom
onih mož ne morete uzreti,
kteri bi vam morda v enem hipu
zanetili rahločutna srca.
Ali v duhu, v tem kraljestvu širnem,
ali v duhu, menim jaz, vsem štirim
vzor soproga se je upodobil,
ki bi strastno ga na vek ljubile.
Kaj bi dala, ko bi znala! Dejte,
kote srca svojega razkrijte,
kakov vzor vas je doslej navdihnil?
Lamuh, no, ti prva pregovori!«
Pač zardi se Lamuh, ali skoro
glavo dvigne in pogumno reče:
»Ni dolga, ni težka naloga,
modrostna kraljica gospa,
podobo razkriti soproga,
ki duh moj za vzor ga ima.
Um v e l i k — tako sem želela
od nekdaj — naj bil bi moj drug;
naj njega modrost bi slovela
na daleč, na sever in jug.
Naj znal bi zjasniti vse tajne
življenja, stvari okrog nas,
naj meje premotril bi skrajne,
kje nehata prostor in čas.
Ob njem bi sedela in mirno
poslušala jasno modrost,
v obzorje strmela obširno,
kjer ne bi živela skrivnost.
Pri njem bi se gostje učeni
reševali dvomov in zmot;
poklanjali tudi se meni,
ko vedla bi k nama jih pot.
Sijalo bi v srcu veselje,
iz srca sijalo v oči —
A kaj mi pomagajo želje!
Na svetu pač takega ni.«
Cvet odtrga si kraljica v travi,
malomarno reče vneti Lamuh:
»Res je, ni ga! Prazne tvoje želje,
kakor megle, ki stopi jih sonce.
In ti, Orza? Hočeš razodeti,
kaj je tebi živo duh naslikal?«
Vzdahne Orza. Glasno jame potlej:
»Ni težka nì meni naloga,
bogata kraljica gospa,
podobo razkriti soproga,
ki moj duh za vzor ga ima.
Modrost je pač lepa vrlina,
a kaj, če le njemu je v čast,
jaz rada bi z možem edina,
enaka — uživala slast.
Želim si b o g a t e g a druga,
ki z zlatom premogel bi vse;
dandanes ubožec je sluga,
pa bodi učen ali ne.
Zgradila bi strme gradove
nad bornimi hišami sel,
veslala čez morske valove
do bajevnih, južnih dežel.
Oblečena v dražestna krila,
demante na vratu, rokàh,
čarobno bi z njim se vozila,
kot luna po mirnih vodàh.
Pač vem, da prijateljev dosti
imela bi tudi midva,
pa k nama hodili bi v gosti,
enako častili oba.
Na daleč gojila bi znanje
z učenimi tudi ljudmi —
A kaj mi pomagajo sanje!
Na svetu pač takega ni.«
Smeh zaziblje ustnice Palmiri,
hladno reče Orzi: »Res je, ni ga!
Ničeve so tudi tvoje sanje,
kakor dim, ki veter ga razžene.
Kalijat, še ti razlij pred mano,
čute skrivne, duše valovite!«
In živahno Kalijat zglasi se:
»Jaz tudi naj njega opišem,
prelepa kraljica gospa,
ki davno za vzor si ga rišem
z lehkotnim črtalom duha?
Pred mene bi moral stopiti
k r a s o t e n , kot sam polubog,
junak, ki postava ga ščiti,
od temena silna do nog.
Zanj vsako srce bi gorelo,
nanj vsaki pogled bi sijal,
vse »blagor, o blagor« mi pelo,
da mene le on je izbral.
Naj tudi bi nič ne imela,
kot njega — a njega le jaz.
Samotna pri njem bi sedela,
v cvetoči mu zrla obraz.
Vsekdar so v najboljšem mi čisli
narave darovi lepi —
A kaj mi pomagajo misli!
Na svetu pač takega ni.«
In zasmeje glasno se kraljica,
da začuje zvon ki glas odmeva:
»Res je, ni ga! — Dobro si končala
Tudi tvoje misli so pač — misli
brez resnice, hm, in brez telesa.
Lasna, ti si zadnja! Dej, govori!« —
In ponižno dejo rožna usta:
»Jaz tudi? Oh jaz! Ali moram
izpolniti željo gospe?
Da, moram. Najtežjim pokoram
za tebe uklonim srce.
A mojo predrznost odpusti,
še preden obide me kes! —
Pa bodi! Z drhtečimi usti,
kar čutim, povem naj danès.
Moj duh bi od njega ljubezni
ognjene zahteval ognjen,
ljubezni, ki prstan jo zvezni
razvname v dosmrtni plamèn.
Le eden je zame vsemoder,
vsebogat in lep, kakor zor —
iskala ne bom ga nikoder,
kraljica ima ga tvoj dvor.
Kako bi potekal presrečno
ob strani njegovi mi čas,
kako bi ljubila se večno
oproda kraljevi in jaz! — — «
Tesen molk. — Le rahlo dihetanje
dviga prsi lepi mladi Lasni.
Lice klone ji na tla, na travo,
val zapljuska, vzbujen od zlatice . . .
»Lasna!« zdajci klikne ji Palmira.
»O da slehern človek bi na zemlji
toliko le želel v svojem srcu,
kolikor mu možno je doseči!
Malo sreče siplje nam življenje.
Kdor ume vsaj to malost prestreči,
blagorujmo ga! On sam je srečen.«
Sname prstan zlat kraljica z roke,
Lasni da ga, lice ji poljubi,
prime jo za roko. »Pojdi z mano!
Ako ljubi te oproda — tvoj je!«