X. Moj duh je k stvarjánju odplaval sveta

Moj duh je k stvárjanju odplaval svetá —
Ni bilo še zêmlje, ni bilo nebá,
To puščo sva gledala z Večnim samá.
In Stvarnik vsevečni mi rekel je: Glej!
Iz niča rodim zdaj življenje,
Pa ne za vseléj!
Sam čudim se, divno gledèč to kipenje, —
Čarôbno vse to je stvarjênje,
In tiso in tiso še let
Prerajal, pomlajal krasnó se bo svet;
Nek dan pa namignem,
Ni prsta ne dvignem:
»Največji mrlič,
Bil nekdaj si nič —
Iz niča si vzet,
Pa v nič svoj iznikni zdaj spet!«